| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 60
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko
2023, zbornik

Opis: V znanstveni monografiji Dialektologija na Dnevih akademikinje Zinke Zorko so predstavljeni referati s simpozija Prvi Dnevi akademikinje Zinke Zorko (Selnica ob Dravi, 15. 10. 2022). Akademikinja Zinka Zorko je svoje življenje posvetila znanstvenemu, raziskovalnemu in pedagoškemu delu. Študentom je posredovala svoje znanje z izrazito osebno noto, kar jo je uveljavila za najbolj priljubljeno predavateljico na mariborski slovenistiki. Raziskovala je koroške, štajerske in prekmurske govore, njeno znanstveno delo pa je spodbudilo nastanek mariborske dialektološke šole. V monografiji je predstavljena njena »jezikovna oporoka«, ki zavezuje in zahteva odgovorno nadaljevanje dela na področju dialektologije.
Ključne besede: Zinka Zorko, dialektologija, slovenska narečja, frazeologija, narečne premene, besedotvorje, germanizmi, prekmurske katoliške pridige
Objavljeno v DKUM: 01.02.2023; Ogledov: 490; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (5,11 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Narečno besedje slovenskega jezika : v spomin na akademikinjo Zinko Zorko
2022

Opis: V monografiji Narečno besedje slovenskega jezika. V spomin na akademikinjo Zinko Zorko je v šestnajstih poglavjih predstavljeno delo Zinke Zorko in najnovejše slovenske raziskave, ki nadaljujejo njeno delo dialektološko delo: Zinka Zorko in Pleteršnikovi dnevi, Zinka Zorko in Slovenski lingvistični atlas, Narečna podoba malečniškega govora, Germanizmi v malečniškem govoru, Poimenovanja oseb v malečniškem govoru, Glasovne značilnosti novomeškega govora, Tradicionalni poklici gorenjskega podeželja kot motivacija narečnih hišnih imen, Prevajanje in sinhronizacija: Teoretske in metodološke osnove ter lastne izkušnje s prevajanjem in sinhronizacijo dialektoloških filmov, Narečno besedje v etnološki razpravi Avgusta Pavla. Tipologija pomenskih prenosov v slovenskih narečjih (z ozirom predvsem na zahodna slovenska narečja), (Bavarsko)visokonemške in (karnijsko)furlanske jezikovne prvine v rezijanski antroponimiji, Pleteršnikove rokopisne zbirke zemljepisnih imen, Metelkova zbirka slovenskih toponimov 1823, Projekt Historična topografija Primorske, Vsaka vas ima svoj glas tudi v Občini Brežice
Ključne besede: Zinka Zorko, Maks Pleteršnik, slovenski jezik, narečje, dialektologija, slovaropisje
Objavljeno v DKUM: 14.12.2022; Ogledov: 672; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (7,29 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika
Marko Jesenšek, 2022

Opis: Monografija pokriva najpomembnejša poglavja iz razvoja prekmurskega jezika od njegovega nastanka (Temlin, 1715) do prevoda svetega pisma (Š. Küzmič, 1771), katoliškega nadaljevanja (M. Küzmič) in razvoja v 19. stoletju. Pomembno spoznanje je, da se je prekmurski knjižni jezik sredi 19. stoletja poenotil z osrednjeslovenskim; v Prekmurju so tak naravni razvoj sprejeli katoliški pisci, medtem ko so protestanti vztrajali v pokrajinskosti vse do konca prve svetovne vojne. Jesenšek tako odpira aktualno in pomembno vprašanje za znanost, saj v tem prepoznava nastavke za neznanstveno vendsko teorijo, ki jo ovrže z analizo jezikovnih razmer v Prekmurju. Za nadaljnje jezikovne raziskave je pomembno, da Kardoševega vztrajanja pri prekmurskem jeziku v knjigi po poenotenju slovenske knjižne norme ne razlaga za jezikovno zablodo in odklon od pozitivne razvojne smeri slovenskega jezika, ampak njegovo držo sociolingvistično analizira in jo pokaže v luči takrat še prikritih madžarizacijskih pritiskov: ne kot odločitev za Madžarsko in proti Sloveniji, ampak kot odločitev za preživetje protestantizma v Prekmurju.
Ključne besede: prekmurščina, knjižni jezik, zgodovina, razvoj, analiza
Objavljeno v DKUM: 14.12.2022; Ogledov: 523; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (6,92 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Združitev Prekmurja in poenotenje slovenskega knjižnega jezika
Marko Jesenšek, 2019, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: Prekmurski katoliški pisci so v drugi polovici 19. stoletja postopoma sprejemali novoslovenščino, tj. skupni slovenski knjižni jezik, protestanti pa so vztrajali pri "starem slovenskem jeziku" do konca prve svetovne vojne in združitve Prekmurja z matičnim slovenskim ozemljem; jezikovno poenotenje so razumeli kot cerkveno-politično vprašanje, kot prevlado katolištva v prostoru med Muro in Rabo. Napačna jezikovna politika je v Prekmurju in Porabju otežila poenotenje slovenskega jezika - enotna knjižna norma se je uveljavljala postopoma, tudi še po letu 1919.
Ključne besede: zgodovina slovenščine, Prekmurje, prekmurski knjižni jezik, enotni slovenski knjižni jezik
Objavljeno v DKUM: 02.09.2022; Ogledov: 400; Prenosov: 20
URL Povezava na celotno besedilo

5.
Razlikovalna raba zaimkov v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Samostalniški zaimki v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana Küzmiča
Mojca Hauptman, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Razlikovalna raba zaimkov v osrednje- in vzhodnoslovensken knjižnem jeziku in podnaslovom Samostalniški zaimki v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana Küzmiča sem raziskovalni problem proučila iz naslednjih vidikov: obravnavana sta bila dva tipa jezika, in sicer osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski (prekmurski in vzhodnoštajerski) knjižni jezik, njune razvojne značilnosti in vloga posameznega avtorja pri njegovem oblikovanju. V nadaljevanju so bile prikazane glavne značilnosti bohoričice 16. stoletja in ogrice, podane so bile natančne značilnosti Trubarjevega in Küzmičevega jezikovnega koncepta. Predstavljena je bila zgodba Matejevega evangelija in posamezne značilnosti Trubarjevega in Küzmičevega prevoda le-tega. Na podlagi sodobne klasifikacije je bila opravljena analiza samostalniških zaimkov. Gradivo je bilo izpisano glede na osnovni sklanjatveni vzorec. Primerjano je bilo s Slovarjem jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Slovarjem stare knjižne prekmurščine, Slovarjem beltinskega prekmurskega govora, Pavlovo prekmursko slovnico Vend nyelvtan iz leta 1942 in sodobnim knjižnim jezikom (Slovenska slovnica 2000). Analiza je pokazala večje glasoslovne razlike in le malo podobnosti med obema avtorjema, več podobnosti je bilo med Trubarjem in ostalimi protestantskimi pisci ter Küzmičem in Slovarjem stare knjižne prekmurščine, Slovarjem beltinskega prekmurskega govora in Pavlovo prekmursko slovnico Vend nyelvtan. Večja odstopanja so tudi v primerjavi s sodobnim knjižnim jezikom. Skozi analize se je pokazalo tudi, da je bila raba naslonskih oblik v 16. stoletju pri Trubarju in v 18. stoletju pri Küzmiču redka v primerjavi s sodobnim knjižnim jezikom, kjer raba naslonskih oblik prevladuje. Pri obeh avtorjih so vidne tudi različne pravopisne posebnosti, ki so vezane na pravilno rabo predloga in zaimka (pisanje zaimka skupaj s predlogom, na katerega se le-ta navezuje, in napačna raba predlogov). Nalogi je bil dodan slovarček zaimkov, ki je narejen po zgledu Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Zaimkom iz obeh prevodov so dodani še zaimki, ki se pojavljajo v Slovarju stare knjižne prekmurščine v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem in nemško-slovenskem slovarju, v slovarju Franca Novaka z naslovom Slovar beltinskega prekmurskega govora, v Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slovarju Francka Mukiča in v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Ključne besede: osrednjeslovenski in prekmurski knjižni jezik, Trubarjev in Küzmičev prevod Matejevega evangelija, razvoj pisave na slovenskem, zgodovinski razvoj zaimka, samostalniški zaimek.
Objavljeno v DKUM: 27.01.2021; Ogledov: 921; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (748,90 KB)

6.
Vanekovo stoletje : ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja
2019, znanstvena monografija

Opis: Monografija, ki jo sestavlja petintrideset znanstvenih in strokovnih prispevkov, je bila izdana ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja in je v bistvu tretji tako imenovani Vanekov zbornik. V prvem delu so spominski prispevki, ki osvetljujejo življenje in različna področja delovanja treh pomembnih, med seboj povezanih Prekmurcev: Vaneka Šiftarja, njegovega sopotnika Antona Vratuše in lani umrlega Franca Kuzmiča. V drugi del so uvrščeni strokovni in znanstveni prispevki, tematsko v širšem smislu povezani s Prekmurjem in/ali z delom Vaneka Šiftarja in Antona Vratuše. V tretjem delu so zbrani znanstveni prispevki, ki posegajo na različna raziskovalna področja Vaneka Šiftarja, pa tudi Vratuše in Kuzmiča, vse od prava (tako ustavnega kot delovnega), zgodovine, jezikoslovja do človekovih pravic, domoljubja, družbene odgovornosti in humanistike v najširšem smislu.
Ključne besede: Vanek Šiftar, Anton Vratuša, Franc Kuzmič, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Prekmurje, pravo, romologija, zgodovina, družbena odgovornost, človekove pravice, humanistika
Objavljeno v DKUM: 17.02.2020; Ogledov: 1038; Prenosov: 36
URL Povezava na datoteko

7.
Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca
Nina Ditmajer, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno v DKUM: 21.01.2020; Ogledov: 2166; Prenosov: 408
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

8.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 2131; Prenosov: 322
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

9.
Slovenščina kot učni jezik in jezik sporazumevanja v slovenskem šolstvu
Marko Jesenšek, 2018, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek predstavlja vpliv nemškutarstva, ilirizma, jugoslovenarstva in anglizatorstva na slovenski učni jezik. Predstavljen je Cankarjev pogled na rabo tujega jezika v izobraževanju in razmere v slovenskem visokem šolstvu po letu 2016, ko je bila zavrnjena sprememba jezikovnega člena Zakona o visokem šolstvu, da bi angleščina postala nadomestni učni jezik na slovenskih univerzah. Cankar posredno sporoča slovenski uni-eliti, da je potrebno predavati v maternem jeziku in da ima slovenščina prihodnost. V imenu t. i. internacionalizacije so predstavljena nova prizadevanja za anglizacijo slovenskega visokega šolstva.
Ključne besede: slovenščina, učni jezik, univerza, šolstvo, sporazumevanje, nemškutarstvo, ilirizem, anglizacija, jugoslavizmi
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1288; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (426,21 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici