| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Porozni kopolimeri iz vinilestrov in tiolov kot nosilci bioloških celic
Mateja Gojznikar, 2018, magistrsko delo

Opis: Porozni polimerni materiali so vedno bolj uporabni za nanos bioloških celic in uporabo v tkivnem inženirstvu. Zato smo v magistrski nalogi pripravili porozne polimerne nosilce s pomočjo polimerizacije emulzije z visokim deležem notranje faze (HIP emulzije). Za pripravo smo izbrali nizko citotoksična monomera DVA in TT in jih ustrezno polimerizirali po principu stopenjske tiol-en foto polimerizacije. Pri pripravi HIP emulzije smo spreminjali različne parametre (količino surfaktantov, HLB vrednost surfaktantov, temperaturo vodne faze, temperaturo emulzije, razmerje monomerov) in s tem pridobili različne morfološke strukture vzorcev. Pri preučevanju vpliva dveh HLB vrednosti surfaktantov (2,31 in 3,29) in količine surfaktantov (15 vol. %, 20 vol. % in 25 vol.%), smo ugotovili, da količina surfaktanta pri posamezni HLB vrednosti vpliva na poliHIPE morfologijo in na velikost primarnih por. Pri HLB vrednosti 2,31 se s povečevanjem količine surfaktantov izboljšuje poliHIPE morfologija in nastajajo večje primarne pore. Pri HLB vrednosti 3,29 pa s povečevanjem količine surfaktantov porušimo poliHIPE morfologijo in zmanjšamo primarne pore. S spremembo temperature vodne faze na 40 °C prav tako vplivamo na morfologijo polimernega nosilca, in sicer pri večji HLB vrednosti (3,29) dobimo poliHIPE morfologijo, pri manjši HLB vrednosti (2,31) pa se izoblikuje bikontinuirna struktura. S spreminjanjem temperature emulzije nismo dosegli poliHIPE morfologije, vsi vzorci imajo bikontinuirno strukturo. Pri spreminjanju razmerja funkcionalnih skupin monomerov smo ugotovili, da primerno poliHIPE morfologijo pridobimo pri vzorcu MG7, kjer je razmerje funkcionalnih skupin monomerov 1:1. Preverili smo tudi biorazgradljivost polimernih materialov MG7 in MG8 v različnih koncentracijah NaOHaq (10-3 M, 10-4 M in 10-5 M ). Ugotovili smo, da razgradljivost pripravljenih vzorcev pada z nižanjem koncentracije NaOHaq. V 10-3 M NaOHaq se namreč razgradi 10 % vzorca, v 10-4 M NaOHaq se razgradi 6 % in v 10-5 M NaOHaq le še 3% vzorca. Opravili smo tudi karakterizacijo pripravljenih poliHIPE materialov. S FTIR spektroskopijo smo potrdili kemijsko sestavo poli(DVA-ko-TT) nosilca, s pomočjo adsorpcije/desorpcije dušika po BET metodi smo izmerili specifične površine. Izvedli smo tudi elementno analizo vzorcev, in ugotovili, da eksperimentalne vrednosti masnih deležev elementov ne odstopajo od teoretičnih vrednosti. Izmerili pa smo tudi mehanske lastnosti izbranih polimernih materialov.
Ključne besede: Tiol-en fotopolimerizacija, HIPE nosilci, HIP emulzija, porozni polimerni nosilci, nosilci za biološke celice.
Objavljeno v DKUM: 09.10.2018; Ogledov: 1405; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (3,52 MB)

2.
Uporaba suspenzijske polimerizacije in porogenih topil za sintezo 2-hidroksietil metakrilatnih zrn
Mateja Gojznikar, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo z inverzno suspenzijsko polimerizacijo sintetizirali polimerna zrna na osnovi 2-hidroksietil metakrilata (HEMA). Sintezo smo izvedli z dvema zamreževaloma, N,N'-metilbisakril amidom (MBAA) in etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) ter dvema porogenima topiloma, metanol in toluen. Polimerizacijo smo sprožili termično, in sicer z dvema različnima iniciatorjema, α,α'-azoizobutilronitrilom (AIBN) in amonijevim peroksodisulfatom (APS). Pri HEMA zrnih, zamreženih z MBAA ali z EGDMA, smo variirali stopnjo zamreženosti med 20 in 60 mol%. Ugotovili smo, da v primeru uporabe MBAA kot zamreževala, dobimo z nižjo stopnjo zamreženosti zrna z večjim povprečnim premerom (470 m) in z višjo zamreženostjo zrna z manjšim povprečnim premerom (190 m). Nasprotno, smo z EGDMA dobili večja zrna z višjo stopnjo zamreženosti. Vrsta in delež uporabljenega zamreževala sta vplivala poleg velikosti nastalih zrn, tudi na obliko. Zrna pripravljena z 20 mol% EGDMA so bila bolj sferičnih oblik kot zrna pripravljena z 20 mol% MBAA. Tudi čas izvedbe reakcije lahko vpliva na obliko nastalih zrn. V našem primeru smo proučevali vpliv časa reakcije na sintezo poli(HEMA-ko-EGDMA) zrn, ki smo jo izvajali 4 oz. 8 ur. Ko smo uporabili 20 mol% EGDMA in reakcijo izvajali 4 h nismo dobili produkta. S podaljšanjem časa reakcije na 8 h, pa smo dobili kot končni produkt majhna zrna, ki so imela sferično obliko in le-tu in tam so bila zlepljena v manjše skupke. Z dodajanjem porogenega topila smo želeli vplivati predvsem na poroznost zrn ter povprečno BET površino, ki je variirala za naše vzorce brez dodatka porogena med 0,01 in 3,1 m2/g, z dodatkom porogena pa med 0,1 in 2,7 m2/g. Nabrekanje zrn smo določili v vodi, toluenu in etanolu ter ugotovili, da polimerna zrna zamrežena z 20 mol% MBAA nabrekajo v vseh testiranih topilih približno enako (stopnja nabrekanja za vodo 1,81, za toluen 2,19 in za etanol 2,06 mL/g), zrna zamrežena z 20 mol% EGDMA pa nabrekajo najbolj v etanolu in najmanj v toluenu. To je lahko posledica razlik v polarnosti topil.
Ključne besede: suspenzijska polimerizacija, polimerna zrna, porogena topila, porozni polimeri, nabrekanje, 2-hidroksietil metakrilat
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 2061; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (2,00 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici