Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo se osredotoča na razvoj pravnega sistema v anglosaški Angliji v obdobju od 7. do 10. stoletja. Preučuje nastanek kraljevih zakonikov, ki so vplivali tako na družbeni kot na politični kontekst. Za prvi zapisani zakonik je zaslužen kentski kralj Æthelberht, na njegove zakone pa so se navezovali tudi kasnejši kralji. Analizirani so izbrani zakoni, ki prikazujejo prehod iz lokalno prilagojenih pravil v sistematične kodekse, ki so bili še vedno pod velikim vplivom Cerkve. V sklopu kraljevih zakonikov se je simultano začelo oblikovati kazensko pravosodje, ki kot glavno kaznivo dejanje navaja krajo, omenjena sta tudi vloga prisege ter sam pravni postopek, ki obtoženca čaka po storjenem kaznivem dejanju. Kraljevi zakoniki so vsebovali tudi zakone, ki so se neposredno nanašali na položaj žensk v družbi, kar jasno prikazuje omejitve, s katerimi so se soočale.
Ključne besede: anglosaški pravni sistem, kraljeva zakonodaja, kazensko pravosodje, wergild, ženske
Objavljeno v DKUM: 07.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 13
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Članek obravnava doslej slabo raziskan grad Lušperk v bližini Zreč in njegove prebivalce, zlasti vprašanje njihovega izvora. Grad so v 13. stoletju zgradili na posesti Krške škofije, njegove prebivalce pa v pisnih virih pogosto srečujemo kot priče, večkrat v povezavi s Krškimi škofi, z gospodi Žovneškimi (oziroma grofi Celjskimi) ter grofi Vovbrškimi, čeprav ne kaže, da bi v politiki imeli pomembnejšo vlogo. V teku 15. stoletja je grad vse bolj propadal, v času celjsko-habsburške fajde je bil poškodovan, zatem pa je ostal v ruševinah.
Ključne besede: zgodovina Slovencev, Lušperk, Maribor, vojvodina Štajerska, Habsburžani, gospodje Mariborski, grofje Celjski, Krška škofija
Objavljeno v DKUM: 17.05.2024; Ogledov: 139; Prenosov: 25
Celotno besedilo (2,74 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Magistrsko delo je pregled položaja Judov v srednjeveški Angliji ter osvetljuje ključne zgodovinske dogodke, družbene odnose in njihov vpliv na judovsko skupnost. Raziskuje raznoliko naravo judovskega obstoja v tem obdobju, ki je bilo zaznamovano s verskimi, gospodarskimi in družbenimi dinamikami, ki so oblikovale njihovo življenje. Prisotnost Judov v srednjeveški Angliji sega v 11. stoletje, ko so se prvič naselili v državi. Sprva so bili povabljeni s strani Viljema Osvajalca iz gospodarskih razlogov in so igrali pomembno vlogo v vzpostavljajočih se finančnih sistemih tistega časa, saj so ponujali posojila in se ukvarjali s trgovino. Vendar je bila njihova pozicija v angleški družbi negotova in omejena z diskriminatornimi zakoni in politikami. V 12. in 13. stoletju so se Judje soočali z naraščajočo marginalizacijo in preganjanjem. Bili so podvrženi pravnim omejitvam, kot so posebni davki, zahteva po nošenju posebnih znamenj ter omejitve pri lastništvu zemlje. Poleg tega so protijudovska čustva spodbujala različne obtožbe proti judovski skupnosti, vključno z obtožbami obrednih umorov in finančnega izkoriščanja, kar je vodilo do občasnih izbruhov nasilja. Obdobje kralja Edvarda I je pomenilo pomembno prelomnico za Jude v Angliji. Leta 1290 je izdal odlok o izgonu, ki je ukazoval izgon Judov iz države. Ta izgon je ostal v veljavi skoraj štiri stoletja, kar je pripomoglo k odsotnosti stalne judovske prisotnosti v Angliji do 17. stoletja. Ta povzetek predstavlja vpogled v kompleksen in pogosto nemiren položaj Judov v srednjeveški Angliji. Za celovito študijo bi bilo treba raziskati posamezne pripovedi in kulturne ter gospodarske prispevke judovske skupnosti v tem obdobju. Razumevanje zgodovinskega konteksta, ki obdaja izkušnje Judov v srednjeveški Angliji, prispeva k širšemu razumevanju dinamike verskih in etničnih odnosov v srednjeveški Evropi.
Ključne besede: Judje, Anglija, srednji vek, posojanje denarja, omejitve, izgon, obredni umori
Objavljeno v DKUM: 05.07.2023; Ogledov: 509; Prenosov: 35
Celotno besedilo (889,86 KB)

Opis: Anglosaški kralj Alfred Veliki je edini kralj v angleški zgodovini, ki si je prislužil naslov Veliki. Wessex je v 9. stoletju že imel primat v Veliki Britaniji, a so navkljub temu obstajala druga kraljestva, ki so jim načelovali druge dinastije, kar je onemogočalo proces unifikacije oziroma združevanja Anglosasov v enoten narod. Pri unifikaciji je ključno vlogo odigral prav kralj Alfred, pa četudi je šele njegov vnuk Æthelstan leta 927 postal prvi kralj Angležev. Alfred je namreč s številnimi reformami, še posebej na področju kulture, izobrazbe in vojske, dodobra preoblikoval svoje kraljestvo. V tovrstne ukrepe je bil prisiljen iz več razlogov; kot najpomembnejšega sem izpostavil prisotnost Vikingov v Veliki Britaniji oziroma vikinška invazija na anglosaško ozemlje ter posledično dolgoletna vojna za preživetje. Ko je Alfred Veliki nasledil svojega brata Æthelreda in stopil na wesseški prestol, se je nemudoma moral soočiti z vikinško nevarnostjo. Wessex se je kot edino anglosaško kraljestvo uspel obraniti, a le za kratek čas. Leta 878 je moral Alfred zbežati v izgnanstvo v kraj Athelney, kjer je začel zbirati svoje rojake in organizirati upor. Prelomnico predstavlja bitka pri Edingtonu leta 878, ko so Anglosasi dosegli veliko zmago. Po sklenjenem mirovnem sporazumu se je ozemlje kasnejše Anglije razdelilo na anglosaško kraljestvo Wessex in vikinško ozemlje Danelaw. Po stabiliziranju razmer in utrditvi svojega kraljestva se je Alfred posvetil urejanju notranjega ustroja Wessexa. Tlakoval je pot za svoje naslednike, ki so nadaljevali z bojem proti Vikingom, uspeli doseči unifikacijo svojega ljudstva in ohranili ozemeljsko celovitost kasnejše angleške države.
Ključne besede: Alfred Veliki, Anglosasi, Vikingi, Wessex, Mercija, Northumbrija, roparski pohodi, krščanstvo, unifikacija, Anglija, Velika Britanija
Objavljeno v DKUM: 26.10.2021; Ogledov: 1621; Prenosov: 155
Celotno besedilo (874,90 KB)

Opis: Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala več kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem področju Vzhodnih Alp v hipu sprožil boj za njuno dediščino, ki je z daljšimi in krajšimi prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma celo 1335). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) več. V največ primerih so s političnega prizorišča izginjali eden za drugim in niso imeli realnih možnosti, da bi se v Avstriji ali na Štajerskem zadostno utrdili ter tam prevzeli oblast. Še najuspešnejša med vsemi sta bila ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl, ki pa jima je uspelo, da sta s svojim avtoritativnim vladanjem štajersko plemstvo popolnoma odvrnila od sebe, tako da se je to v obeh primerih obrnilo proti njima. Nazadnje so se v večjem delu regije utrdili Habsburžani. Temelj za njihov uspeh so bile politične poteze, ki sta jih vlekla Rudolf I. in njegov sin Albreht I. Brez njunih uspehov poznejša habsburška moč vsekakor ne bi bila mogoča. Rudolf in Albreht sta bila zaradi razmer, ki so se v njunem času (1273–1308) ponujale, prisiljena delovati bolj popustljivo od svojih predhodnikov, saj za seboj nista imela ogromne vojaške sile in sta se bila prisiljena po vojaško pomoč vedno znova obračati na Štajerce. V času izumrtja štajerske vojvodske dinastije Babenberžanov lahko med najbolj pomembne rodbine iz področja današnje avstrijske Štajerske štejemo grofe Pfannberške ter gospode Stubenberške, Ortske, Wildonske, Stadeške in Liechtensteinske. Člani teh rodbin so imeli sredi 13. stoletja na Štajerskem še največ politične in vojaške moči ter so opravljali več deželnih in dvornih služb. Na področju današnje slovenske Štajerske je bila samo rodbina gospodov Ptujskih tista, ki se je v istem času lahko kosala z zgoraj omenjenimi. Tekom druge polovice 13. stoletja se je nekaj tako krških kot salzburških ministerialnih rodbin s področja današnje slovenske Štajerske skušalo izviti izpod oblasti svojega (nad)škofa ter se priključiti deželni zvezi štajerskega ali koroškega vojvode. Predvsem so se v tej smeri trudili izvorno salzburški ministeriali Ptujski ter krški ministeriali iz rodbin Kunšperških in Ranšperško-Lemberških. Med slednjimi sta izstopala predvsem Nikolaj Lemberški in Henrik I. Helfenberški. Čeprav sta slednja dva predvsem v šestdesetih letih imela veliko uspehov, pa njun trud slednjič ni obrodil dolgoročnih sadov. Le Ptujski so se uspeli popolnoma izviti izpod oblasti salzburških nadškofov, kar pa je bil rezultat dela več generacij. Za kaj tako dolgotrajnega Ranšperško-Lemberški in Kunšperški enostavno niso imeli moči. Zaradi tako popolnega uspeha gospodov Ptujskih se bralcu morda zazdi, da so bili salzburški in krški (nad)škofje druge polovice 13. stoletja skoraj popolnoma brez moči in svojih ministerialov niso bili sposobni kontrolirati. Temu ni tako. Ptujski so bili dejansko edini, ki jim je (spričo lastne vojaške moči) uspelo »uiti« izpod nadzora salzburških nadškofov in se tesno povezati s štajerskimi vojvodami. Vse druge salzburške in krške ministerialne rodbine česa takega niso bile zmožne. Medtem ko so se gospodje Ptujski za svojo vključitev v štajersko deželno zvezo morali truditi več desetletij, je to Žovneškim uspelo hitro in brez krčevitega nasprotovanja katerega izmed knezov, saj so bili svobodnega izvora. V štajersko deželno zvezo je aprila 1308 vstopil šele Ulrik II. Žovneški. Medtem se drugi člani njegove rodbine (Ulrik I., Leopold III., Gebhard III.) v preteklosti niso skoraj nikoli hoteli vmešavati v štajersko politiko. Tako so se uspeli izogniti nadoblasti oholega bana Štefana in vzkipljivega Otokarja Přemysla.
Ključne besede: današnja slovenska Štajerska, Ptujski, Mariborski, Svibenski, Žovneški, deželni zbori, deželne službe
Objavljeno v DKUM: 25.02.2016; Ogledov: 2918; Prenosov: 534
Celotno besedilo (4,29 MB)