| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 58
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna odgovornost prostovoljca za ravnanje otrok na letovanjih
Manca Raušl Kodrič, 2021, magistrsko delo

Opis: Prostovoljske organizacije, ki organizirajo letovanja mladoletnih otrok so velikokrat postavljena pred vprašanje pravne odgovornosti za nastalo škodo ali nastanek prepovedane posledice oziroma povzročitve nevarnosti. Na letovanjih mladoletnike spremljajo prostovoljci, ki niso strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja. Odgovornost prostovoljcev na letovanjih bo primerjana z odgovornostjo strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki pa veljajo za strokovnjake na svojem delovnem področju. V primeru nastanka škode na letovanjih se postavlja vprašanje odškodninske odgovornosti za nastalo škodo in vprašanje kdo od udeležencev za to škodo odgovarja. Lahko je to organizacija, lahko je prostovoljec, uporabnik prostovoljnega dela, lahko pa tudi njegovi starši oziroma skrbniki. V nekaterih primerih pa je lahko škoda tudi posledica golega naključja. Enako se v primeru škodnega dogodka do katerega pride med šolo v naravi ali strokovno ekskurzijo se prav tako postavlja vprašanje odgovorne osebe, ki za to škodo odgovarja. To je lahko šola, strokovni delavec, učenec ali njegovi starši in skrbniki v primeru posebne odgovornosti. Tudi tukaj lahko gre za naključje. Odškodninska odgovornost strokovnih delavcev in prostovoljcev bo primerjana na podlagi instituta skrbnosti po katerem se presoja skrbno ravnanje posameznikov. V primeru povzročitve nevarnosti ali nastanka prepovedane posledice, ki izpolnjuje elemente kaznivega dejanja se tako v šolskem prostoru kot na letovanjih, prav tako postavlja vprašanje kdo je storilec kaznivega dejanja. Ker predmetno delo obravnava mladoletne osebe, ni nujno da so kot storilci za kaznivo dejanje odgovorni sami, odgovornost je lahko namreč tudi na njihovih odraslih spremljevalcih ali starših.
Ključne besede: prostovoljec, vzgojitelj, strokovni delavec, mladoletnik, kazenska odgovornost, garantna dolžnost, odškodninska odgovornost, standard skrbnosti.
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 225; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

2.
Priče v kazenskem postopku
Gal Safran, 2021, magistrsko delo

Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno: 28.06.2021; Ogledov: 227; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (517,10 KB)

3.
Conference European Investigation Order
2021, druge monografije in druga zaključena dela

Opis: This publication contains abstracts of contributions presented at the conference "European Investigation Order – Practical Dilemmas and Theoretical Considerations", which was held online on 8th and 9th of December 2020. Practitioners and academics from multiple EU Member States shared best practices and identified key shortcomings of the European Investigation Order. The event was executed as an integral part of the EU JUST project “European Investigation Order – Legal Analysis and Practical Dilemmas (EIP-LAPD)”, coordinated by the University of Maribor. The structure of the publication roughly follows the agenda of the conference. In the first part the future of mutual recognition and judicial cooperation in criminal matters in the EU is addressed. The second part is more closely focused at the European Investigation Order. Some theoretical dilemmas as well as practical considerations are presented. Lastly, some national reports which were drafted as a key deliverable of the EIO-LAPD project are also outlined.
Ključne besede: evropsko kazensko pravo, EU, čezmejno zbiranje dokazov, vzajemno priznavanje, dokazovanje
Objavljeno: 22.06.2021; Ogledov: 379; Prenosov: 5
URL Povezava na datoteko

4.
Pravni vidik pranja denarja - moderne pojavne oblike
Rima Salman, 2021, magistrsko delo

Opis: Pranje denarja ni klasično kaznivo dejanje, saj nakazuje na spremenjene ekonomske in družbene razmere zadnjih desetletij. Ni le finančni delikt, pač pa je tudi orodje, ki med drugim omogoča vsa druga kazniva dejanja - od trgovine z mamili, politične korupcije, terorizma in vrsto številnih drugih kaznivih dejanj. Za kaznivo dejanje pranja denarja gre, ko nekdo poskuša prikriti resnično naravo, lokacijo, vir, dejansko lastništvo ali nadzor premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje pranja denarja vselej vključuje dve kaznivi dejanji: predhodno kaznivo dejanje, s katerim storilci pridobijo premoženjsko korist in kaznivo dejanje legitimizacije te premoženjske koristi. Pranje denarja ima veliko škodljivih vplivov - škoduje institucijam finančnega sektorja, ki imajo pomembno vlogo pri gospodarski rasti, spodbuja kriminal in korupcijo ter na sploh zmanjšuje učinkovitost v realnem gospodarskem sektorju. V zadnjih letih so tako vrste plačil kot tudi načini plačevanja z razvojem novih tehnologij doživeli velik val sprememb. Virtualne valute prinašajo v poslovanje in finančni sektor številne novitete, ki sicer že danes omogočajo kopico prednosti, a hkrati s tem lahko tudi storilcem kaznivih dejanj olajšajo prikrivanje resničnega izvora sredstev in prenos le-teh prek državnih meja, preiskovalnim organom pa otežijo odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev. V mnogih primerih so storilci kaznivega dejanja pranja denarja vsaj korak pred aktualno zakonodajo in v preteklosti je bil ta razkorak še večji, predvsem zaradi virtualnih valut (med katere spadajo tudi kriptovalute), saj regulative praktično ni bilo. V zadnjih letih se stanje izboljšuje, saj številne organizacije (FATF, itd.) z medsebojnim sodelovanjem in poenotenjem pravil uspešno ožijo prostor morebitnih zlorab. Kljub temu pa za regulatorje ostaja mnogo izzivov, saj se poleg obstoječih tipologij pranja denarja, znova in znova pojavljajo tudi nove, ki so natančneje predstavljene tudi v tem magistrskem delu. Toda ali lahko za boj proti pranju denarja z virtualnimi valutami uporabimo enaka »orodja« kot pri pranju denarja s fiat valutami? Čeprav bi morda mislili, da virtualne valute v digitalnem svetu obstajajo brez običajnih pravil realnega sveta, pa je potrebno poudariti, da vse virtualne entitete vedno puščajo sled v resničnem svetu. Borze kriptovalut imajo namreč svoje lastnike, strežnike in registrirane sedeže, zaradi česar jih je mogoče podrediti določeni jurisdikciji in na podlagi tega izvrševati zakone. Lastniki kripto borz so se dolgo lahko izogibali transparentnemu delovanju, in razlog za to je bil ta, da so svojo identiteto prikrivali z uporabo priljubljene metode pralcev denarja-fiat valut, tj. z nerazkritjem podatkov o dejanskem lastništvu podjetja. Dokler bodo takšna podjetja obstajala, bo boj proti pranju denarja v virtualnem svetu resno oviran. In zato je v boju proti omenjenemu kaznivemu dejanju v prvi vrsti potrebno izvajati zelo enostavno in že uveljavljeno rešitev: ustaviti prakso ustanavljanja in posledično delovanja podjetij brez transparentnega dejanskega lastništva. To bi regulatorjem omogočilo, da bi le-ti ugotovili kdo je resnični lastnik in upravljalec spletnih mest s kriptovalutami. Ko bodo regulatorji imeli povsod vpogled kdo so dejanski lastniki, jih bodo lahko tudi pozvali na odgovornost. Prizadevanja za učinkovitejšo regulacijo v zvezi s pranjem denarja bodo tako veliko uspešnejša. S tem kriptovalute ne bodo postale sinonim za pranje denarja. Na koncu pa ne gre prezreti, da količina opranega denarja z modernimi tehnologijami (virtualne valute) v primerjavi s količino denarja, ki je oprana s fiat valutami, še vedno predstavlja neznaten delež. Potencial zlorab s pomočjo uporabe modernih tehnologij je še vedno signifikanten, zato ostaja na tem področju še precej dela za preprečevanje pranja denarja.
Ključne besede: kaznivo dejanje, pranje denarja, Urad za preprečevanje pranja denarja, ZPPDFT-1, digitalne valute, kriptovalute, darknet, Bitcoin, digitalne denarnice, AMLD
Objavljeno: 21.04.2021; Ogledov: 680; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

