| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 20
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Konkurenčno kazensko in prekrškovno pravo
Miha Šošić, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Pri prekrškovnem in kazenskem sankcioniranju konkurenčnopravnih kršitev se odpirajo številni problemi, saj je poleg konkurenčnopravnih izhodišč potrebno upoštevati tudi posebnosti kaznovalnega prava, zlasti garancije, ki so potrebne za varstvo fizičnih in pravnih oseb pred zlorabo državne oblasti. Osrednjo vlogo pri tem imajo načelo zakonitosti in procesna jamstva, katerih namen je zagotavljanje poštenega prekrškovnega in kazenskega postopka. Avtor ugotavlja, da pri slovenski ureditvi konkurenčnega prekrškovnega in kazenskega prava številni problemi ostajajo odprti, tako z vidika materialnopravnih kot postopkovnih rešitev.
Ključne besede: konkurenčno pravo, prepovedano omejevanje konkurence, nelojalna konkurenca, prekrški, kazniva dejanja, načelo ne bis in idem
Objavljeno: 02.08.2018; Ogledov: 451; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (362,04 KB)

2.
Ekonomska analiza prava in distributivna pravičnost
Miha Šošić, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Članek obravnava nekatere povezave med ekonomsko analizo prava, ki kot interdisciplinarna veda preučuje pravne norme z vidika ekonomske teorije, in vprašanjem distributivne pravičnosti, ki jo umeščamo na področje filozofije prava. Avtor poskuša definirati nekatere stične točke med problemi distributivne pravičnosti in teorijami ekonomske analize prava na primeru Coasovega teorema in pri tem opozoriti, kako se nekatere teorije ekonomske analize prava posredno ali neposredno dotikajo vprašanj distribucije dobrin in bremen v družbi. Namen avtorja je opozoriti ne nektere omejitve ekonomske analize prava. Po avtorjevem mnenju je namen ekonomske analize prava kot pomožne vede zlasti sekundarna analiza pravnih norm z vidika njihove učinkovitosti, zato ekonomska analiza prava ne more nadomestiti ukvarjanja s pravno filozofskimi problemi, ki morajo biti v ospredju pri ustvarjanju pravnega sistema ter sprejemanju in uporabi pravnih norm.
Ključne besede: ekonomske teorije, pravna ureditev, gospodarsko pravo, ekonomske analize, ekonomska analiza prava, distributivna pravičnost, Coasov teorem, dobrine, bremena, proizvodna sredstva
Objavljeno: 31.07.2018; Ogledov: 533; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (135,53 KB)

3.
Zaslišanje prič v predkazenskem postopku
Marko Škerjanc, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo predstavlja zaslišanje prič v predkazenskem postopku s strani državnega tožilca oziroma policije. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je podalo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku ZKP-N. Z novelo zakona se želi postopoma uveljaviti nov model kazenskega postopka v Republiki Sloveniji. Kot nov model kazenskega postopka se misli, namesto sedanjega dvofaznega predhodnega postopka, enofazni preiskovalni postopek, v katerem bi preiskovalno funkcijo opravljal državni tožilec in policija, preiskovalni sodnik pa bi obdržal le vlogo garanta oziroma varuha obdolženčevih pravic. Prve spremembe, k novemu modelu kazenskega postopka, so med drugim tudi možnost zaslišanja priče s strani državnega tožilca oziroma policije v predkazenskem postopku, kot tudi nekoliko drugačna ureditev pogojev za uvedbo preiskave. Predlagane spremembe so doživele nasprotovanja pravnih strokovnjakov, ker nov koncept policijske oziroma tožilske preiskave odpira nekatera ustavnopravna in doktrinarna vprašanja. V magistrskem delu je prvo predstavljen predkazenski postopek in sodna preiskava po trenutno veljavni ureditvi. Nato je predstavljena priča kot dokaz v kazenskem postopku. Za razumevanje današnjih sprememb je predstavljen tudi zgodovinski razvoj kazenskega procesnega prava na območju Slovenije s poudarkom na predkazenski postopek in preiskavo. V drugi polovici magistrskega dela pa je predstavljen Predlog novele ZKP-N in kakšna bo vloga preiskovalnega sodnika po noveli ter ustavnopravna in doktrinarna vprašanja glede zaslišanja prič v predkazenskem postopku s strani državnega tožilca oziroma policije. V sklepu magistrskega dela pa sem predstavil še moje stališče do predlagane ureditve.
Ključne besede: predkazenski postopek, preiskava, kazenski postopek, novela ZKP-N, zaslišanje prič v predkazenskem postopku, policijsko-tožilska preiskava.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 1502; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

4.
Plain view doktrina pri presoji nedovoljenosti dokazov
Erik Ravbar, 2017, magistrsko delo

Opis: Z magistrskim delom, ki nosi naslov “Plain view” doktrina pri presoji nedovoljenosti dokazov skuša avtor bralcu predstaviti izvorno ureditev obravnavanega instituta oziroma potek razvoja instituta v ameriški sodni praksi, podati oceno uspešnosti implementacije tega instituta v slovenski pravni red, podati svoje mnenje o ustavnosti trenutne ureditve obravnavanega instituta v slovenski zakonodaji ter preko sodne prakse slovenskih sodišč prikazati uporabo instituta v praksi. Magistrsko delo sestavljajo poglavja in podpoglavja, ki si vsebinsko sledijo. V uvodnem delu je najprej predstavljena opredelitev problema z opredelitvijo ciljev magistrskega dela, navedbo metod za dosego cilja ter predpostavkami in omejitvami pri obravnavanju problema. Zaradi kasnejše umeščenosti v kontekst hišnih in osebnih preiskav ter preiskav elektronskih naprav so v drugem poglavju predstavljene nekatere, kar zadeva hišne in osebne preiskave ter preiskave elektronskih naprav, najpomembnejše temeljne človekove pravice in svoboščine. Sledi tretje poglavje z natančno predstavitvijo preiskave kot prve faze rednega kazenskega postopka s posameznimi preiskovalnimi dejanji, ki se praviloma opravljajo v okviru le-te. V četrtem poglavju se začne avtor spuščati v osrčje magistrskega dela s predstavitvijo osrednjega insituta in prikazom razvoja le-tega skozi izbrane sodbe ameriških sodišč. V zaključku poglavja je povzeto bistvo, v zadnjem podpoglavju pa je prikazan prenos instituta iz realnega v kibernetski svet. Temu poglavju sledi peto in hkrati osrednje poglavje tega dela, v katerem se avtor spusti v oceno uspešnosti implementacije tega instituta v slovenski pravni red in poda mnenje glede ustavnosti trenutne zakonske ureditve. Prav tako skozi oči obstoječe sodne prakse slovenskih sodišč prikaže uporabo instituta v praksi tako v realnem kot tudi kibernetskem svetu. V sledečem poglavju je na kratko predstavljen institut ekskluzije dokazov in poudarjena njegova vloga pri sankcioniranju kršitev kriterijev za uporabo obravnavanega instituta. V sedmem poglavju avtor svoje misli strne v celoto. Magistrsko delo sestavljajo poglavja in podpoglavja, ki si vsebinsko sledijo. V uvodnem delu je najprej predstavljena opredelitev problema z opredelitvijo ciljev magistrskega dela, navedbo metod za dosego cilja ter predpostavkami in omejitvami pri obravnavanju problema. Zaradi kasnejše umeščenosti v kontekst hišnih in osebnih preiskav ter preiskav elektronskih naprav so v drugem poglavju predstavljene nekatere, kar zadeva hišne in osebne preiskave ter preiskave elektronskih naprav, najpomembnejše temeljne človekove pravice in svoboščine. Sledi tretje poglavje z natančno predstavitvijo preiskave kot prve faze rednega kazenskega postopka s posameznimi preiskovalnimi dejanji, ki se praviloma opravljajo v okviru le-te. V četrtem poglavju se začne avtor spuščati v osrčje magistrskega dela s predstavitvijo osrednjega insituta in prikazom razvoja le-tega skozi izbrane sodbe ameriških sodišč. V zaključku poglavja je povzeto bistvo, v zadnjem podpoglavju pa je prikazan prenos instituta iz realnega v kibernetski svet. Temu poglavju sledi peto in hkrati osrednje poglavje tega dela, v katerem se avtor spusti v oceno uspešnosti implementacije tega instituta v slovenski pravni red in poda mnenje glede ustavnosti trenutne zakonske ureditve. Prav tako skozi oči obstoječe sodne prakse slovenskih sodišč prikaže uporabo instituta v praksi tako v realnem kot tudi kibernetskem svetu. V sledečem poglavju je na kratko predstavljen institut ekskluzije dokazov in poudarjena njegova vloga pri sankcioniranju kršitev kriterijev za uporabo obravnavanega instituta. V sedmem poglavju avtor svoje misli strne v celoto.
Ključne besede: Plain view” doktrina, nedovoljeni dokazi, ustavno varovane človekove pravice in svoboščine, hišna preiskava, osebna preiskava, preiskava elektronskih naprav, zaseg predmetov.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 1104; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

5.
Kolizija ustavnih pravic pri neupravičenem prisluškovanju, zvočnem in slikovnem snemanju
Kristjan Zahrastnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ter neupravičeno slikovno snemanje sta kot kaznivi dejanji določena v Kazenskem zakoniku. Kaznivi dejanji predstavljata hkrati tudi kršitev ustavne pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic, vendar ne predstavljata kršitve v primeru, ko gre za varovanje v luči okoliščin konkretnega primera pomembnejše ustavne pravice. V takšnih primerih nastane kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer najpogosteje med pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico, ki zagotavlja varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic. Takšno nasprotje med ustavnima pravicama se ne presoja s pomočjo načela sorazmernosti, ampak z metodo razlage, ki se imenuje praktična konkordanca. Pravilo praktične konkordance, poenostavljeno rečeno s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določi, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. Rezultat kolizije ustavnih pravic ima lahko za posledico, da je zaradi zasledovanja pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ali katere druge ustavne pravice določeno prisluškovanje in zvočno snemanja ali slikovno snemanje upravičene narave. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu zasnovan v treh stopnjah. Zaradi omenjenega se postavlja vprašanje, ali se kolizija ustavnih pravic, v skladu s katero je bilo snemanje osebe upravičeno, rešuje na ravni biti (prva stopnja) ali v okviru protipravnosti (druga stopnja). Kazensko pravo vsebuje tudi izjeme, ki dajejo podlago za uporabo zvočnega in slikovnega snemanja. Utemeljeno uporabo naprav za tovrstno snemanje med drugimi dovoljujejo ukrepi, poimenovani prikriti preiskovalni ukrepi, ki predstavljajo upravičljivo prisluškovanje, zvočno in slikovno snemanje ter posledično izjeme od kaznivih dejanj neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja ter neupravičenega slikovnega snemanja. Izpostavljena je posebnost elektronskega dokaza kot dokaznega sredstva, ki nakazuje, da je potrebno elektronski dokaz zaradi svojevrstnosti v določenih primerih obravnavati izven že poznanih oblik dokaznih sredstev. Ker lahko pride do razhajanj med standardi, ki so uveljavljeni v materialnem delu kazenskega prava, in med tistimi, ki oblikujejo kazensko procesno pravo, je opravljena primerjava med pravno dopustnostjo tehničnih posnetkov kot dokaznega sredstva in ravnanja, ki pomeni neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ali neupravičeno slikovno snemanje. Izbrana je pomembnejša sodna praksa slovenskih sodišč z namenom dodatne razjasnitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja oziroma kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja ter z namenom orisa kolizije ustavnih pravic, povzročene s snemanjem posamezne osebe ali njenega ravnanja.
Ključne besede: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, neupravičeno slikovno snemanje, kolizija ustavnih pravic, praktična konkordanca, osebnostne pravice in svoboščine, elektronski dokazi, prikriti preiskovalni ukrepi.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 915; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (993,58 KB)

6.
Napad kot element silobrana
Urška Stopar, 2017, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja so navedena v kazenskem zakoniku, s čimer so posredno varovane pravno zavarovane dobrine posameznika. V izjemnih primerih je posamezniku ob napadu nanje dovoljena samozaščita. Ta posamezniku omogoča, da se v pravno dovoljenih mejah, z lastno silo in dejanji brani, kadar gre za neposredni protipravni napad, ki ga ni moč odvrniti na kakšen drug način. Pod to spada tudi silobran, ki je najstarejši način, s katerim se izključi protipravnost dejanja. Silobran je po definiciji, ki izhaja iz kazenskega zakonika, tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad. Silobran je sestavljen iz napada in obrambe. Za izključitev protipravnosti s silobranom morajo biti izpolnjeni določeni pogoji za napad, kakor tudi pogoji, ki so potrebni za obrambo. V diplomskem delu je predstavljen napad, ki je eden od elementov silobrana. Napad mora biti objektivno resničen, protipraven in istočasen z obrambo, saj drugače potrebni pogoji za silobran niso izpolnjeni. Ravnanje mora ustrezati kazenskopravnemu statusu ravnanja. Da lahko govorimo o napadu, mora biti dejanje usmerjeno zoper eno ali več pravno zavarovanih dobrin ali vrednosti. Dejansko stanje primera je potrebno natančno preučiti in dokazati posamezne elemente dejanja, da se lahko posameznik uspešno sklicuje na silobran. Teoretični del diplomskega dela je nadgrajen tudi s primeri iz sodne prakse iz Slovenije in tujine. Ta daje vpogled v kompleksnost samega instituta silobrana in pomembnosti natančnega preučevanja dejanskega stanja ob kazenskopravno relevantnem dogodku.
Ključne besede: silobran, napad, resničnost napada, protipravnost, istočasnost  
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 960; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (629,68 KB)

7.
Poslovna goljufija (228. člen KZ-1) – analiza kaznivega dejanja
Luka Tomazin, 2016, magistrsko delo

Opis: V središče magistrskega dela je postavljena poslovna goljufija, ki predstavlja v slovenski sodni praksi najpogosteje obravnavano gospodarsko kaznivo dejanje in tako zaseda enega izmed osrednjih mest med kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo. Čeprav bi bilo utemeljeno pričakovati, da je kaznivo dejanje razdelano do te mere, da ni več odprtih teoretičnih oziroma praktičnih vprašanj, pa velja ravno nasprotno, inkriminacija se kaže kot precej sporna. V kritično presojo je podana sledeča hipoteza: pri poslovni goljufiji gre za odvečno kaznivo dejanje, saj ni videti zadržkov za subsumpcijo goljufivih ravnanj poslovnega področja pod zakonske znake »klasične« goljufije, za nameček pa zaradi svoje ponesrečenosti povzroča nemalo težav tako v teoriji kot tudi v praksi. Začenši z genezo poslovne goljufije, ki ji sledi oris značilnosti gospodarskega kaznivega dejanja, se preide do osrednjega dela, ki ga predstavlja sistematična analiza kaznivega dejanja. Slednja se začne s predstavitvijo praktične problematike (zlo)rabe poslovne goljufije, ki ji sledi obravnava objekta kazenskopravnega varstva in prikaz možnih storilcev. Jedro analize pa – skladno z dogmatiko splošnega pojma kaznivega dejanja – predstavljajo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake, protipravnost in krivda. Obravnava ravnanja, ki izpolnjuje zakonske znake, zajema preslepitev ter posledično premoženjsko škodo oziroma korist. Obravnava protipravnosti se dotakne zgolj dotičnega pojma. Obravnava krivde pa zajema naklep ter razmejitev naklepa in malomarnosti. Tekom analize se – iz razloga podane hipoteze – poslovno goljufijo ves čas primerja s slovensko in nemško »klasično« goljufijo. Ureditve naše in nemške »klasične« goljufije je domala identična, pri tem pa nemška kazenskopravna dogmatika ni zaznala potrebe po specialnem kaznivem dejanju poslovne goljufije. Izhajajoč iz tega predstavljajo dognanja nemškega kazenskopravne prostora, na katerega je slovenski tradicionalno močno naslonjen, veliko oporo zagovarjani odvečnosti poslovne goljufije.
Ključne besede: goljufija, poslovna goljufija, »klasična« goljufija, preslepitev, zmota, premoženjska škoda, premoženjska korist, gospodarsko kaznivo dejanje, kaznivo dejanje zoper gospodarstvo
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 4011; Prenosov: 512
.pdf Celotno besedilo (932,96 KB)

8.
STEK KAZNIVIH DEJANJ
Dejan Baliban, 2016, diplomsko delo

Opis: Kazensko pravo v širšem pomenu besede se navezuje na vsa ravnanja, ki niso v skladu z zakonom oziroma so kazniva. V Republiki Sloveniji je uzakonjena tako imenovana dihotomija prepovedanih dejanj, ki dejanja glede na njihovo »težo« kršitve razvršča na prekrške in kazniva dejanja. V prvem delu diplomskega dela je predstavljen splošni pojem kaznivega dejanja, saj bi bila obravnava ostalih institutov brez poznavanja osnovnega pojma kazenskega prava brezpredmetna. Načeloma velja, da storilec z enim dejanje izvrši eno kaznivo dejanje. V praksi pa se pojavljajo tudi primeri, ko temu ni tako. V takšnih primerih je potrebno upoštevati institut steka kaznivih dejanj. Kadar storilec z enim dejanjem izvrši dva ali več kaznivih dejanj oziroma izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, nastopi tako imenovani idealni stek kaznivih dejanj. Kadar pa storilec z več dejanji izpolni zakonske znake več kaznivih dejanj, se upoštevajo pravila o realnem steku kaznivih dejanj. Pri slednjem se povezava med posameznimi dejanji kaže predvsem v enotnem kazenskem postopku oziroma obravnavanju zoper storilca. Poseben poudarek je namenjen navideznosti steka (tako idealnega kot realnega). Predstavljena so razmerja oziroma odnosi, ki privedejo do navideznosti steka kaznivih dejanj, ter njegove temeljne pojavne oblike. Drugi del diplomskega dela je namenjen obravnavi situacij, ko storilec s prepovedanim ravnanjem izpolni tako znake za prekršek kot znake kaznivega dejanja. Skupaj s samim pojmom »prekršek« je predstavljeno tudi razmerje (materialnopravno in procesnopravno) med prekrški in kaznivimi dejanji. Procesnopravno razmerje, ki temelji na spoštovanju ustavnega načela »ne bis in idem«, je splošno gledano dobro zakonsko urejeno. Tako se težave načeloma pojavljajo samo ob vprašanju možnosti naknadnega kazenskega postopka, na kar se je že odzvalo Evropsko sodišče za človekove pravice in tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Za razliko od procesnopravnega razmerja, je materialnopravno razmerje vedno znova tarča kritik. Z odločbo U-I-88/07-17 se je o tem izreklo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je odločilo, da se zakonski znaki prekrška in kaznivega dejanja ne smejo popolnoma prekrivati, država kot zakonodajalec pa kljub tej odločbi in kritikam pravnih teoretikov še ni odpravila preostalih nepravilnosti.
Ključne besede: Kaznivo dejanje, stek kaznivih dejanj, navideznost steka, nadaljevano kaznivo dejanje, prekršek, ne bis in idem.
Objavljeno: 20.05.2016; Ogledov: 3892; Prenosov: 733
.pdf Celotno besedilo (933,23 KB)

9.
Actio libera in causa
Kristjan Zahrastnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Slovenski kazensko pravni sistem je oblikovan po sodobnem evrokontinentalnem kazenskem pravu, ki sledi nemški tradiciji splošnega pojma kaznivega dejanja. Drugačen koncept je uveljavljen v anglo-ameriškem kazenskem pravnem sistemu. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu sestavljen iz treh elementov: izpolnjenosti biti kaznivega dejanja, protipravnosti in krivde. Kaznivo dejanje lahko izvrši le tisti, ki je v prištevnem stanju, saj lahko le-ta nadzoruje in pravilno zaznava okoliščine, ki ga obdajajo, zato tudi zakon določa, da tisti, ki je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju, ni kriv. V orisu razvoja instituta actio libera in causa diplomsko delo predstavi zanimivejše in pomembnejše ureditve, ki so vplivale na razvoj. Poseben poudarek je na razvoju ureditve instituta v Jugoslaviji. Pojasnjene so tudi spremembe kazenskega zakonika v povezavi z navedenim institutom. Institut actio libera in causa pride v poštev pri ugotavljanju, ali je podana krivda storilca, saj določa krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru, ko si sam z uporabo drog ali drugimi psihoaktivnimi snovmi ali kako drugače povzroči neprištevnost, če je pred izvršenim kaznivim dejanjem podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Dejali bi lahko, da sta potrebna dva elementa za krivdo neprištevnega storilca, prvi je, da se je storilec sam spravil v neprištevno stanje, za izpolnitev drugega elementa je treba storilcu očitati krivdo, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Razlikujemo med tremi možnostmi ravnanja storilca. Pri prvi možnosti storilec oblikuje svoj naklep glede izvršitve kaznivega dejanja še v stanju prištevnosti. Druga možnost je, kadar storilec nima naklepa glede kaznivega dejanja v normalnem duševnem stanju, ampak vseeno izvrši protipravno dejanje v neprištevnem stanju. Tretja možnost se nanaša na različne situacije, ki nastanejo v javnem prometu, kadar storilec zaradi utrujenosti in izčrpanosti zaspi in izvrši kaznivo dejanje. Kot je bilo že omenjeno, velja v Angliji anglo-ameriški kazenski pravni sistem, v tem sistemu se ne uporablja instituta actio libera in causa, ampak imajo podobna pravila z namenom kaznovanja storilcev, ki se prostovoljno spravijo v stanje omamljenosti in izvršijo kaznivo dejanje. V nemškem pravu kazniva dejanja izvršena v alkoholiziranem stanju, razvrščajo v dve kategoriji. V prvo kategorijo zapadejo kazniva dejanja, za katere uporabimo institut actio libera in causa. V drugo skupino pa uvrščamo izvršena kazniva dejanja, za katere se ne more uporabiti navedeni institut, ampak zanje velja subsidiarno pravilo, ki je zapisano v zakonu in ureja popolno omamljenost. V nadaljevanju je predstavljena preučena slovenska sodna praksa v povezavi z institutom actio libera in causa, opisane so tudi pomembnejše sodbe angleških sodišč, v katerih se opazi podobnost z institutom actio libera in causa. Preučena sodna praksa nemških sodišč vsebuje sodbi, ki prikazujejo uporabo člena popolne omamljenosti.
Ključne besede: actio libera in causa, neprištevnost, duševno stanje, alkohol, droga, psihoaktivne snovi, krivda
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 2202; Prenosov: 230
.pdf Celotno besedilo (590,15 KB)

10.
KAZNIVO DEJANJE ZLORABE POLOŽAJA ALI ZAUPANJA PRI GOSPODARSKI DEJAVNOSTI (240. ČLEN KZ-1)
Klaudija Jelenko, 2015, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.
Ključne besede: Gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kazniva dejanja, zloraba položaja ali zaupanja, gospodarska dejavnost, delictum proprium, namerni delikt, Untreue, izneverjenje, gospodarska družba, protipravnost razpolaganja družbenika, teorija soglasja
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 4693; Prenosov: 933
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici