1. UČITELJ RAZREDNIK V PRVI TRIADI OSNOVNE ŠOLEMateja Gabrovec, 2009, diplomsko delo Opis: Učitelj razrednik v prvi triadi osnovne šole je naslov diplomskega dela, s katerim sem želela bolje spoznati naloge in dolžnosti učitelja — razrednika. V teoretičnem delu sem najprej opredelila učitelja in njegove naloge, nato razrednika in njegove naloge in na koncu še delo razrednega učitelja v prvi triadi osnovne šole. Namen raziskave je bil ugotoviti mnenje razrednikov o njihovi usposobljenosti za izvajanje razredniške funkcije, stališče razrednikov o načinu poučevanja v prvi triadi osnovne šole in vpliv pričakovanj, ki jih razredniki doživljajo od različnih udeležencev vzgojno-izobraževalnega procesa. Pri raziskovalnem delu sem uporabila deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Želene podatke sem zbrala s pomočjo anketnega vprašalnika. Analiza mnenja o usposobljenosti razrednikov za izvajanje razredniške funkcije je pokazala na enakomerno porazdelitev razrednikov glede usposobljenosti. Na ravnanje razrednikov najbolj vplivajo pričakovanja učencev in lastna pričakovanja. Najmanjši vpliv na ravnanje razrednikov pa predstavljajo pričakovanja drugih učiteljev in strokovnih delavcev. Vsi razredniki so kot eno izmed prednosti načina poučevanja v prvi triadi navedli dobro poznavanje otrok, njihovega napredka in staršev. Najpogosteje navedena slabost poučevanja v prvi triadi osnovne šole pa je bila kategorija premočna navezanost učitelja na učence in obratno, kar vodi v preveč osebni odnos.
Ključne besede: razredni učitelj, učitelj, razrednik, prva triada osnovne šole
Objavljeno: 23.12.2009; Ogledov: 3750; Prenosov: 618
 Celotno besedilo (603,30 KB) |
2. KOMUNIKACIJSKE SPRETNOSTI UČITELJAMateja Arnuš, 2010, diplomsko delo Opis: Komunikacijske spretnosti učitelja so eno izmed najmočnejših orodij pri njegovem delu. Učiteljeva strokovna kompetentnost, torej vloga strokovnjaka iz določenega, poučevanega predmeta oziroma predmetnega področja, se mora vselej prepletati z njegovo pedagoško kompetentnostjo, torej sposobnostjo in veščinami, da učencem omogoča metode in oblike dela, ki so primerne njihovim sposobnostim. Težišče raziskovanja je analiza komunikacijskih odnosov med učiteljem in učenci ter med učiteljem in starši. Sodobna šola narekuje drugačna pravila kot tradicionalna šola. Dandanes so medsebojni odnosi med učiteljem in učenci veliko enakopravnejši in demokratičnejši. Učiteljeva dejanska avtoriteta je izpeljana skozi demokratični vzgojni stil poučevanja, pri katerem je v ospredju kakovostna komunikacija. V šolski prostor vse pogosteje vstopajo tudi učenčevi starši, ki se zanimajo za njegovo šolsko delo in napredovanje. Učitelj mora tudi v odnosu z njimi izbirati primerne in kakovostne oblike komunikacije oziroma sodelovanja, ki posledično bogatijo učenčevo življenje. Oba socializacijska agensa, torej družina kot primarno okolje in šolsko okolje, učencu omogočata celostni razvoj v samostojnega in avtonomnega odraslega posameznika, ki se bo znal uspešno spoprijemati z izzivi sodobnega časa, in najrazličnejše konflikte, ki so pogosto odraz nezadostne ali neprimerne komunikacije med posamezniki, reševati na primeren način, naučen med odraščanjem.
Ključne besede: komunikacija, verbalna komunikacija, neverbalna komunikacija, komunikacijske spretnosti učitelja, poučevanje, komunikacija s starši, strokovna izpopolnjevanja.
