| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
WILLIAM SHAKESPEARE IN TRAGEDJA HAMLET
Nika Verhovnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo. Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo.
Ključne besede: renesansa, humanizem, tragedija, elizabetinsko gledališče, William Shakespeare, Hamlet, medsebojni odnosi
Objavljeno: 29.01.2021; Ogledov: 246; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (589,28 KB)

2.
Časovni idiomi v angleščini in njihove slovenske ustreznice
Nika Verhovnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Angleški jezik vsebuje veliko idiomov, ki predstavljajo pomemben del jezika, zato je to področje zelo zahtevno in težko osvojljivo. Idiomatični izrazi so natančno določeni in nespremenljivi. Njihovega pomena največkrat ni mogoče izpeljati iz pomena posameznih besed v idiomu, njihovih elementov pa ni dovoljeno poljubno spreminjati ne v govornem ne v pisnem jeziku. Največkrat so sestavljeni iz dveh ali več besed, pogosteje kot v uradnem angleškem pisnem jeziku pa se pojavljajo v neuradnem govornem. V tem diplomskem delu smo se v raziskovanju idiomov osredotočili zgolj na časovne idiome. Zbranih in predstavljenih je 253 idiomov, ki so hkrati prevedeni v slovenski jezik. Idiomi niso le predstavljeni in podkrepljeni z razlago, temveč so razloženi tudi s primeri. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, v kolikšni meri sta si v časovni terminologiji slovenščina in angleščina podobni. Idiome smo razvrstili v tri skupine, in sicer glede na njihovo prevedljivost. Analiza je pokazala, da največjo skupino idiomov predstavlja skupina angleških idiomov, ki glede na pomen v slovenskem jeziku nimajo ustreznic. Razloge za to je moč najti v različnih zgodovinskih, kulturnih in socialnih ozadjih. Tudi geografske značilnosti igrajo pri tem pomembno vlogo. Sledi skupina angleških idiomov, ki imajo ustreznice z istim pomenom in drugačnim zapisom v slovenskem jeziku. Na splošno slovenski jezik ne premore toliko idiomatičnih izrazov kot angleški. V ta namen je potrebno angleške idiome v slovenščino velikokrat prevesti opisno.
Ključne besede: Idiomi, frazeologija, čas, kulturne razlike, slovenske ustreznice.
Objavljeno: 11.11.2011; Ogledov: 3563; Prenosov: 365
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici