| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


111 - 120 / 120
Na začetekNa prejšnjo stran3456789101112Na naslednjo stranNa konec
111.
VIABILNA REGIJA - REZULTAT INOVIRANJA Z DIALEKTIČNO TEORIJO SISTEMOV IN KIBERNETIKO POSLOVNIH SISTEMOV.tema prijavljena 8. 8. 2011
Amna Potočnik, 2016, doktorska disertacija

Opis: Raziskava metodološko in vsebinsko povezuje v novo sinergijo spoznanja iz dialektične teorije sistemov, poslovne kibernetike in strateškega managementa; saj z med-strokovnim ustvarjalnim sodelovanjem lahko ustvarimo miselne konstrukte, ki tvorijo v sinergiji novost, ki je ni moč reducirati zgolj na eno izmed navedenih področij znanosti. S to sinergijo smo iskali odgovore na vprašanja regionalnega razvoja, ker jih z utečenimi geografsko-ekonomskimi instrumenti ni moč razviti, saj le-ti niso zadostno celoviti. Posegli smo tudi na področje pokrajinizacije, kjer politična ekonomija prav tako nima zadostno celovitih odgovorov na vprašanje – koliko in kakšne pokrajine naj npr. Slovenija vzpostavi, če sploh. Obstoječa gradiva o tem nakazujejo osnovno problematiko, ki (kot vidimo) onemogoča vzpostavitev pokrajin, predvsem zaradi ukvarjanja z zatečenim stanjem, tj. delitvijo pristojnosti med državo – regijo – lokalnimi skupnostmi. Potreben je odmik od ustaljene politične in ekonomske teorije opredeljevanja in razumevanja pokrajin k sinergiji, za katero so nam služile navedene tri znanosti, da smo raziskovali in predlagali model regije – organizacije, ki bo sposobna preživeti na daljši rok v zapletenih razmerah. Bo torej viabilna, ker povezuje v novo sinergijo spoznanja iz njih v praksi z ustvarjalnim interdisciplinarnim sodelovanjem občanov regije in njihovih partnerjev od drugod. Takšna regija ima izoblikovano identiteto, opredeljeno z namenom, ki se izkristalizira v procesu sodelovanja regionalnih prebivalcev. Regionalna identiteta ni tavtološka in je ne zmorejo določiti državni uradniki, saj nastaja v nenehni interakciji in se, ob upoštevanju zadostne in potrebne celovitosti in raznolikosti, nenehno spreminja v novo danost. Regionalizacija je proces, tako samega oblikovanja regije kot njenega nenehnega spreminjanja, da bi se izognila entropiji. Sodobna IKT omogoča sodelovanje velikega števila prebivalcev, vsaj tistih, ki so računalniško pismeni, zato odločitve niso posledica vehementnosti oblastnikov, niti državnih niti regionalnih, temveč proces nenehnega tehtanja in izbire; v njem lahko uporabimo metode medsebojnega interdisciplinarnega ustvarjalnega sodelovanja, npr. USOMID in TS. Namen regije, ki naj bo viabilna, je, da ustvarja pogoje viabilnosti osnovnih elementov, tj. posameznikov, ki so rekurzivni in iterirajoči elementi njene kohezivnosti. Prebivalci potrebujejo za svojo viabilnost, in sicer zaradi fizičnih omejitev eksistence, vodo, hrano, zrak in ne nazadnje avtonomijo oziroma svobodo izbire, ob predpostavki, da so sposobni razlikovati in se odločati. Razvoj, prilagajanje in samoučenje v primeru človeške – lahko jo imenujemo tudi regionalne – populacije, nikoli ne poteka neodvisno, izolirano, hermetično zaprto. Regija kot mreža medsebojno soodvisnih prebivalcev ni namenjena diktiranju posameznikove sreče ali dobrega počutja, temveč zagotavljanju osnovnih bivanjskih pogojev, na podlagi katerih lahko posameznik določa lastno identiteto oziroma namen, ki ga v življenju zasleduje in ga posledično kot del subjektivne realnosti tudi nenehno izračunava. Namesto regionalnega (birokratsko-delegatskega) aparata zato predlagamo zgolj izmed prebivalcev (v skladu s strokovnimi merili in sposobnostjo) izbrane managerje, ki so usmerjevalci regionalnih procesov, njihovi spremljevalci (v skladu z opredeljenimi razvojnimi kazalniki). V regionalni mreži odločajo prebivalci, model je participativen in hkrati takšen, da izkazuje dvojno povratno zanko (cilj je seveda negativna povratna zanka, ki stabilizira, razen ko si v skupnosti zaželimo revolucionarnih sprememb), znotraj viabilnega posameznika in njegove interakcije z okoljem. Načela njihovega sodelovanja in povezovanja, če naj bo le-to vzdržno na dolgi rok, morajo temeljiti na družbeni odgovornosti. Družbena odgovornost pomeni osebno odgovornost do družbe, ki se vedno kaže skozi posameznikove odločitve z zavezo spoštovati trajnostni razvoj in VKEN.
Ključne besede: dialektična teorija sistemov, družbena odgovornost, inoviranje, inovativnost, kibernetika, poslovna kibernetika, kibernetika managementa, regije, regionalni razvoj, Slovenija, strateški management, model viabilnega sistema
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 860; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (3,69 MB)

112.
Presoja inovativnosti menedžerjev s kazenskopravnega vidika kot bistvenega kriterija družbene odgovornosti
Zoran Cunk, 2016, doktorska disertacija

Opis: Zgodovinskost človeka je obenem podoba njegove ustvarjalnosti, ki predstavlja izraz človekove specifične lastnosti. Ustvarjalnost pa je potrebno tudi vrednotno ocenjevati (v dobrobit človeštva) v skladu z zakonom zadostne in potrebne celovitosti skozi prizmo njenega doprinosa k doseganju celovite družbene odgovornosti in ne samo njenega enostranskega dela, gospodarjenja. Gospodarjenje je rezultat človekove ustvarjalnosti, hkrati pa predstavlja področje možne (in zahtevane) človekove ustvarjalnosti, saj je ustvarjalnost izhodišče in predpogoj za razvoj racionalnega gospodarjenja. Prav v procesu gospodarjenja se je potrebno izogniti utečeni miselnosti, vedno istemu, delnemu pogledu na določeno ekonomsko odločitev in ponavljajočemu se ekonomskem procesu izvajanja točno določenih korakov procesa gospodarjenja. Ekonomskega dogajanja v vseh štirih fazah gospodarjenja pa človek ne prepušča zgolj in samo »hladni« ekonomski logiki (četudi ima ta tudi normativno plat). V procesu gospodarjenja so se tako izoblikovali kriteriji, ki sicer praviloma ne sodijo na področje »čiste« ekonomske teorije, pa vendar dajo vsaki ekonomski odločitvi bistveno težo, saj predstavljajo vrednostni kriterij, ki pa ekonomski odločitvi doda, potrdi ali odvzame končni cilj - dobiček ali korist: etika in morala, pravo in družbena odgovornost. Z razvojem gospodarjenja so med ekonomskimi subjekti nastajala in obstajala vedno kompleksnejša obligacijska razmerja, ki jih je v življenjsko pomembnih družbenih razmerjih urejalo pravo. Poudariti je potrebno, da smejo in morajo (upoštevaje načelo racionalnosti ekonomskih subjektov celo morajo) ekonomski subjekti do pravnih norm zavzeti samo dve diametralno skrajni stališči: ravnajo v skladu z določili pravnih aktov, oziroma zavestno ravnajo v nasprotju z njimi. V procesu gospodarjenja se namreč z ekonomskega vidika lahko pojavi inovacija, ki da procesu gospodarjenja (ali njegovemu delu) etiketo učinkovitosti in uspešnosti (dobiček ali korist), vendar pa je z vidika družbene odgovornosti nesprejemljiva, z njenega ožjega vidika – pravnega, pa je lahko celo nelegalna, zato lahko da procesu gospodarjenja (ali njegovemu delu) etiketo nelegalnosti in s tem potrjene družbene nesprejemljivosti. Postopek opredeljevanja (ne)legalnosti je dolg in zahteven, zaradi česar ima (morda inovativna) ekonomska rešitev z vidika kazenskopravne ustreznosti ves čas status kvaziinovativnosti do dokončne odločitve pristojnega organa (pravnomočne sodbe v imenu ljudstva), s tem pa vprašanje opredeljevanja kvaziinovativnosti še ni zaključeno. Dokončna opredelitev kvaziinovativnosti je namreč mogoča šele ob celostni primerjavi ekonomskih in pravnih vplivov na kvaziinovacijo in končni odločitvi (ekonomski oceni) o njeni dokazani koristni novosti. Kazensko pravo kot skupek pravnih pravil določa vsebino, obseg in način udejstvovanja državne kaznovalne pravice. Kršenje kazenske zakonodaje je temeljna značilnost družbenega in individualnega pojava. V nekaterih skupinah socioloških teorij kriminalitete pa je mogoče razbrati tudi to, da so vzroki za pojav kriminalitete v temeljnem ekonomskem problemu gospodarjenja. Gospodarsko kazensko pravo (kot del kazenskega prava) je formalno gledano le pravni odziv na gospodarsko kriminaliteto, ki predstavlja celoto v določenem času in na določenem območju izvršenih kaznivih dejanj znotraj širše sfere gospodarstva. Gospodarsko kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon, ko je posredno ali neposredno ogrožena pravna vrednota in dobrina iz sfere gospodarstva, določa kot kaznivo dejanje ter hkrati določa njegove znake in kazen zanj. Z našega vidika lahko nesporno opredelimo, da je gospodarsko kaznivo dejanje potrjeno nelegalna rešitev temeljnega ekonomskega problema, še vedno pa je iz ekonomskega vidika lahko inovativna.
Ključne besede: Menedžer, kvaziinovacija, krimonomika, kaznivo dejanje, individualna integriteta subjektov, obča konsistentnost podjetja, univerzalna dialektična teorija sistemov
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 715; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

113.
Inovacijski management v športnih organizacijah
Vasja Gorjup, 2016, magistrsko delo

Opis: Ustvarjalnost in inovativnost sta nepogrešljiva termina pri obravnavi današnjih, sodobnih organizacij, ki bijejo neusmiljeno bitko za deleže na vse bolj nasičenem trgu. Organizacije, ki poleg tehnično-tehnoloških inovacij vse bolj poudarjajo inoviranje upravljavskih procesov kot netehnološke inovacije, in to z uporabo etike soodvisnosti in celovitega pristopa, so v tekmi za prevlado med konkurenti uspešnejše, zgledne pa so tiste, ki poleg tega upoštevajo še načela družbene odgovornosti. Menedžerji kot nosilci upravljavskih procesov se zavedajo kompleksnosti in izzivov v tem vseobsegajočem in prepletajočem se organizacijskem ustroju, zato je njihova ustvarjalnost, kakor tudi ustvarjalnost slehernega posameznika v organizaciji, bistvenega pomena pri premagovanju ovir in ustvarjanju sinergijskih učinkov znotraj organizacije. Slovenske nevladne in neprofitne športne organizacije so še vedno pod vplivom starih družbenih ureditev, kjer sta prevladovali solidarnost in pridnost, inovativnost pa z veliko počasnostjo zamenjuje zakoreninjeno rutinerstvo, kar ima za posledico, da inovativnost slovenskih športnih organizacij zaostaja za primerljivimi organizacijami v ZDA in Veliki Britaniji; Evropa je tudi kasneje kot ZDA dojela pomembnost menedžmenta kot znanosti, še manj raziskan pa je menedžment nevladnih in neprofitnih športnih organizacij, zlasti glede netehnoloških inovacij. Problem slovenskih nevladnih in neprofitnih športnih organizacij je predvsem v zastareli organizacijski kulturi z nezainteresiranostjo ali celo s strahom menedžerjev pred spremembami in inoviranjem v organizaciji. Zaradi teh dejstev obstaja ogromen potencial razvoja invencijsko-inovacijsko-difuzijske dejavnosti v slovenskih športnih organizacijh iz povprečnih v odlične organizacije. To je sicer zahteven in dolgotrajen proces, a s pomočjo novega modela invencijsko-inovacijsko-difuzijskega menedžmenta ter z nekaterimi drugimi spoznanji iz te raziskave je možen in izvedljiv. Predloženi novi model invencijsko-inovacijsko-difuzijskega menedžmenta je po mojem mnenju dobra osnova za nevladne in neprofitne športne organizacije na poti pri doseganju prvin inovativnih organizacij sodobnega sveta. Model je sestavljen iz nekaterih spoznanj globalnega modela inovativnega menedžmenta, spoznanj družbenoodgovornega modela upravljanja človeških virov, obnašanja vrhnjega menedžmenta po vzoru »vodja 5. ravni« ter kulture discipline. Model prav tako upošteva uporabo metodologije »šest klobukov razmišljanja« na sejah ter uporabo sinergije med metodologijama SREDIM/USOMID in »šest klobukov razmišljanja« pri premisleku, planiranju in odločanju o bolj kompleksnih temah. Novi model bo ustvaril takšne pogoje v organizaciji, ki bodo pritegnili tiste, ki jih organizacija najbolj potrebuje – strokovnjake, ki svoj poklic opravljajo iz strasti oziroma navdušenja ter so ponosni na svoje delo.
Ključne besede: Ustvarjalnost, invencija, inovacija, ustvarjalna organizacija, ustvarjalno razmišljanje, spodbujanje ustvarjalnosti, ustvarjalno sodelovanje, inovativni menedžer, ustvarjalni tim, nevladna organizacija, organizacijska kultura, neprofitna organizacija, športna organizacija, družbena odgovornost, invencijsko-inovacijsko-difuzijski menedžment, sinergija, USOMID, šest klubukov razmišljanja, športni turizem.
Objavljeno: 12.09.2016; Ogledov: 502; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (2,45 MB)

114.
Umetniško ustvarjanje kot vir za ustvarjalno in inovativno sistemsko vedenje v organizaciji
Nataša Bernard, 2016, magistrsko delo

Opis: Del človeštva spoznava, da se je potrebno vrniti k celostnemu in ustvarjalnemu človeku, ki je sposoben čustvovati, obstajati, se izražati, sodelovati, soustvarjati – v vsej svoji različnosti. Mnoga podjetja so se zato v 21. stoletju obrnila tudi k umetnosti. Umetnost ima namreč moč spodbujati ustvarjalnost, ki je podlaga za inovativnost, spodbuja medsebojno ustvarjalno sodelovanje in nagovarja človeški potencial v celoti - srce, telo, razum in duha. Kljub strinjanju strokovnjakov, da je ustvarjalnost koristna in nujno potrebna za družbeni napredek in da brez inovacij dolgoročen obstoj podjetij ni možen, smo v praksi še šibki. Vsako podjetje na svoj način išče odgovore in rešitve. V zadnjih letih napredna podjetja, predvsem v tujini, pomoč iščejo tudi pri umetnikih in umetniških organizacijah. Primeri so pokazali, da so bili ti cilji doseženi, a je povezava med umetniškimi intervencijami in inovacijami redko neposredna in očitna. Obenem je na voljo malo teorije in empiričnih študij, na katerih bi temeljila strategija za raziskovanje in vrednotenje vplivov umetniških intervencij na ustvarjalnost in inovativnost. V majhnem, slovenskem podjetju X smo z enajstimi udeleženci v obdobju enega leta izvedli raziskavo s tremi različnimi umetniškimi intervencijami s tremi različnimi umetniki. Ker smo poskušali priti do čim celovitejše slike doživljanja umetniških intervencij v izbranem podjetju oziroma do čim celovitejše analize njihovih vplivov na proučevane konstrukte (percepcija lastne ustvarjalnosti, ustvarjalna samoučinkovitost, samospoštovanje, razpoloženjska in čustvena stanja, klima za psihološko varnost), smo uporabili kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod. Ugotovili smo, da kvantitativni del raziskave kaže, da v proučevanem obdobju ni prišlo do statistično značilnih razlik med merjenji konstruktov, ki bi kazale na učinkovitost umetniških intervencij v izbranem podjetju (nakazovala se je le smer povišanja ali znižanja). O toliko večji podpori umetniškim intervencijam v izbranem podjetju pa govori kvalitativni del. Nekateri udeleženci raziskave so pol leta po intervencijah zaznali spremembe pri svojem delu in v delo začeli vnašati spremembe v smeri večje ustvarjalnosti. Nekateri so ugotovili, da so npr. bolj ustvarjalni, kot so pričakovali, da so pri delu manj pasivni in rutinerski ter bolj spontani, da so ob izdelkih, ki so nastali na intervencijah, odkrili lasten, še neizkoriščen ustvarjalni potencial in da lahko tudi na do sedaj nepoznanih področjih pokažejo ustvarjalnost. Nekateri udeleženci so občutili spremembe pri doživljanju samih sebe, zlasti pa so po intervencijah veliko bolj zaznavali in izražali različna razpoloženjska in čustvena stanja. Predvsem so po intervencijah začeli drugače doživljati svoj tim. Na intervencijah so imeli udeleženci priložnost spoznati sposobnosti sodelavcev, njihovo ustvarjalnost, odprtost, sproščenost in pripravljenost za sodelovanje. Povezanost in sodelovanje znotraj tima se je zato povečalo in pri večini se je doživljanje psihološke varnosti v podjetju okrepilo. Na podlagi izkustva so se okrepila tudi spoznanja o sinergičnih učinkih medsebojnega povezovanja in sodelovanja, kjer udeleženci raziskave po intervencijah vidijo največji in še neizkoriščen potencial. Umetniške intervencije so spodbudile razmišljanje o pomenu ustvarjalnosti in inovativnosti za posameznika in podjetje ter željo in ideje za nadaljnje aktivnejše razvijanje tega področja. Ugotovili smo, da uvajanje sprememb na področju vedenja pogosto zahteva napor in čas. Zato bi morali pri merjenju vplivov umetniških intervencij več pozornosti nameniti dolgoročnim izidom. Obenem bi bilo potrebno povečati intenziteto izpostavljenosti posameznika različnim umetniškim intervencijam skozi daljše časovno obdobje. Več pozornosti pa bi bilo potrebno nameniti tudi uporabni vrednosti umetniških intervencij.
Ključne besede: ustvarjalnost, umetniške intervencije, psihološka varnost, samospoštovanje, čustva, kombinacija kvalitativnih in kvantitativnih metod
Objavljeno: 06.07.2016; Ogledov: 323; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

115.
DRUŽBENA ODGOVORNOST KOT NETEHNOLOŠKA INOVACIJA V SPLETNIH TRGOVINAH V SLOVENIJI
Martina Kušnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Podjetja pri svojem poslovanju ne upoštevajo več le ekonomskih vidikov poslovanja, temveč tudi okoljske in socialne, saj okolje v vedno večji meri to od njih zahteva. Družbeno odgovornost podjetij zahtevajo potrošniki, ki so vse bolj osveščeni, podjetja opozarjajo na njihovo vlogo v okolju in opominjajo, da je nujno družbeno odgovorno ravnanje. Od podjetij okolje zahteva, da proizvajajo varne in okolju prijazne izdelke; s sodobno tehnologijo, postopki in materiali želijo zmanjšati negativen vpliv proizvodnje na okolje, delujejo družbeno odgovorno do zaposlenih, ter se aktivno vključujejo v lokalno skupnost s podporo različnim organizacijam, društvom ter tako prispevajo pomemben del k razvoju okolja, v katerem delujejo. Trendi in spremembe silijo podjetja, da se prilagodijo in inovirajo način poslovanja, saj jih ljudje kot ekonomski subjekti vidijo kot del okolja, v katerem lahko bistveno pripomorejo k materialnemu blagostanju družbe in dobremu življenju ljudi, kar je težje doseči brez družbene odgovornosti. Družbena odgovornost podjetja postaja vse bolj aktualna tema, ki pride do izraza sploh v zaostrenih pogojih poslovanja, ki jih je prinesla zadnja gospodarska kriza, po letu 2008. Večina podjetij je bila prisiljenih v zniževanje stroškov poslovanja na minimum, s tem pa tudi sredstva, namenjena družbeno odgovornemu ravnanju. V nalogi smo se osredotočili na družbeno odgovorno poslovanje spletnih trgovin. Zanimalo nas je, ali spletne trgovine v Sloveniji poznajo družbeno odgovorno ravnanje, ali menijo, da delujejo družbeno odgovorno, ali ob takšnem ravnanju nastajajo stroški, in to, kako po njihovem mnenju družbeno odgovorno ravnanje vpliva na poslovanje podjetja. Rezultati naše raziskave so pokazali, da slovenske spletne trgovine smatrajo za družbeno odgovorno ravnanje predvsem skrb za zadovoljstvo do zaposlenih in etično ravnanje. Ugotovili smo, da skoraj polovica vprašanih meni, da delujejo družbeno odgovorno. Slovenske spletne trgovine na osnovi naše raziskave podpirajo družbeno odgovorno ravnanje predvsem s sodelovanjem pri humanitarnih akcijah, vendar opažamo, da so takšne akcije premalo medijsko podprte (tudi s strani podjetij samih). Podjetja menijo, da družbeno odgovorno ravnanje pozitivno vpliva na poslovanje podjetja. Med vprašanimi so večinoma pozitivno naravnana podjetja in menijo, da bodo v naslednjih petih letih dobro poslovala, in da spodbujanje inovativne družbene odgovornosti pripomore k trajnostnem razvoju podjetja.
Ključne besede: družbena odgovornost podjetja, inovacije, ne-tehnološke inovacije, spletne trgovine
Objavljeno: 30.06.2016; Ogledov: 521; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

116.
Inoviranje v postopku prisilne poravnave
Darja Stvarnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Inoviranje v podjetjih je pomembno za obstoj, rast in napredovanje podjetja, pomembno pa je tudi, da so različne metode inovacij in obseg njihove uporabe v podjetjih različno zastopani. Metode inoviranja so močno prisotne v nekaterih panogah, npr. v avtomobilski, elektro- in farmacevtski industriji in podobno. Velika, uspešna podjetja tudi pri svojem oglaševanju in aktivnostih za krepitev svoje blagovne znamke javno objavljajo rezultate lastne inovativnosti. To jim še dodatno krepi ugled. Vendar pa vsa podjetja niso enako poslovno uspešna. Podjetja se lahko v svojem življenjskem ciklu srečujejo z različno uspešnimi obdobji. Po ustanovitvi podjetja navadno nastopi obdobje razmaha, uspešnega poslovanja in rasti po merilih, kot so število zaposlenih, prihodki iz prodaje in višina dobička. Obdobju pozitivne rasti in dobrih poslovnih rezultatov pa lahko sledi obdobje krize, ki se ga nekatera podjetja zavedejo že ob prvih znakih, druga pa ga prepoznajo pozno, včasih prepozno. Kriza se lahko izkaže v blažji ali težji obliki. Ena najtežjih oblik krize v podjetju je insolventnost. Na vprašanje, zakaj je podjetje zašlo v krizo, navadno ni preprostega odgovora, dejavnikov je čedalje več. Ali je lahko odsotnost metod inoviranja, če je intenzivno inoviranje navadno povezano z uspehom podjetja, razlog za nastanek krize? Bližajoča se in dejanska insolventnost v povezavi z metodami inoviranja je v tej raziskavi v središču pozornosti. Insolventnost za podjetje pomeni krizno situacijo, v kateri se je treba odzvati v smeri odprave insolventnosti in ponovne vzpostavitve pozitivnih trendov v poslovanju. Izbrani vidik obravnave v tej raziskavi je vprašanje, katere inovacije lahko pomagajo insolventnemu podjetju, da se reši iz krizne situacije, in kako. Edini postopek zaradi insolventnosti, ki je namenjen prestrukturiranju podjetja z namenom, da preživi, je prisilna poravnava (osnovna ali poenostavljena prisilna), ki je lahko uspešna le, če aktivnosti sprožimo pravočasno. Postopek prisilne poravnave natančno opredeljuje ZFPPIPP, vendar o inoviranju ne pove ničesar. V magistrski nalogi sem povezavo med postopki inoviranja in prisilno poravnavo proučila na primeru podjetja Beti, d. d. Podjetje je zašlo v insolventnost, reševalo pa jo je s postopkom prisilne poravnave. Proučila sem, ali so bile metode inoviranja v podjetju prisotne že pred nastopom insolventnosti ali šele pozneje med izvajanjem postopka prisilne poravnave. Preverila sem, ali so metode inoviranja pripomogle k pravočasni zaznavi insolventnosti in k večji uspešnosti postopka prisilne poravnave. V Poslovnem registru Slovenije (eObjave v postopkih insolventnosti) sem na vzorcu 37 podjetij z uporabo računovodskih izkazov preverila prisotnost nekaterih metod inoviranja. Na podlagi rezultatov vzorčnih podjetij in podjetja Beti, d. d., sem ugotavljala veljavnost postavljene hipoteze.
Ključne besede: inoviranje, inovacije, metode inoviranja, programske in tehnološke inovacije, kriza, insolventnost, insolventno podjetje, insolvenčna zakonodaja, prisilna poravnava, poenostavljena prisilna poravnava, načrt finančnega prestrukturiranja, temeljni računovodski izkazi
Objavljeno: 11.08.2016; Ogledov: 601; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (3,09 MB)

117.
Učinek socialnega kapitala na družbeno odgovorno izmenjavo znanja v razvojnih ekipah novih izdelkov ob voditeljstvu na osnovi znanja in vrednot
Andrej Blagotinšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Socialni kapital je prepoznan kot pomemben za družbo na splošno in tudi v poslovnem svetu. Vendar pa so njegove razsežnosti dokaj raznolike, merila pa kot kaže odvisna od same družbe, v kateri ga merimo, saj je že dojemanje zaupanja po svetu zelo različno. Kar zaenkrat onemogoča dovolj natančno merjenje socialnega kapitala, zato ga tudi formalno (še ne) vključujejo med intelektualni kapital. Člani razvojnih ekip novih izdelkov lahko, če so njihova dejanja družbeno odgovorna v skladu s strategijo organizacije, v kateri so zaposleni, pozitivno vplivajo na trajnostni razvoj, ob pogoju, da so njihove vrednote ustrezne in znajo učinkovito izmenjevati znanje v procesu inoviranja. Družbeno odgovorna podjetja, ki delujejo trajnostno glede svojih vplivov na okolje, prepoznavajo svoje deležnike, in če je to v skladu z vizijo in s strategijo podjetja, z njimi pregledno in redno komunicirajo. Takšna podjetja se zavedajo, da s proaktivnim pristopom do družbene odgovornosti povečujejo tudi socialni kapital podjetja in s tem zagotavljajo trajno uspešno poslovanje brez obremenjevanja okolja.
Ključne besede: socialni kapital, razvoj novih izdelkov, sodelovalno voditeljstvo, ekipno voditeljstvo, družbena odgovornost, menedžment znanja, izmenjava znanja
Objavljeno: 09.09.2016; Ogledov: 359; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (5,10 MB)

118.
Kvalitativni model za spoznanje ravzojne faze v življenjskem ciklu manjšega podjetja z vidika obvladovanja podjetniških kriz z implementacijo ne-tehnoloških inovacij
Aleksandra Zrelec, 2016, magistrsko delo

Opis: Obravnavamo faze življenjskega cikla iz vzorca malih in srednje velikih slovenskih podjetij iz predelovalne dejavnosti. Uporabljen je model Puempina in Prangeja (1995), ki je štirifazni (pionirsko podjetje, rastoče podjetje, zrelo podjetje in podjetje v preobratu) in vsaki stopnji so pripisane idealnotipske krize (in kazalci za njihovo ugotavljanje). Raziskali smo različne tipologije inovacij s poudarkom na netehnoloških inovacijah. Za implemetnacijo inovacij v posamezni fazi življenjskega cikla in ob kazalcih kriz smo oblikovali in uporabili model, ki je kombinacija modela Muleja in Hrastove (2012), dopolnjen s socialnimi inovacijami Štukljeve (2015), podprt z 12 dimenzijami Sawhneya in sodelavcev (2006). Analizirali smo podjetja iz vzorca in jih umestili glede na fazo življenjskega cikla. Prav tako smo preverili, ali so podjetja identificirala kazalce krize. Podatke smo obdelali posebej za mala podjetja in posebej za srednje velika podjetja. Kjer je bilo smiselno smo podatke tudi primerjali in komentirali. Rezultate smo prikazali v tabelah in grafično.
Ključne besede: življenjski cikel podjetja, idealnotipska faza življenjskega cikla, mala podjetja, srednje velika podjetja, idealnotipske krize, inovacije, ne-tehnološke inovacije
Objavljeno: 13.09.2016; Ogledov: 256; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (2,54 MB)

119.
Vpliv izobraževanja in usposabljanja na ustvarjalnost zaposlenih
Tadej Zorko, 2016, magistrsko delo

Opis: Uspešnost organizacij je dandanes odvisna predvsem od prilagoditve različnim spremembam v okolju. Te pa določajo nove zahteve, pred katere so poleg zaposlenih postavljene tudi organizacije, ki morajo zato postati bolj prožne, dinamične in hitro odzivne na potrebe in spremembe v okolju. Vodstva organizacij morajo tako v času globalne konkurence iskati nenehno možnosti za razvoj, s katerimi bi lahko hitreje dosegli konkurenčne prednosti. Okolja, v katerih bodo delovala, bodo morala spodbujati učenje, odgovornost in dajati priložnost za ustvarjalno delo ter uporabo potencialov zaposlenih. Tako bodo, eden izmed temeljev poslovnega delovanja, poleg vrednot in odgovornosti, tudi ljudje, ki so največkrat tudi vir vseh razvojnih sprememb. Da bi dosegli konkurenčno prednost, se morajo organizacije med drugim izogibati klasičnega izobraževanja in usposabljanja, namesto tega pa uporabljati vedno bolj sodobne oblike pridobivanja znanj. Tovrstno pridobivanje znanj je tudi bolj načrtno, sistematično in praktično usmerjeno. Bistvo razvoja zaposlenih bo zato morala biti povezava dela, izobraževanja, usposabljanja, ustvarjalnosti in samorazvoja zaposlenih. V organizacijah bo tako pomembno koliko ustvarjalne moči bodo dali zaposleni vanjo, in to, ali bodo k temu spodbujeni ter na tak način izražali in posredovali svoja mnenja glede svojega razvoja. Če zaposleni nimajo možnosti posredovati svoje mnenje, postanejo tako le izvajalci vodstvenih odločitev, njihovi morebitni ustvarjalni viri pa ostajajo slabše izkoriščeni. Ustvarjalno moč je pri nekaterih zaposlenih velikokrat potrebno tudi vzpodbuditi, kar pa lahko najlažje dosežemo z metodami in tehnikami ustvarjalnega razmišljanja. Zaposlene tako spodbudimo k dovzetnejšim idejam ter produktivnejši ustvarjalnosti, ki je temelj za inovativnost. Namesto togih tradicionalnih shem, ki utesnjujejo razvojno dejavnost zaposlenih, se morajo v organizacijah uveljaviti oblike in načini, ki temeljijo na lastni aktivnosti udeležencev. Tudi vodstvo organizacij mora biti ob tem ustvarjalno in dovzetno za spremembe. Zaposlene mora načrtno vzpodbujati k ustvarjalnosti, saj je možna posledica inovativnost, edini način za pospešitev rasti človeškega kapitala. Metode in tehnike ustvarjalnega razmišljanja so nam lahko tu v pomoč, saj nam omogočajo, da lažje in bolj spontano proizvajamo ideje. Tako nas silijo, da se oddaljimo od togosti in gotovosti logičnih rešitev. Za podrobnejšo analizo o uporabi metod in tehnik ustvarjalnega razmišljanja za razvoj zaposlenih v organizacijah, smo opravili tudi empirično raziskavo in sicer v javnem zavodu Pomurske lekarne ter podjetju Saubermacher-Komunala d.o.o. Ugotovili smo, da v organizacijah namenjajo pri razvoju zaposlenih premalo ali skoraj nič pomena ustvarjalnemu delovanju zaposlenih, pri katerih pa se kaže tudi preslabo poznavanje omenjenih metod in tehnik. Zaposleni tako nimajo ali pa imajo malo možnosti, da bi aktivno sodelovali pri procesu izobraževanja in usposabljanja, zato smo predlagali in oblikovali nov model izobraževanja in usposabljanja, ki bi povečal ustvarjalnost zaposlenih.
Ključne besede: Izobraževanje, usposabljanje, ustvarjalnost, ustvarjalno razmišljanje, inovativnost, metode in tehnike ustvarjalnega razmišljanja.
Objavljeno: 12.09.2016; Ogledov: 736; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (2,54 MB)

120.
Inoviranje transfera know how-a s povezovanjem tehnično tehnoloških in poslovnih vidikov ter upoštevanjem 7 načel družbene odgovornosti
Marko Čuš, 2016, magistrsko delo

Opis: Za podjetje predstavlja njegova intelektualna lastnina temelj konkurenčne prednosti. Intelektualno lastnino podjetja je možno zaščiti na različne načine. Pomembno je, da podjetje svojo intelektualno lastnino evidentira, ovrednoti ter jo ustrezno zaščiti. Know how predstavlja del intelektualne lastnine podjetja. Tehnično tehnološki in poslovni know how v podjetju sta povezana in soodvisna. Za razvoj prenosa tehnično tehnološkega in poslovnega know how-a je pomembna ustvarjalnost in inovativnost znotraj obojega podjetja. Danes predstavlja soodvisen management znanja in vrednot osnovo za večjo inovativnost in konkurenčnost posameznega podjetja. V sodobni gospodarstvu velja, da upoštevanje 7 načel družbene odgovornosti (uradna odgovornost, preglednost, etičnost, spoštovanje do deležnikov, prava, mednarodnih norm in človeških pravic), posameznega podjetja krepi vlogo inoviranja v podjetju in je to njegova konkurenčna prednost. Ta načela so zajeta v standardu ISO 26000 in smo jih vključili v nov model prenosa know how-a, kar bi lahko bistveno vplivalo na uspeh takšnega prenosa. V procesih modela smo zajeli tudi De Bonovo metodo 6 klobukov in paralelnega načina razmišljanja, ki v nasprotju s tradicionalnim načinom razmišljanja, išče prednosti v sodelovanju in skupnem iskanju rešitev ne glede na razhajanja razmišljanj in stališč. Z uporabo novega modela želimo doseči uspešnost pri prenosu z upoštevanjem načel družbene odgovornosti, predvsem vpeljavo inovativnega poslovanja tudi v praksi.
Ključne besede: intelektualna lastnina, know how, inovacije, družbena odgovornost, management znanja in vrednot
Objavljeno: 12.09.2016; Ogledov: 334; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (511,10 KB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici