Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomska naloga je temeljila na razvoju elektropredenih materialov kot dostavnih sistemov za laktobacile. Eksperimentalni del je vključeval pripravo polimernih formulacij polietilen oksida (PEO), PEO z laktoferinom (LF), PEO s probiotičnim sevom L. paragasseri K7 (LK7) ter PEO s kombinacijo LF in LK7. Preden smo polimerne formulacije izpostavili elektropredenju, smo jim določili pH vrednost, viskoznost, prevodnost in površinsko napetost. Polipropilenska tkanina je služila kot nosilni substrat za nanos nastalih nanovlaken iz tekočih formulacij med postopkom elektropredenja. Pogoji za optimalni nastanek nanovlaken so bili pri napetosti 40 kV in razdalji 210 mm med zgornjo in spodnjo elektrodo. Nastalim nanovlaknatim strukturam smo določili funkcionalne skupine s FT-IR spektroskopijo, elementno sestavo z rentgenskim fotoelektronskim spektrofometrom (XPS) in morfološko strukturo z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). Elektropredene vzorce smo gravimetrično ovrednotili in jim pomerili prepustnost zraka. S Tyndallovim efektom in z določanjem motnosti in optično mikroskopijo smo preverili topnost elektropredenih vzorcev. Antioksidativni učinek elektropredenih materialov smo ovrednotili z ABTS metodo. Z analizo preživetja in sproščanja smo določili delež preživelih in sproščenih probiotičnih bakterij LK7 iz elektropredenih materialov. Ugotavljali smo tudi vpliv staranja in skladiščenja elektropredenih vzorcev na preživetje in sproščanje LK7. FT-IR spektroskopija je nakazovala vključitev laktoferina in laktobacilov v strukturi elektropredenih materialov. Z rentgensko fotoelektronsko spektrometrijo (XPS) smo ugotovili, da je v elementarni sestavi površine pri vseh elektropredenih vzorcih opaziti predvsem prisotnost deležev elementa kisika, ogljika in fosforja ter majhne vrednosti elementa kalija. V primerjavi z nosilnim substratom se je pri vseh elektropredenih vzorcih atomski delež kisika povečal, kar nakazuje na uspešno vključitev LF in LB v elektropredene vzorce. Iz SEM posnetkov predvidevamo, da se LK7 zaradi svoje velikosti ni ujel v nastala nanovlakna, temveč je ostal med mrežami nanovlaken. Izhodne učinkovine laktoferin (LF) in laktobacili (LB) izkazujejo 100 % antioksidativno inhibicijo. Med elektropredenimi vzorci izkazuje najvišjo vrednost IEt (%) vzorec, ki ima vključeni obe učinkovini (PEO/LF/LB) in po 60. minutah doseže vrednost 69 %. Z analizo preživetja in sproščanja smo ugotovili, da so se laktobacili iz elektropredenih vzorcev sprostili takoj ob stiku z raztopino fosfatnega pufra. Delež preživelih in sproščenih bakterij je bil največji pri sveže analiziranih vzorcih v primerjavi s 3-dni staranimi vzorci. Prav tako pogoji shranjevanja (temperatura in vlaga) niso prispevali k izboljšanju preživetju laktobacilov. Rezultati preživetja in sproščanja probiotičnega seva L. paragasseri K7 nakazujejo, da so v diplomskem delu razviti elektropredeni materili primerni kot dostavni sistem s takojšnjim učinkovitim delovanjem. Kot takšni dostavni sistemi bi lahko potencialno izkazovali uporabno vrednost na področju medinskih pripomočkov kot ženski tamponi za zdravljenje vaginalnih vnetij, obloge za celjenje ran ali kot terapevtske blazinice za dojenje, namenjene zdravljenju vnetih in poškodovanih prsnih bradavic.
Ključne besede: elektropredenje, laktoferin, laktobacili, dostavni sistem, nanovlakna
Objavljeno v DKUM: 28.10.2022; Ogledov: 245; Prenosov: 50
Celotno besedilo (3,40 MB)

Opis: Zaščitne maske filtrirajo mikrobne delce in ščitijo uporabnika pred škodljivimi delci. Ključnega pomena za zaščito uporabnika in ljudi v njegovi okolici je zaščita pred nalezljivimi boleznimi. V ta namen je potrebna uporaba protimikrobnih sredstev, kot sta laktoferina in katehin.Za lažji nanos na površino maske smo pripravili raztopini, ki smo ju s pršenjem nanesli na notranjo površino sloja maske iz polipropilena (PP). Prisotnost potencialnih antiviralnih agensov na površini smo določili z gravimetrično tehniko tehtanja vzorcev pred in po pršenju, s spektroskopskimi metodami in z merjenjem naboja na površini s tehniko določanja zeta potenciala. Pri metodi x-žarkovne rentgenske spektroskopije (XPS) smo določali elementno sestavo na podlagi fotoefekta. Prisotnost agensov smo potrdili, če je bil na površini prisoten element, ki ni izhajal iz polipropilena. Z metodo infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo (ATR-FTIR) smo na podlagi sevanja infrardeče svetlobe v spektrometru dobili spektre. Vrhove spektrov laktoferina in katehina smo primerjali z dobljenimi spektri vzorcev in v primeru ujemanja vrhov določili prisotnost nanešenih agensov na površini. Da smo preverili kemijsko stabilnost vzorcev po simulaciji človeške sape, smo ponovno uporabili gravimetrično tehniko tehtanja in spektroskopsko metodo ATR-FTIR. Za določanje omočljivosti modificirane površine smo uporabili metodo goniometrije, kjer smo z doziranjem kapljic na površino izmerili stične kote. Zračno prepustnost vzorcev smo merili na podlagi različnih tlakov na napravi Karl Shroder KG air permeability tester. Protimikrobno delovanje površine vzorcev pa smo določili s testi antiviralnosti na petrijevkah. Analize, ki so bile narejene za dokaz prisotnosti slojev laktoferina in katehina na površini, so v večini pokazale prisotnost raztopine laktoferina. Sloj katehina ni bil prisoten na površini vzorca glede na rezultate merjenja zeta potenciala in spektrov dobljenih pri metodi ATR-FTIR. Prisotnost posameznih slojev nanosa pa je bila zaznana pri rezultatih antiviralnosti. Ti so pokazali, da v primeru popršenih vzorcev zunanjega sloja maske pride do redukcije oziroma zmanjšanja nastajanja modelnih virusov v primerjavi z nepopršenim materialom. Izmerjeni stični koti so pokazali, da imamo hidrofobno površino vzorcev, kar zagotavlja manjšo omočlljivost materiala. Z določanjem zračne prepustnosti smo želeli dokazati, da material omogoča zadostno prepustnost zraka, če na površino materiala nanesemo sloje antiviralnih agensov.
Ključne besede: polipropilen, laktoferin, katehin, antiviralnost, spektroskopija
Objavljeno v DKUM: 05.09.2022; Ogledov: 244; Prenosov: 73
Celotno besedilo (5,21 MB)

Opis: Raztopljeni anorganski ogljik (DIC) je prisoten v vseh naravnih vodah v prosti obliki kot raztopljeni ogljikov dioksid in vezani obliki kot hidrogen karbonatni in karbonatni ion. Agresivna ogljikova kislina je v vodi prisotna kadar imamo preseženo količino CO2. Raztopljeni CO2 je glavna spremenljivka v kemiji vod in je običajno glavna kislina v celinskih vodah na katere ni vplival kisli dež ter je glavni krivec za raztapljanje karbonatnih kamnin. Te reakcije pretvorijo raztopljeni CO2 v HCO3- in CO32- ione, kar vpliva na alkaliteto vode. Alkaliteta je zelo pomemben parameter pri ovrednotenju kemijskega stanja naravnih vod. Pomeni sposobnost vode, da nevtralizira povečano koncentracijo H3O+ ionov. Ugotovitve dokazujejo, da klasičnih izračunov alkalitete za površinske naravne vode ne moremo uporabiti za geotermalne vode, podtalnice in deževnice. V diplomskem delu je prikazana volumetrična analiza (odprt sistem) prostega in vezanega CO2, katerega vsebnosti so odvisne od temperature in pH vode. Rezultati volumetrične metode kažejo, da količina CO2 v obliki ogljikove kisline z naraščanjem pH pada. Vsebnost hidrogen karbonatnih ionov do pH 8,2 narašča, kjer koncentracija doseže vrh, z nadaljnjim naraščanjem pH se vsebnost HCO3- začne nižati, viša pa se koncentracija CO32- ionov. Nadalje se je izkazalo, da na količino posameznih vrst CO2 vpliva tudi temperatura. Z višanjem temperature se v vodi raztaplja manjša količina CO2, kar lahko ima za posledico izločanje apnenca. Pri primerjavi rezultatov, ki mo jih pridobili pri približno enakih temperaturah, pride do odstopanja vsebnosti ogljikovih vrst, pri čemer je potrebno upoštevati, da so vzorci bili odvzetih na različnih mestih z različno geološko sestavo tal.
Ključne besede: prosti CO2 v vodi, vezani CO2, agresivna ogljikova kislina, hidrogen karbonatni ion v vodi, karbonatni ion v vodi
Objavljeno v DKUM: 23.05.2022; Ogledov: 331; Prenosov: 59
Celotno besedilo (2,77 MB)

Opis: Kisla sirotka, kot stranski produkt mlekarske industrije, ne predstavlja samo vse večjega okoljskega problema, ampak je tudi potencialno pomemben vir različnih nutrientov. Namen tega diplomskega dela je bil proučiti uporabnost procesa osmoze za koncentriranje kisle sirotke, proizvedene na območju Slovenije. Kot polprepustno membrano pri delu smo uporabili votlo-vlaknasto biomimetično akvaporinsko membrano, z vgrajenimi molekulami proteina akvaporina v njeno notranjo strukturo. Prav tako je bila testirana uporabnost 1 M natrijevega klorida, 1 M kuhinjske soli, morske vode ter 1,36 M amonijevega hidrogenkarbonata kot gonilne raztopine. Uspešnost procesa koncentriranja je bila spremljana z meritvami fluksa vode, osmotskega tlaka, povratnega fluksa topljenca ter vsebnosti beljakovine laktoferina v vhodni raztopini. Med testiranimi gonilnimi raztopinami je najslabše lastnosti izkazala raztopina 1,36 M amonijevega hidrogenkarbonata. Po drugi strani pa, pri uporabi 1 M natrijevega klorida in 1 molarne kuhinjske soli kot gonilnih raztopin, ni bilo opaziti razlik v izrabi procesa niti v delovanju same membrane. Pri poskusih z morsko vodo smo dobili nekoliko slabše rezultate v primerjavi z natrijevim kloridom in kuhinjsko soljo kot gonilno raztopino in je lahko z ekonomskega vidika dobra alternativa za uporabo v procesu osmoze, glede na njeno razširjenost po svetu. Da bi izkoristili potencial akvaporinske membrane v procesu osmoze, je bilo potrebno po vsaki filtraciji očistiti njeno površino. V naši raziskavi je bilo ustrezno čiščenje doseženo le z uporabo deionizirane vode. Rezultati te študije so pokazali, da se proces osmoze lahko uporabi za obdelavo oziroma koncentriranje stranskih produktov mlekarske industrije (predvsem kisle sirotke), z namenom pridobitve novih izdelkov z dodano tržno vrednostjo.
Ključne besede: osmoza, votlo-vlaknaste membrane, gonilna raztopina, sirotkine beljakovine, laktoferin, tekočinska kromatografija visoke ločljivosti
Objavljeno v DKUM: 29.03.2022; Ogledov: 425; Prenosov: 40
Celotno besedilo (9,15 MB)

Opis: Planet Zemlja se v 20. in 21. stoletju spopada z najbolj onesnaženim obdobjem človeškega obstoja. Velik problem onesnaževanja med drugim predstavljajo tudi težke kovine, ki se v ionski obliki pojavljajo v pitni vodi. V diplomski nalogi smo kot cenovno dostopen adsorbent uporabili glino, ki se je do neke mere izkazala za potencialen adsorbent težkih kovin kot so baker, nikelj in krom. Glini smo najprej določili velikost delcev in zeta potencial. V modelnih raztopinah smo raziskovali adsorpcijo posamičnih kovinskih ionov in kovin v vzorcih odpadne vode. V modelnih raztopinah smo uporabljali sledeče koncentracije:  (Cu2+) =  (Ni2+ ) = 50 mg/l in  (Cr6+) = 20 mg/l. Masno koncentracijo kovinskih ionov v odpadni vodi smo določili s spektroskopsko tehniko, kjer smo uporabili kivetne teste. Pri vseh adsorpcijah smo uporabili 50 ml modelne raztopine oziroma vzorca odpadne vode. Preučevali smo, ali masa gline vpliva na adsorpcijo in če medsebojna interakcija kovinskih ionov vpliva na delež adsorbiranih ionov. Poskuse smo naredili na 0,5 g, 1 g, 5 g, 7 g in 10 g gline in preostalo vsebnost kovinskih ionov merili po 30, 60, 120, 180 in 1440 minutah. Meritve so pokazale, da je povprečna velikost delcev gline 1285 nm, povprečen zeta potencial pa znaša -22,2 mV. Ugotovili smo, da je adsorpcija kovinskih ionov največja, ko je masa adsorbenta 10 g, najnižja pa, ko je masa adsorbenta 0,5 g. Najboljše se je adsorbiral Cu2+, kjer je bila uspešnost odstranjenosti iona pri 10 g gline kar 99,4 %. Sledita mu Ni2+ z 58 % in Cr6+ z 45 % adsorpcijo. Pri medsebojnem vplivu ionov pa je adsorpcija vseh ionov bila nižja kot sicer. Cu2+ z 81,25 %, Ni2+ z 47 % in Cr6+ z 29,4 % adsorpcijo. Medsebojni vpliv posameznih ionov smo preverjali na 10 g gline. Izkazalo se je tudi, da ko smo večali maso adsorbenta, je kapaciteta adsorpcije padala. Tukaj smo prišli do spoznanja, da je razmerje med maso adsorbenta in maso adsorbata zelo pomembno, saj vpliva na Freundlich-ove in Langmuir-jeve parametre.
Ključne besede: adsorpcija, glina, baker, nikelj, krom, spektrofotometrija
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 576; Prenosov: 119
Celotno besedilo (2,78 MB)