| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


61 - 70 / 101
Na začetekNa prejšnjo stran234567891011Na naslednjo stranNa konec
61.
Različne tehnike imobilizacije encima ß-galaktozidaze
Lucija Križnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je primerjava kemijske in fizikalne metode imobilizacije encima ter imobilizacije encima brez nosilca, tj. v tako imenovane zamrežene encimske skupke. Za imobilizacijo smo uporabili encim ß-galaktozidazo, kateri razgrajuje disaharid laktozo na monosaharida, glukozo in galaktozo. V okviru magistrske naloge smo uspešno sintetizirali magnetne nanodelce maghemita, katere smo funkcionalizirali z aminoorganosilani in hitozanom. Encim smo kovalentno vezali na aminosilanske ter hitozanske magnetne nanodelce maghemita. Preizkusili smo tudi ujetje encima v netopnem gelu, za kar smo uporabili natrijev alginat. Uspešno smo sintetizirali tudi zamrežene encimske skupke. Encim smo oborili v zamrežene encimske skupke in z dodatkom mrežnih povezovalcev in stabilizacijskih proteinov med postopkom optimirali aktivnost encima. Primerjalno z vsemi tremi tehnikami imobilizacije encima ß-galaktozidaze se je kot najmanj uspešna izkazala ujetje encima v natrijevem alginat. Sledi sinteza zamreženih encimskih skupkov ter kovalentna vezava encima na aminosilanke in hitozanske magnetne nanodelce maghemita. Oba načina imobilizacije sta se izkazala kot zelo dobra izbira imobilizacije ß-galaktozidaze.
Ključne besede: ß-galaktozidaza, zamreženi encimski skupki, magnetni nanodelci maghemita, natrijev alginat, mrežni povezovalec
Objavljeno v DKUM: 04.04.2016; Ogledov: 1870; Prenosov: 228
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

62.
Vpliv SC CO 2 na odpiranje celic črne kvasovke Phaeotheca triangularis
Kaja Kajzer, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo proučevali vpliv tlaka in časa inkubacije celične suspenzije črne kvasovke Phaeotheca triangularis v superkritičnem ogljikovem dioksidu. Celično suspenzijo smo inkubirali pri temperaturi 35 °C in pri različnih tlakih in časih inkubacije v SC CO2 in sicer pri 100 bar, 200 bar in 300 bar, ter časih izpostavitve 0,5 ure, 1 uro, 2 uri in 3 ure. Zanimalo nas je kako tlak in čas izpostavitve celične suspenzije P. triangularis v SC CO2 vplivata na aktivnost nekaterih encimov: α-amilaze, β-glukozidaze, celulaze in proteaze, na razmerje med nukleinskimi kislinami in proteini ter koncentracijo proteinov. Z razmazi celične suspenzije pred in po inkubaciji v SC CO2 na gojišča pa smo določevali še preživelost celične kulture P. triangularis. Ugotovili smo, da z naraščanjem tlaka in časa inkubacije celične suspenzije v SC CO2, preživelost celic P. triangularis upada. Tudi preostala aktivnost encimov se je spreminjala. Preostali aktivnosti celulaze in α-amilaze z naraščanjem časa izpostavitve celične suspenzije SC CO2 naraščata, medtem ko preostali aktivnosti β-glukozidaze in proteaze upadata. Preostale aktivnosti vseh preučevanih encimov z naraščanjem tlaka izpostavitve upadajo. Koncentracija proteinov v celični suspenziji P. triangularis z naraščanjem časa in tlaka narašča. Z določevanjem razmerja med nukleinskimi kislinami in proteini pa smo ugotovili, da so v celični suspenziji prisotni še proteini, fenoli ali druge snovi.
Ključne besede: črne kvasovke, Phaeotheca triangularis, superkritični ogljikov dioksid, aktivnostni test, encimi
Objavljeno v DKUM: 01.04.2016; Ogledov: 1718; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (2,82 MB)

63.
Aktivnost encimov iz Wallemie ichthyophage po izpostavitvi v SC CO2
Kaja Grobelnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Wallemio ichthyophago uvrščamo v razred črnih kvasovk, ki spadajo v rod Wallemia. Wallemia je filogenetsko star in nenavaden rod gliv Basidiomycota, ki zajemajo ene izmed najbolj ekstremofilnih evkariontskih organizmov opisanih doslej. Namen magistrske naloge je bilo proučevanje vpliva superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) na preživelost celic črnih kvasovk Wallemia ichthyophage pri različnih pogojih (tlak in čas izpostavitve) ter na aktivnost nekaterih intra- in ekstracelularnih encimov. Preživelost celic črne kvasovke W. ichthyophage s podaljševanjem časa izpostavitve SC CO2 in naraščanjem tlaka upada. Proučevali smo tudi aktivnost encimov celulaze, β-glukozidaze, α-amilaze in proteaze ter koncentracijo proteinov in nukleinskih kislin v odvisnosti od časa izpostavitve celične suspenzije Wallemia ichthyophage SC CO2 pri različnih tlakih. Koncentracija proteinov v celični suspenziji W. ichthyophage je z naraščanjem tlaka in časa izpostavitve SC CO2 naraščala iz česa lahko sklepamo, da so se iz celic izločili intracelularni proteini. Z naraščanjem časa izpostavitve celične suspenzije W. ichthyophage SC CO2 smo dosegli, da so se iz celic W. ichthyophaga izločili intracelularni encimi.
Ključne besede: W. ichthyophaga, superkritični ogljikov dioksid, celulaza, proteaza
Objavljeno v DKUM: 02.03.2016; Ogledov: 1440; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

64.
PRIDOBIVANJE MAGNETNIH ZAMREŽENIH ENCIMSKIH SKUPKOV S PRECIPITACIJO Z ETANOLOM
Staša Matis, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo zajema pripravo magnetnih zamreženih encimskih skupkov (ali na kratko mCLEAs) iz encima celulaze. Naš namen je bil določiti optimalne pogoje za pripravo mCLEAs tako, da bosta učinkovitost in aktivnost imobilizacije zamreženih encimskih skupkov najvišja. V prvem delu diplomskega dela smo pripravili magnetne zamrežene encimske skupke s precipitacijo z etanolom. Pri tem smo spreminjali različne parametre (hitrost stresanja, čas stresanja, koncentracijo glutaraldehida in temperaturo), medtem ko je bil namen drugega dela diplomskega dela izpostavitev mCLEAs različnim temperaturam (23°C, 4°C, -15°C), ter ugotavljanje, kako se aktivnost mCLEAs pri različnih pogojih izpostavitve spreminja s časom. Naši rezultati prikazujejo, da je bila aktivnost mCLEAs najvišja, ko smo si mCLEAs pripravili pri 10°C in uporabili 0,7 % koncetracijo glutaraldehida. Pri izpostavitvi mCLEAs različnim temperaturam pa smo ugotovili, da aktivnost mCLEAs s časom najbolj upada kadar so bili mCLEAs izpostavljeni pri -15°C.
Ključne besede: etanol, glutaraldehid, magnetni zamreženi encimski skupki, precipitacija, zamreženje
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 1492; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (1,87 MB)

65.
BIOOGLJE KOT NOSILEC ZA IMOBILIZACIJO ENCIMA
Staša Zadravec, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil uspešno imobilizirati encim na biooglje, nosilec, ki je bil pripravljen s hidrotermično karbonizacijo odpadne biomase. S spreminjanjem koncentracije encima in z različno izbiro mrežnega povezovalca smo želeli izvesti imobilizacijo encima na biooglje, ki nam da najvišjo preostalo aktivnost encima. Zanimalo nas je, kaj se z aktivnostjo imobiliziranega encima dogaja pri izpostavitvi različnim dejavnikom kot sta temperatura in čas skladiščenja. Rezultati kažejo, da najvišjo preostalo aktivnost obdrži imobiliziran encim s koncentracijo 0,05 g/mL ter ob uporabi mrežnega povezovalca gluteraldehida, koncentracije 2 %. Čas imobilizacije encima je bil 24 ur. Na stresalniku smo uporabili hitrost stresanja 400 rpm. Pri izpostavitvi imobiliziranega encima določeni temperaturi smo ugotovili, da dalj časa je izpostavljen višji temperaturi, bolj bo njegova aktivnost padala. Pri različnem času skladiščenja pa smo prišli do zaključka, da aktivnost encima s časom skladiščenja prav tako pada.
Ključne besede: biooglje, hidrotermična karbonizacija, imobilizacija encima, lakaza, gluteraldehid
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 1582; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

66.
MAGNETNI ZAMREŽENI ENCIMSKI SKUPKI IZ CELULAZE
Sandra Mertik, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. Najprej smo sintetizirali magnetne zamrežene encimske skupke iz celulaze. Pri tem smo optimizirali parametre, kot so hitrost stresanja na stresalniku, koncentracijo mrežnega povezovalca glutaraldehida, čas stresanja in temperaturo, z namenom doseči čim večjo učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost imobilizirane celulaze. Postopek priprave magnetnih zamreženih skupkov sestoji iz dveh korakov, obarjanja in zamreženja. Kot obarjalni reagent smo uporabili metanol. V drugem delu diplomske naloge, smo magnetne zamrežene encimske skupke (mCLEAs) iz celulaze sintetizirali pri optimalnih pogojih in jih skladiščili pri 23°C. Zanimalo nas je, kako izbrana temperatura in čas skladiščenja vplivata na preostalo aktivnost mCLEAs. Proučevali smo tudi vpliv tlaka pri konstantni temperaturi na preostalo aktivnost mCLEAs. mCLEAs smo izpostavili superkritičnemu ogljikovemu dioksidu pri 100 bar in 200 bar pri različnih časih izpostavitve.
Ključne besede: metanol, obarjanje, zamreženje, superkritični fluid, magnetni zamreženi encimski skupki, glutaraldehid
Objavljeno v DKUM: 21.10.2015; Ogledov: 2003; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

67.
VPLIV PARAMETROV NA SINTEZO ZAMREŽENIH ENCIMSKIH SKUPKOV (CLEAs) IZ ENCIMA CELULAZA
Maša Petko, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je opisana sinteza encimskih skupkov ali agregatov iz encima celulaza, katere na kratko imenujemo CLEAs (Crosslinked enzyme aggregates). Zamrežene encimske skupke smo pripravili po že znanem postopku, ki je sestavljen iz dveh ključnih delov. Prvi del predstavlja oboritev encima s pomočjo obarjalnega reagenta, ki je lahko organsko topilo ali raztopina anorganske soli. Temu sledi zamreženje oborjenega encima s pomočjo zamrežitvenega reagenta. Glutaraldehid je organska molekula in se najpogosteje uporablja kot zamrežitveni reagent, predvsem zaradi enostavne uporabe in relativno nizke nabavne cene. Pri sintezi CLEAs smo optimirali parametre z namenom izboljšanja relativne aktivnosti encimskih agregatov. V fazi obarjanja smo ugotavljali, kateri so tisti obarjalni reagenti, ki nam ne povzročijo ireverzibilne denaturacije, saj s tem deaktiviramo encim in izgubimo nativno aktivnost encima. Na koncu smo določili tudi stabilnost sintetizirane CLEAs, s poskusi ponovne uporabe imobiliziranega encima. Z eksperimentalnim delom smo uspešno sintetizirali zamrežene encimske skupke iz encima celulaze. Sintezo smo izvajali pri sobni temperaturi z uporabo pufra PBS (20 mM in pH = 7), s koncentracijo albumina γalbumin = 17 mg/mL in z Vrazt. celulaze = 100 µL. Za obarjanje smo uporabili 90 % delež topil, ki smo mu smo dodali 10 % delež encima celulaze. Uporabljeni obarjalni reagenti so: metanol, etanol, propanol, 2-propanol, aceton, amonijev sulfat, tetrahidrofuran, dimetilsulfoksid, polietilen glikol (PEG 1500, 6000, 20000), kloroform, n-heptan, heksan, dimetileter, butanol, acetonitril in dekanol. V stopnji zamreženja smo uporabili tiste obarjalne reagente, kjer je bilo obarjanje uspešno. Zamreženje je potekalo 3 ure. Ugotovili smo, da je bila najvišja aktivnost CLEAs pri uporabi obarjalnega reagenta etanola in pri koncentraciji glutaraldehida ϕ = 0,0625 %. Končni produkt sinteze CLEAs je bila motna suspenzija, kjer je bila povprečna velikost agregatov 43 µm. Kljub visoki aktivnosti smo ugotovili, da CLEAs ni stabilna, saj dobimo razpolovno dobo encima že po 2. ciklu. V začetni fazi raziskave smo sintetizirali CLEAs s sicer nižjo aktivnostjo, vendar so bili dobljeni agregati stabilnejši. S tem smo ovrgli trditev, da je aktivnejša CLEAs tudi stabilnejša.
Ključne besede: zamreženi encimski skupki, CLEAs, celulaza, mrežni povezovalec, glutaraldehid, obarjalni reagenti
Objavljeno v DKUM: 21.10.2015; Ogledov: 1857; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

68.
Biocompatible nanomaterials : synthesis, characterization and applications
Maja Leitgeb, Mateja Primožič, Željko Knez, 2012, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: Nanotechnology represents an area holding significant promise for health care and biotechnology for many years to come. Nanomaterials are an emerging familyof novel materials that could be designed for specific properties. Thesematerials will probably bring about significant shifts in the manner we design, develop, and use materials. With the emergence of novel fabrication and characterization technologies, new combinations of nanomaterials or nanocomposites are beginning to be synthesized and characterized. They have potential for various biomedical applications; including magnetic resonance imaging (MRI) contrast enhancement, targeted drug delivery, hyperthermia, biological separation, protein immobilization, biosensors, etc. The use of magnetic carriers for efficient transport of various biomolecules (e.g. antibody, enzyme) has increased drastically in the recent years, especially inthe field of nanomedicine, where the bioactive molecule immobilized onto thesurface of a magnetic carrier acts a potential bioactive substance or drug to be transported and effectively released in the specific location. In this direction, superparamagnetic iron oxide nanoparticles (SPIONs) with appropriate surface chemistry have been widely used experimentally for numerous applications. In past decades, many carriers have been developed and investigated extensively, but mostly the group of chemically modified inorganic nanoparticles have showed low toxicity and generally possess versatile properties suitable for cellular delivery, including wide availability, rich functionality, good biocompatibility, potential capability of targeted delivery and controlled released of carried drugs. Because surfacechemistry greatly influences magnetic nanoparticles (MNPs) fate in the biological system, including the mechanisms of their cell recognition, biodistribution and immunes response it presents a specific focus for advancing engineering strategies to minimize potential nanotoxicity. Surface functionalization, a controlled process of chemical attachment of functional groups to the surface, is now integral to magnetic nanoparticle designs. Moreover, surface chemistry is essential to target the nanoparticles to specific sites. Several groups of coating materials are generally used to modify magnetic nanoparticle surface chemistry. Additionally, one of the most attractive routes for the surface modification of nanoparticles is using an organosilane. The biocompatibility of most nanoparticles could be greatly enhanced by introducing various synthetic polymers to their surface, thus, promoting better water solubility of the magnetic carrier. Silica is also one of the most frequently functional coatings used so far, as it has inherently superior functionalization capabilities, respectively. For these reasons, overthe last decade, nanomaterials have been highlighted as promising candidates for improving traditional materials.
Ključne besede: nanaomateriali, sinteza, aplikacije, karakterizacija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 47805; Prenosov: 37
URL Povezava na celotno besedilo

69.
IMOBILIZACIJA LIPAZE NA MAGHEMITNE NANODELCE, MODIFICIRANE Z AMINOSILANOM
Matej Žarn, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je sinteza maghemitnih nanodelcev, prevlečenih z aminosilanom, ter imobilizacija encima lipaze na pripravljen nosilec. Maghemitne nanodelce smo pripravili z obarjalno reakcijo ali koprecipitacijo železovih II in železovih III ionov s 25 % amonijakom in jih prevlekli s funkcionalno plastjo silike, nato pa še s plastjo aminosilana. Optimirali smo pogoje za dosego najvišje učinkovitosti imobilizacije ter preostale aktivnosti imobiliziranega encima, kot so: koncentracija encima, vrsta mrežnega povezovalca, čas imobilizacije ter koncentracija mrežnega povezovalca glutaraldehida. Proučevali smo stabilnost imobiliziranega encima, vpliv časa in temperature izpostavitve na ohranitev aktivnosti imobiliziranega ter prostega encima. Najvišjo učinkovitost imobilizacije smo dosegli po aktivaciji magnetnih nanodelcev z 1 % glutaraldehidom (GA), s koncentracijo encima 7,5 µL/mL ter časom imobilizacije 24 ur pri hitrosti stresanja 410 rpm. Kljub visoki učinkovitosti imobilizacije smo v večini primerov dobili zelo nizke ohranjene aktivnosti imobiliziranega encima, imobiliziran encim pa je pokazal boljšo stabilnost pri povišani temperaturi v primerjavi s prostim encimom.
Ključne besede: nanotehnologija, imobilizacija encima, lipaza, aminosilanski maghemitni nanodelci, aktivnost encima, učinkovitost imobilizacije.
Objavljeno v DKUM: 23.12.2014; Ogledov: 2061; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

70.
AKTIVNOST ENCIMOV IZ ČRNE KVASOVKE PHAEOTHECA TRIANGULARIS
Laura Kolednik, 2014, diplomsko delo

Opis: Prevladujoča skupina gliv v solinah Jadranskega morja so črne kvasovke. Ena izmed njih je Phaeotheca triangularis, ki smo jo v tem diplomskem delu obravnavali. P. triangularis je halofilna kvasovka, ki v solinah najbolje uspeva pri slanosti od 22 do 28 %. Celice P. triangularis smo mehansko razbijali s homogenizatorjem od 10 do 90 min pri atm. tlaku in temperaturi 35 °C. Za primerjavo smo celično suspenzijo P. triangularis inkubirali pri atm. tlaku in temperaturi 35 °C. S homogenizatorjem so se celične stene kvasovk razbile in njihova vsebina se je izlila v tekoč medij. Tako smo lahko preučevali vpliv homogeniziranja na izločanje encimov in proteinov iz celične suspenzije P. triangularis v odvisnosti od časa izpostavitve. Določevali smo preostalo aktivnost encimov celulaze, β-glukozidaze, α-amilaze in proteaze tako, da smo na UV-Vis spektrofotometru merili absorbance supernatantov pri različnih valovnih dolžinah. Zanimal nas je vpliv mehanskih sil na preživelost celic P. triangularis v celični suspenziji. Ugotovili smo, da je preživelost celic P. triangularis s podaljševanjem časa homogenizacije upadala, medtem ko je koncentracija proteinov v celični suspenziji P. triangularis naraščala.
Ključne besede: P. triangularis, homogeniziranje, celulaza, β-glukozidaza, α-amilaza, proteaza
Objavljeno v DKUM: 22.09.2014; Ogledov: 2553; Prenosov: 275
.pdf Celotno besedilo (2,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici