1. Intratekalna analgezija ob splošni anesteziji za laparoskopske ginekološke operacije: vpliv na mikrohemodinamiko, stresni odgovor in bolečinoMarko Zdravković, 2020, doktorska disertacija Opis: Izhodišče
Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor.
Metode
Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo.
Rezultati
Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040).
Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu.
Zaključki
Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša.
Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Ključne besede: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Objavljeno v DKUM: 17.07.2020; Ogledov: 854; Prenosov: 100
 Celotno besedilo (2,71 MB) |
2. Tkivna oksigenacija skeletne mišice pri kritično bolnihHugon Možina, 2015, doktorsko delo/naloga Opis: Izhodišče. Glavni namen srčno-žilnega sistema je pripeljati dovolj kisika za presnovne potrebe vsega telesa. Neuspeh je povezan z večjo smrtnostjo. Ocena oskrbe tkiv s kisikom je nujna pri zdravljenju kritično bolnih. V vsakdanji praksi pri kritično bolnih uporabljamo invazivne metode nadzora globalne oksigenacije tkiv (zasičenosti hemoglobina s kisikom v mešani venski krvi iz pljučne arterije – SvO2, zasičenosti hemoglobina s kisikom v v zgornji votli veni – ScvO2). Bližnja infrardeča spektroskopija (NIRS) je novejša neinvazivna metoda nadzora regionalne oksigenacije tkiva.
Namen. Preveriti ujemanja meritev z bližnjo infrardečo spektroskopijo (NIRS) z meritvami globalne oksigenacije tkiv pri kritično bolnih s hudim srčnim popuščanjem in pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in dodatno hudo sepso ali septičnim šokom.
Vrsta raziskave. Prospektivna opazovalna raziskava
Okolje. 15-posteljni internistični intenzivni oddelek v univerzitetni terciarni bolnišnici
Bolniki in preiskovanci. V raziskavo smo vključili zaporedno sprejete bolnike s hudim srčnim popuščanjem (EF manj od 40%, zagozditveni tlak v pljučni arteriji > 18 mm Hg), pri katerih so se lečeči zdravniki odločili za vstavitev plavajočega katetra v pljučno arterijo (Swan-Ganzev kateter, n = 117). V kontrolni skupini je sodelovalo 15 zdravih prostovoljcev.
Posredovanje. Ishemijo roke smo povzročili s hitrim avtomatskim napihnjenjem pnevmatske manšete, nameščene okoli nadlahti.
Metode in glavni rezultati. Oksigenacijo v skeletni mišici palčeve kepe smo merili neinvazivno z NIRS, hkrati pa smo iz pljučne arterije odvzeli vzorce krvi za meritev SvO2. V drugem delu preiskave smo pri bolnikih s hudo sepso ali septičnim šokom merili hitrost zmanjševanja StO2 ob zažemu nadlahti, hkrati pa merili SvO2 in ScvO2.
Naše meritve tkivne oksigenacije z NIRS v skeletni mišici palčeve kepe pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in hudo sepso (n =24) ali brez nje (n =41) po začetnem zdravljenju so pokazale večjo oksigenacijo skeletne mišice (StO2) pri bolnikih z dodatno sepso (90% proti 58%, p < 0.001). Ti bolniki so imeli večji StO2 tudi od zdravih prostovoljcev (90% proti 84%, p = 0.02). Skupini bolnikov se nista razlikovali hemodinamsko, niti po demografskih lastnostih ali stopnji obolelosti. Pri bolnikih brez sepse smo našli dobro korelacijo med StO2 in SvO2 in med StO2 in plazemskim laktatom. V tej skupini bolnikov so se dobro ujemale tudi spremembe StO2 in SvO2 v času, ugotovili pa smo, da StO2 precenjuje SvO2 z nagnjenostjo - 2.3% in natančnostjo 4.6%. Pri bolnikih z dodatno hudo sepso ni bilo najti ujemanja med StO2 in SvO2, niti med StO2 in laktatom.
Zato smo v drugem delu raziskave primerjali SvO2 in ScvO2 pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in dodatno hudo sepso ali septičnim šokom (n = 52). Vrednosti SvO2 so statistično značilno korelirale s ScvO2 (r = 0.659, p = 0.001), Bland-Altmanova analiza pa je pokazala klinično pomembno razliko med obema spremenljivkama (ScvO2 in SvO2 povprečje 72 ± 8%, ScvO2 - SvO2 razlika 9.4 ± 7.5%). Velikost razlike med ScvO2 in SvO2 je korelirala z vrednostjo plazemskega laktata v arterijski krvi (r = 0.4, p = 0.003) in hitrostjo zmanjševanja StO2 v palčevi kepi (r = 0.651, P = 0.001).
Zaključki. Rezultati raziskave kažejo, da bi meritve StO2 z NIRS v skeletni mišici palčeve kepe, lahko uporabili kot hitro neinvazivno in kontinuirano zamenjavo za invazivno merjeni SvO2 pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in ohranjeno tkivno porabo kisika (bolniki brez sepse). StO2 pa ni zanesljiva zamenjava za SvO2 pri septičnih bolnikih s hudim srčnim popuščanjem. Pri takih bolnikih bolj upočasnjeno zmanjševanje StO2 (upočasnjena tkivna poraba kisika) v skeletni mišici palčeve kepe po zažemu nadlakti, kaže na večje neujemanje SvO2 in ScvO2 pri bolnikih s hudim srčnim popuščanjem in sepso. Uporaba tega dinamičnega kazalca tako lahko prepreči napake pri zdravljenju.
Ključne besede: Bližnja infrardeča spektroskopija, skeletna mišica, zastojna ishemija, zasičenost s kisikom v mešani venski krvi, zasičenost s kisikom v zgornji votli veni, kritično bolni, huda sepsa, hudo srčno popuščanje, šok
Objavljeno v DKUM: 16.07.2015; Ogledov: 3391; Prenosov: 289
Celotno besedilo (3,11 MB) |
3. Predicting defibrillation success by "genetic" programming in patients with out-of-hospital cardiac arrestMatej Podbregar, Miha Kovačič, Aleksandra Podbregar-Marš, Miran Brezočnik, 2003, izvirni znanstveni članek Opis: In some patients with ventricular fibrillation (VF) there may be a better chance of successful defibrillation after a period of chest compression and ventilation before the defibrillation attempt. It is therefore important to know whether a defibrillation attempt will be successful. The predictive powerof a model developed by "genetic" programming (GP) to predict defibrillation success was studied. Methods and Results: 203 defibrillations were administered in 47 patients with out-of-hospital cardiac arrest due to a cardiac cause. Maximal amplitude, a total energy of power spectral density, and the Hurst exponent of the VF electrocardiogram (ECG) signal were included in the model developed by GP. Positive and negative likelihood ratios of the model for testing data were 35.5 and 0.00, respectively. Using a model developed by GP on the complete database, 120 of the 124 unsuccessful defibrillations would have been avoided, whereas all of the 79 successful defibrillations would have been administered. Conclusion: The VF ECG contains information predictive of defibrillation success. The model developed by GP, including data from the time-domain, frequency-domain and nonlinear dynamics, could reduce the incidence of unsuccessful defibrillations.
Ključne besede: optimisation methods, evolutionary optimisation methods, genetic algorithms, genetic programming, defibrillation, cardiac arrest prediction
Objavljeno v DKUM: 01.06.2012; Ogledov: 1622; Prenosov: 92
 Povezava na celotno besedilo |
4. Prediction of maintenance of sinus rhythm after electrical cardioversion of atrial fibrillation by non-deterministic modellingPetra Žohar, Miha Kovačič, Miran Brezočnik, Matej Podbregar, 2005, izvirni znanstveni članek Opis: Atrial fibrillation (AF) is the most common rhythm disorder. Because of the high recurrence rate of AF after cardioversion and because of potential side effects of electrical cardioversion, it is clinically important to predict persistence of sinus rhythm after electrical cardioversion before it is attempted. The aim of our study was the development of a mathematical model by"genetic" programming (GP), a non-deterministic modelling technique, which would predict maintenance of sinus rhythm after electrical cardioversion of persistent AF. PATIENTS AND METHODS: Ninety-seven patients with persistent AF lasting more than 48 h, undergoing the first attempt at transthoracic cardioversion were included in this prospective study. Persistence of AF before the cardioversion attempt, amiodarone treatment, left atrial dimension,mean, standard deviation and approximate entropy of ECG R-R intervals were collected. The data of 53 patients were randomly selected from the database and used for GP modelling; the other 44 data sets were used for model testing. RESULTS: In 23 patients sinus rhythm persisted at 3 months. In the other 21 patients sinus rhythm was not achieved or its duration was less than 3 months. The model developed by GP failed to predict maintenance ofsinus rhythm at 3 months in one patient and in six patients falsely predicted maintenance of sinus rhythm. Positive and negative likelihood ratiosof the model for testing data were 4.32 and 0.05, respectively. Using this model 15 of 21 (71.4%) cardioversions not resulting in sinus rhythm at 3 months would have been avoided, whereas 22 of 23 (95.6%) cardioversions resulting in sinus rhythm at 3 months would have been administered. CONCLUSION: This model developed by GP, including clinical data, ECG data from the time-domain and nonlinear dynamics can predict maintenance of sinus rhythm. Further research is needed to explore its utility in the present or anexpanded form.
Ključne besede: optimisation methods, evolutionary optimisation methods, genetic algorithms, genetic programming, defibrillation, cardiac arrest prediction, atrial fibrillation, electrical cardioversion, prediction
Objavljeno v DKUM: 01.06.2012; Ogledov: 1923; Prenosov: 78
Povezava na celotno besedilo |