Objavljeno: 26.10.2010; Ogledov: 5042; Prenosov: 934
Celotno besedilo (2,03 MB) |
3. REPRESIVNA VZGOJA V DRUŽINIVesna Černec, 2010, diplomsko delo Opis: Družina je osnovna primarna celica družbe. Posebnost družine so čustva ljubezni, in to pri medsebojnih stikih, ki vežejo med seboj starše in otroke. Otroke vzgajamo s svojo navzočnostjo v njihovem življenju. To pomeni, da vplivamo nanje s sleherno obliko vedenja, ki so mu priča. Vse kar počenjamo in govorimo, spremljajo razna čustva in razpoloženja. Vrednote in napotki za vedenje in seznanjanje z življenjskimi dejstvi se prenašajo v družini od odraslih na otroke po različnih poteh. Vzgoja otroka na vseh stopnjah njegovega razvoja bo staršem in vzgojiteljem v mnogočem olajšana, če bodo poznali in upoštevali otrokove socialne potrebe. Vzgoja je posebna dejavnost ljudi v družbi, nujna je za obstoj družbe in posameznika. Diplomska naloga je razdeljena na poglavje o vzgoji kjer ima pomembno vlogo avtoriteta staršev. V drugem poglavju je predstavljena družina. Vključen je položaj otroka v družini, družinska vzgojna sredstva ter nagrajevanje in kaznovanje. Raziskave kažejo, da je oče bolj kaznovalen in zastrašujoč kot mati in glede na ta pričakovanja tudi bolj učinkovit . V tretjem poglavju je v ospredju represija v družini, ki vpliva na otrokov duševni razvoj. Pri takem otroku je verjetno, da bo imel tudi sam čustvene motnje ali pa bo agresiven in surov. Pomembna je tudi vzgoja v šolo in vplivi le te na otroka. Zadnje poglavje je namenjeno otrokovim pravicam in Konvenciji o otrokovih pravicah. Pri tem se pojavi vprašanje: Ali so otroci v družinah deležni teh pravic? V kolikšni meri jih starši kršijo in v kolikšno meri uresničujejo? Kakšne so posledice represivne vzgoje za otroke pri vključevanju v družbo in kako družba ukrepa v dobro otrok?
Ključne besede: vzgoja, družina, otrokove pravice, represivna vzgoja, kazen, vzgojni stili, vzgojne metode, avtoriteta staršev.
Objavljeno: 04.11.2010; Ogledov: 5428; Prenosov: 1028
Celotno besedilo (687,00 KB) |
4. INTERAKTIVNE DELAVNICE VREDNOT ZA UČENCE KOT PODPORA VZGOJNEM NAČRTU V OSNOVNOŠOLSKEM IZOBRAŽEVANJUGoran Škobalj, 2010, diplomsko delo Opis: Kakovosten pouk predstavlja temeljni in nenadomestljiv dejavnik optimalnega razvoja vsakega učenca. Tradicionalni koncept izobraževanja odkriva določene omejitve, med katerimi je potrebno izpostaviti nesorazmerje med učenjem kognitivnih spretnosti in formalnega znanja ter neformalnim znanjem, ki je temelj za strokovno kompetenco. Cilj te študije je ugotoviti, v koliki meri interaktivne delavnice prispevajo k uresničitvi zastavljenih učnih ciljev v skladu s principi konstruktivizma. V prvem delu študije je predstavljena geneza interaktivnih delavnic, kakor tudi njihov osnovni namen in cilji.
V drugem delu raziskave je poudarek na prikazu empiričnih izsledkov o uveljavljanju nekaterih interaktivnih delavnic pri pouku. Podatki so pridobljeni na osnovi sistematičnega spremljanja interaktivnih delavnic in evalvacij. Raziskava kaže, da interaktivne delavnice uresničujejo cilje konstruktivistične teorije znanja, ki so postale glavno izhodišče prenove učnih načrtov in temeljijo na predpostavki, da je posameznik temeljni oblikovalec znanja.
Ključne besede: interaktivna delavnica, konstruktivizem, transmisijska paradigma, transformacijska paradigma, kompetence, neformalno učenje, učenec, učitelj
Objavljeno: 07.01.2011; Ogledov: 2393; Prenosov: 209
Celotno besedilo (3,23 MB) |
5. Oblikovanje vizije osnovne šole z vidika vrednotSonja Filipič, 2011, magistrsko delo Opis: Proces oblikovanja vizije šole temelji na ugotavljanju potreb učencev, staršev, šolskega okolja in zaposlenih, prepoznavanju težav in problemov, morebitnih konfliktov, uspehov in dobrih plati svojega dela ter drugih značilnosti življenja v šoli. Pomembno je, da so v proces nabora in oblikovanja vrednot aktivno vključeni vsi, ki sooblikujejo delovanje šolske institucije. V osnovni šoli so to ravnatelj, strokovni delavci, učenci, starši in svet šole. Skupno oblikovanje nabora vrednot in strinjanje ugotovljenih skupnih vrednot je namreč osnova dobrega sodelovanja in medsebojnega zaupanja. Ugotovljene skupne vrednote so temelj načrtovanja šolske ustanove in izhodišče nadaljnjega načrtovanja vzgojnega dela šole. Tako je oblikovanje vizije osnovne šole eno izmed ključnih področij načrtovanja, kjer morajo biti cilji šole skladni z njenimi vrednotami in njene vrednote morajo biti skladne z njenimi cilji. Osnovna šola lahko le z oblikovano vizijo dobro opravlja svojo izobraževalno in vzgojno funkcijo.
Ključne besede: vrednote, vizija, poslanstvo, proces, učni načrt, osnovna šola, vzgoja, izobraževanje, načrtovanje
Objavljeno: 13.06.2011; Ogledov: 3365; Prenosov: 490
Celotno besedilo (1,41 MB) |
6. Razvijanje modela tutorstvaKarmen Romih, 2011, magistrsko delo/naloga Opis: Teoretična izhodišča. Študenti velikokrat ne morejo sami premagati izzivov, ki jih prinaša študij zdravstvene nege. Težave študentov se odražajo tudi v nizki prehodnosti v višji letnik. Izkušnje iz tujine so pokazale uporabnost različnih tutorskih sistemov kot modelov za zmanjšanje težav študentov in zvišanje prehodnosti med letniki. Na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice smo oblikovali model tutorstva, za katerega nas zanima, ali je ustrezen za tiste, ki jim je namenjen. Na podlagi rezultatov raziskave bi kasneje razvili model, ki bi študentom nudil pomoč pri osebnem in kariernem razvoju.
Metode. V mesecu juniju 2010 je bila s pomočjo anketnega vprašalnika na priložnostnem vzorcu 164 študentov Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice izvedena kvantitativna raziskava. Trditve, povezane s tutorstvom, so bile predstavljene na podlagi povprečne vrednosti in standardnega odklona (PV±SO). S pomočjo hi-kvadrat testa se je pokazalo, da se potrebe po tutorstvu statistično pomembno razlikujejo glede na vrsto študija, predhodno izobrazbo in letnik študija. Statistična analiza je bila izdelana s programom SPSS 15.0.
Rezultati. Študenti so vse oblike tutorstva, predvsem pa predmetno tutorstvo ocenili kot pomoč pri premagovanju težav, vendar sami ne želijo postati tutorji. Individualno obliko tutorstva so potrebovali zaradi težav v zvezi z učenjem in klinično prakso. Dokazali smo statistično pomembno razliko v potrebi po tutorstvu glede na letnik študija, vrsto študija in predhodno izobrazbo študentov. Izredni študenti, študenti višjih letnikov in študenti s srednješolsko predizobrazbo zdravstvene smeri izražajo večjo potrebo po tutorstvu.
Razprava. Študenti zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice potrebujejo podporni sistem v obliki tutorstva. Obstoječi tutorski model na Visoki šoli za zdravstveno nego Jesenice je treba nadgraditi na področju predmetnega tutorstva in ga še bolj približati študentom zdravstvene nege. Podporni sistem, ki ga ima oblikovanega Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice, bi veljalo uporabiti kot primer dobre prakse.
Ključne besede: Ključne besede: študent, tutorstvo, zdravstvena nega, izobraževanje
Objavljeno: 29.06.2011; Ogledov: 2221; Prenosov: 302
Celotno besedilo (485,86 KB) |
7. Primerjava vzgojne funkcije patronažne medicinske sestre v skrbi za zdravje posameznika v različnih kulturnih in socialnih okoljihSandra Gaber Flegar, 2011, magistrsko delo/naloga Opis: Patronažna medicinska sestra pri svojem delu vstopa v posameznikovo domače okolje in tako spoznava njegov vpliv na zdravje posameznika, družine in skupnosti. Vse, kar pri neposrednem stiku z domačim okoljem spozna, lahko koristno uporabi pri načrtovanju vzgoje za zdravje posameznika, družine in skupnosti. Z vključevanjem patronažnih medicinskih sester v skrb za zdravje posameznikov in z zadovoljevanjem njihovih potreb po zdravstveni negi se ponujajo tudi možnosti za vpeljavo izboljšav na tem področju. V magistrskem delu smo predstavili vzgojno funkcijo patronažne medicinske sestre in z raziskavo ugotavljali posebnosti pri obravnavi posameznikov v kulturno in socialno različnih okoljih – pri osnovni in romski populaciji. Ugotavljali smo tudi, ali imajo patronažne medicinske sestre dovolj znanja in spretnosti, da lahko vplivajo na posameznikov način razmišljanja, s čimer posredno vplivajo na spremembe v družini in skupnosti, ter ali patronažne medicinske sestre izkazujejo različne delovne pristope v vzgojni funkciji glede na obravnavo populacije.
Raziskovalna metodologija. Uporabili smo kvantitativno deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo raziskovanja. Za kvantitativne podatke in grafični prikaz rezultatov je bil uporabljen program Microsoft Excel. S pomočjo Chi–Square Testa smo izračunali P-vrednost (Sig < 0,05) za vrednotenje zastavljenih hipotez. V raziskavo je bilo vključenih 24 patronažnih medicinskih sester (PMS) iz Zdravstvenega doma Murska Sobota, 50 posameznikov iz osnovne populacije in 50 posameznikov iz romske populacije, ki so bili v stiku s patronažno službo in živijo na širšem geografskem območju Upravne enote Murska Sobota. Za tehniko zbiranja podatkov smo uporabili prilagojen anketni vprašalnik s trditvami o pomenu vključenosti PMS v skrb za zdravje posameznika in o njeni vzgojni funkciji.
Rezultati. Osnovna populacija za razliko od romske ni bolj osveščena v skrbi za zdravje. Romski posamezniki so izkazali potrebo po vključenosti patronažne medicinske sestre tudi v času zdravja, posamezniki osnovne populacije pa ne. Večina patronažnih medicinskih sester je bila mnenja, da morajo prilagajati svoje delovne naloge v zvezi z vzgojno funkcijo v skrbi za zdravje posameznika glede na vključenost v različna okolja. Oboji posamezniki bi se v večini udeleževali predavanj na tematiko o izboljšanju zdravja in skrbi zanj, obenem so oboji pozitivno ocenili znanje patronažnih medicinskih sester kot izvajalk tovrstnih predavanj.
Sklep. Vključenost v skrb za zdravje posameznika in vzgojna funkcija patronažne medicinske sestre pri povečanju tovrstne skrbi, sta potrebni in zaželeni tako pri osnovni kot pri romski populaciji. Posamezniki obeh sodelujočih skupin so bili enotnega mnenja, da zase in za svoje zdravje ne skrbijo dovolj dobro in potrebujejo nasvete, zato si želijo predavanj na temo zdravja ter odlično ocenjujejo sposobnosti patronažnih medicinskih sester pri njihovi izvedbi. Patronažne medicinske sestre so ocenile potrebo po različnih pristopih v delovnih okoljih in romskih posameznikov niso ocenile kot odklonilnih do sprejemanja nasvetov. Učinkovito bi bilo izpeljati obsežnejšo raziskavo obravnavanega problema, tako da bi vključili udeležence podobnih skupin v preostalih regijah slovenskega prostora. Glede na rezultate pa bi bilo potrebno oblikovati poenoten model izvajanja aktivnosti in ukrepov v patronažni zdravstveni negi z osrednjim ciljem izboljšati odnos do lastnega zdravja tako pri osnovni kot tudi romski populaciji, upoštevajoč seveda regijske, kulturne in socialne raznolikosti.
Ključne besede: patronažna medicinska sestra, vzgojna funkcija, skrb za zdravje, kulturna in socialna različnost okolij, romska populacija
Objavljeno: 19.10.2011; Ogledov: 2366; Prenosov: 308
Celotno besedilo (1,79 MB) |
8. ODNOS DIJAKOV IN PEDAGOŠKIH DELAVCEV DO NASILJA V DIJAŠKIH DOMOVIHOlga Dečman Dobrnjič, 2012, doktorska disertacija Opis: V teoretičnem delu govorimo o vrstah in modelih organizacij, organizacijskih ciljih, viziji, smotrih ter politiki in strukturi organizacije. Posebej opredeljujemo dijaške domove kot organizacije ter pojasnjujemo pomen organizacijske kulture in uvajanja sprememb vzgojno-izobraževalne organizacije. Opredelimo vloge in kompetence vzgojitelja kot odgovornega nosilca vzgojnega procesa v dijaških domovih. V nadaljevanju iz različnih teoretičnih izhodišč ugotavljamo vzroke za pojavnost nasilja. Pojasnjujemo nasilje kot posledico agresije in zlorabe moči. Veliko je dejavnikov nasilja, v našem diskurzu iz različnih teoretičnih izhodišč osvetljujemo družino in šolsko okolje kot najpomembnejša dejavnika nasilja. Pojasnjujemo vrste in oblike nasilja ter njegove posledice za žrtve in okolje. Prikazujemo preventivne akcije proti nasilju v različnih evropskih državah in nacionalno politiko preventive proti nasilju v slovenskem šolskem okolju. Iz teoretičnih izhodišč disertacije lahko zaključimo, da na odnose v organizaciji vplivajo: organiziranost organizacije ter organizacijska struktura in kultura, da so dijaški domovi del šolskega okolja, ki so različnih organizacijskih oblik, v njih bivajo dijaki in ostali vključeni, nosilci vzgojno izobraževalnega procesa pa so pedagoški delavci (vzgojitelji). V dijaških domovih se dogaja kulturna hibridizacija. Ugotavljamo, da sta družina in šolsko okolje zelo pomembna dejavnika nasilja, da imajo otroci in mladostniki, ki so dalj časa žrtve nasilja, trajne posledice na osebnem nivoju in v odnosnih relacijah, da se družba vse bolj zaveda posledic nasilnih dejanj, da države sistemsko pristopajo k preprečevanju nasilja v družini in v šolskemu okolju tako, da sprejemajo nacionalne smernice in programe preprečevanja nasilja v družbi, v družini in vzgoji in izobraževanju ter spreminjajo zakonodajo s tega področja. V empiričnem delu smo raziskovali stališča, prepričanja in vedenjske namere ravnateljev, pedagoških delavcev (vzgojiteljev) in dijakov v odnosu do nasilnih dejanj, ki se dogajajo v dijaških domovih in v družini, ter ugotavljali, kako imajo dijaški domovi v vzgojno delo vključen menedžment preventive proti nasilju. Predmet našega raziskovanja je bil odnos do nasilja, v raziskavo je bilo vključenih 40 dijaških domov v Sloveniji (vsi dijaški domovi, ki so izvajali vzgojno-izobraževalno dejavnost v letu 2010). Raziskovalni vzorec je predstavljalo 23 ravnateljev (57,50 % populacije), 131 pedagoških delavcev (vzgojiteljev) (61,79 % populacije) in 1343 dijakov (25,18 % populacije). Ugotovili smo, da anketiranci najbolj resno ocenjujejo spolno, zatem fizično in nato psihično nasilje, da pedagoški delavci in dijaki bolj resno ocenjujejo nasilna dejanja, storjena v družini kot nasilna dejanja, storjena v šolskem okolju. Iz raziskave izhaja, da pedagoški delavci statistično višje ocenjujejo zasluženo višino kazni kot dijaki, ter da ženske v primerjavi z moškimi bolj resno ocenjujejo nasilna dejanja. Ugotavljamo, da obstajajo statistično pomembne razlike v oceni resnosti nasilnih dejanj v odvisnosti od organizacijske oblike dijaškega doma. Najbolj resno ocenjujejo nasilna dejanja nad istospolno usmerjenimi dijaki in skupinami v samostojnih dijaških domovih, sledijo zasebni dijaški domovi in dijaški domovi, ki so organizacijsko povezani s šolo. Obstajajo tudi statistično pomembne razlike v oceni resnosti nasilnih dejanj nad dijaki, ki javno in jasno opredeljujejo svojo versko pripadnost med samostojnimi domovi in domovi, ki so organizacijsko priključeni šoli, v prid samostojnih domov.
Pedagoški delavci v primerjavi z dijaki bolj resno ocenjujejo nasilno dejanje nad versko in etično drugačnimi posamezniki in skupinami. Med dijaki in pedagoškimi delavci ne obstaja statistično pomembna razlika glede ocene resnosti nasilnih dejanj nad dijaki s posebnimi potrebami. Anketiranci bolj resno ocenjujejo nasilje nad dijaki s posebnimi potrebami, ki imajo specifične primanjkljaje, kot nad nadarjenimi dijaki.
Ugotovili smo,
Ključne besede: organiziranost organizacije, organizacijska kultura, odnosi v organizaciji, dijaški dom, prepričanja, stališča in vedenjske namere do nasilnih dejanj, dijaki, pedagoški delavci, ravnatelji, stališča do nasilja, politika preventive proti nasilju
Objavljeno: 06.03.2012; Ogledov: 2461; Prenosov: 259
Celotno besedilo (2,41 MB) |
9. Razvojne možnosti javnih in zasebnih domov za starejše v Sloveniji z vidika zadovoljstva starostnikovSuzana Bračič, 2011, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji je predstavljen zgodovinski razvoj in zakonodaja na področju skrbi za starejše ljudi, pomen institucionalnega varstva starejših oseb, izhodiščna dejstva o potrebi in pokritosti domskega varstva v Sloveniji. Opisan je standard bivanja v domovih za starejše, cena domskega varstva, struktura zaposlenih in kvaliteta življenja starostnikov v domskem varstvu. Predstavljeni so rezultati raziskave, ki je bila izvedena v domovih za starejše občane v Sloveniji. Na osnovi opravljene analize podatkov so predstavljene razvojne možnosti domov za starejše ter prednosti uporabe novega in modernejšega koncepta oskrbe, ki po programski kakor tudi arhitekturni zasnovi (z razporeditvijo prostorov) bolj ustreza željam in potrebam stanovalcev. Sistem naj bi zagotavljal dejavnosti primerno in vzdrževano infrastrukturo, sprejemljiv bivanjski standard in opremo, starosti in zdravstvenemu stanju primerno prehrano, socialno pomoč in pomoč pri ohranjanju stikov, aktivnosti za ohranjanje sposobnosti in samostojnosti, pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, strokovno zdravstveno nego in rehabilitacijo, dostopnost specializiranih storitev zdravljenja in zadostno število usposobljenih sodelavcev za nudenje storitev. V prihodnje domovi za starejše kot izvajalci institucionalnega varstva pričakujejo strokovno in poslovno avtonomijo, razpolaganje z vodstvenimi in upravljavskimi mehanizmi, priznavanje realnih stroškov poslovanja ter zadostne vire financiranja za izvajanje, razvoj in širjenje dejavnosti. Le z upoštevanjem osebnih navad in potreb stanovalcev, izboljšanjem bivalnega standarda stanovalcev, delovnih pogojev zaposlenih in kakovosti življenja stanovalcev bodo domovi za starejše lahko zadovoljili sedanje in privabili nove stanovalce.
Ključne besede: starostniki, institucionalno varstvo, dom starejših občanov, zdravstvena in socialna oskrba, potrebe starostnikov, zadovoljstvo starostnikov, koncept oskrbe
Objavljeno: 08.05.2012; Ogledov: 3235; Prenosov: 585
Celotno besedilo (4,45 MB) |
10. Profesionalni razvoj vzgojiteljev predšolskih otrokMaja Hmelak, 2012, doktorska disertacija Opis: Postmoderna družba je družba nenehnih sprememb (kulturnih, političnih,
družbenih), ki zahtevajo prilagajanje le-tem tako s strani posameznikov kot
organizacij, pri čemer prihaja do spreminjanja vlog in nalog ter pogledov na
vzgojitelja kot osebo, strokovnjaka in uslužbenca kot tudi na njegovo delo in
odnos do otrok. Vse to od vzgojitelja in tudi od vrtca kot organizacije zahteva
prilagoditve in spremembe glede večje avtonomnosti in profesionalizacije, pri
čemer se vedno pogosteje poudarja pomen vzgojiteljeve profesionalne rasti. Tukaj
se združujeta in prepletata notranja komponenta (njegov osebni interes, motivacija
in osebni oz. osebnostni razvoj) in zunanja (napredovanja, delovni pogoji, plačila,
ugled) komponenta.
V doktorski disertaciji smo preučevali problem profesionalnega razvoja
vzgojiteljev. V prvem delu smo predstavili teoretična izhodišča, pri čemer smo
soočili razmišljanja različnih avtorjev ter podali odgovore na vprašanja o
vzgojiteljevem profesionalnem razvoju. Ob tem smo posegli tako na strokovno
izobraževanje kot osebnostno rast vzgojitelja, razložili pomen in oblike obeh
segmentov profesionalnega razvoja, povedali, kakšni so vplivi na slednjega in
zakaj je pomemben za vzgojitelje predšolskih otrok. Razložili smo, kako poteka
izobraževanje vzgojiteljev in podrobno predstavili poklic vzgojitelja, pri čemer
smo še posebej izpostavili razloge za izbiro vzgojiteljskega poklica kot tudi
delovno obveznost vzgojiteljev predšolskih otrok.
V drugem delu predstavljamo izide empirične raziskave in interpretacijo le-teh.
Osredotočili smo se na štiri področja, in sicer motivacijo ob izbiri študija,
osebnostne lastnosti, strokovno znanje in delo ter zadovoljstvo in pričakovanja. S
tem smo posegli na področje vzgojiteljeve osebnostne, poklicne in socialne
dimenzije, s katero po ugotovitvah Vontove (2005) dosegamo uravnoteženost v
uresničevanju vseh dimenzij profesionalnosti, in s tem višjo kakovost dela ter
zadovoljstva pri delu.
Metodološko smo se odločili za kvantitativne raziskovalne postopke, kjer smo
uporabili anketni vprašalnik za vzgojitelje in anketni vprašalnik za študente
predšolske vzgoje. Raziskavo smo izvedli med slovenskimi in hrvaškimi študenti
in vzgojitelji predšolske vzgoje.
Glavne ugotovitve raziskave so:
a) Glede motivacije ob izbiri študija smo ugotovili, da so se anketiranci za študij
predšolske vzgoje, in s tem poklica vzgojitelja predšolskih otrok, odločili
predvsem zaradi samouresničitvenih in altruističnih razlogov ter da so s svojo
odločitvijo zelo zadovoljni. Ti razlogi predstavljajo notranje dejavnike, osebni
interes, ljubezen do otrok in poklica, predvsem pa iskreno, osebno željo po
delu in vzgoji s predšolskimi otroci.
b) Glede osebnostnih lastnosti smo ugotovili, da anketiranci premorejo vse za
vzgojitelja potrebne lastnosti, ki smo jih na splošno razdelili na dve
podpodročji, in sicer odnos do sebe in odnos do otrok.
c) Glede strokovnega znanja in dela smo ugotovili, da se anketirancem zdi
najpomembneje pridobiti predvsem pedagoško-psihološka znanja in znanja s
posameznih področij kot tudi sposobnost komuniciranja z otroki in njihovimi
starši. Na začetku svoje poklicne poti pričakujejo in zaznavajo nekaj težav, ki
pa so pogosto posledica predvsem 'začetniške treme'. Najbolj močne in
samozavestne se počutijo na področju neposrednega dela z otroci.
d) Glede zadovoljstva in pričakovanj smo ugotovili, da na vzgojiteljevo
zadovoljstvo najbolj vplivata zadovoljstvo otrok in staršev. Ker se zavedajo
pomembnosti dopolnjevanja in nadgradnje svojega znanja in izkušenj, pa
tekom kariere pričakujejo predvsem, da se bodo lahko udeleževali strokovnih
izpopolnjevanj.
Na podlagi vsega lahko strnemo, da se anketiranci zelo zavedajo kompleksnosti
profesionalnega razvoja, ki zajema tako strokovno podkovanost kot osebnostno
zrelost posameznika, kot tudi prilagodljivosti in nenehne nadgradnje že
usvojenega in pridobljenega znanja in pogledov vsakokratnim družbenim
spremembam
Ključne besede: profesionalni razvoj, vzgojitelj, motivi, strokovno delo in
znanje, osebnostni razvoj, zadovoljstvo in pričakovanja, predšolski otrok
Objavljeno: 01.03.2013; Ogledov: 6668; Prenosov: 2406
Celotno besedilo (729,09 KB) |
