| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
DRUŽBENO-EKONOMSKI POLOŽAJ SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V OBDOBJU 1861–1941
Nina Krajcer, 2009, diplomsko delo

Opis: Naše učiteljstvo je bilo od samih začetkov svojega poklica revno in podrejeno predstavnikom posvetne ter cerkvene oblasti. V času revolucije 1848 so zaslutili nove možnosti za stanovski in poklicni razvoj, vendar so leta Bachovega absolutizma ter reakcije, zlasti pa konkordat 1855, razblinili njihove upe in pričakovanja. Slovenskemu učiteljstvu je šele tretji avstrijski šolski zakon 1869 prinesel nove možnosti za pridobitev enakopravnosti na gospodarskem, socialnem in političnem področju. Omogočil jim je boljše izobraževanje, več poklicne ter stanovske samostojnosti, neodvisnost od lokalnih dejavnikov — zlasti od cerkve ter duhovščine — kljub temu pa je mnogo učiteljev še vedno opravljalo cerkovniško delo in zanemarjalo šolo ter lastno izobraževanje. Učitelji so se vse pogosteje oglašali v političnih časopisih, še posebej kritični so bili v lastnih glasilih. Vključevali so se tudi v politične stranke, kjer so iskali zaščito in pomoč v boju za gmotno eksistenco, za politične, državljanske in človečanske pravice, ki so jih kratili predvsem Slovencem tuji elementi in duhovščina. Učiteljstvo je bilo močno podrejeno državi, birokraciji in lokalnim veljakom ter celo preprostemu ljudstvu, ki je čutilo njihovo duhovno ter materialno stisko, odvisnost in nemoč. Te razmere so se zaostrovale vse do konca prve svetovne vojne in nadaljevale med vojnama, ko si je učiteljstvo še naprej na različne načine prizadevalo za materialno, socialno, politično ter kulturno emancipacijo.
Ključne besede: družbeno-ekonomski položaj, formalnopravni položaj, status, učiteljstvo, izobraževanje, zgodovinski pregledi
Objavljeno: 23.12.2009; Ogledov: 1895; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (2,53 MB)

2.
POTOVANJA VLADARJEV ČEZ SLOVENSKO OZEMLJE V 17. IN 18. STOLETJU
Nina Krajcer, 2009, diplomsko delo

Opis: Popotniki — »turisti« so v 17. in 18. stoletju še zelo redki. Večina potujočih je na pot šla z resnejšimi cilji in ne zgolj iz zabave. Kot koristna in prijetna hkrati lahko označimo potovanja plemičev, kadar so obiskovali svoja posestva, šli na obiske ali na »študijska potovanja« po Evropi ter potovanja študentov in vojakov, ki so bili sinonim brezciljnih potnikov. Ob omenjenih skupinah potujočih so se na slovenskem ozemlju pojavljali tudi sprevodi evropsko pomembnih političnih osebnosti tistega časa. Najpogostejši razlogi za vladarske obiske so bili v prometno-tranzitni vlogi slovenskega ozemlja, predvsem v smeri proti Dunaju in Italiji, v ostalih primerih pa je šlo za »službena potovanja«: sprejem dednega poklona deželnih stanov ali obhodi lastnih posesti oziroma dežel. Iz podatkov, nastalih na podlagi arhivskih virov, dnevnikov ter poročanj takratnih časopisov in kronik izvemo, da so prebivalci slovenskega ozemlja imeli čast prisostvovati kar nekaj obiskom visokih gostov; čez slovensko ozemlje so namreč potovali cesarji Leopold I., Karel VI., Jožef II. ter Leopold II., vladarica Marija Terezija, neapeljski kralj Ferdinand VI. in papež Pij VI.
Ključne besede: potovalna kultura, popotniki, ceste, dedna poklonitev, vladarski obiski, potovanja vladarjev
Objavljeno: 07.01.2010; Ogledov: 1715; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (4,58 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici