| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 75
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
VKLJUČEVANJE OTROK S CEREBRALNO PARALIZO IN STALIŠČA VZGOJITELJEV DO INTEGRACIJE/INKLUZIJE V VRTCIH V KOROŠKI REGIJI
Katja Škrubej, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem se v širokem področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami osredotočila na gibalno ovirane otroke s cerebralno paralizo ter na stališča vzgojiteljev do integracije/inkluzije v predšolskem obdobju v koroški regiji. Zanimalo me je kaj več o cerebralni paralizi, pomenu zgodnjega odkrivanja otrok s cerebralno paralizo, njenih vzrokih in nastankih, o soočanju, doživljanju in sprejemanju družine z rojstvom otroka s cerebralno paralizo, ter o obravnavi teh otrok v času predšolskega obdobja in njihovo vključevanje v vrtec. V empiričnem delu diplomskega dela sem s pomočjo raziskave želela dobiti vpogled v izvajanje integracije/inkluzije v koroških vrtcih, kako vzgojitelji sprejemajo otroke s cerebralno paralizo, kakšen je njihov pogled na te otroke ter kakšne so njihove izkušnje z njimi. Nadalje me je zanimalo, če so zagotovljeni pogoji za vključevanje otrok s cerebralno paralizo, v kolikšni meri vzgojitelji sodelujejo s potrebnimi strokovnjaki v vrtcu in na kakšen način sodelujejo s starši, ter ali se vzgojiteljem zdi pomembno dodatno izobraževati na tem področju.
Ključne besede: Ključne besede: cerebralna paraliza, družina, integracija/inkluzija, vključevanje otrok s cerebralno paralizo v vrtec.
Objavljeno: 04.02.2021; Ogledov: 138; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (369,16 KB)

2.
Primernost poučevanja otrok s posebnimi potrebami v rednih oddelkih po ocenah učiteljev in vzgojiteljev v prvem razredu
Silvija Makoter, 2020, diplomsko delo

Opis: Vključitev otroka s posebnimi potrebami prinese za celoten šolski kolektiv določene spremembe v izvajanju pouka in načinih poučevanja. Učitelji so postavljeni pred nove naloge, izzive in situacije. V procesu vključevanja učencev s posebnimi potrebami učitelji lahko naletijo na razne ovire in težave, le-te pa imajo lahko negativen vpliv na njihovo delo. Učiteljem oblikovanje učnega okolja in procesa, v katerem bi lahko bili uspešni vsi učenci, predstavlja velik izziv, ta pa se samo še poveča, kadar se v razred vključijo otroci s posebnimi potrebami. V diplomski nalogi smo tekom teoretičnega dela predstavili ideje in pomen inkluzivnega izobraževanja, individualiziran program ter prilagoditve, ki jih otroci s posebnimi potrebami potrebujejo. V zadnjem poglavju teoretičnega dela smo predstavili oblike pomoči, podpore in usposabljanj za učitelje ter do sedaj izvedene raziskave s področja vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke. Namen empirične raziskave je bil raziskati dosedanje izkušnje učiteljev in vzgojiteljev v prvih razredih osnovnih šol, njihovo oceno usposobljenosti, ovire, s katerimi se tekom vključevanja največkrat srečujejo, vpliv vključevanja na otroke ter oceno o primernosti vključevanja v redne oddelke. Raziskovalni vzorec je zajemal 62 učiteljev in vzgojiteljev v prvih razredih osnovnih šol. Rezultati kažejo precej pozitivno sliko na področju vključevanja in poučevanja otrok s posebnimi potrebami. Učitelji in vzgojitelji so vključevanju otrok v redne oddelke naklonjeni, izpostavljajo tudi pozitivne vplive na otroka, ki se vključuje v razred. Večina učiteljev in vzgojiteljev se je že udeležila dodatnih usposabljanj, prav tako so se pripravljeni dodatno izobraževati v prihodnosti. Kot ključne ovire uspešnega vključevanja učencev s posebnimi potrebami učitelji in vzgojitelji navajajo pomanjkanje didaktičnih materialov, prilagajanje učnega okolja, premalo sodelovanja s starši in strokovnimi delavci ter preveliko število otrok v razredu.
Ključne besede: otroci s posebnimi potrebami, inkluzija, integracija, učitelji in vzgojitelji
Objavljeno: 28.07.2020; Ogledov: 206; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (887,99 KB)

3.
Sodelovanje z družino ključni dejavnik uspeha zgodnje obravnave otroka s posebnimi potrebami
Aleksandra Cavnik, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo ugotavljali, kakšni so pogledi strokovnih delavcev in staršev otrok s posebnimi potrebami na uspešnost celostne zgodnje obravnave predšolskih otrok, vključno z novo zakonodajo na tem področju, ki je začela veljati januarja 2019. V teoretičnem delu smo predstavili ključna področja, ki vplivajo na uspešno sodelovanje z družino. To sodelovanje je namreč ključno za uspeh celostne zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju. Izjemno pomembno področje je pomoč družinam. Dotaknili smo se tudi ovir pri sodelovanju. V vrtcih v SV Sloveniji smo izvedli empirično raziskavo na področju zadovoljstva in pričakovanj staršev predšolskih otrok s posebnimi potrebami in strokovnih delavcev, ki intenzivno sodelujejo pri ustvarjanju in izvajanju celostne zgodnje obravnave predšolskih otrok s posebnimi potrebami. Rezultati so pokazali zadovoljstvo vseh, ki delujejo in sodelujejo na tem področju. Skoraj vsi so enotnega mnenja in pozdravljajo novosti v zakonodaji o celostni zgodnji obravnavi, predvsem na področju celotne pomoči družinam. Vsekakor pa se v veliki meri izkazuje skrb, ki nakazuje na premalo usposobljene strokovne delavce, predvsem vzgojitelje, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami. Na koncu smo zapisali smernice za uspešno sodelovanje med strokovnimi delavci in družino otroka s posebnimi potrebami; namen smernic je zagotavljanje kakovostnih dolgotrajnih učinkov v zgodnji obravnavi.
Ključne besede: otroci s posebnimi potrebami, predšolska vzgoja, celostna zgodnja obravnava, integracija/inkluzija, pomoč družinam otrok s posebnimi potrebami
Objavljeno: 29.01.2020; Ogledov: 636; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

4.
Razvijanje komunikacijske kompetence in funkcionalne pismenosti na populaciji otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju z metodami recepcijske didaktike
Ana Koritnik, 2019, doktorska disertacija

Opis: Predmet proučevanja pričujoče doktorske disertacije je razvijanje komunikacijske kompetence in funkcionalne pismenosti pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki izkazujejo zaostanek v jezikovnem in bralnem razvoju, z metodami recepcijske didaktike, ki izhajajo iz manj zahtevnih nejezikovnih semiotičnih funkcij: odloženega posnemanja, simbolne igre, igre vlog, notranjih slik …, z uporabo IKT – elektronske prezentacije mladinske literarne slikanice (tj. sočasnim zaznavanjem besedilnega in slikovnega dela slikanice), kot primerne in privlačne metode za to populacijo otrok. Doktorska disertacija ima dva dela. Prvi del (teoretični del) prinaša ustvarjalno sintezo dosedanjih znanstvenih spoznanj o otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju. V prvih dveh poglavjih so opredeljeni otroci s posebnimi potrebami in otroci z motnjami v duševnem razvoju kot ena od skupin otrok s posebnimi potrebami. Opisani so vzgojno-izobraževalni programi za te otroke, poudarja se pomen integracije in inkluzije, podane pa so tudi smernice za poučevanje otrok z motnjami v duševnem razvoju in prilagoditve, ki jih ti otroci potrebujejo pri pouku. V nadaljevanju so opisane značilnosti otrok z motnjami v duševnem razvoju, sledi pa še kratek pregled različnih motenj. V naslednjih dveh poglavjih je podan izčrpen pregled jezikovnega in bralnega razvoja pri otrocih splošne populacije in pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Teoretične ugotovitve so podprte z domačimi in tujimi raziskavami, posebej pa so opredeljeni tudi dejavniki, ki vplivajo na jezikovni in bralni razvoj. V posebnem podpoglavju je izpostavljen pomen pismenosti 21. stoletja, ki je ključna tudi za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Naslednje poglavje opisuje recepcijski razvoj s poudarkom na estetiki recepcije, razvijanju otrokove recepcijske zmožnosti in recepcijskem razvoju otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Vključeno je podpoglavje, ki teoretično dokazuje povezavo in soodvisnost med literarnorecepcijskim in jezikovnim razvojem. Nato je opisan razvit in preverjen komunikacijski model književne vzgoje za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju omogoča pristno literarnoestetsko doživetje in tako posledično ugodno vpliva na njihovo jezikovno kompetenco. Drugi del disertacije predstavlja empirično raziskavo z obliko eksperimentalne študije primera – na vzorcu petih otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, v obdobju dvanajstih mesecev, kjer se je sistematično z uporabo komunikacijskega modela književne vzgoje za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju kot eksperimentalnega faktorja poleg recepcijske kompetence razvijalo komunikacijsko kompetenco in funkcionalno pismenost teh otrok. Podatki so pridobljeni s prevzetimi in prirejenimi (delno ali v celoti) merskimi instrumenti: Action Picture Test(-om), testom za ocenjevanje govornega izražanja, ocenjevalno shemo bralnih zmožnosti otrok, lestvico obnašanja (slednja za spremljanje vedenja otrok v času preverjanja učinkov eksperimenta), in prek sprotnih evalvacij ob koncu posamezne didaktične enote. Podatki so bili nato kvalitativno obdelani, rezultati pa potrjujejo vse zastavljene hipoteze o jezikovnem, bralnem in recepcijskem napredku.
Ključne besede: komunikacijska kompetenca, recepcijska kompetenca, jezikovni razvoj, bralni razvoj, recepcijski razvoj, otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, recepcija literature, mladinska literarna slikanica
Objavljeno: 17.04.2019; Ogledov: 896; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (3,88 MB)

5.
Uspešnosti na področju učenja in vedenjske značilnosti pri učencih s posebnimi potrebami v prilagojenih izobraževalnih programih z enakovrednim izobrazbenim standardom
Barbara Vanovšek, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo ugotavljali, kakšna je uspešnost na področju učenja učenca z govorno-jezikovnimi motnjami (GJM) ter učenke z govorno-jezikovnimi motnjami, ki ima Prader-Willijev sindrom (PWS). V raziskavo sta bila vključena učenka in učenec tretjega razreda, ki imata oba GJM, učenka pa ima dodatno genetsko motnjo PWS. Učenca obiskujeta Prilagojeni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami. Zanimale so nas podobnosti obeh učencev na učnem in vedenjskem področju, kakor tudi razhajanja med njima. Učiteljem razrednega pouka, angleščine, športa in podaljšanega bivanja ter logopedinjama in delovni terapevtki smo razdelili ocenjevalne vprašalnike, s katerimi smo želeli ugotoviti razlike med učencem z GJM in učenko s PWS na področju uspešnosti pri učenju ter na področju vedenjskih značilnosti pri delu v razredu in pri individualni obravnavi (logoped, delovni terapevt). Prav tako nas je zanimalo, kateri zunanji in notranji dejavniki vplivajo na učni napredek in vedenjske značilnosti v različnih situacijah. Rezultati ocenjevalnih vprašalnikov so pokazali, da obstajajo razlike med učencema z GJM in PWS tako v razredu, kakor tudi pri individualni obravnavi. Uspeh na področju učenja je pri individualni obravnavi boljši kot v razredu, negativni vedenjski vzorci pa so manj prisotni. Opazili smo tudi razliko med učencema. Pri učenki s PWS se pogosto pojavljajo vedenjske značilnosti, ki so tipične za PWS, na področju uspešnosti pri učenju pa med učencema ni toliko odstopanj.
Ključne besede: učenci s posebnimi potrebami, govorno-jezikovne motnje, Prader-Willijev sindrom, uspešnost na področju učenja, vedenjske značilnosti, razred, individualna obravnava, logoped, delovni terapevt
Objavljeno: 11.12.2018; Ogledov: 424; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (8,00 MB)

6.
Samoučinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenskimi težavami
Maja Kuronja, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Doktorska disertacija obravnava zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V teoretičnem delu so najprej predstavljena dosedanja znanstvena spoznanja o integraciji/inkluziji otrok s posebnimi potrebami, pri čemer smo se natančneje osredotočili na otroke z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so lahko vključeni v redne oblike vzgoje in izobraževanja ali pa so vključeni v institucionalno vzgojo in izobraževanje (mladinski dom, vzgojni zavod). Sledi del, v katerem smo proučevali pojem samoučinkovitosti na splošno in posebej za učitelje ter se usmerili v učinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V prvem delu empirične raziskave smo, z vprašalnikom avtoric Tschannen-Moran in Woolfolk Hoy (2001), proučevali zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev na področju učenčevega sodelovanja, poučevanja in vodenja razreda. V drugem delu nas je zanimala odzivnost učiteljev na zahteve poučevanja učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, uporabili smo deset trditev avtoric Woolfson in Brady (2009). V tretjem delu smo zbirali podatke o tem, kako učitelji ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij in mnenje učiteljev o številu učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami v oddelku. Pri vseh vprašanjih smo ugotavljali razlike med učitelji na rednih osnovnih šolah (n = 81) in učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja (n = 81). Rezultati so pokazali, da obstajajo statistično značilne razlike glede na šolo poučevanja pri odzivanju na potrebe učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami ter pri uporabi znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo na rednih osnovnih šolah, izražajo višjo stopnjo učinkovitosti na področju sodelovanja z družino učenca z učnimi in vedenjskimi težavami, pogosteje preizkušajo različne strategije in pristope pri delu z učenci s težavami in višje ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja, pa izražajo višjo učinkovitost pri nekaterih postavkah učenčevega sodelovanja, pri oceni razumevanja poučevane snovi pri učencu in na področjih vodenja razreda, ki se navezujejo na obvladovanje motečega vedenja, na vzpostavljanje rutine in pri učenčevem upoštevanju razrednih pravil. Število otrok s težavami je po mnenju obeh skupin učiteljev višje od uradnih podatkov. V zaključku smo oblikovali smernice za izboljšanje samoučinkovitosti pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami.
Ključne besede: integracija/inkluzija, otroci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, osnovna šola, institucionalna vzgoja in izobraževanje, samoučinkovitost učiteljev
Objavljeno: 20.11.2018; Ogledov: 1036; Prenosov: 376
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

7.
Stališča staršev do inkluzivne šole
Tadeja Spagnolo, 2018, magistrsko delo

Opis: Cilj raziskave je bil ugotoviti stališča staršev tistih otrok, ki nimajo posebnih potreb, do inkluzivne šole. Pri tem smo bili pozorni na vlogo staršev, in sicer na razlike v spolu, izobrazbi, izkušenj z otroki s posebnimi potrebami in razreda, ki ga otrok obiskuje. Raziskava je potekala na velikem neslučajnostnem vzorcu staršev (315) otrok od prvega do devetega razreda osnovnih šol iz Maribora in ožje okolice. Podatke smo pridobili s pomočjo skrajšanega in prirejenega anketnega vprašalnika Attitudes of Greek parents of typically develpping kindergarten children towards inclusive education (Tafa in Manolitsis, 2003). Rezultati so pokazali, da spol, izkušnje z otroki s posebnimi potrebami in razred, ki ga obiskuje otrok, nimajo statistično značilnega vpliva na stališča staršev do vključevanja otrok z različnimi motnjami v redne oddelke osnovne šole, medtem ko stopnja izobrazbe ta vpliv ima. Inkluziji so bolj naklonjeni starši z višjo stopnjo izobrazbe. Pri stališčih, glede funkcioniranja otrok brez in s posebnimi potrebami v rednih oddelkih osnovnih šol se je izkazalo, da imajo ženske statistično značilno pozitivnejša stališča do inkluzije. Prav tako na moč strinjanja z inkluzijo vplivajo izkušnje. Tisti, ki imajo izkušnje z otroki s posebnimi potrebami, se z inkluzijo strinjajo v večji meri. Tudi tukaj se je pokazala statistično značilna razlika glede izobrazbe staršev. Tisti, z višjo izobrazbo, zavzemajo bolj pozitivna stališča. Razred, ki ga obiskuje otrok, pa tudi na področju funkcioniranja ni statistično značilno vplival na stališča. Kljub nekaterim pomislekom, imajo starši pozitivna stališča do inkluzivne šole.
Ključne besede: inkluzija, stališča staršev, otroci s posebnimi potrebami
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 804; Prenosov: 225
.pdf Celotno besedilo (1,22 MB)

8.
Dojemanje optičnih iluzij pri pouku likovne umetnosti, učencev v 6. in 7. razredu redne osnovne šole in osnovne šole s prilagojenim programom
Sabina Mlakar, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko optičnih iluzij, njihovo dojemanje in predstavlja razlike med redno osnovno šolo ter osnovno šolo s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom, ki jo obiskujejo učenci s posebnimi potrebami. Želela sem ugotoviti, ali bi bilo za učence dobro, da bi optične iluzije uveljavili kot temo pri pouku likovne umetnosti in kako. Najprej sem raziskala, kaj so optične iluzije, kako nastanejo, kje so njeni začetki in katere tipe poznamo. Ker sem se poglobila v način dojemanja optičnih iluzij na različnih šolah oz. med šolama z različnima programoma, sem predstavila tudi motnje učencev s posebnimi potrebami. Pojasnila sem, kam jih vključujemo, in izpostavila skupino otrok z motnjami v duševnem razvoju, saj je teh največ na OŠPP. Izpostavila sem senzorični in nevrološki način dojemanja – videnja, zato da lahko razumemo, kje in kako prihaja do razlik med učenci. Predstavljene so različne terapije za učence s posebnimi potrebami. Primerjala sem kurikule za likovno umetnost na Nizozemskem, Irskem in v Sloveniji ter izpostavila tudi glavne točke slovenskega kurikula za likovno umetnost, ki ga uporabljajo na OŠPP. Za raziskavo sem pripravila anketni vprašalnik s slikovnimi primeri ter uporabila deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovanja. Ugotovila sem, da učenci optičnih iluzij ne poznajo, da jih zanimajo in so jim všeč. Obstaja razlika med šolama, ki je teoretično podkrepljena. Učenci s primanjkljaji na posameznih področjih (senzoričnih ali nevroloških) imajo več težav v dojemanju slik in ostalih primerov iluzij. Menim, da bi bilo vsem učencem v pomoč, da bi optične iluzije vključili v učni program v večji meri, saj je izvedba naloge v tej temi možna na več načinov in v več poglavjih učnega načrta.
Ključne besede: optične iluzije, »op art«, otroci s posebnimi potrebami, senzorične in nevrološke zaznave, terapije, kurikul
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 515; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (2,45 MB)

9.
Disleksija in likovna umetnost
Leon Ravlan, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu poizkušamo poiskati povezavo med disleksijo in likovno umetnostjo. Opišemo znake disleksije, njene značilnosti in predstavimo nekaj umetnikov s statusom disleksika (Leonardo da Vinci, Pablo Picasso, Auguste Rodin, Andy Warhol in Robert Rauschenberg) ter doprinos njihovega razmišljanja za svet likovne umetnosti in njihovih del za razumevanje disleksije. V nadaljevanju je predstavljenih še nekaj likovnih del, ki se nanašajo na t. i. besedno umetnost (word art) ter lastno delo na temo disleksije. Mnogo avtorjev, umetnikov in psihologov se strinja, da je zgodnje odkritje disleksije velikega pomena za otrokov razvoj in napredek (Clancy, Davis & Braunn, Krajnc, Kruh, Medved, Mihelič). Disleksija ni odvisna od okolja in osebnostnih ter fizičnih lastnosti, saj ne razlikuje med otroci, odraslimi in ostarelimi, manifestira pa se v raznovrstnih težavah, ki jih osebe z disleksijo izkušajo, npr. v oteženem sledenju toka misli. Medtem ko ima večina ljudi bolj razvito levo možgansko hemisfero, je pri osebah z disleksijo, ravno nasprotno, najbolj izrazita desna hemisfera, ki je odgovorna za ustvarjalnost in umetniško izražanje. Ravno zato so osebe z disleksijo zelo kreativne, ko pa se takšni umetniki specializirajo za določeno področje, pa svoje zmožnosti razvijejo do nadpovprečne razsežnosti. Magistrsko delo temelji na delih več avtorjev, med njimi domačih: Marija Kavkler, Jure Mikuž in Polona Tratnik; ter tujih: Ronald Dell Davis, Maurice Merleau-Ponty, Claire Bishop idr. Magistrsko delo je tako zasnovano na teoretičnih besedilih naštetih avtorjev, ki delujejo na področju (likovne) umetnosti ali na področju (specialne) pedagogike, tem pa se pridružujejo številni drugi teoretiki, umetniki in drugi, ki se tako ali drugače navezujejo na dano tematiko. Posluževali smo se znanstvenih publikacij oz. monografij, znanstvenih člankov, intervjujev, spletnih virov in šolskih učbenikov. S pomočjo slednjih bomo poskušali potrditi oz. ovreči naša raziskovalna vprašanja, predpostavke oz. hipoteze.
Ključne besede: Branje, disleksija, likovna umetnost, zaznavanje, zrcalna podoba
Objavljeno: 23.04.2018; Ogledov: 890; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

