Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Prištevnost je pravni izraz za psihološko stanje storilca kaznivega dejanja, ki se je v trenutku storitve tega dejanja zavedal posledic in kazenske odgovornosti za storjeno dejanje. O neprištevnosti govorimo, ko storilec v času izvršitve dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti njegovega pomena oziroma svojega ravnanja ni mogel obvladovati. V tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o storitvi protipravnega dejanja, saj morajo biti za obstoj kaznivega dejanja kumulativno izpolnjeni vsi elementi – človekovo voljno ravnanje, bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Neprišteven storilec pa za storjeno dejanje ni kriv, zato zoper takega storilca sodišče izda oprostilno sodbo. Neprišteven storilec je lahko kriv za storjeno dejanje zgolj v primeru, ko si sam povzroči neprištevnost z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Za storjeno kaznivo dejanje pa je kriv le, če se ugotovi, da je bila pred tem za izvršeno dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V tem primeru sodišče zoper storilca izda obsodilno sodbo ter mu izreče dejanju primerno kazensko sankcijo. Govorimo o institutu actio libera in causa oziroma o dejanjih, ki so svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Med stanjem prištevnosti in stanjem neprištevnosti pa obstaja več vmesnih stanj, storilec je tako lahko tudi zmanjšano prišteven. Pravno relevantno je zgolj stanje bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ki pa ne izključuje krivde storilca. Bistveno zmanjšano prišteven storilec je kriv za storjeno kaznivo dejanje, zato mu sodišče izreče obsodilno sodbo. Dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ima sodišče možnost upoštevati le v višini izrečene kazni, na način, da mu le-to omili. Zakon duševnih motenj, ki lahko predstavljajo vzrok neprištevnosti ne določa taksativno, zaradi obstoja prevelikega števila duševnih motenj ter nepoznavanja psihiatrične stroke, prav tako pa sama duševna motnja še ne pomeni obstoja neprištevnosti. Če se ugotovi obstoj določene duševne motnje pri storilcu, je potrebno presoditi, kako je ta vplivala na storilčev stik z realnostjo v času izvršitve dejanja. Storilec lahko ima namreč določeno duševno motnjo, ki pa na njegovo izvršitev kaznivega dejanja ni vplivala. Neprištevnost je konkretna situacija, ki se jo ovrednoti pri vsakem posameznem dejanju. Za ugotavljanje dejstva, ali je bila storilčeva prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, ima sodišče možnost odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca poda izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju. V primeru, ko pa obramba pri sodišču vzbudi sum o storilčevi neprištevnosti ali bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja, pa je odreditev izvedenca psihiatrične stroke celo obligatorna. Sodišče, ki se ukvarja zgolj s pravno znanostjo, namreč nima zadostnega znanja, da bi samo presojalo o zadevah, ki sodijo na področje psihiatrije, zato mora za tovrstno mnenje prositi stroko, ki se s tem ukvarja. Če tekom dokaznega postopka na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra sodišče ugotovi, da je bil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja neprišteven, mu ne sme izreči kazni, saj zanj ni kriv. Zakon pa dopušča možnost, da se taki osebi izrečejo posebni prisilni ukrepi kurativne narave, katerih namen je zdravljenje duševno abnormne osebe, ki utegne biti nevarna za okolico, saj se zgolj na tak način lahko doseže prevencija storitve in ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Govorimo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se lahko izrečeta tako neprištevnemu, kot bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu.
Ključne besede: kaznivo dejanje, protipravno dejanje, kazenska odgovornost, krivda, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, actio libera in causa, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep
Objavljeno v DKUM: 27.06.2019; Ogledov: 2990; Prenosov: 420
Celotno besedilo (879,94 KB)

Opis: V diplomski nalogi se ukvarjam z opredelitvijo pojma odpadek. Ker ima zaradi vedno večjega števila odpadkov v sklopu pravnega področja varstva okolja ureditev postopkov ravnanja z odpadki zelo veliko vlogo, je torej za pravilno izvajanje teh postopkov nujno, da vemo kaj odpadek sploh je. V tej zvezi pa se pojavi tudi vprašanje kdaj se določeno blago še šteje kot blago – kot stranski proizvod in kdaj le-to postane odpadek, prav tako pa kdaj blagu status odpadka preneha. Skozi analizo nacionalne in zakonodaje EU sem ugotovila, da nacionalna zakonodaja definicij omenjenih pojmov ne podaja, medtem, ko nam okoljska zakonodaja EU s pomočjo sodne prakse te definicije nudi. Odpadek je tako opredeljen s pomočjo opiranja na pojem 'zavržek', ki vključuje tako predelavo kot odstranjevanje odpadkov in pomeni vsako snov ali predmet, ki jo njen imetnik zavrže, namerava ali mora zavreči. Stranski proizvod pomeni snov ali predmet, ki nastane pri proizvodnem procesu, katerega glavni namen ni proizvodnja tega procesa (t.i. ostanek proizvodnje), katere nadaljnja uporaba je zagotovljena, se lahko neposredno uporabi brez kakršne koli nadaljnje obdelave ter je proizvedena kot sestavni del nekega proizvodnega procesa, hkrati pa mora biti njena nadaljnja uporaba zakonita. Če vsi ti pogoji niso kumulativno izpolnjeni, se torej taka snov ali predmet šteje kot odpadek. Kot zadnje pa torej odpadek lahko tudi preneha biti odpadek, v primeru, ko izpolnjuje merila, ki so določena s posebnim predpisom, na podlagi pogojev, da se določena snov ali predmet običajno uporablja za določene namene, za njo obstaja trg in povpraševanje, izpolnjuje tehnične zahteve in določene standarde ter njena uporaba ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi. Čeprav nacionalna zakonodaja ureja postopke ravnanja z odpadki, je torej za njihovo pravilno izvajanje potrebno poznati evropsko zakonodajo v zvezi z opredelitvijo omenjenih pojmov.
Ključne besede: varstvo okolja, ravnanje z odpadki, odpadek, stranski proizvod, prenehanje statusa odpadka
Objavljeno v DKUM: 10.01.2014; Ogledov: 2298; Prenosov: 261
Celotno besedilo (348,79 KB)