2.
DAVČNA DISKRIMINACIJA RABLJENIH VOZIL V NOVIH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJEMihael Javornik Leskovar, 2016, diplomsko delo
Opis: Danes je mobilnost pomemben del našega življenja. Kako daleč smo prišli – od tega, da nam je bila vožnja z vlakom nekakšen luksuz in obred, do tega, da nam je vsakodnevna vožnja z avtomobilom nekaj tako samoumevnega, da je že skoraj nadležna.
V zadnjih sto letih smo prešli s potovanja s konjem do vožnje z avtomobili, letali in ladjami. Včasih nas je pri mobilnosti omejevala tehnologija, danes pa očitno birokracija.
Zato najprej pojasnjujem, kateri predpisi so pomembni za obdavčitev rabljenih vozil v Evropski uniji, katere članica je tudi Slovenija. Med predpise, ki urejajo to področje, spada predvsem 110. člen PDEU, pomembna je tudi Direktiva 83/182/EGS, najbolj pa ga ureja sodna praksa Sodišča Evropske unije. Nato je pojasnjeno, kakšne oblike davkov poznamo pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije uvoženih rabljenih vozil in kakšne oblike teh poznamo.
Hkrati so povzete težave zaradi davčne diskriminacije rabljenih vozil v novih državah članicah Evropske unije. Te se pojavijo v državah članicah, ko zakonodajni organi svoje nacionalne davčne zakonodaje ne uskladijo s pravom Evropske unije. Do neskladnosti pride, ko z davkom ob prvi registraciji vozila plačnik davka plača večjo vsoto davka za rabljeno vozilo, uvoženo iz druge države članice, kot pa ga v nakupni ceni vsebuje enakovrstno domače rabljeno vozilo.
Do tega pa prihaja zato, ker to področje na ravni Evropske unije še ni ustrezno urejeno. Evropska komisija je sicer podala predloga dveh direktiv, s katerima bi to uredila, vendar nista bila sprejeta, in sicer zato, ker med državami članicami ni ustreznega konsenza, po drugi strani pa zaradi premajhne moči Evropske unije na vplivanje na zakonodajo držav članic.
Podrobno so obravnavana opozorila, ki so pravna sredstva Evropske komisije, s katerimi opomni državo članico na neskladje njenega nacionalnega prava s pravom Evropske unije. Poleg opozoril je obravnavana tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije s tega področja. Zaradi pomanjkanja konkretnih zakonodajnih aktov Evropske unije sodna praksa zagotavlja smernice, na katere se lahko oziroma se morajo opreti države članice, da ne uvedejo katerega od davkov, ki se ga izračuna na podlagi diskriminatorne davčne stopnje ali osnove.
V zaključku pa so podane moje osebne rešitve za zmanjšanje ali celo odpravo davčne diskriminacije rabljenih vozil v državah članicah Evropske unije. Te pa se navezujejo predvsem na predlog Direktive Evropske komisije iz leta 2005 in na večjo povezanost ter moč poseganja Evropske unije na področje nacionalne zakonodaje. Seveda pa v obratni smeri enakovredno urejanje politike Evropske unije s strani vseh držav članic Evropske unije.
Ključne besede: davčna diskriminacija, rabljena vozila, Evropska unija, Sodišče EU, prosti pretok blaga, diskriminatorna zakonodaja, zakonodaja EU, registracija rabljenih vozil, oblika davkov za vozila ob prvi registraciji, vrste obdavčitve pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije, oblike davčne diskriminacijepredhodno odločanje Sodišča EU v zvezi z diskriminatorno obdavčitvijo rabljenih vozil, utemeljenost okoljevarstvenega vidika za višjo obdavčitev rabljenih vozil, opozorila Evropske komisije zaradi neskladnosti nacionalne zakonodaje o obdavčitvi z zakonodajo EU, rešitve za davčno diskriminacijo rabljenih vozil, razlogi za davčno diskriminacijo, progresivni in proporcionalni davki, 110. člen PDEU
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 2554; Prenosov: 137
Celotno besedilo (1,09 MB)
