Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Leto 2016 je bilo v znamenju prvega prekmurskega znanstvenika, pomembnega jezikoslovca in slovenskega pesnika, pisatelja, etnologa ter muzeologa Avgusta Pavla – obhajali smo stotridesetletnico njegovega rojstva (28. avgust 1886, Cankova) in se spomnili sedemdesetletnice njegove smrti (2. januar 1946, Sombotel). V monografiji objavlja svoje raziskave petnajst poznavalcev Pavlovega življenja in dela iz Slovenije, Madžarske in Avstrije, med njimi tudi njegova hčerka Judita Pavel. Gre za najnovejše analize Pavlovega dela in (pre)vrednotenje pomena, ki ga je imel v prvi polovici 20. stoletja v slovensko- madžarsko-avstrijski regiji, literaturi in kulturi regije. Monografija odpira vprašanje slovensko-madžarsko-nemških jezikovnih stikov ter jezikovnega, literarnega in kulturnega posredništva med tremi članicami Evropske zveze. Navezuje se na pravilno reševanje in razumevanje jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja v regiji, na vprašanje slovenskih obmejnih narečij in jezikovne stičnosti. V globalnem jezikovnem, kulturnem in političnem prostoru moramo imeti posrednike, ki »skrbijo« za razumno sobivanje med sosedskimi narodi in načrtujejo jezikovni razvoj, ki dolgoročno zagotavlja obstoj t. i. »malih jezikov« v globalnem svetu. Avgust Pavel si je prizadeval za poseben status slovenskega jezika in za drugačna jezikovna razmerja, kot so bila v slovensko-madžarsko-avstrijskih jezikovnih odnosih uveljavljena do sredine 20. stoletja. Če smo sposobni razumeti Pavla, razumemo preteklost in lahko načrtujemo prihodnost – da bi jo razumeli, moramo razumeti meje nasploh, njihov vpliv in njihovo spreminjanje, predvsem pa jih moramo presegati in odpravljati. Meja je namišljena črta, ki je človeku sicer potrebna, vendar je takih črt na žalost preveč. Državna meja omejuje ljudi, jih kot državljane pogojuje, omejuje in jim povzroča težave, ker se morajo odločati, na kateri strani so. Pavel je take bolečine slikal v svojih pesmih. Jezikovna in etnična meja je določena s stopnjo jezikovne nadutosti večinskega naroda, ki se noče zavedati, da so pravice velikih omejene s pravicami malih, oziroma da sta svoboda in posluh za majhne tudi svoboda velikih, ki so toliko veliki, kolikor posluha imajo za majhne (pa četudi gre samo za Glasoslovje slovenskega narečja Cankove). In prav Pavel nam je pri preseganju teh meja v svojih znanstvenih delih dal lekcijo, ki je nismo v celoti razumeli niti dojeli. Naša družba potrebuje znamenite, pomembne Slovence – eden izmed njih je bil gotovo Avgust Pavel, zato je prav, da se njegovo delo celostno ovrednoti in predstavi strokovni in širši javnosti.
Ključne besede: Avgust Pavel, slovensko-madžarsko-avstrijska regija, medjezikovni in medkulturni stiki, slovenščina, madžarščina in nemščina v stiku, zapuščina, prekmursko narečje, prekmurski knjižni jezik, Prekmurska slovenska slovnica, Vend nyelvtan, korespondenca, literatura, kultura, prevajanje
Objavljeno v DKUM: 19.01.2017; Ogledov: 2945; Prenosov: 106
Povezava na datoteko

Opis: V diplomskem delu Zaimek v prevodu Svetega pisma Petra Dajnka iz leta 1821 je obravnavan zaimek v omenjenem besedilu stare zaveze v primerjavi z zaimkom iz vzorca besedila podobne obsežnosti Ravnikarjevega prevoda Svetega pisma Zgodbe za mlade ljudi. Delo je sestavljeno iz dveh delov. V prvem so opisani vloga in pomen Petra Dajnka pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika, vzhodnoštajerski knjižni jezik in pa oba prevoda Svetega pisma; na kratko je predstavljen zaimek v Dajnkovi in Kopitarjevi slovnici, njune glavne značilnosti ter temeljne razlike glede na današnjo Toporišičevo slovnico. V drugem delu predstavljam svoje izvirno delo, ki je jedro te diplomske naloge, in sicer analizo zaimkov iz Dajnkovega prevoda Svetega pisma, primerjalno z zaimkom v Ravnikarjevem prevodu. Ključno je, kakšne so razlike med takratno vzhodnoštajersko in osrednjeslovensko različico knjižnega jezika. Ob koncu naloge je dodan še slovar vseh zaimkov, ki se v prevodu pojavljajo. Izhodiščni so Dajnkovi zaimki.
Ključne besede: Peter Dajnko, vzhodnoštajerski knjižni jezik, Zgodbe Svetega pisma, 1821, zaimek, Matevž Ravnikar, Svetega pisma zgodbe za mlade ljudi.
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 1701; Prenosov: 113
Celotno besedilo (1,31 MB)

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine je razdeljena na štiri dele: uvod, teoretični in empirični del ter sklep. Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnavam osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarjam s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = §. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom velikomoravsko-panonskih elementov v velikomoravsko-panonskem prostoru. Empirični del doktorske disertacije vsebuje: (1) opis fonoloških baz suškega govora, (2) kratek opis oblikoslovne podobe suškega govora, (3) primerjalno analizo ključnih refleksov med lagadinsko-bogdanskimi govori, (4) primerjalno analizo refleksov za praslovanski skupini *tj in *dj med solunsko-vodenskimi in sersko-lagadinskimi južnimi makedonskimi govori, (5) analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in poznejših makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Obstoj soglasniških skupin št in žd in primerjalna analiza drugih refleksov v lagadinsko-bodanski skupini govorov je pokazala, da suški, visoški in zarovski govor tvorijo narečno oazo, ki hrani reflekse (ä, razvoj ъ > o in ь > e ter št in žd), medtem ko se v njihovih sosednjih govorih opažajo novejši refleksi (denazalizacijo, ekavski razvoj 5, ǵ in ḱ). Na podlagi opravljenih analiz sem potrdil, da je prvotna organska osnova stare cerkvene slovanščine najverjetneje solunski govor 9. stoletja z okolico, ki se je danes najbolj ohranil v govorih vasi Suho, Visoka in Zarovo. Zadnji del empiričnega dela ponuja analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Analiza je potrdila prisotnost številnih velikomoravsko-panonskih besed v makedonskih spomenikih, ki so se v makedonska besedila vnašala po vrnitvi cirilometodovih učencev v makedonsko-bolgarski prostor. V sklepu ugotavljam, da z genetolingvističnim pogledom na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine definiramo njeno organsko južnoslovansko ali natančneje solunsko osnovo. Z upoštevanjem velikomoravsko-panonskega besedišča predlagam širši pogled na oblikovanje stare cerkvene slovanščine, in sicer skozi prizmo zgodovinskih in sociolingvističnih okoliščin ter v njenem polnem obsegu, ki vključuje vse faze razvoja v času in prostoru. Na koncu doktorske disertacije je še priloga z izbranimi govorjenimi besedili iz vasi Suho.
Ključne besede: Slovani, stara cerkvena slovanščina, jezikovna osnova, genetolingvistična teorija, jugovzhodna makedonska narečna skupina, suški govor, velikomoravizmi, panonizmi, makedonski biblijski rokopisi
Objavljeno v DKUM: 13.10.2016; Ogledov: 3070; Prenosov: 392
Celotno besedilo (7,73 MB)

Opis: V diplomski nalogi je predstavljeno jezikoslovno delo upokojenega mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja. Ob njegovem zahtevnem pastoralnem delu kot nekdanji soboški župnik in dekan, generalni vikar mariborske škofije, od leta 1983 pa pomožni škof, ima izreden pomen tudi njegov znanstveni, književni, prevajalski in raziskovalni opus. Največ se je ukvarjal z zgodovino Prekmurja, povezano z ohranjanjem narodne identitete v času madžarske nadoblasti, še posebej pa z vplivom življenja in dela dr. Franca Ivanoczyja na ohranjanje slovenstva. Njegovo drugo raziskovalno področje je povezano z razvojem prekmurskega knjižnega jezika in prvim katoliškim piscem Prekmurja, Miklošem Küzmičem. Ob raziskovanju Küzmičevega literarnega in pastoralnega delovanja se je Smej poglobil tudi v raziskovanje in dokazovanje avtentičnosti prevodov svetopisemskih besedil Števana in Mikloša Küzmiča. Ob delu omenjenih je Jožef Smej raziskoval tudi jezikoslovno delo drugih prekmurskih avtorjev 19. in 20. stoletja, kot so npr. Peter Kolar, Janoš Kardoš, Ivan Baša, Jožef Klekl st. in Jožef Košič. V diplomskem delu je predstavljeno tudi prevajalsko delo Jožefa Smeja, ki ob raziskovalnem delu predstavlja drugo pomembno področje njegovega ustvarjanja. Del prevajalskega dela obsegajo prevodi svetopisemskih besedil oziroma sodelovanje pri prevajanju, prevodi različnih cerkvenih dokumentov, kot so npr. listine o imenovanjih škofov, drugi del pa predstavlja njegovo literarno in znanstveno prevajanje. V sklepnem delu diplomske naloge je objavljen tudi pogovor s škofom dr. Jožefom Smejem o njegovem jezikoslovnem ustvarjanju in pogledih na prekmurski knjižni jezik ter dopolnjena bibliografija njegovih del. Le-ta zajema avtorska dela (monografije, znanstveni članki, razprave), dela, kjer je sodeloval kot soavtor ter prevajalsko in soprevajalsko delo.
Ključne besede: Jožef Smej, delo, jezikoslovje, prekmurski knjižni jezik, zgodovina prekmurskega knjižnega jezika
Objavljeno v DKUM: 09.09.2016; Ogledov: 2107; Prenosov: 190
Celotno besedilo (2,47 MB)

Opis: Osrednja tema diplomske naloge je preučevanje oglasov v časopisu Štajerc, ki je izhajal v obdobju med letoma 1900 in 1918. Naloga je sestavljena iz treh poglavitnih delov: 1. zgodovinskega uvoda, kjer so predstavljeni glavni mejniki razvoja oglaševalske dejavnosti v svetu in na slovenskih tleh; 2. teoretičnega dela, kjer sta predstavljeni besedilnost in pribesedilnost oglaševalskih besedil ter poglavitne značilnosti jezika v oglasih; 3. praktičnega dela, v okviru katerega je izvedena analiza izbranih oglasov. Pri predstavljanju (pri)besedilnosti oglasov je bistveno spoznanje, da lahko v sodobnem oglaševanju opazujemo dve temeljni obliki nagovarjanja potencialnega potrošnika – s pomočjo jezika (besedilnosti) in slike oziroma grafičnih elementov (pribesedilnosti). V tem smislu skuša diplomska naloga odgovoriti na vprašanje, na kakšen način, če sploh, sta besedilni in pribesedilni vidik oglaševanja izražena v oglasih časopisa Štajerc in kakšno je njuno medsebojno razmerje. Kot teoretična osnova je v tem delu upoštevana Koroščeva tipologija oglasov in njegovo razumevanje besedilno-pribesedilnih povezav. Pri opisu vsebine posameznih analiziranih oglasov so vzporedno opredeljene različne strategije pri oblikovanju (pri)besedilnosti, s pomočjo katerih so oglaševalci skušali doseči karseda izrazit vplivanjski učinek oglasov. Pri jezikovni analizi preučevanih oglasov so upoštevana pravila sodobnega knjižnega jezika. Na tej osnovi je podana primerjava današnjih slovničnih pravil ter raba jezika v oglasih časopisa Štajerc. Pri jezikovnem delu sem opazovala tudi, koliko so se že takrat uveljavljali t. i. reklamni stilemi današnjega časa.
Ključne besede: zgodovina oglaševanja, oglas, besedilno-pribesedilne povezave, jezikovne značilnosti, Štajerc
Objavljeno v DKUM: 19.02.2016; Ogledov: 1946; Prenosov: 248
Celotno besedilo (4,40 MB)