1. Pridobivanje produktov iz pegastega badlja (sylibum marianum) : magistrsko deloMojca Hraš, 2023, magistrsko delo Opis: Pegasti badelj spada med eno najbolj cenjenih zdravilnih rastlin, ki se je razširila že skoraj po vsem svetu. V semenih pegastega badlja se skriva mešanica flavonolignanov, ki jih s skupnim imenom imenujemo silimarin.
Ekstrakcija silimarina iz pegastega badlja poteka v dveh stopnjah, saj semena vsebujejo tudi veliko maščob in jih je treba predhodno razmastiti. Razmaščevanje običajno poteka s pomočjo heksana. V tem magistrskem delu smo za razmaščevanje uporabili še druga topila in metodo hladnega stiskanja. V ekstrahiranih oljih smo določevali tudi vsebnost tokoferolov in topil. Kot pričakovano smo dokazali, da je metoda hladnega stiskanja najbolj ugodna, saj ohrani sestavo in kvaliteto olja ter je za zdravje in okolje najmanj škodljiva.
V nadaljevanju smo želeli optimirati ekstrakcijo silimarina iz razmaščenih semen. Najprej smo določili najboljše topilo, za katero se je izkazal aceton. Nato smo z računalniškim programom Design Expert določili optimalno temperaturo, čas ekstrakcije in razmerje topilo : material. Ugotovili smo, da se vsebnost silimarina s temperaturo niža, viša z višanjem razmerja topilo : material in da vsebnost začne padati po 11 urah ekstrakcije.
V ekstraktih smo določili tudi vsebnost ogljikovih hidratov, vsebnost totalnih fenolov in antioksidativno aktivnost. Predhodno smo predvideli, da bo ekstrakt pridobljen iz materiala, ki je bil predhodno razmaščen z metodo hladnega stiskanja, imel najboljše lastnosti in imel najvišjo antioksidativno aktivnost. To trditev smo v magistrskem delu tudi potrdili. Ključne besede: pegasti badelj, olje, silimarin, optimizacija postopka ekstrakcije, Design Expert, antioksidativna aktivnost Objavljeno v DKUM: 11.05.2023; Ogledov: 97; Prenosov: 23
Celotno besedilo (4,26 MB) |
2. Ekstrakcija hmelja (Humulus lupulus L.) s sub- in superkritičnimi fluidi : doktorska disertacijaKatja Bizaj, 2023, doktorska disertacija Opis: Glavni namen raziskav v okviru doktorske disertacije je bil opraviti preliminarne raziskave ekstrakcij z različnimi topili in pridobiti podatke za potrebe načrtovanja industrijske postavitve superkritične ekstrakcije hmelja. Delo sestoji iz treh delov. Prvi del se osredotoča na preučitev hmeljnih kultivarjev v Sloveniji in na značilnosti svetovnega trga.
Drugi del disertacije preučuje učinkovitost ekstrakcije hmelja z različnimi topili pod sub- in superkritičnimi pogoji delovanja. Topila so bila izbrana glede na njihovo različno polarnost. CO2, propan in SF6 so bili uporabljeni kot nepolarna topila, DME pa kot polarno topilo. Še posebej sta nas zanimala DME in SF6, saj še nobena študija ni preučevala postopka ekstrakcije hmelja z uporabo teh dveh topil. Pri enakih pogojih delovanja so bila topila v različnih stanjih. Delovni parametri so bili 50 bar, 100 bar in 150 bar ter 20 °C, 40 °C, 60 °C in 80 °C za vsa topila. Za postopek ekstrakcije smo uporabili semi-kontinuirni ekstrakcijski postopek, kjer smo raziskovali vpliv ekstrakcijskih parametrov na izkoristek ekstrakcije ter kvaliteto dobljenega ekstrakta. Matematični model, ki temelji na drugem Fickovem zakonu, je dobro opisal eksperimentalne rezultate ekstrakcij. V vseh 27 vzorcih ekstraktov smo določili vsebnost α- in β-kislin z uporabo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC). Na koncentracijo mehkih kislin v hmeljnih ekstraktih so v veliki meri vplivali vrsta topila ter temperatura in tlak, uporabljena med ekstrakcijo. Rezultati kažejo, da sta bila CO2 in propan po topnosti približno enakovredna DME, medtem ko je bil SF6 pri enakih pogojih zelo slabo topilo za ekstrakcijo hmeljevih smol.
V nadaljevanju smo ocenili vsebnost eteričnih olj in fenilnega flavonoida ksantohumola (XN) v ekstraktih hmelja. Za določanje vsebnosti XN v ekstraktih je bila uporabljena HPLC metoda. Dobljeni rezultati so pokazali, da je bila najvišja koncentracija XN ugotovljena v ekstraktih, pridobljenih z DME.
Za analizo eteričnih olj v ekstraktih, povezanih z izrazitim vonjem, je bila izvedena parna destilacija ekstraktov in uporabljena GC analiza. Hmeljno olje, pridobljeno z ekstrakti CO2 pri specifičnih pogojih, je imelo najvišjo relativno koncentracijo linalola, β-kariofilena in α-humulena, olje, pridobljeno z ekstrakti propana, pa je imelo najvišjo vsebnost vseh drugih petih izbranih sestavin (mircena, geraniola, farnezena, α-selinena in δ-kadinena). Relativna vsebnost preiskovanih sestavin eteričnega olja v izvlečkih DME je bila podobna kot v izvlečkih iz propana.
S pospešenim testom staranja ekstraktov smo proučili vpliv zraka (oksidacije) in temperature na njihovo skladiščno obstojnost ter ugotavljali razliko vsebnosti α- in β-kislin, XN in EO pri specifičnih pogojih ekstrakcij.
Zadnji del doktorske disertacije predlaga načrtovanje procesa CO2 ekstrakcije in ekonomsko analizo investicije. V ta namen smo naredili zasnovo »scale-up« postopka in optimizirali postopek CO2 ekstrakcije. Za separacijske procese smo razvili model prenosa snovi med trdno in tekočo fazo, obogateno z znanjem termodinamike, transportnih pojavov in masno bilanco. Z ozirom, da postaja produktno inženirstvo izredno aktualno za tehnološki razvoj, potrebuje vso zahtevno znanstveno in strokovno podlago. Določili smo karakteristike posameznih procesnih enot in ocenili vrednosti investicije. Ovrednotili smo obratovalne stroške in stroške pogonskih sredstev, kamor spada časovni delež obratovanja, stroške električne energije, stroške pare in stroške hladilne vode. Glede na situacijo v hmeljarstvu smo določili stroške hmelja. Na trgu se stekajo informacije o ponudbi in povpraševanju in tu se - glede na splet tržnih dogajanj - oblikuje tudi cena hmelja. Glede na sam proces ekstrakcije smo določili tudi stroške dela ter ovrednotili prihodke od prodaje ekstrakta. Naredili smo finančno analizo s kriteriji za odločanje o sprejemljivosti investicije. Ključne besede: hmelj (Humulus lupulus L.), sub- in superkritična ekstrakcija, ogljikov dioksid, propan, dimetil eter, žveplov heksafluorid, eterično olje hmelja, CO2 ekstrakcija, finančna analiza Objavljeno v DKUM: 06.03.2023; Ogledov: 212; Prenosov: 121
Celotno besedilo (5,88 MB) |
3. Valorizacija storžev iglavcev za pridobivanje vrednih komponent : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeMihaela Švec, 2022, magistrsko delo Opis: Storži so reproduktivna struktura iglavcev in predstavljajo odpadno lignocelulozno biomaso bogato s fenolnimi spojinami, tanini, ogljikovimi hidrati, sladkorji in njihovimi derivati. Le-te vredne komponente je možno iz storžev iglavcev pridobiti s pomočjo podkritične vode, kjer je voda segreta med 100 in 374 °C, pri dovolj visokem tlaku, da ohrani tekoče stanje. V okviru magistrske naloge smo storže ekstrahirali s podkritično vodo pri temperaturah od 120 do 250 °C in reakcijskih časih od 15 do 60 min. Za primerjavo smo izvedli še konvencionalno ekstrakcijo z uporabo 50 % vodne raztopine acetona in 100 % acetona. S spektrofotometričnimi metodami smo v ekstraktih storžev določili vsebnosti vrednih komponent kot tudi antioksidativnost. S HPLC metodo smo določili vsebnosti sladkorjev in furfuralov. Maksimalni izkoristek ekstrakcije je znašal 29,36 % in smo ga dosegli z uporabo podkritične vode kot medija pri 200 °C in 15 min. Najvišjo vsebnost totalnih fenolov smo določili pri 150 °C ter 15 min, kjer je količina izoliranih fenolov znašala 39,86 mg GA/g materiala. Pri teh reakcijskih pogojih smo določili tudi najvišjo antioksidativno aktivnost