Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Socialni in emocionalni razvoj otroka sta ključnega pomena za njegov vsestranski razvoj. Cilje za razvoj tega področja zasledimo tudi v Kurikulumu za vrtce, kjer je opredeljen v področju dejavnosti družbe. V diplomskem delu smo se najprej posvetili socialnemu razvoju, za razvoj katerega je potreben dober odnos dojenčka oziroma kasneje otroka s starši. Poleg tega pa sta pri spodbujanju socialnega razvoja pomembni tudi igra in druženje z vrstniki ter odraslimi. Za emocionalni ali čustveni razvoj je prav tako pomembna družina, ki otroku omogoča varnost in na katero se otrok naveže. V okviru emocionalnega razvoja se otrok nauči zaznavanja čustev, regulacije čustev in prepoznavanja čustev pri drugih. V empiričnem delu diplomske naloge smo izvedli raziskavo o metodah za spodbujanje socialno-emocionalnega razvoja. V raziskavi je sodelovalo 211 strokovnih delavcev iz različnih regij Slovenije. V raziskavi smo ugotovili, da strokovni delavci ne poznajo metod za spodbujanje socialno-emocionalnega razvoja dovolj dobro, čeprav temu področju pripisujejo največji pomen. Ugotovili smo tudi, da strokovni delavci v homogenih skupinah prvega starostnega obdobja pogosteje uporabljajo omenjene metode kot tisti, ki delajo v heterogenih skupinah. Uporaba metod je odvisna predvsem od osebnostnih značilnosti strokovnega delavca. Rezultati za drugo starostno obdobje kažejo, da imajo pomembno vlogo pri uporabi metod izobrazba in delovne izkušnje, večina strokovnih delavcev pogosteje uporablja lažje metode za spodbujanje socialno-emocionalnega razvoja. Raziskava odkriva pomembne vidike, vezane na uporabo teh metod, in možnosti uporabe spoznanj v praksi.
Ključne besede: socialni razvoj, emocionalni razvoj, razvojni mejniki, vloga strokovnih delavcev, predšolska vzgoja
Objavljeno v DKUM: 19.06.2018; Ogledov: 1956; Prenosov: 320
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: Gledališče je lahko tudi prostor za učenje in raziskovanje različnih tem. V tem diplomskem delu se bomo posvetili vprašanju, ali je mogoče preko gledaliških dejavnosti in gledališke predstave približati otrokom tudi vrednote, pri čemer se bomo osredotočili na vrednoto poštenje. S projektnim delom bomo skušali ugotoviti, ali otroci zaradi vključenosti v proces gledaliških dejavnosti in gledališke predstave bolje razumejo, kaj je poštenje, v kakšnih vidikih se kaže in kako podoživljajo gledališko vsebino iz vidika te vrednote. Poštenje kot vrednoto smo zbrali zato, ker se dotika vseh moralnih vrednot človeštva, kar pomeni, da smo pošteni do ožje in širše družbe, predvsem pa do sebe, to pa ustvarja dobre medsebojne odnose in dobro počutje posameznika. S projektnim delom smo otrokom skozi aktivne dejavnosti in ob izvedbi gledališke predstave doprinesli novo znanje gledališča, gledaliških ustvarjalcev ter približali znanje o vrednoti poštenja. Z aktivnimi dejavnostmi smo otroke seznanili z vlogami gledaliških ustvarjalcev (kako se imenuje in deluje), oblikovali in izvedli gledališko predstavo ter dosegli zastavljene cilje za učinkovitost projekta. Cilj projekta je bil predvsem sam proces gledaliških dejavnosti ter spoznavanje vrednote poštenje skozi zgodbo ter uporabo v drugih okoliščinah. Po zaključku projekta so otroci bolje razumeli, kaj je gledališka predstava in kdo v njej sodeluje. Vsi vključeni otroci so ob neposrednem vprašanju in preko anekdote jasno razumeli, kdo je pošten človek. Nekoliko manj so se kazale razlike v razumevanju, zakaj lažemo in kaj so razlogi za laganje.
Ključne besede: dramsko gledališče, gledališki ustvarjalci, poštenje, projektno delo, vrednote.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2018; Ogledov: 1453; Prenosov: 162
Celotno besedilo (1,53 MB)

Opis: Izkušnje, ki si jih otrok pridobi v predšolskem obdobju, imajo velik vpliv na njegovo poznejše pojmovanje odnosov med spoloma ter spolnost. Iz tega razloga spolna vzgoja nikakor ne bi smela biti zanemarjena s strani staršev in strokovnih delavcev. Odrasli namreč pogosto menijo, da je otroštvo obdobje nedolžnosti in zanemarijo vpliv zgodnjih let na poznejšo spolnost. Pravilna skrb za vzgojo otrok vključuje tudi pravilno spolno vzgojo, katere cilj je naučiti otroke ljubezni, ki človeka spremlja skozi celo življenje. V empiričnem delu naloge smo izvedli raziskavo na vzorcu 264 staršev in 136 strokovnih delavcev v vrtcu. Pri raziskovanju stališč smo ugotovili, da se strokovni delavci bolj kot starši zavedajo potrebe po pogovarjanju o spolnosti z otroki, ocenjujejo, da imajo tudi več znanja o tem, kaj mora otrok vedeti o spolni vzgoji med 3. in 6. letom, bolj vedo, kako se pogovarjati z otroki o tej temi in imajo bolj toleranten odnos do masturbiranja. Starši pa pogosteje od vzgojiteljev menijo, da se je z otrokom potrebno pogovarjati o vrednotah in stališčih glede spolnosti. Pri raziskovanju izvajanja dobrih praks glede spolne vzgoje smo ugotovili, da strokovni delavci pogosteje kot starši uporabljajo literaturo pri pogovorih o spolnosti, pogosteje spodbujajo igro vlog na to temo ter pogosteje skupaj z otroki prebirajo literaturo na temo spolnosti. Rezultati tudi kažejo, da starši in strokovni delavci redko sami spodbudijo pogovor o spolnosti, prav tako se tudi premalo zavedajo pomembnosti pogovorov na to temo. Analiza prostih odgovorov je pokazala, da se največ anketirancev zaveda pomena spolne vzgoje v predšolskem obdobju, precej jih je menilo, da je potrebno otroke učiti le osnovne informacije o razlikah med spoloma ter o odnosu med moškim in žensko, nekateri pa so mnenja, da je spolnosti tabu tema. Celotna raziskava nakazuje, da je spolna vzgoja še vedno premalo poudarjena, mnogi nimajo o tem ustreznih predstav, izražajo strah in negotovost, otroci imajo o tem premalo znanja in informacij. Tema o spolnosti sicer na prvi pogled ni zelo opazna in problematična, lahko pa ima zelo daljnosežne in globoke posledice v obdobju odraščanja in odraslosti, če v zgodnjem otroštvu temu ne posvetimo ustrezne pozornosti.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: predšolski otrok, spolna vzgoja, spolnost, vloga staršev, vloga strokovnih delavcev
Objavljeno v DKUM: 27.10.2017; Ogledov: 2494; Prenosov: 312
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: Priročnik je namenjen vzgojiteljem in učiteljem pri delu z otroki in mladostniki, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij. V uvodnem delu priročnika so predstavljene najpogostejše težave in izzivi, skupaj z varovalnimi dejavniki, ki prispevajo k uspešnemu delu z otroki priseljenci in predstavljajo temelj inkluzivnega medkulturnega učnega okolja. V osrednjem delu priročnika je pregled smernic za delo strokovnih delavcev z otroki priseljenci v predšolskem, osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. Za vsako raven izobraževanja so predstavljena zakonska izhodišča, aktualni izzivi in rešitve ter različne metode in smernice, kako uspešno vključevati otroke in starše priseljence v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Posebno poglavje predstavljajo IKT didaktična gradiva za strokovne delavce (večinoma iz področja naravoslovja in kemije), ki poučujejo otroke, učence in dijake priseljence, ki so nastala v projektu in predstavljajo testiranje učnega sistema iTMS. Priročnik vsebuje tudi poglavji z uporabnimi povezavami do različnih drugih didaktičnih gradiv ter osnovnimi značilnostmi držav, iz katerih najpogosteje prihajajo otroci priseljenci.
Ključne besede: priseljenci, izobraževanje, didaktika, vrtec, šola, učitelji
Objavljeno v DKUM: 28.09.2017; Ogledov: 2018; Prenosov: 404
Celotno besedilo (3,03 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Razvoj komunikacije se začne že z otrokovim rojstvom in se skozi otrokovo odraščanje tudi spreminja. Stopnje v razvoju otrokove komunikacije se med seboj prepletajo. Komunikacija predstavlja bistven element vzgoje v vseh vzgojno izobraževalnih ustanovah. Prav zaradi tega morajo strokovni delavci v vrtcih in šolah poznati pozitivne vidike komunikacije, saj je to temelj uspešne komunikacije. V empiričnem delu smo preverjali ali obstajajo razlike v uporabi pozitivnih in negativnih vidikov komunikacije med vzgojitelji in učitelji in glede na starost otrok. Ugotovili smo, da obstajajo razlike med vzgojitelji in učitelji pri pozitivni komunikaciji, in sicer vzgojitelji pogosteje od učiteljev v komunikaciji z otrokom opišejo problem, skupaj z otrokom iščejo rešitev, povedo otroku kako lahko pomaga, ponudijo izbiro, ukrepajo, spodbujajo pridobivanje izkušenj, poimenujejo, opišejo svoja čustva in potrdijo čustva drugega, opisno pohvalijo otroka. Prav tako vzgojitelji pogosteje v komunikaciji vključujejo humor ter zavzeto poslušajo. Obstaja tudi nekaj razlik med vzgojitelji in učitelji pri negativni komunikaciji, čeprav manj kot v pozitivni komunikaciji. Kažejo se predvsem v tem, da vzgojitelji bolj pogosto od učiteljev uporabljajo grožnje, pridige, zastavljajo nejasna vprašanja in ignorirajo otrokova čustva. Razlike glede na starost pri pozitivnih vidikih komunikacije kažejo, da se pri mlajših otrocih (med prvim in tretjim letom ter med četrtim in petim letom) pogosteje uporabljajo pozitivni vidiki komunikacije kot pri starejših (npr. skupno iskanje rešitve problema, povedati otroku kako lahko pomaga, spodbujanje pozitivnih izkušenj, poimenovanje čiste, potrjevanje čustev drugega ipd.). Pri negativnih vidikih pa rezultati kažejo, da se v komunikaciji z otroki med četrtim in petim letom več moralizira ter da se zastavljajo nejasna vprašanja. Rezultati so zanimivi z vidika ozaveščanja vzgojiteljev in učiteljev glede načinov komuniciranja z otroki ter na katerih področjih pozitivne in negativne komunikacije so potrebne izboljšave.
Ključne besede: komunikacija, učitelji, vzgojitelji, predšolska vzgoja
Objavljeno v DKUM: 19.07.2017; Ogledov: 2002; Prenosov: 277
Celotno besedilo (1,77 MB)