10.
Izobraževanje otrok z motnjo sluha in izdelava didaktičnih pripomočkov pri pouku geografije
Anja Čelan, 2017, magistrsko delo

Opis: Gluhi in naglušni učenci spadajo med otroke s posebnimi potrebami (OPP), katerim so namenjene prilagoditve v vzgojno-izobraževalnem procesu. V preteklosti so striktno ločevali otroke na tiste, ki so »normalni«, in tiste, ki imajo kakršnokoli okvaro. Šlo je za popolno segregacijo (Opara, 2011). Danes poznamo več oblik izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Še vedno obstaja segregiran način za tiste, za katere stroka meni, da v redni šoli ne bi bili uspešni. Kot odgovor na segregacijo pa sta se pojavila koncepta integracije in inkluzije. Slednja predvideva vključevanje OPP v redne šole, kjer se okolje prilagaja učencu in ne obratno (Vršnik, 2003). Ta način je danes pogost, tudi pri vključevanju učencev z motnjo sluha, in ugotovimo, da je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana bolj malo takšnih učencev, katerih ime nosi šola. To je seveda v prid učencem z motnjo sluha, saj to pomeni, da jih je ZGN uspešno rehabilitiral do te mere, da so se lahko vključili v redno šolo, ob tem pa izvajajo še mobilno surdopedagoško obravnavo integriranih otrok. Gluhi in naglušni so skupina OPP in po podatkih ministrstva so v šolskem letu 2016/17 predstavljali 1,8 % OPP, kar ni zanemarljivo (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2016). Vsi učenci imajo pravico do šolanja in izobrazbe ter želenega poklica. Dejstvo pa je, da so učni rezultati učencev z motnjo sluha vedno manjši od pričakovanih in stroka stremi k izboljšanju. Največjo oviro pri tem predstavlja nezmožnost slišanja ali oteženo slišanje kljub tehničnim pripomočkom. Tako so prikrajšani za informacije. Slišeči učenci marsikatero informacijo dobijo »mimogrede«, pri gluhih in naglušnih pa ta »zleti« mimo njih. Učitelj mora zato dobro poznati učenca in okvaro sluha nasploh, da lahko okoli tega načrtuje in izvede kvalitetne učne ure. V učnem načrtu za prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne otroke (2003) so zapisane smernice za poučevanje otrok z motnjo sluha predmeta geografije. Dokument je splošen in ni konkretnih navodil. Je pa dejstvo, da kakršnihkoli navodil ne gre posploševati na vso populacijo učencev z okvaro sluha. Vendar, kakorkoli gledano, je dokument prilagoditev preskop z informacijami za učitelja redne šole, ki je pravkar postal učitelj gluhega in naglušnega učenca. Potrebne bi bile zbrane konkretne smernice učiteljev, ki imajo na tem področju veliko izkušenj. V okviru raziskovalnega dela je bil cilj izdelati in preizkusiti didaktične pripomočke za učence z motnjo sluha pri predmetu geografije v 6., 7., 8. in 9. razredu. Pripomočki so oblikovani glede na operativne cilje posamezne učne enote. Preizkusili smo jih v treh šolskih urah geografije, mnenje o njih so podali učenci in tudi učiteljica geografije Tatjana Vidergar.
Ključne besede: gluhota in naglušnost, inkluzija, pouk geografije, didaktični pripomočki
Objavljeno: 24.11.2017; Ogledov: 614; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (3,86 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici