Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: S tem ko sta se s splošno in profesionalno digitalizacijo modernega življenja izjemno povečala količina in pomen digitalnih dokazov, se je ustrezno povečal pomen in pogostost preiskav elektronskih naprav v kazenskem postopku. Preiskava elektronskih naprav je v slovenski zakonodaji urejena v 219.a členu Zakona o kazenskem postopku in ureja preiskavo elektronskih z njimi povezanih naprav, nosilcev podatkov in preko omrežja povezanih in dosegljivih informacijskih sistemov, kjer so shranjeni podatki. Kritična lastnost vseh treh vrst naprav je njihova sposobnost shranjevanja podatkov v digitalni obliki. Pomembno oviro preiskavi teh naprav predstavlja moderna enkripcija, ki onemogoča dostop do njihove podatkovne vsebine, brez ustreznega šifrirnega gesla. Preiskava elektronske naprave posega v uporabnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti, določene v 37. členu Ustave Republike Slovenije. Za zadovoljitev ustavnih pogojev in pogojev 219.a člena Zakona o kazenskem postopku mora preiskava temeljiti na ustreznem pravnem temelju, namreč uporabnikovi privolitvi, odredbi sodišča ali ustni odredbi preiskovalnega sodnika. 219.a člen ZKP poleg pogojev in okvirnega poteka preiskave elektronskih naprav v 6. odstavku določa dolžnosti imetnikov oziroma uporabnikov naprav in sankcijo, če teh dolžnosti ne izpolnijo. Omenjene dolžnosti so omogočiti dostop do elektronske naprave, predložitev šifrirnih ključev in predložitev pojasnil o uporabi naprave. Za neizpolnitev določenih obveznosti ne morejo biti kaznovani osumljenec, obdolženec, oseba, ki ne sme biti zaslišana kot priča, ali oseba, ki se lahko odreče pričevanju. Po zasegu naprave in pred njeno preiskavo je treba opraviti vmesni postopek zavarovanja podatkovne vsebine elektronske naprave. Ta se lahko zavaruje tako, da se ustvari istovetna kopija elektronskih podatkov, da se ustvari istovetna kopija celotnega nosilca podatkov ali tako, da se naprava zapečati. Postopek zavarovanja ne služi zgolj zagotovitvi integritete preiskovanih podatkov, temveč je edini del preiskave elektronske naprave v širšem smislu, pri katerem sta lahko prisotna uporabnik naprave in njegov zagovornik. Preiskavo elektronske naprave opravi strokovno usposobljena oseba in o preiskavi ustvari zapisnik. Preiskava je vsebinsko omejena na iskano vsebino, določeno v odredbi o preiskavi. V primeru, da je preiskava opravljena brez ustrezne pravne podlage ali v nasprotju z odredbo, morajo dokazi, pridobljeni s to preiskavo, biti izključeni. V primeru, da je šifrirno geslo naprave bilo pridobljeno s prisilo v obliki mučenja ali nečloveška in ponižujočega ravnanja, se za legitimacijo dokazov, pridobljenih v tej preiskavi ne more uporabiti doktrina neizbežnega odkritja. Za preiskavo preko omrežja povezanih naprav, morajo te naprave biti v odredbi določene, pri čemer ne ustreza, da so določene zgolj naprave, ki jih je uporabnik uporabil za dostop do njih. Obdolženca pred prisilo predložitve šifrirnih gesel ščiti privilegij zoper samoobtožbo, pri čemer ta zaščita velja enako za šifrirna in biometrična gesla. Obdolženec kljub temu lahko geslo prostovoljno predloži, pri čemer ima lahko sama predložitev zanj obremenilno dokazno vrednost. V kolikor gesla ne predloži, njegovo vzdrževanje pomoči organom pregona ne more služiti kot dokaz njegove krivde. Če obdolženec naklepno predloži nepravilno šifrirno geslo, njegovo ravnanje lahko predstavlja kaznivo dejanje krivega pričanja. Tuje države so z namenom reševanja problema otežene preiskave elektronskih naprav sprejele različne ureditve, med drugim različne stopnje prisile za predložitev šifrirnih gesel in stroge načine regulacije enkripcijskih in enkriptiranih produktov. Pogosta oblika tovrstne regulacije, h kateri stremi tudi Evropska unija je uvedba obveznih s strani proizvajalcev implementiranih »glavnih ključev«, ki organom pregona omogočajo, da zaobidejo enkripcijo in odklenejo enkriptirane naprave, brez uporabe šifrirnih gesel.
Ključne besede: preiskava digitalnih naprav, kazenski postopek, enkripcija, digitalni dokazi, privilegij zoper samoobtožbo
Objavljeno v DKUM: 22.11.2022; Ogledov: 431; Prenosov: 20
Celotno besedilo (1,32 MB)

Opis: Silobran je v Republiki Sloveniji opredeljen v 2. odstavku 22. členu KZ-1 kot obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno. Protipravnost je zraven ravnanja, izpolnjenosti biti inkriminacije in krivde, eden izmed elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Storilec bo odgovarjal za konkretno kaznivo dejanje, če so podani vsi štirje oz. trije elementi (nekateri pojmujejo ravnanje in izpolnjenosti biti inkriminacije, kot en element) kaznivega dejanja. Na čisto osnovnem nivoju je protipravno tisto dejanje, ki je v nasprotju s pravom. Protipravnost je pomembna, ker kaže na določenost kaznivega dejanja v zakonu, to dejanje pa mora biti v nasprotju s temeljnimi družbenimi vrednotami. Temeljna instituta, ki izključujeta protipravnost sta silobran in upravičljiva skrajna sila. Ravnanje storilca lahko podredimo pravilom silobrana, v kolikor sta izpolnjena elementa obrambe in napada. Napad je človekovo voljno ravnanje, mora biti protipraven ter resničen. Napad mora biti istočasen z obrambo. Le-ta pomeni odziv, s katerim želi branitelj odvrniti ali preprečiti protipraven napad. Obramba pa mora biti v smislu silobrana, neizogibno potrebna in sorazmerna z napadom. V Republiki Sloveniji je s silobranom možno zaščititi katerokoli pravno dobrino, tudi dobrino nižjega ranga (npr. čast). Prav tako, je dopustno s silobranom zaščititi dobrine tretjih oseb. Prekoračeni silobran je urejen v 3. odstavku 22. člena, ki določa, da se sme storilca, ki je prekoračil meje silobrana, kaznovati mileje ali se mu kazen odpusti, če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti. Za razliko od silobrana, prekoračeni silobran ne izključuje protipravnosti. Institut silobrana oz. »Self-defense« je v ZDA na splošni ravni urejen v Model Penal Code. MPC sicer ni zavezujoč akt, vendar predstavlja dober pravni okvir kazenskopravne zakonodaje na podlagi katere zvezne države ZDA snujejo svoje kazenske zakonike. Ureditev silobrana v ZDA je dokaj podobna slovenski ureditvi, vendar je moč opaziti določene razlike. Te se kažejo predvsem pri standardu razumnega prepričanja branitelja, da mu grozi napad ter v zahtevi po umiku. V Sloveniji se zahteva, da je napad objektivno resničen in zgolj subjektivno prepričanje branitelja, da se je napad odvijal ne zadostuje. Med tem, pa je pri sklicevanju na silobran v ZDA, dovolj razumno prepričanje posameznika, da mu grozi napad. Prav tako, se v Republiki Sloveniji od napadenega praviloma ne zahteva, da pred napadom zbeži, kar ne velja za zvezne države ZDA, ki so pristašinje doktrine »Duty to retreat«. V zadevi Rittenhouse, je bil Kyle Rittenhouse uspešen pri sklicevanju na silobran. Porota ga je spoznala za nedolžnega umora Josepha Rosenbauma ter Anthonya Huberja, in poskusa umora Gaiga Grosskreutza. Menimo, da odločitev porote temelji predvsem na ugotovitvi, da je Rittenhouse s smrtonosno silo deloval, saj bil razumno prepričan, da je taka sila potrebna, da prepreči svojo smrt ali hudo telesno poškodbo.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, protipravnost, silobran, Duty to retreat doktrina, Stand your ground doktrina, Rittenhouse.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 46; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: V magistrski nalogi smo se spopadli s težavo širjenja lažnih novic v socialnih medijih in kazenske odgovornosti za takšno dejanje. V modernem svetu, kjer je dostopnost do socialnih medijev skrajno nenadzorovana (tudi s strani staršev), se pojavljajo razne novice (resnične in neresnične) kot posledica mednarodno zagotovljene pravice do svobode izražanja. Vzporedno s tem se na socialnih medijih pojavlja vedno več lažnih računov, preko katerih se širijo lažne novice in sovražni govor. Hkrati se poraja vprašanje pravne odgovornosti glede pisanja le teh novic in takšnih oblik govora. Nekaj pravnih pravil nam navaja že sama zakonodaja, nekaj pa nam določajo sodišča preko sodne prakse. Problem je kakorkoli gledamo ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu, kajti tematika obdelana v tej nalogi ni nova, je pa nenadzorovana oz. premalo nadzorovana. Se pa v vsakem obdobju zgodovine srečamo s težavo ali urediti neko pravno področje, in za kakšno ceno, ali ga pustiti neurejeno in preko sodne prakse in pravne analize reševati zadeve za vnaprej.
Ključne besede: Kaznivo dejanje, pretvarjanje, kibernetski kriminal, svoboda izražanja, človekova pravica – relativna/absolutna.
Objavljeno v DKUM: 10.08.2022; Ogledov: 171; Prenosov: 42
Celotno besedilo (1,32 MB)

Opis: Spolnost je v teoriji kazenskega prava privlačna zaradi svoje organske povezanosti s telesnim užitkom ter izpostavljanja najbolj intimnih delov telesa in psihe. V zadnjem desetletju je v mnogih državah mogoče zaznati rastoči interes po spremembah na področju spolnega kazenskega prava. Model prisile se v vse več državah opušča in nadomešča z novimi modeli, da bi bolje zaščitili spolno avtonomijo posameznika. Povod za te spremembe so predvsem kritike modela prisile, odmevni primeri, ali pa za njimi stojijo zgolj razni politični interesi. Vse skupaj je privedlo do razvoja dveh drugih, tako imenovanih modelov soglasja; modela veta in modela afirmativnega soglasja. Tudi v Sloveniji je leta 2021 zakonodajalec sprejel novelo KZ-1H Kazenskega zakonika, s katero je v naše kazensko pravo uvedel model afirmativnega soglasja t.i. model "ja pomeni ja". Ta model zahteva, da je dano soglasje. Tisti, ki da pobudo za spolni akt, mora pridobiti soglasje nasprotne osebe. Privolitev mora biti samostojna, svobodna in specifična. Čeprav je model "ja pomeni ja" prinesel izboljšave za žrtve spolnih deliktov iz presenečenja in za speče žrtve, je razlaga številnih spolnih kaznivih dejanj postala veliko bolj razširjena. Kazensko pravo posebej ščiti žrtve, ki se ne morejo uspešno upreti nezaželenemu poseganju v njihovo spolno nedotakljivost, ker za to niso fizično ali telesno sposobne. Kaznivo dejanje »Spolna zloraba slabotne osebe«, ki je določeno v 172. členu Kazenskega zakonika, je eden od primerov inkriminacije, ki ščiti takšne osebe. Posameznik, katerega spolno samoodločanje je zaščiteno z inkriminacijo, je lahko slaboten iz različnih razlogov, ki so lahko začasne ali trajnejše narave. Sam pojem slabotne osebe je do neke mere nedoločljiv. Pri razlagi pojma izhajamo iz splošnih kategorij, kot so duševna bolezen, duševna motnja ali slabost. Intenziteto, do katere mora takšno stanje segati, pa v vsakem konkretnem primeru določa sodišče. Sodišča so se velikokrat soočala z izzivom, kak ravnati s spečo žrtvijo. Spanje v 172. členu Kazenskega zakonika ni bilo nikoli eksplicitno navedeno in postavljalo se je vprašanje ali bi lahko bilo zajeto pod kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati.
Ključne besede: model prisile, »ja pomeni ja«, »ne pomeni ne«, spolna samoodločba, spolna zloraba, slabotna oseba, duševna motnja, speče osebe, privolitev, novela KZ-1H
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 258; Prenosov: 85
Celotno besedilo (764,34 KB)

Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko pravne ureditve varstva živali pred mučenjem v Sloveniji. Najprej so skozi kratek zgodovinski pregled predstavljena stališča ter pravni pogledi na živali, pri čemer je prikazan postopen prehod od antropocentrizma k ekocentrizmu. Namen je opozoriti na položaj živali, ki je mnogokrat slab zaradi človekovega odnosa do njih. V okviru teoretičnega dela je predstavljen pravni status živali »sui generis« kot posebej zaščitenega objekta prava. Sledi podrobna predstavitev obstoječe slovenske zakonodaje s področja zaščite živali, pri čemer so izpostavljene njene pomanjkljivosti, zlasti določbe, ki v obliki »izjem« omogočajo trpljenje živali, predvsem zaradi estetskih ali finančnih razlogov. Izpostavljena je tudi situacija nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, ki predstavlja enega najbolj perečih problemov. Našteti in opisani so organi nadzora v Sloveniji, kjer imajo največji interes za dobrobit živali razna društva za zaščito živali, a žal brez kakršnihkoli zakonskih pooblastil. Predstavljeni so najbolj odmevni primeri mučenja živali pri nas ter epilog katerega so prejeli, med njimi tudi primer za katerega je bila na našem ozemlju izrečena prva zaporna kazen. Na podlagi primerjalnopravne analize pravnih ureditev v državah z visoko stopnjo zaščite živali, se predlagajo najbolj primerne in učinkovite rešitve za izboljšanje slovenske ureditve s področja zaščite živali pred mučenjem. Med evropskimi državami na področju zaščite živali prednjačijo Avstrija, Švica in Švedska, med ameriškimi zveznimi državami pa Maine, Illinois in Oregon, pri čemer so izpostavljene predvsem spremembe, katere so sprejeli v smeri dobrobiti živali in katere bi lahko prenesli tudi v slovenski pravni sistem. Predlaga se podelitev pravic živalim v ustavi, uvedba posebnega organa za nadzor nad izvajanjem določb Zakona o zaščiti živali v obliki t.i. »živalske policije« (ang. animal police). Nazadnje so obravnavane sankcije, kjer se predlagajo višje denarne in zaporne kazni, predvsem pa so predstavljeni razlogi za nujnost uvedbe dveh novih sankcij, ki jih naš pravni sistem v primeru kaznivega dejanja mučenja živali še ne pozna, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja.
Ključne besede: pravice živali, pravni položaj živali, kaznivo dejanje mučenja živali, zaščita živali, dobrobit živali, živalska policija
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 456; Prenosov: 121
Celotno besedilo (1,06 MB)