ekstrakta (83,12 %). Maksimalno vsebnost totalnih taninov smo določili pri 150 °C ter 60 min, kjer smo izolirali 25,85 mg TA/g materiala. Najvišjo koncentracijo celokupnih ogljikovih hidratov smo določili pri 180 °C in 15 min (7,94 mg TOH/g materiala), medtem ko smo največ sladkorjev in furfuralov določili pri 200 °C ter reakcijskih časih 30 in 60 min. Prav tako smo v sklopu magistrske naloge skušali iz borovih storžev pridobiti nanocelulozo po kemijski metodi in tudi z ekstrakcijo s podkritično vodo. Pridobljeno nanocelulozo smo analizirali s FTIR analizo in ji prav tako določili tudi velikost delcev. Najvišji izkoristek nanoceluloze smo določili pri 150 °C in 30 min, ki je znašal 8,67 %. Ključne besede: storži, odpadna biomasa, podkritična voda, vredne komponente, antioksidativnost, nanoceluloza Objavljeno v DKUM: 28.11.2022; Ogledov: 215; Prenosov: 56
Celotno besedilo (5,87 MB) |
4. Separacija vrednih spojin iz lupin pistacije s podkritično vodo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeNina Travnikar, 2022, diplomsko delo Opis: Dandanes je vse večji interes po iskanju najboljšega načina, kako bi lahko odpadno biomaso pretvorili v vredne komponente in energijo ter tako prispevali k ohranjanju okolja. Veliko odpadne biomase najdemo v odpadkih in ostankih živilske industrije, ki so velikokrat samo zavrženi, čeprav bi lahko z uporabo določenih ekstrakcij iz njih separirali vredne spojine, ki bi jih nato koristno uporabili v zdravstveni in farmacevtski industriji.
Primer tako odvrženih surovin so lupine pistacije. Pri plodu pistacije je užitna samo sredica, zunanja lupina, ki predstavlja velik delež pistacije, pa je smatrana kot odpadek in se zavrže.
V okviru diplomskega dela smo izvajali ekstrakcije lupin pistacije z uporabo podkritične vode pri temperaturi od 150 °C do 250 °C in reakcijskem času od 15 min do 60 min ter rezultate primerjali s konvencionalnimi ekstrakcijami, kjer smo uporabili organski topili aceton in etanol.
Preučevali smo vpliv različnih procesnih parametrov (reakcijski čas in temperaturo) na izkoristek ekstrakcije in njihov vpliv na sestavo produktov v ekstraktih. Maksimalni izkoristek ekstrakcije smo ugotovili pri temperaturi 200 °C in reakcijskem času 15 min. Z daljšanjem reakcijskega časa pa je izkoristek pričel upadati v vseh primerih ekstrakcije.
V nadaljevanju smo v ekstraktih z UV-Vis spektrofotometričnimi metodami določili vsebnost totalnih fenolov, flavonoidov, ogljikovih hidratov in antioksidativno aktivnost.
Maksimalne vsebnosti totalnih flavonoidov (10,18 mg QU/g ekstrakta pri 200 °C in 60 min) in totalnih ogljikovih hidratov (554,52 mg TOH/g materiala pri 60 min in 200 °C) ter maksimalno antioksidativno aktivnost (90,01 % pri 250 °C in pri 60 min) smo določili v primeru, ko smo ekstrakte pridobili s pomočjo podkritične vode, med tem ko smo maksimalne vsebnosti totalnih fenolov (86,17 mg GA/g ekstrakta) določili v primeru konvencionalne ekstrakcije z etanolom. S HPLC metodo smo določili, da je bilo v ekstraktih pridobljenih s podkritično vodo prisotnih največ furfuralov.
Rezultati so pokazali, da je podkritična voda bolj primerno topilo za separacijo vrednih spojin iz lupin pistacije kot pa organska topila. Ključne besede: lupine pistacije, podkritična voda, organska topila, ekstrakcija, vredne spojine Objavljeno v DKUM: 13.09.2022; Ogledov: 189; Prenosov: 41
Celotno besedilo (3,29 MB) |
5. Vpliv matriksa na vsebnost 1,2-benzizotiazol-3(2h)-ona v zidnih barvah : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeNeža Švajger, 2022, diplomsko delo Opis: Diplomsko nalogo smo namenili preučevanju vpliva matriksa na vsebnost biocida
1,2-benzizotiazol-3(2H)-ona (BIT-a) v vzorcih zidnih barv, ki jih proizvajajo v gospodarski družbi Helios TBLUS v Domžalah. Raziskavo smo izvedli na sedežu podjetja Helios v kemijsko-analitskem laboratoriju.
Koncentracijo biocida smo določevali s pomočjo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC). Zaradi večje selektivnosti in občutljivosti metode smo meritve opravili z masnim detektorjem, kjer nas je zanimala natančna kvantifikacija BIT-a v vzorcih in komponentah zidnih barv. Testirali smo, kako na koncentracijo biocida vplivajo glavne komponente, ki sestavljajo premaz na vodni osnovi. Naš cilj analize vzorcev je bil določiti komponento premaza, ki ima največji vpliv na kvantitativno določanje biocida BIT v zidnih premazih. Osredotočili smo se na vpliv vode, veziva, polnila, pigmenta in omakala, ki ga je vseboval naš testni vzorec.
Najprej smo vzorcu barve postopoma odvzemali glavne komponente in ugotavljali, kje je prišlo do največjih razlik med dodano in izmerjeno vrednostjo biocida. Nato smo analizirali še posamezne komponente premaza, pred in z dodano določeno koncentracijo BIT-a.
Meritve kažejo, da ima največji vpliv na vsebnost BIT-a vezivo, saj smo pri analizi med dodano in izmerjeno koncentracijo BIT-a v vezivu opazili največjo razliko.
Vsako meritev smo izvedli v treh paralelkah in tako preverili ponovljivost naših rezultatov. Kromatograme smo ovrednotili s programom Empower 3. Statistično obdelavo rezultatov smo izvedli s pomočjo programov Microsoft Excel in Power BI. Ključne besede: izotiazolinoni, biocidi, barve na vodni osnovi, 1, 2-benzizotiazol-3(2H)-on, tekočinska kromatografija Objavljeno v DKUM: 07.09.2022; Ogledov: 245; Prenosov: 59
Celotno besedilo (2,29 MB) |
6. Hidrotermična razgradnja večslojne odpadne embalaže : magistrsko deloMihael Irgolič, 2022, magistrsko delo Opis: V letu 2020 smo v Sloveniji pridelali več kot milijon ton odpadkov. Skoraj 30 % odpadkov predstavlja odpadna embalaža raznih produktov. Poznamo različne vrste embalaže: papirnato, stekleno, kovinsko, plastično, leseno in večslojno. Večslojni embalaži lahko rečemo tudi sestavljena. Ena izmed najpogosteje uporabljenih in dobro poznanih večslojnih embalaž je tudi tetrapak embalaža. Tetrapak embalaža je sestavljena iz papirja/kartona, polietilena (PE) in aluminija. Problem recikliranja tetrapak embalaže je v tem, da njenih sestavnih delov ni mogoče enostavno ločiti z mehanskimi metodami.
Uporaba pod- in nadkritičnih fluidov v različnih kemijskih procesih je vse pogostejša. Zaradi svoje dostopnosti in nizke cene je kot medij za uporabo v nadkritičnih procesih vse pogosteje uporabljena voda. V tem magistrskem delu smo preučevali razgradnjo odpadne tetrapak embalaže s pod- in nadkritično vodo v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju pri temperaturi od 300 °C do 450 °C ter v časovnem obdobju med 15 in 60 min. Reakcije smo izvajali v eni in v dveh stopnjah. Razmerje odpadni materil/voda je bilo 1 g/10 mL. Nastale produkte v štirih fazah (plinski, vodni, oljni in trdni) smo analizirali s različnimi tehnikami (FTIR, TC, GC/MS, HPLC).
Enostopenjsko hidrotermično razgradnjo odpadne tetrapak embalaže smo izvedli pri temperaturi 425 °C oz. 450 °C in reakcijskem času 15 min ali 60 min. Ugotovili smo, da z višanjem temperature in daljšanjem reakcijskega časa narašča izkoristek oljne faze. Najvišji izkoristek oljne faze smo dobili pri temperaturi 450 °C in reakcijskem času 60 min in je znašal 60,7 %. V drugem delu smo izvedli dvostopenjsko hidrotermično razgradnjo odpadne tetrapak embalaže. Prvo stopnjo smo izvedli v podkritični vodi pri temperaturi 250 °C oz. 300 °C in reakcijskem času 30 oz. 60 min. Najvišji izkoristek vodne faze (18,0 %) smo določili pri temperaturi razgradnje 250 °C in reakcijskem času 60 min, najvišji izkoristek oljne faze (35,1 %) pa pri temperaturi razgradnje 300 °C in času 60 min. Drugo stopnjo razgradnje, kjer smo uporabili trdni preostanek iz prve stopnje, smo opravili pri temperaturi 425 oz. 450 °C in reakcijskem času 15 min. Najvišji izkoristek oljne faze po obeh stopnjah skupaj (65,5 %) dobimo pri vzorcu, ki smo ga v prvi stopnji razgradili pri temperaturi 300 °C in reakcijskem času 60 min, v drugi stopnji pa pri temperaturi 450 °C in reakcijskem času 15 min.
Oljni fazi smo določili kemijsko sestavo in ugotovili, da je sestavljena iz nasičenih in nenasičenih alifatskih ogljikovodikov, aromatskih spojin, ketonov, alkoholov in amidov. Analizirali smo tudi vodno fazo, v kateri so bili prisotni; glukoza, fruktoza, celobioza, gliceraldehid, anhidrid glukoze, levulinska kislina, furfural in 5-hidroksimetilfurfural. Plinska faza je vsebovala CO2 in ogljikovodike med C1-C6. Po razgradnji tetrapaka je kot trdni preostanek nastal aluminijev prah obdan s tanko plastjo PE. Ključne besede: hidrotermična razgradnja, večslojna embalaža, tetrapak, odpadna embalaža, nadkritični fluidi, nadkritična voda Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 289; Prenosov: 0
Celotno besedilo (4,61 MB) |
7. Identifikacija nevarnosti ter analiza vplivov na okolje pri hidrotermični razgradnji vlaken iz melaminskih eterificiranih smol : magistrsko deloTimotej Vidovič, 2022, magistrsko delo Opis: Plastični odpadki predstavljajo velik problem za okolje, saj se velike količine proizvedene plastike ob koncu življenjske dobe znajdejo na odlagališčih, kjer onesnažujejo tla, vode in zrak. Poseben izziv predstavljajo termoseti, ki jih je zaradi njihovih lastnosti težje reciklirati v primerjavi s termoplasti. Melaminske smole spadajo med termosete in so znane predvsem po svoji toplotni odpornosti in stabilni strukturi. Zaradi teh lastnosti in predvsem zaradi trenutnega neznanja glede možnosti recikliranja, svoj življenjski cikel pogosto končajo na odlagališčih. Encimski in hidrotermični procesi so obetavne metode za možno recikliranje in ponovno uporabo termosetov. Oboji procesi predstavljajo okolju prijazne metode za pretvorbo plastičnih odpadkov v uporabne materiale. Encimski procesi povzročijo razgradnjo materiala pod blagimi okolju prijaznimi pogoji, hidrotermični procesi pa uporabljajo vodo pri visoki temperaturi in tlaku.
Tekom magistrskega dela smo preučili encimsko in hidrotermično razgradnjo vlaken melaminske eterificirane smole (MER). Encimsko razgradnjo smo izvedli z uporabo različnih prebavnih encimov, hidrotermično razgradnjo pa pri različnih temperaturah razgradnje: 200, 250, 275, 300 in 350 °C. V vodni fazi smo s pomočjo kivetnih testov analizirali vsebnosti formaldehida, organskih kislin, skupnega dušika in amonijaka. Pri hidrotermični razgradnji smo dodatno analizirali še trdno in plinasto fazo. Glede na podatke pridobljene iz eksperimentalnega dela pri različnih temperaturah hidrotermične razgradnje smo nadalje analizirali okoljske odtise s pomočjo programske opreme OpenLCA in različnih baz podatkov. Ocenili smo odtis toplogrednih plinov (GHG), dušika, fosforja, energetski in ekološki odtis ter potencial strupenosti za človeka. Rezultati kažejo, da je razgradnja pri 200 °C povzročila najmanjši vpliv na okolje, vendar pa so bile največje količine sekundarnih spojin pridobljene pri temperaturi razgradnje 300 °C. Ključne besede: vlakna iz melaminskih eterificiranih smol (MER vlakna), encimska razgradnja, hidrotermična razgradnja, identifikacija nevarnosti, HAZOP, analiza življenjskega cikla (LCA) Objavljeno v DKUM: 16.06.2022; Ogledov: 315; Prenosov: 51
Celotno besedilo (3,83 MB) |
8. Uporaba keratinsko- bogatega odpadnega perutninskega perja za pridobitev keratina in nadaljnji razvoj nanovlaken : magistrsko deloKaja Zadravec, 2022, magistrsko delo Opis: Odpadna materiala, kot sta volna in piščančje perje, spadata v zelo obremenjujoče industrijske odpadke, vsakodnevno nastajata v ogromnih količinah in bremenita okolje. Odpadno piščančje perje, ki vsebuje 91 % keratina, je tako uporabno za razvoj naravnih vlaken. Danes vedno bolj narašča zanimanje za naravna vlakna, ki uporabljajo za razvoj okolju prijazne tehnologije. Namen tega dela je predstaviti enega izmed načinov, kako odpadno piščančje perje uporabiti za razvoj nanovlaken iz keratina. Za izvedbo tega smo najprej pridobili keratin iz odpadnega piščančjega perja s hidrotermično razgradnjo perja v reaktorju. Postopek hidrotermične razgradnje perja s subkritično vodo predstavlja okolju prijazno in zeleno tehniko, kar jo loči od preostalih tehnik, ki se uporabljajo za ekstrakcijo keratina iz perja. Prisotnost keratina v suspenziji smo potrdili z analizo ATR-IR in nato z elektroforezo SDS-PAGE določili molekulske mase. Suspenziji keratina smo določili protonirane in deprotonirane skupine s potenciometrično titracijo, izmerili zeta potencial v odvisnosti od pH-raztopine in določili velikost delcev z DLS-metodo. Koncentracijo keratina v suspenziji pa smo določili z Bradfordovo metodo. Za pripravo nanovlaken smo suspenzijo keratina pomešali s polietilenoksidom (PEO) v različnih razmerjih in s postopkom elektropredenja spredli nanovlakna ter jih preučili pod optičnim mikroskopom. Prav tako smo spredli nanovlakna iz mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v različnih razmerjih. Mešanicam PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan smo določili prevodnost, viskoznost in stopnjo antioksidativnosti z ABTS-metodo. Spredenim vlaknatim strukturam smo posneli spekter ATR-IR, določili stopnjo antioksidativnosti in izmerili stični kot. Molsko maso suspenzije keratina smo določili v območju med 1 kDa in 14 kDa. Določena optimalna vsebnost PEO-ja, ko je nastalo nanovlakno, je 70 %. Ugotovili smo, da so se nanovlakna lepše oblikovala v primeru mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v razmerju 70/21/9, torej, ko je mešanica vsebovala več keratina. Vzorci PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan imajo hidrofilno naravo s kontaktnimi koti med 33,16° in 39,58°. Tako mešanice iz katere smo spredli optimalna vlakna kot tudi spredena vlakna so pokazala antioksidativne lastnosti. Taka vlakna imajo tudi uporabno vrednost, kar pa je še posebej pomembno pri medicinskih tekstilijah. Ključne besede: Subkritična voda, keratin, elektropredenje, nanovlakna, hitozan, alginat Objavljeno v DKUM: 01.03.2022; Ogledov: 530; Prenosov: 105
Celotno besedilo (4,39 MB) |
9. Načrtovanje in optimizacija postopka izolacije vrednih spojin iz divjega kostanja (Aesculus hippocastanum L.) : magistrsko deloMateja Marinič, 2022, magistrsko delo Opis: Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je mogočno drevo, ki sodi med najbolj prepoznavne in zanimive drevesne vrste pri nas. Po svetu ga gojijo zlasti kot okrasno drevo, po zaslugi prisotnih bioaktivnih molekul v posameznih delih drevesa pa postaja vse pomembnejša surovina v kozmetični in farmacevtski industriji. Cilj magistrske naloge je bil optimizirati postopek izolacije vrednih spojin iz semen divjega kostanja z uporabo metode odzivnih površin z zasnovo Box-Behnkenovega načrtovanja. Proučevali smo različne ekstrakcijske tehnike, pri čemer je bil poudarek na okolju prijaznejših metodah, kot sta ekstrakcija s podkritično vodo in ekstrakcija z nadkritičnim CO2. Dobljene ekstrakte smo analizirali s spektrofotometričnimi in kromatografskimi metodami (HPLC, GC). Določevali smo vsebnost celokupnih fenolov, celokupnih ogljikovih hidratov, celokupnih escinov, maščobnih kislin (linolna, oleinska, palmitinska in stearinska kislina) in antioksidativno aktivnost ter prisotnost sladkorjev (glukoza, fruktoza, celobioza) in njihovih derivatov (5-HMF, furfural, levulinska kislina). Optimalni pogoji ekstrakcije s podkritično vodo za dosego čim višjih izkoristkov ekstrakcije in ekstraktov bogatih z escini ter zadovoljivimi vrednostmi ostalih vrednih spojin so sledeči: temperatura 150 °C, čas ekstrakcije 18,71 min in razmerje topilo-material 25,5 mL/g. Za tako optimizirane pogoje smo eksperimentalno določili izkoristek ekstrakcije 93,14 % in vsebnost celokupnih escinov 40,56 mg/g semen. Ključne besede: divji kostanj, vredne spojine, ekstrakcija s podkritično vodo, ekstrakcija z nadkritičnim CO2, optimizacija, metoda odzivnih površin, Box-Behnkenovo načrtovanje Objavljeno v DKUM: 21.01.2022; Ogledov: 556; Prenosov: 147
Celotno besedilo (4,88 MB) |
10. Zdravilni učinki naravnih ekstraktov iz zelišč : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeAntonija Malec, 2022, diplomsko delo Opis: Zelišča se že od nekdaj uporabljajo v medicinske namene, saj predstavljajo pomemben vir spojin z antioksidativnim delovanjem, ki obranijo človeški organizem pred boleznimi, tesno povezanimi z oksidativnimi procesi v telesu. Pomanjkanje znanja o kemijski sestavi, bioloških učinkih in pravilni uporabi naravnih pripravkov lahko povzroči različne neželene stranske učinke, zato je potreba po teh informacijah velika.
Cilj diplomskega dela je bil določiti biološke aktivnosti v ekstraktih iz treh različnih zelišč, in sicer žajblja, oljčnih listov in kamilice. Vzorce ekstraktov smo pridobili s pomočjo konvencionalne in Soxhlet ekstrakcije. Ekstrakcije smo izvajali pri različnih temperaturah (40 °C, 60 °C in 80 °C) in različnih razmerjih acetona in vode (čista voda, 50 % vodna raztopina acetona in čisti aceton). Najvišji izkoristek smo dosegli s konvencionalno ekstrakcijo pri ekstraktu kamilice (35,79 %), kjer smo kot topilo uporabili čisto vodo pri 60 °C. Vsebnost totalnih fenolov smo določili s Folin-Ciocalteu metodo. Najvišjo količino totalnih fenolov (34,11 mg GA/g materiala) smo ekstrahirali iz žajblja s pomočjo konvencionalne ekstrakcije z vodo pri 80 °C. Vsebnost celokupnih flavonoidov smo določili s kalorimetrično metodo z uporabo AlCl3 reagenta in ugotovili, da smo najvišjo količino ekstrahirali iz žajblja (13,50 mg QU/g materiala) s konvencionalno ekstrakcijo s 50 % vodno raztopino acetona pri 60 °C. Ekstrakti žajblja so pokazali najvišje antioksidativne aktivnosti, kjer smo najvišjo vrednost določili v ekstraktu žajblja, pridobljenem pri 40 °C s čistim acetonom (86,25 %). Maksimalno antiinflamatorno aktivnost smo določili v ekstraktu žajblja (17,50 %), pridobljenem pri 60 °C s čisto vodo, medtem ko smo najvišjo antihiperglikemično aktivnost določili pri ekstraktu kamilice (45,61 %), pridobljenemu s konvencionalno ekstrakcijo s čistim acetonom pri 40 °C.
Ugotovili smo, da so bile konvencionalne ekstrakcije z vodo in 50 % vodno raztopino acetona za določanje antioksidativnih in bioloških aktivnosti proučevanih vzorcev primernejše od Soxhletovih ekstrakcij s čistim acetonom. Prav tako smo za vsako od zelišč dokazali, da so biološko aktivna in lahko imajo zdravilne učinke. Ključne besede: ekstrakcija, oljčni listi, kamilica, žajbelj, bioaktivne komponente, polifenoli Objavljeno v DKUM: 20.01.2022; Ogledov: 560; Prenosov: 104
Celotno besedilo (4,60 MB) |