Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Definicij prostitucije obstaja toliko kot ljudi, ki o njej govorijo, razmišljajo in pišejo. Nobena izmed njih ni edina pravilna. Ker je prostitucija večplasten pojav, mora njena opredelitev to upoštevati in odražati. Obstoj prostitucije opredeljuje spolno dejanje, ki se nadalje povezuje z željo ali s potrebo po spolnosti kot taki. Željo ali potrebo determinira plačilo, ki je najbolj bistven element prostitucije. Slednja pa ne bi obstala brez ponudnic in ponudnikov na eni strani ter povpraševalk in povpraševalcev na drugi, kakor tudi ne brez infrastrukture. V Sloveniji so se uveljavile različne pojavne oblike prostitucije. Skladno z okoljem in s povpraševanjem se spreminja tudi ponudba. Kot najpogostejše oblike se pojavljajo ulična, stanovanjska, hotelska, spletna prostitucija, prostitucija v bordelih, nočnih lokalih, masažnih salonih in »escort« prostitucija. Razlogi za vstop v prostitucijo so različni, razlikujejo se glede na okolje, obliko prostitucije, obdobje in druge dejavnike. Vselej je gonilna sila ekonomska nujnost. Države ubirajo različne pristope do prostitucije, na kar vplivajo zgodovinski dejavniki, odnos do človekovih pravic, vprašanja ženske enakopravnosti, pregona kaznivih dejanj s področja zlorabe prostitucije, trgovine z ljudmi in podobno. Kljub različnim pristopom so se uveljavili trije osnovni modeli – prohibicijski, regulativni in abolicionistični model. Prohibicionizem prostitucijo obravnava kot nemoralno in sankcionira spolne delavce ter stranke. Regulacionizem problematiko označuje kot nujno zlo, ki ga je potrebno nadzorovati, predvsem z nadzorom in s prepovedjo delovanja v primeru spolnih bolezni. Abolicionizem pa zagovarja liberalizacijo same prostitucije, vendar s preganjanjem zvodništva, trgovine z ljudmi, v nekaterih konkretnih oblikah tudi z organiziranjem prostitucije v zaprtih prostorih. V Sloveniji je prostitucija od leta 2003 dekriminalizirana. Organiziranje prostitucije ni kaznivo, je pa kazniva njena zloraba, ki jo določa 175. člen Kazenskega zakonika. Sum zlorabe prostitucije se pojavlja tudi v okviru izvajanja dejavnosti erotične masaže, tj. masaže, ki se osredotoča na spodbujanje spolnega užitka in vzburjenje osebe. Dejavnost erotične masaže – kakor tudi dejavnost prostitucije – je umeščena v katalog dejavnosti pod druge obrti. Leta 2005 pa je bil v register poklicev v Sloveniji umeščen tudi poklic erotičnega maserja. Slovenska sodišča so že večkrat odločala o tem, katera dejanja zajema dejavnost erotične masaže, kakšna je razlika med dejavnostjo erotične masaže in izkoriščanjem prostitucije, kaj je izkoriščanje prostitucije, o zaslužkih, namenih ter povodih oseb, ki se s tem ukvarjajo. Sodna praksa s tega področja je ustaljena.
Ključne besede: prostitucija, erotična masaža, zloraba prostitucije, erotični maser, dekriminalizacija
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 67
Celotno besedilo (728,19 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava položaj zagovornika v kazenskem postopku, ki se odraža v okviru pravice do obrambe kot enemu izmed bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja, pri čemer je v teoriji in praksi problematičen trenutek, na katerega se ta pravica veže. Kazenski postopek predstavlja za posameznika položaj, v katerem se brez strokovne pomoči ne bi znašel in znal uveljavljati zase vsega, kar mu pravo kot celota pravnih pravil in načel zagotavlja. Pravica do obrambe zato predstavlja ključen vzvod obdolženca, ki je kot prava nevešča stranka znotraj kazenskega postopka postavljen v šibkejši in podrejen položaj v primerjavi z nasproti stoječim državnim aparatom. Namen, ki se mu sledi znotraj kazenskega postopka, je v korelaciji z namenom, ki se dosega s pravico do zagovornika, to pa je v zagotavljanju poštenega postopka kot celote. Namen celotnega kazenskega postopka je v zagotavljanju, sledenju in spoštovanju načela pravičnosti, preko katerega se izraža pravica do poštenega sojenja. Kljub temu da načelo, priznano s strani pravne teorije in prakse, uživa pomen krovnega načela kazenskega postopka, je v teoriji še vedno nekaj kritik, ki dvomijo v njegovo funkcijo. Uresničevanje pravice do zagovornika je za zagotavljanje smiselne in poštene obrambe v kazenskem postopku potrebno vezati na trenutek, ko je posameznik v najranljivejšem položaju. Tak položaj izhaja že iz predkazenskega postopka, pri čemer je prisotnost zagovornika pomembna od trenutka, ko se preiskovanje osredotoči na posameznika kot morebitnega osumljenca v kazenskem postopku. Problematika takšnega pojmovanja, kjer tudi v praksi velikokrat prihaja do kršitev, izhaja predvsem iz nesistematične zakonodajne ureditve, ki bi zaradi ustrezne pravne varnosti posameznikov morala biti podvržena reformi, s čimer bi predkazenski postopek bil priznan kot bistveni del kazenskega postopka, od katerega je odvisen potek nadaljnjega postopanja.
Ključne besede: Pravica do obrambe, pravica do zagovornika, enakost orožij, načelo pravičnosti kot krovno načelo kazenskega postopka, zagotovitev poštenega kazenskega postopka, pomembnost vloge zagovornika že v predkazenskem postopku.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 207; Prenosov: 121
Celotno besedilo (1,79 MB)

Opis: S povečevanjem števila kaznivih dejanj, ki po svoji razsežnosti presegajo meje ene države, je pridobivanje dokazov iz tujine postal eden izmed ključnih vidikov uspešnega pregona. Čezmejno sodelovanje v kazenskih zadevah se je gradilo postopno. Od sistemov zaprosil, temelječih na Konvenciji o medsebojni pravni pomoči, se je do danes v EU uspel vzpostaviti učinkovit sistem evropskega preiskovalnega naloga, ki združuje tako načelo medsebojne pravne pomoči kot tudi načelo vzajemnega priznavanja. EPN je poenotil in pohitril postopke pridobivanja dokazov iz tujine, ter tako pripomogel k učinkovitejšemu pregonu. Navkljub podrobni ureditvi omenjenega orodja, ostajajo nekatera odprta vprašanje uporabe EPN s strani obrambe. Določbe Direktive 2014/41/EU, v skladu s katero je bil nalog implementiran v države članice, ne dajejo zadostne pravne podlage po kateri bi lahko obramba direktno izdala EPN, brez naknadne potrditve takšne izdaje s strani pravosodnega organa. Dodatno, ni predvidene izrecne pravice do pravnega sredstva za izpodbijanje izdaje ali izvršitve EPN. Določbe direktive ne nalagajo državam članicam obveznost uvedbe drugih pravnih sredstev v postopkih z EPN, razen tistih, ki so po obstoječem nacionalnem redu že na voljo v podobnih domačih primerih. Varstvo in položaj obrambe se, navkljub harmonizaciji z Direktivo 2014/41/EU, precej razlikuje po posameznih državah, saj so dodatne procesne možnosti pri uporabi EPN v prid obrambe na voljo le v državah, ki so te omogočile pri implementaciji omenjene direktive. Čeprav je določen minimalni standard varstva, ki ga dajejo temeljne pravice in svoboščine iz Listine EU in EKČP, tudi za postopke z EPN, so omenjene določbe ohlapne ter dajejo državam članicam velik manevrski prostor, kako izpolniti obveznosti iz teh pravic. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz EKČP namreč ne daje možnosti izpodbijanja ukrepa predvidenega z EPN pred izvedbo, vendar določa predvsem možnost nekega pravnega sredstva, ki je lahko na voljo tudi kasneje v postopku. V EU se še vedno pojavljajo primeri izdaje in izvršitve EPN v državah, ki ne zagotavljajo niti minimalnega standarda varstva v svojih kazenskih postopkih, zaradi česar je pridobivanje ali posredovanje dokazov na podlagi tako izvedenega EPN lahko vprašljivo. SEU je v zadevi Gavanozov II naredilo korak naprej in izpostavilo pomembnost obstoja pravnega sredstva tudi zoper izdajo EPN v nacionalni zakonodaji posamezne države, da lahko slednja v okviru medsebojnega priznavanja sploh izdaja EPN. Slovenija ob implementaciji ni predvidela posebnih pravnih sredstev v postopkih z EPN. Odsotnost pravic obrambe povezanih z EPN le v delu zapolnjujejo splošne določbe slovenskega kazenskega postopka po ZKP-1. Nasprotno je Italija ob implementaciji določila tudi možnost izpodbijanja potrditve EPN s pravnim sredstvom. Z upoštevanjem dobrih praks držav članic in pravnih ter praktičnih izzivov s katerimi se srečuje obramba, je na voljo še veliko prostora, za ustreznejšo ureditev pravic obrambe v postopkih z EPN v Sloveniji in na ravni EU.
Ključne besede: Evropski preiskovalni nalog, vzajemno priznavanje, kontradiktornost, navzočnost odvetnika, pravice obrambe, EKČP, Evropski nalog za posredovanje elektronskih dokazov, učinkovito pravno sredstvo.
Objavljeno v DKUM: 07.03.2024; Ogledov: 453; Prenosov: 129
Celotno besedilo (781,46 KB)

Opis: Pranje denarja je kaznivo dejanje, ki kriminalnim organizacijam, drugim zločincem in navsezadnje podkupljivim politikom omogoča prosto razpolaganje z nezakonito pridobljenim premoženjem. Spremlja nas že od časov pred našim štetjem, pravi porast pa je to kaznivo dejanje doživelo v 90. letih prejšnjega stoletja, obdobju naglega porasta trgovine s prepovedanimi drogami. Za prikrivanje prihodkov od prodaje prepovedanih drog so uporabljali predvsem gospodarske podjeme z intenzivnim gotovinskim poslovanjem, razvoj finančnega sistema pa je proces pranja povzdignil na popolnoma drug nivo. Metod, kako oprati denar, je veliko, med seboj se razlikujejo predvsem glede na uporabljen mehanizem in instrument. Pralci denarja se v današnjem času, poleg gotovinsko intenzivnih poslov, največ poslužujejo storitev finančnih institucij, ki omogočajo hiter prenos finančnih sredstev na globalni ravni. Pravosodni organi in zakonodajne oblasti so hitro spoznali nevarnost zlorab finančnega sistema in takšna tveganja v zvezi s pranjem denarja so nenadoma postala predmet pravnega urejanja v mednarodnih pravnih aktih, zadevna problematika je podrobno urejena tudi v sekundarni zakonodaji EU. Finančne institucije so tako postale predmet vse strožjega pravnega reguliranja in nadzora, pralci denarja pa so bili posledično prisiljeni k iskanju novih rešitev. Tako je pojav kriptovalut  decentraliziranih virtualnih valut z dvosmernim tokom, ki se uporabljajo kot alternativno plačilno sredstvo, sredstvo izmenjave in tudi kot sredstvo naložbe – omogočil pralcem denarja, da svoje nezakonite dejavnosti prenesejo v virtualni svet. V magistrski nalogi sem ugotavljal, kako razvoj virtualnih valut vpliva na doseganje nezakonitih ciljev. V zvezi s tem sem ugotovil, da kriptovalute zaradi svojih posebnih lastnosti predstavljajo nevarno orodje za prikrivanje nezakonite narave in izvora premoženja. Zlonamerni uporabniki kripto omrežja lahko namreč čezmejno prenašajo svoja sredstva, ne da bi bila razkrita njihova prava identiteta. Čeprav so tovrstna tveganja sicer naslovljena v peti direktivi proti pranju denarja, je pravni ureditvi EU moč pripisati določene pomanjkljivosti. V prvi vrsti gre za nedovršno definicijo virtualnih valut, ki omogoča široko, a hkrati preveč poljubno interpretacijo virtualnih valut, na drugi strani pomanjkljiv seznam zavezanih subjektov zagotavlja udeležencem kripto omrežja, da delujejo brez obveznosti glede izvajanja ukrepov proti pranju denarja in tako ostanejo zunaj regulativnega področja. Skupni znesek opranega denarja s kriptovalutami, ne glede na ugotovljena tveganja, predstavlja nesorazmeren delež v primerjavi z zneskom opranega denarja pri ustaljenih metodah pranja denarja, pri katerih še vedno prevladuje uporaba tradicionalnega finančnega sistema. Zloraba finančnih institucij in drugih oblik pravnih oseb škoduje ekonomiji in gospodarskemu razvoju, navsezadnje pa onemogoča kakovostno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ena ključnih ugotovitev te naloge, da tudi pravne osebe lahko kazensko odgovarjajo za kaznivo dejanje pranja denarja.
Ključne besede: pranje denarja, nezakonita premoženjska korist, kriminal belih ovratnikov, FinTech, kriptovalute, AMLD, ZPPDFT-2, harmonizacija.
Objavljeno v DKUM: 15.11.2023; Ogledov: 621; Prenosov: 174
Celotno besedilo (1,59 MB)

Opis: Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 240. člena slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) je najpomembnejše osrednje gospodarsko kaznivo dejanje iz 24. poglavja. Zakonski opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja odpira dilemo pravno zavarovane dobrine, ki naj bi se s predmetnim kaznivim dejanjem sploh varovala. To problematiko kot tudi ostala odprta vprašanja v okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 240. člena KZ-1 bom ob preučitvi sodne prakse obravnavala v svoji magistrski nalogi. Na zapletenost problematike kaže že sama sodna praksa, odzivi nanjo in kritike pravnih strokovnjakov, ki zagovarjajo različna stališča. Gospodarska kriminaliteta, v okviru katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje iz 240. člena KZ-1, je eden od pomembnejših problemov sodobne družbe. Kljub temu, da je tovrstno kaznivo dejanje izredno pomembno, je sodna praksa na tem področju problematična in nejasna. Prav tako naletimo na nasprotujoča si stališča pravne teorije, ki v nas vzbujajo dvom o pravilnosti ureditve tovrstnega kaznivega dejanja na področju enoosebnih kapitalskih družb. Odsotnost drugih družbenikov v enoosebnih gospodarskih družbah povzroča večjo možnost zlorab. Zaradi strukture takšne družbe je privolitev v oškodovanje družbinega premoženja vselej podana, kar načenja vprašanje protipravnosti kaznivega dejanja. Starševski koncept in koncept ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih članov v enoosebni gospodarski družbi za potrebe kazenskega prava nista ustrezna. V enoosebni družbi je edini družbenik tudi njen »gospodar«, saj kroji njeno pravno usodo. Funkciji lastništva in poslovodstva sta združeni v isti osebi, zatorej je oškodovanje lastne družbe le fiktivno – posameznik z oškodovanjem enoosebne družbe v resnici oškoduje le svoje lastno premoženje, ki ga je pravno pretvoril v samostojno pravno osebo, a ga lahko z likvidacijo lastne družbe pretvori nazaj v lastno premoženje.
Ključne besede: kazenska odgovornost, zloraba položaja ali zaupanja, pravno zavarovana dobrina, načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, privolitev, enoosebne gospodarske družbe.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 608; Prenosov: 110
Celotno besedilo (781,57 KB)