5.
Cestnoprometno kazensko pravo: cestnoprometni delikti
Katarina Jalovec, 2021, magistrsko delo

Opis: Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa oz. cestnoprometni delikti so se razvili kot posledica proizvodnje avtomobilov, s čimer je moral biti usklajen tudi razvoj cestnega prometa. Skladno s tem je bila naloga zakonodajalca, da z ustrezno zakonodajo poskrbi za varnost vseh udeležencev v prometu. Slovensko materialno kazensko pravo uvršča v kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa devet deliktov iz posebnega dela KZ-1, ki se med seboj razlikujejo glede zakonskih znakov, ki morajo biti nujno izpolnjeni, da se določeno izvršitveno ravnanje presoja po določbah točno določenega člena omenjenega zakonika. Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa so inkriminirana od 323. pa do 331. člena KZ-1, z naslednjimi naslovi: Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, Nevarna vožnja v cestnem prometu, Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa, Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom, Opustitev nadzorstva v javnem prometu, Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, Ugrabitev zrakoplova ali plovila, Napad na varnost zračnega prometa ter Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa. Z inkriminacijo zgoraj naštetih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa se varujejo raznovrstne dobrine, od splošne varnosti in pretočnosti prometa kot neosebne in nedisponibilne dobrine, do življenja človeka in njegove telesne celovitosti kot osebne dobrine, s težkim vprašanjem disponibilnosti teh dobrin. Pri srečevanju osebnih in neosebnih dobrin nastopijo težki pravni položaji z etičnimi vprašanji, zlasti na področju stekov in odmere kazni, do česar prihaja na področju cestnoprometnih deliktov zlasti pri dilemah, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta odgovornosti za hujšo posledico ali pa se bodo v konkretnem primeru uporabila splošna pravila stekov, ki predpostavljajo avtonomijo kaznivih ravnanj, pri čemer vsako kaznivo ravnanje zase predstavlja kaznivo dejanje. V zvezi s tem je zanimivo tudi razumevanje in razlaganje posameznih zakonskih znakov določenih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, kot je to npr. huda telesna poškodba pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1, kjer si teorija ni enotna, ali gre pri omenjenem zakonskem znaku hude telesne poškodbe le za prepovedano posledico kaznivega dejanja po 323. členu KZ-1 ali pa za objektivni pogoj kaznivosti.
Ključne besede: kaznivo dejanje, prekršek, naklep, malomarnost, prometna nesreča, hujša posledica, objektivni pogoj kaznivosti, silobran, skrajna sila, objektivni pogoj kaznivosti
Objavljeno: 25.02.2021; Ogledov: 321; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

6.
Načelo ne bis in idem v slovenski pravni ureditvi in ureditvi ZDA
Žan Mom, 2021, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Ključne besede: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 422; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (615,35 KB)

7.
Poveljniška odgovornost v mednarodnem kazenskem pravu
Barbara Smogavc, 2020, magistrsko delo

Opis: Poveljniška odgovornost je institut mednarodnega kazenskega prava in vzpostavlja odgovornost vojaških poveljnikov in civilnih nadrejenih za kazniva dejanja, ki jih storijo podrejeni. Institut poveljniške odgovornosti je moč najti v institutih Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in Rimskem statutu. Na podlagi instituta poveljniške odgovornosti bo nadrejeni odgovarjal, če so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, in sicer odnos nadrejenosti, element vednosti, opustitev sprejeti nujne in razumne ukrepe in izvršitev kaznivih dejanj s strani podrejenih. Za razlago teh predpostavk, je zelo pomembna praksa MKSJ.
Ključne besede: poveljniška odgovornost, odgovornost nadrejenega, vojaški poveljnik, civilni nadrejeni, predpostavke poveljniške odgovornosti, 28. člen Rimskega statuta, 7(3) člen Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 317; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

8.
Kazenskopravne dileme prostitucije
Špela Sinič, 2020, magistrsko delo

Opis: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Ključne besede: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 290; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

9.
Hudodelsko združevanje - teoretične dileme in sodna praksa
Luka Škrinjar, 2020, magistrsko delo

Opis: Hudodelska združba predstavlja eno izmed najnevarnejših oblik sodelovanja, pri kateri je udeleženih več oseb. Nevarnost, ki jo predstavlja hudodelska združba (lahko je v obliki tolpe, organizacije ...), zoper človeško življenje, zdravje in premoženje, je pripeljalo do tega, da je zakonodajalec in kriminiral hudodelsko združbo v kazenski zakonik, in sicer pod poglavje kazniva dejanja zoper javni red. Že iz samega poglavja je razvidno, da se varuje javna varnost, kot del javnega reda in miru. Posebnost te inkriminacije je, da je kaznivo že samo pripravljalno dejanje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kaznivo že samo ustanavljanje in sodelovanje v združbi, ko še ni izvršeno nobeno kaznivo dejanje, vendar samo, če so izpolnjeni pogoj, ki jih določa zakon. Bistveno je, da zakon oblikuje natančne in nedvoumne pogoje, saj gre za izjemo od načela nekaznivosti pripravljalne faze. Cilj hudodelske združbe ni zgolj ustanovitev in sodelovanje v združbi, temveč je cilj, da izvršuje kazniva dejanja, katera ima v hudodelskem načrtu. Posledično se pojavi ogromno vprašanj glede hudodelskih združb npr.: kdaj sploh govorimo o hudodelski združbi; kaj vse se zgodi, ko hudodelska združba izvrši kaznivo dejanje, ki ga je imela v hudodelskem načrtu; za katera vsa kazniva dejanja odgovarja? Ali odgovarja zgolj za izvršeno kaznivo dejanje, ali tudi za kaznivo dejanje po 294. členu KZ-1 in pride do steka? Če pride do steka, ali v tem primeru govorimo o navideznem steku? Kdo odgovarja za izvršeno kaznivo dejanje, ali so to zgolj tisti člani združbe, ki so neposredno sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja iz hudodelskega načrta ali vsi člani neke združbe? Kot je razvidno, se pri združbah postavlja veliko različnih vprašanj, razlog tega je, da gre za izredno kompleksen institut kazenskega prava. Prav zaradi vsega navedenega ima kazenski zakonik, poleg določbe v posebnem delu KZ-1, ki se nanaša na hudodelsko združbo (294. člen), tudi dve določbi v splošnem del (41. in 77a. člen). Da bi bil institut še bolj zapleten, je hudodelska združba pri veliko kaznivih dejanjih tudi kvalifikatorna okoliščina. Ta okoliščina pove, da je konkretno kaznivo dejanje možno storiti tudi v hudodelski združbi (npr. 186. člen). Spet se pojavi vrsta vprašanj, kot denimo: ali za to hudodelsko združbo veljajo enaki pogoji kot za hudodelsko združbo po 294. členu? Zaradi vsega zgoraj navedenega niti ni nobeno presenečenje, da se pri tem institutu pojavljajo razne dileme kot tudi pomanjkljivosti, katere je potrebno čimprej odpraviti. Skozi leta se je na tem področju razvijala tudi sodna praksa in izoblikovala nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o hudodelski združbi. Ti pogoji so danes določeni tudi v kazenskem zakoniku.
Ključne besede: hudodelska združba, vodja hudodelske združbe, člani hudodelske združbe, 294. člen KZ-1, pripravljalno dejanje, pomanjkljivosti, sodna praksa
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 403; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (972,23 KB)

10.
Povezano, kolektivno in nadaljevano kaznivo dejanje
Valentina Islamčević Lešnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava več institutov povezanih z večkratno izvršitvijo istega kaznivega dejanja ali uresničitvijo zakonskih znakov več kaznivih dejanj s strani istega storilca. O idealnem steku kaznivih dejanj govorimo, ko storilec izpolni znake več kaznivih dejanj z enotnim dejanjem. Če zakonske znake več inkriminacij storilec izpolni z najmanj dvema izvršitvenima ravnanjema, govorimo o realnem steku kaznivih dejanj. V kazenskopravni teoriji je pomembnejša razmejitev med pravim in navideznim stekom, saj pri pravem steku kaznivih dejanj storilec odgovarja za več kaznivih dejanj, medtem ko pri navideznem steku storilec odgovarja zgolj za eno kaznivo dejanje. Navideznost se med steki vzpostavi zaradi posebnega odnosa specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije med inkriminacijami ali zaradi nepomembnosti in zanemarljivosti enega kaznivega dejanja napram drugemu. Na podlagi izpolnitve zakonskih znakov gre za eno kaznivo dejanje tudi pri trajajočih deliktih, kjer se prepovedana posledica kumulira in obnavlja. V sodni praksi se je tudi razvil institut enovitega kaznivega dejanja pri katerem sodišče v eno kaznivo dejanje združi več posameznih kaznivih dejanj zaradi njihove medsebojne povezanosti. Ker je med posameznimi ravnanji podana takšna homogenost, da posamezna kazniva dejanja izgubijo svojo samostojnost, je njihova združitev v eno kaznivo dejanje življenjsko logična in sprejemljiva posledica. Za eno kaznivo dejanje in obliko navideznega steka gre tudi v primeru kolektivnega kaznivega dejanja in nadaljevanega kaznivega dejanja. V teoriji se pojavljajo različna stališča kdaj je kaznivo dejanje kolektivno. Nekateri teoretiki zagovarjajo, da so to kazniva dejanja, ki inkriminirajo serijsko kriminalno dejavnost storilca, drugi pa da na presežen pojem kolektivnega kaznivega dejanja spominjajo kazniva dejanja, ki v zakonskem opisu vsebujejo nedovršne glagole. Novejša sodna praksa kazniva dejanja, ki vsebujejo nedovršne glagole, opredeljuje za kolektivnim podobna dejanja, čeprav jih mestoma v praksi označuje za kolektivna. Za kolektivna kazniva dejanja je značilno, da storilec načrtno izvršuje istovrstna kazniva dejanja, sodna praksa pa dopušča kaznivost tudi za enkratno izvršitev. Do združitve več kaznivih dejanj v eno kaznivo dejanje pride tudi pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki je kodificiran v 54. členu KZ-1. Za uporabo instituta morajo biti izpolnjeni vsi konstantni kriteriji in minimalno en variabilen kriterij. Za izpolnitev konstantnih kriterijev mora biti podan enoten psihičen odnos storilca do kaznivih dejanj, istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj ter časovna kontinuiranost. Kot variabilen kriterij štejejo druge okoliščine, ki dodatno povezujejo posamezna kazniva dejanja v eno kaznivo dejanje (npr. enak način, kraj, isti oškodovanec ipd.). V nadaljevano kaznivo dejanje so ob izpolnjenih pogojih vključena kazniva dejanja storjena v njegovem časovnem obdobju. Po novejšem stališču VSRS je sojenje zoper novoodkrita dejanja, ki bi bila vključena v nadaljevano kaznivo dejanje, če bi se zanje ob sojenju vedelo, dopustno. Prepoved ponovnega sojenja se nanaša na novoodkrita dejanja, le kadar skupaj z dejanji iz sodbe o nadaljevanem kaznivem dejanju tvorijo isti historični dogodek in bi jih bilo nesprejemljivo in nepošteno obravnavati v ločenih postopkih. Takšno stališče spravlja storilce, katerih dejanja ne bodo vključena v en obtožni akt, v bistveno slabši položaj kot storilce, katerih dejanja se bodo obravnavala v enem postopku. Za nadaljevano kaznivo dejanje so namreč določbe o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku izrecno izključene.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, kolektivno kaznivo dejanje, povezano kaznivo dejanje, nadaljevano kaznivo dejanje, časovna povezanost, steki kaznivih dejanj, čas izvršitve.
Objavljeno: 16.12.2020; Ogledov: 377; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (724,49 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici