1. Kibernetski kriminal in ukrepi pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev ter pravica do zasebnosti : magistrsko deloLuka Šijanec, 2025, magistrsko delo Opis: Predmetno magistrsko delo v kontekstu kibernetskega kriminala obravnava problematiko varstva pravice do zasebnosti v okviru prikritih preiskovalnih ukrepov pridobivanja komunikacijskih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev. Zaradi samega načina delovanja sodobne družbe v smislu globoke prepletenosti z informacijsko tehnologijo, je tako tudi samoumevno, da se zaradi vse večje povezanosti sveta, kot tudi uporabe informacijskih tehnologij oz. storitev, povečuje pojavnost kibernetskega kriminala. Za pregon slednjega morajo organi pregona imeti na razpolago ustrezne mehanizme tako v tehničnem smislu, torej tehnično znanje in tehnično opremo za pregon tovrstne specifične oblike kriminala, kot tudi zakonske rešitve v smislu nabora ukrepov, ki jim sploh omogočajo učinkovit pregon kibernetskega kriminala. Tovrstni zakonski mehanizem za učinkovit pregon kibernetskega kriminala med drugim predstavljajo prikriti preiskovalni ukrepi pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev. Omenjeni ukrepi že zaradi same narave predstavljajo znaten poseg v človekove pravice in svoboščine tistih, zoper katere so odrejeni, predvsem pa v pravico do zasebnosti. Omogočajo namreč pridobivanje širokega nabora podatkov, ki organom pregona dopuščajo intenziven in dodelan vpogled v zasebno življenje posameznikov. Zaradi navedenega je potrebno pravici do zasebnosti v okviru tovrstnih ukrepov nameniti posebno pozornost, za kar je potrebno tudi poznavanja geneze razvoja ukrepov pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev. Ta pokaže, da je znaten vpliv na razvoj imela tako sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice kot tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodna praksa se na družbene spremembe odziva hitreje kot zakonodajalec. V sedanji slovenski kazensko procesno pravni ureditvi je pravica do zasebnosti ustrezno varovana, saj je zakonodajalec ob zakonskih spremembah ukrepov pridobivanja prometnih in uporabniških podatkov telekomunikacijskih storitev sledil sodni praksi in z vsebinskimi omejitvami znatno zvišal raven varstva pravice do zasebnosti. Ob tem pa je za varstvo pravice do zasebnosti pomembno tudi to, da ima nacionalna kazensko procesna pravna ureditev vzpostavljene tudi ustrezne mehanizme varovalk, ki bi naj preprečevale oz. sanirale kršitve človekovih pravic in svoboščin ter dokaznih prepovedi. Primarno vlogo v tovrstnem sankcioniranju kršitev igra ekskluzija dokazov, ki pa je v slovenski kazensko procesno pravni ureditvi relativno stroga, saj naše kazensko procesno pravo ekskluzijo ureja v absolutni obliki, ki načeloma ne dopušča nobenih ekskluzijskih izjem, razen v primeru, ko gre za horizontalna razmerja. Ključne besede: kibernetski kriminal, pravica do zasebnosti, komunikacijska zasebnost, prikriti preiskovalni ukrepi, sodobne tehnologije, pregon storilcev kaznivih dejanj, ekskluzija dokazov Objavljeno v DKUM: 19.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,00 MB) |
2. Erotična masaža - uradno registrirana storitvena dejavnost ali zgolj maskirano izkoriščanje prostitucije : magistrsko deloSanela Sukič, 2024, magistrsko delo Opis: Definicij prostitucije obstaja toliko kot ljudi, ki o njej govorijo, razmišljajo in pišejo. Nobena izmed njih ni edina pravilna. Ker je prostitucija večplasten pojav, mora njena opredelitev to upoštevati in odražati. Obstoj prostitucije opredeljuje spolno dejanje, ki se nadalje povezuje z željo ali s potrebo po spolnosti kot taki. Željo ali potrebo determinira plačilo, ki je najbolj bistven element prostitucije. Slednja pa ne bi obstala brez ponudnic in ponudnikov na eni strani ter povpraševalk in povpraševalcev na drugi, kakor tudi ne brez infrastrukture. V Sloveniji so se uveljavile različne pojavne oblike prostitucije. Skladno z okoljem in s povpraševanjem se spreminja tudi ponudba. Kot najpogostejše oblike se pojavljajo ulična, stanovanjska, hotelska, spletna prostitucija, prostitucija v bordelih, nočnih lokalih, masažnih salonih in »escort« prostitucija. Razlogi za vstop v prostitucijo so različni, razlikujejo se glede na okolje, obliko prostitucije, obdobje in druge dejavnike. Vselej je gonilna sila ekonomska nujnost. Države ubirajo različne pristope do prostitucije, na kar vplivajo zgodovinski dejavniki, odnos do človekovih pravic, vprašanja ženske enakopravnosti, pregona kaznivih dejanj s področja zlorabe prostitucije, trgovine z ljudmi in podobno. Kljub različnim pristopom so se uveljavili trije osnovni modeli – prohibicijski, regulativni in abolicionistični model. Prohibicionizem prostitucijo obravnava kot nemoralno in sankcionira spolne delavce ter stranke. Regulacionizem problematiko označuje kot nujno zlo, ki ga je potrebno nadzorovati, predvsem z nadzorom in s prepovedjo delovanja v primeru spolnih bolezni. Abolicionizem pa zagovarja liberalizacijo same prostitucije, vendar s preganjanjem zvodništva, trgovine z ljudmi, v nekaterih konkretnih oblikah tudi z organiziranjem prostitucije v zaprtih prostorih. V Sloveniji je prostitucija od leta 2003 dekriminalizirana. Organiziranje prostitucije ni kaznivo, je pa kazniva njena zloraba, ki jo določa 175. člen Kazenskega zakonika. Sum zlorabe prostitucije se pojavlja tudi v okviru izvajanja dejavnosti erotične masaže, tj. masaže, ki se osredotoča na spodbujanje spolnega užitka in vzburjenje osebe. Dejavnost erotične masaže – kakor tudi dejavnost prostitucije – je umeščena v katalog dejavnosti pod druge obrti. Leta 2005 pa je bil v register poklicev v Sloveniji umeščen tudi poklic erotičnega maserja. Slovenska sodišča so že večkrat odločala o tem, katera dejanja zajema dejavnost erotične masaže, kakšna je razlika med dejavnostjo erotične masaže in izkoriščanjem prostitucije, kaj je izkoriščanje prostitucije, o zaslužkih, namenih ter povodih oseb, ki se s tem ukvarjajo. Sodna praksa s tega področja je ustaljena. Ključne besede: prostitucija, erotična masaža, zloraba prostitucije, erotični maser, dekriminalizacija Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 67
Celotno besedilo (728,19 KB) |
3. Hudodelske združbe : magistrsko deloAnja Bošnik, 2024, magistrsko delo Opis: Hudodelska združba predstavlja najhujšo obliko udeležbe več ljudi pri izvrševanju kaznivega dejanja. Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1) uporablja splošen izraz združba in ne opredeljuje različnih modalitet hudodelskih združb. Hudodelska združba se v KZ-1 pojavlja v splošnem delu KZ-1, in sicer v 41. členu, kjer je opredeljena odgovornost članov in vodij hudodelskih družb. Izraz se pojavi tudi pri številnih kaznivih dejanjih (npr. kaznivo dejanje terorizma po šestem odstavku 108. člena KZ-1; trgovine z ljudmi po petem odstavku 113. člena KZ-1), kjer izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi predstavlja kvalifikatorni element glede na temeljno obliko kaznivega dejanja. Na zadnje je v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, v 294. člen uvrščeno kaznivo dejanje hudodelskega združevanja, ki določa kaznivost ustanovitve in vodenja hudodelske združbe kot tudi samo sodelovanje v hudodelski združbi. Hudodelsko združbo opredelimo kot skupino najmanj treh oseb, med katerimi obstaja dogovor o hudodelskih ciljih skupnega delovanja, pri čemer mora pri vsakem posamezniku obstajati zavest in volja glede skupnega delovanja ter naklep glede kaznivih dejanj, ki jih nameravajo skupaj izvršiti. Zakonsko dikcijo pa dopolnjuje tudi sodna praksa. Temeljna inkriminacija je ustanavljanje hudodelskih združb in članstvo v njih. Tako KZ-1 v 294. členu vsebuje kaznivo dejanje hudodelskega združevanja. Kdor sodeluje v hudodelski združbi, ki ima namen storiti kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen vsaj treh let ali dosmrtnega zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do pet let. Drugi odstavek pa je namenjen ustanovitelju oziroma vodji hudodelske združbe, ki se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let. V tretjem odstavku 294. člena je vsebovan institut skesanca, s katerim zakonodajalec spodbuja storilca kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, da prepreči nadaljnje opravljanje kaznivih dejanj ali razkrije podatke, pomembne za preiskavo ali dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj. Nekatera kazniva dejanja, opredeljena v KZ-1, vsebujejo kvalificirano obliko izvršitve, ki je podana, če je kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi. Prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da posameznik odgovarja za tako kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Drugi odstavek 41. člena KZ-1 pa ureja posebno obliko sodelovanja pri kaznivem dejanju. Kazenska odgovornost je v demokratičnemu sistemu individualna in utemeljena na krivdi vsakega posameznika. Hudodelska združba v kazenskem pravu tako ne nastopa kot celota, pač pa nastopata v kazenski zakonodaji dve enoti, organizator hudodelske združbe in član hudodelske združbe. Ključno se je opredeliti tudi do pravne podlage za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je ravno premoženjska korist eden izmed glavnih motivatorjev hudodelskih združb. Hudodelska združba ni pravna oseba, zato odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi hudodelski združbi ne moremo podvreči določbi o odvzemu po 77. členu KZ-1. KZ-1 zato vsebuje določbo 77.a člena, ki omogoča odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi hudodelski združbi. Ključne besede: kaznivo dejanje, organiziran kriminal, hudodelstvo, združevanje, protipravnost, vodja, člani, posredno storilstvo, hudodelska združba Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 79
Celotno besedilo (3,04 MB) |
4. Položaj zagovornika v kazenskem postopku, z namenom zagotavljanja pravice do poštenega sojenja : magistrsko deloŠpela Strahovnik, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava položaj zagovornika v kazenskem postopku, ki se odraža v okviru pravice do obrambe kot enemu izmed bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja, pri čemer je v teoriji in praksi problematičen trenutek, na katerega se ta pravica veže.
Kazenski postopek predstavlja za posameznika položaj, v katerem se brez strokovne pomoči ne bi znašel in znal uveljavljati zase vsega, kar mu pravo kot celota pravnih pravil in načel zagotavlja. Pravica do obrambe zato predstavlja ključen vzvod obdolženca, ki je kot prava nevešča stranka znotraj kazenskega postopka postavljen v šibkejši in podrejen položaj v primerjavi z nasproti stoječim državnim aparatom. Namen, ki se mu sledi znotraj kazenskega postopka, je v korelaciji z namenom, ki se dosega s pravico do zagovornika, to pa je v zagotavljanju poštenega postopka kot celote. Namen celotnega kazenskega postopka je v zagotavljanju, sledenju in spoštovanju načela pravičnosti, preko katerega se izraža pravica do poštenega sojenja. Kljub temu da načelo, priznano s strani pravne teorije in prakse, uživa pomen krovnega načela kazenskega postopka, je v teoriji še vedno nekaj kritik, ki dvomijo v njegovo funkcijo.
Uresničevanje pravice do zagovornika je za zagotavljanje smiselne in poštene obrambe v kazenskem postopku potrebno vezati na trenutek, ko je posameznik v najranljivejšem položaju. Tak položaj izhaja že iz predkazenskega postopka, pri čemer je prisotnost zagovornika pomembna od trenutka, ko se preiskovanje osredotoči na posameznika kot morebitnega osumljenca v kazenskem postopku. Problematika takšnega pojmovanja, kjer tudi v praksi velikokrat prihaja do kršitev, izhaja predvsem iz nesistematične zakonodajne ureditve, ki bi zaradi ustrezne pravne varnosti posameznikov morala biti podvržena reformi, s čimer bi predkazenski postopek bil priznan kot bistveni del kazenskega postopka, od katerega je odvisen potek nadaljnjega postopanja. Ključne besede: Pravica do obrambe, pravica do zagovornika, enakost orožij, načelo pravičnosti kot krovno načelo kazenskega postopka, zagotovitev poštenega kazenskega postopka, pomembnost vloge zagovornika že v predkazenskem postopku. Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 207; Prenosov: 121
Celotno besedilo (1,79 MB) |
5. Korupcijska kazniva dejanja in pranje denarja : magistrsko deloPetar Knežević, 2024, magistrsko delo Opis: Večina kaznivih dejanj o korupciji in pranju denarja je bila obravnavnih, zato smo se odločili za njihovo povezavo kot poseben način raziskave. In sicer, kot dva elementa, ki ne samo da vplivata na žrtve, temveč vplivata na celi pravni sistem, politiko in ekonomijo. Korupcija, oziroma korupcijska kazniva dejanja so poseben del tega vpliva, ki so razdeljena na poglavja vezana na volilna kazniva dejanja, gospodarska kazniva dejanja in kazniva dejanja zoper uradne dolžnost. Termin korupcije je zelo težek za razkrivanje glede na to, da se niti ena od strank ne počuti kot žrtev kaznivega dejanja ter da imata obe strani od tega akta korist. Korupcijska kazniva dejanja so zapletena za razkriti, vendar glede na preprečevanje korupcije v zahodni Evropi so kar na visokem nivoju, večji problem predstavljajo države vzhodne Evrope, posebej ozemlja Sovjetske zveze. Vendar je v primerjavi z Azijo, Afriko, Centralno in Južno Ameriko korupcija v Evropi na veliko nižjem nivoju. Zelo pomembno vlogo na to, ima neodvisna sodna oblast in posebna zakonska regulativa, ki podrobno ureja vprašanje korupcije, kot in njeno samo inkriminacijo. Vse kar mora Slovenija narediti je, da omogoči boljše funkcioniranje same Komisije za preprečevanje korupcije.
Pranje denarja, to je potreba vsakega storilca kaznivega dejanja, da umazan denar, ki je sprejet z izvršitvijo kaznivega dejanja, opere na različne načine. Obstajajo različni načini za pranje denarja, vendar Europol trdi, da največji problem pri spremljanju denarnih tokov predstavljajo slamnata podjetja, podjetja s katerim se plačuje z gotovim denarjem (kot so restavracije, bari, picerije), tudi kriptovalute (posebej tiste, ki se lahko uporabljajo anonimno). Kadar govorimo o kriptovalutah, ne mislimo se na vse, zato ker se samo 2 % pranja denarja vrši preko le teh, nekatere se lahko spremljajo, vendar se danes denar ne pere samostojno preko kriptovalut, temveč se meša z legalno prejetim denarjem, tako da se onemogoča spremljanje denarnih tokov.
Pranje denarja vselej vključuje dve kaznivi dejanji: predhodno kaznivo dejanje (s katerim storilci pridobijo premoženjsko korist) in kaznivo dejanje legitimizacije te premoženjske koristi. V enem delu magistrske naloge smo pojasnjevali, da je korupcija kaznivo dejanje, kasneje pa, da je korupcija ena od faz pranja denarja. Razlog za to je, da sta kazniva dejanja povezana in da se njihov odnos lahko obravnava na dva načina, odvisno od perspektive. Kot faza pranja denarja se korupcija pojavlja v vseh fazah. Storilci korupcijskih kaznivih dejanj želijo svoj umazan denar oprati in zato pride do pranja denarja. Ključne besede: Korupcija, pranje denarja, povezava med korupcijo in pranjem denarja, zakonska ureditev, način obrambe Objavljeno v DKUM: 24.04.2024; Ogledov: 383; Prenosov: 95
Celotno besedilo (678,10 KB) |
6. Evropski preiskovalni nalog – razvoj, novosti in njegova uporaba s strani obrambe: izbrani vidiki : magistrsko deloTeodora Kordiš, 2024, magistrsko delo Opis: S povečevanjem števila kaznivih dejanj, ki po svoji razsežnosti presegajo meje ene države, je pridobivanje dokazov iz tujine postal eden izmed ključnih vidikov uspešnega pregona. Čezmejno sodelovanje v kazenskih zadevah se je gradilo postopno. Od sistemov zaprosil, temelječih na Konvenciji o medsebojni pravni pomoči, se je do danes v EU uspel vzpostaviti učinkovit sistem evropskega preiskovalnega naloga, ki združuje tako načelo medsebojne pravne pomoči kot tudi načelo vzajemnega priznavanja. EPN je poenotil in pohitril postopke pridobivanja dokazov iz tujine, ter tako pripomogel k učinkovitejšemu pregonu. Navkljub podrobni ureditvi omenjenega orodja, ostajajo nekatera odprta vprašanje uporabe EPN s strani obrambe. Določbe Direktive 2014/41/EU, v skladu s katero je bil nalog implementiran v države članice, ne dajejo zadostne pravne podlage po kateri bi lahko obramba direktno izdala EPN, brez naknadne potrditve takšne izdaje s strani pravosodnega organa. Dodatno, ni predvidene izrecne pravice do pravnega sredstva za izpodbijanje izdaje ali izvršitve EPN. Določbe direktive ne nalagajo državam članicam obveznost uvedbe drugih pravnih sredstev v postopkih z EPN, razen tistih, ki so po obstoječem nacionalnem redu že na voljo v podobnih domačih primerih. Varstvo in položaj obrambe se, navkljub harmonizaciji z Direktivo 2014/41/EU, precej razlikuje po posameznih državah, saj so dodatne procesne možnosti pri uporabi EPN v prid obrambe na voljo le v državah, ki so te omogočile pri implementaciji omenjene direktive. Čeprav je določen minimalni standard varstva, ki ga dajejo temeljne pravice in svoboščine iz Listine EU in EKČP, tudi za postopke z EPN, so omenjene določbe ohlapne ter dajejo državam članicam velik manevrski prostor, kako izpolniti obveznosti iz teh pravic. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz EKČP namreč ne daje možnosti izpodbijanja ukrepa predvidenega z EPN pred izvedbo, vendar določa predvsem možnost nekega pravnega sredstva, ki je lahko na voljo tudi kasneje v postopku. V EU se še vedno pojavljajo primeri izdaje in izvršitve EPN v državah, ki ne zagotavljajo niti minimalnega standarda varstva v svojih kazenskih postopkih, zaradi česar je pridobivanje ali posredovanje dokazov na podlagi tako izvedenega EPN lahko vprašljivo. SEU je v zadevi Gavanozov II naredilo korak naprej in izpostavilo pomembnost obstoja pravnega sredstva tudi zoper izdajo EPN v nacionalni zakonodaji posamezne države, da lahko slednja v okviru medsebojnega priznavanja sploh izdaja EPN. Slovenija ob implementaciji ni predvidela posebnih pravnih sredstev v postopkih z EPN. Odsotnost pravic obrambe povezanih z EPN le v delu zapolnjujejo splošne določbe slovenskega kazenskega postopka po ZKP-1. Nasprotno je Italija ob implementaciji določila tudi možnost izpodbijanja potrditve EPN s pravnim sredstvom. Z upoštevanjem dobrih praks držav članic in pravnih ter praktičnih izzivov s katerimi se srečuje obramba, je na voljo še veliko prostora, za ustreznejšo ureditev pravic obrambe v postopkih z EPN v Sloveniji in na ravni EU. Ključne besede: Evropski preiskovalni nalog, vzajemno priznavanje, kontradiktornost, navzočnost odvetnika, pravice obrambe, EKČP, Evropski nalog za posredovanje elektronskih dokazov, učinkovito pravno sredstvo. Objavljeno v DKUM: 07.03.2024; Ogledov: 453; Prenosov: 129
Celotno besedilo (781,46 KB) |
7. Dileme kazenskega varstva živali - nacionalni in mednarodni pogled : magistrsko deloNina Sotošek, 2023, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je predstavljena ureditev kazenskopravnega varstva živali v Sloveniji, z osredotočanjem na novelo Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) iz leta 2020, ki je posredno vplivala tudi na zaščito živali v kazenskem pravu. Novela SPZ-B je z novim 15.a členom določila, da živali niso stvari, temveč čuteča živa bitja. Zakonodajalec pa je z novo vrednostno-pravno opredelitvijo živali, ki ima v stvarnem pravu le simbolični pomen, verjetno nenamerno poslabšal položaj živali v kazenskem pravu in zmanjšal njihovo kazenskopravno zaščito. Živali so bile v slovenskem kazenskem pravu namreč varovane na dva načina, in sicer kot stvari v okviru premoženjskih deliktov, hkrati pa so uživale status posebej zaščitenega objekta v okviru posebnih kaznivih dejanj po KZ-1. Po sprejemu nove definicije, ki živali ne obravnava več kot stvari, je kazenskopravna zaščita v okviru premoženjskih deliktov odpadla, posledično pa so živali v slovenskem kazenskem pravu zaščitene samo še na podlagi posebnih kaznivih dejanj, zlasti 341. člena KZ-1, ki določa kaznivo dejanje mučenja živali. Ker pa so določbe 341. člena KZ-1 pomanjkljivo opredeljene, ne nudijo zadostnega varstva v primerih, ko žival nekdo ukrade ali jo ubije, brez da bi se žival pri tem mučila. Ena izmed rešitev navedenega problema je zlasti v uporabi koncepta supremacije teleološke interpretacije, ki jo lahko uporabimo pri razlagi kazenskopravnih določb, vse dokler pravne praznine na področju varstva živali ne bodo zapolnjene s spremembami samega kazenskega zakonika. Ključne besede: kazensko varstvo živali, kazenska zaščita živali, mučenje živali, 341. člen KZ-1, novela SPZ-B, živali kot čuteča živa bitja Objavljeno v DKUM: 07.03.2024; Ogledov: 364; Prenosov: 50
Celotno besedilo (1,08 MB) |
8. Pravna ureditev pranja denarja v digitalizacijski dobi : magistrsko deloIvan Lončar, 2023, magistrsko delo Opis: Pranje denarja je kaznivo dejanje, ki kriminalnim organizacijam, drugim zločincem in navsezadnje podkupljivim politikom omogoča prosto razpolaganje z nezakonito pridobljenim premoženjem. Spremlja nas že od časov pred našim štetjem, pravi porast pa je to kaznivo dejanje doživelo v 90. letih prejšnjega stoletja, obdobju naglega porasta trgovine s prepovedanimi drogami. Za prikrivanje prihodkov od prodaje prepovedanih drog so uporabljali predvsem gospodarske podjeme z intenzivnim gotovinskim poslovanjem, razvoj finančnega sistema pa je proces pranja povzdignil na popolnoma drug nivo.
Metod, kako oprati denar, je veliko, med seboj se razlikujejo predvsem glede na uporabljen mehanizem in instrument. Pralci denarja se v današnjem času, poleg gotovinsko intenzivnih poslov, največ poslužujejo storitev finančnih institucij, ki omogočajo hiter prenos finančnih sredstev na globalni ravni. Pravosodni organi in zakonodajne oblasti so hitro spoznali nevarnost zlorab finančnega sistema in takšna tveganja v zvezi s pranjem denarja so nenadoma postala predmet pravnega urejanja v mednarodnih pravnih aktih, zadevna problematika je podrobno urejena tudi v sekundarni zakonodaji EU. Finančne institucije so tako postale predmet vse strožjega pravnega reguliranja in nadzora, pralci denarja pa so bili posledično prisiljeni k iskanju novih rešitev. Tako je pojav kriptovalut decentraliziranih virtualnih valut z dvosmernim tokom, ki se uporabljajo kot alternativno plačilno sredstvo, sredstvo izmenjave in tudi kot sredstvo naložbe – omogočil pralcem denarja, da svoje nezakonite dejavnosti prenesejo v virtualni svet.
V magistrski nalogi sem ugotavljal, kako razvoj virtualnih valut vpliva na doseganje nezakonitih ciljev. V zvezi s tem sem ugotovil, da kriptovalute zaradi svojih posebnih lastnosti predstavljajo nevarno orodje za prikrivanje nezakonite narave in izvora premoženja. Zlonamerni uporabniki kripto omrežja lahko namreč čezmejno prenašajo svoja sredstva, ne da bi bila razkrita njihova prava identiteta. Čeprav so tovrstna tveganja sicer naslovljena v peti direktivi proti pranju denarja, je pravni ureditvi EU moč pripisati določene pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre za nedovršno definicijo virtualnih valut, ki omogoča široko, a hkrati preveč poljubno interpretacijo virtualnih valut, na drugi strani pomanjkljiv seznam zavezanih subjektov zagotavlja udeležencem kripto omrežja, da delujejo brez obveznosti glede izvajanja ukrepov proti pranju denarja in tako ostanejo zunaj regulativnega področja.
Skupni znesek opranega denarja s kriptovalutami, ne glede na ugotovljena tveganja, predstavlja nesorazmeren delež v primerjavi z zneskom opranega denarja pri ustaljenih metodah pranja denarja, pri katerih še vedno prevladuje uporaba tradicionalnega finančnega sistema. Zloraba finančnih institucij in drugih oblik pravnih oseb škoduje ekonomiji in gospodarskemu razvoju, navsezadnje pa onemogoča kakovostno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ena ključnih ugotovitev te naloge, da tudi pravne osebe lahko kazensko odgovarjajo za kaznivo dejanje pranja denarja. Ključne besede: pranje denarja, nezakonita premoženjska korist, kriminal belih ovratnikov, FinTech, kriptovalute, AMLD, ZPPDFT-2, harmonizacija. Objavljeno v DKUM: 15.11.2023; Ogledov: 621; Prenosov: 174
Celotno besedilo (1,59 MB) |
9. Kazensko pravno varstvo pravic delavcev : magistrsko deloBlažka Kovačič, 2023, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga se osredotoča na varovanje pravic delavcev, in sicer na področju kazenskega prava. Ker vedno znova prihaja do kršitev pravic delavcev, se porajajo vprašanja o morebitnih spremembah zakonodaje, ki ščiti njihove interese.
Magistrsko delo vsebuje pregled delovnopravne in analizo kazenskopravne zakonodaje (22. poglavje Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki ščiti interese delavcev. Predstavljeno je, kako delovnopravna zakonodaja vpliva na kazensko pravo in katere posamezne pravice delavcev morajo biti kršene, da lahko govorimo o posameznih kaznivih dejanjih iz 22. poglavja KZ-1. Za kršitev temeljnih pravic delavcev (196. člen KZ-1) je potrebno, da nastopi pravna posledica v obliki delavčevega prikrajšanja njegove pravice. Ena izmed takih pravic je na primer pravica do omejenega delovnega časa 40 ur tedensko, kar se lahko podaljša le v določenih dejavnostih ter v določenih primerih. Glede odgovornosti za kazniva dejanja ugotavljam, da pravne osebe lahko odgovarjajo za vsa kazniva dejanja, ki so navedena v poglavju kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Da pravna oseba lahko odgovarja, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni in materialni. Pomembno je poudariti, da naklepa fizične osebe ne moremo enačiti z naklepnim ravnanjem pravne osebe. Niti po temeljni jezikovni razlagi ni možno utemeljiti izenačitve, saj terminološko naklepno ravnanje, ki je v povezavi s pravno osebo, ni enako kot naklep fizične osebe. Razlika je prav tako tudi sistematična. Kot ugotavljam v poglavju o sankcijah, se lahko za kršitev temeljnih pravic delavcev izreče zapor od enega meseca do treh let ter stranska denarna kazen, z omilitvijo denarna kazen, lahko pa se izreče tudi pogojna obsodba. V magistrskem delu predvsem ugotavljam, da bi bilo potrebno vzpostaviti bolj prilagodljiv trg dela, ki bi vodil do večje zaposlenosti, kjer bi iskalci zaposlitve lažje in hitreje našli ustrezno zaposlitev, delodajalci pa enostavneje sprejemali odločitve o novem zaposlovanju in odpuščanju.
Prispevek magistrske naloge se odraža predvsem kot kritična presoja in analiza obstoječe delovnopravne in kazenskopravne zakonodaje, ki ščiti pravice delavcev. Prav tako so v delu podani smiselni predlogi, ki lahko pripomorejo k zmanjšanju kršitev obstoječe zakonodaje. Ključne besede: Odgovornost za kaznivo dejanje, obveznosti delodajalca, prenehanje delovnega razmerja, plačilo za delo, zaposlovanje na črno, šikaniranje na delovnem mestu, sodelovanje delavcev pri upravljanju, kršitev sindikalnih pravic, varnost pri delu, pravice iz socialnega zavarovanja. Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 527; Prenosov: 132
Celotno besedilo (844,65 KB) |
10. Zloraba položaja s strani lastnikov poslovnih deležev : magistrsko deloAntonella Detiček Sgueglia, 2023, magistrsko delo Opis: Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 240. člena slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) je najpomembnejše osrednje gospodarsko kaznivo dejanje iz 24. poglavja.
Zakonski opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja odpira dilemo pravno zavarovane dobrine, ki naj bi se s predmetnim kaznivim dejanjem sploh varovala. To problematiko kot tudi ostala odprta vprašanja v okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 240. člena KZ-1 bom ob preučitvi sodne prakse obravnavala v svoji magistrski nalogi.
Na zapletenost problematike kaže že sama sodna praksa, odzivi nanjo in kritike pravnih strokovnjakov, ki zagovarjajo različna stališča. Gospodarska kriminaliteta, v okviru katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje iz 240. člena KZ-1, je eden od pomembnejših problemov sodobne družbe. Kljub temu, da je tovrstno kaznivo dejanje izredno pomembno, je sodna praksa na tem področju problematična in nejasna.
Prav tako naletimo na nasprotujoča si stališča pravne teorije, ki v nas vzbujajo dvom o pravilnosti ureditve tovrstnega kaznivega dejanja na področju enoosebnih kapitalskih družb.
Odsotnost drugih družbenikov v enoosebnih gospodarskih družbah povzroča večjo možnost zlorab. Zaradi strukture takšne družbe je privolitev v oškodovanje družbinega premoženja vselej podana, kar načenja vprašanje protipravnosti kaznivega dejanja. Starševski koncept in koncept ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih članov v enoosebni gospodarski družbi za potrebe kazenskega prava nista ustrezna. V enoosebni družbi je edini družbenik tudi njen »gospodar«, saj kroji njeno pravno usodo. Funkciji lastništva in poslovodstva sta združeni v isti osebi, zatorej je oškodovanje lastne družbe le fiktivno – posameznik z oškodovanjem enoosebne družbe v resnici oškoduje le svoje lastno premoženje, ki ga je pravno pretvoril v samostojno pravno osebo, a ga lahko z likvidacijo lastne družbe pretvori nazaj v lastno premoženje. Ključne besede: kazenska odgovornost, zloraba položaja ali zaupanja, pravno zavarovana dobrina, načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, privolitev, enoosebne gospodarske družbe. Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 608; Prenosov: 110
Celotno besedilo (781,57 KB) |