| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 25
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Načrtovanje in optimizacija postopka izolacije vrednih spojin iz divjega kostanja (Aesculus hippocastanum L.) : magistrsko delo
Mateja Marinič, 2022, magistrsko delo

Opis: Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je mogočno drevo, ki sodi med najbolj prepoznavne in zanimive drevesne vrste pri nas. Po svetu ga gojijo zlasti kot okrasno drevo, po zaslugi prisotnih bioaktivnih molekul v posameznih delih drevesa pa postaja vse pomembnejša surovina v kozmetični in farmacevtski industriji. Cilj magistrske naloge je bil optimizirati postopek izolacije vrednih spojin iz semen divjega kostanja z uporabo metode odzivnih površin z zasnovo Box-Behnkenovega načrtovanja. Proučevali smo različne ekstrakcijske tehnike, pri čemer je bil poudarek na okolju prijaznejših metodah, kot sta ekstrakcija s podkritično vodo in ekstrakcija z nadkritičnim CO2. Dobljene ekstrakte smo analizirali s spektrofotometričnimi in kromatografskimi metodami (HPLC, GC). Določevali smo vsebnost celokupnih fenolov, celokupnih ogljikovih hidratov, celokupnih escinov, maščobnih kislin (linolna, oleinska, palmitinska in stearinska kislina) in antioksidativno aktivnost ter prisotnost sladkorjev (glukoza, fruktoza, celobioza) in njihovih derivatov (5-HMF, furfural, levulinska kislina). Optimalni pogoji ekstrakcije s podkritično vodo za dosego čim višjih izkoristkov ekstrakcije in ekstraktov bogatih z escini ter zadovoljivimi vrednostmi ostalih vrednih spojin so sledeči: temperatura 150 °C, čas ekstrakcije 18,71 min in razmerje topilo-material 25,5 mL/g. Za tako optimizirane pogoje smo eksperimentalno določili izkoristek ekstrakcije 93,14 % in vsebnost celokupnih escinov 40,56 mg/g semen.
Ključne besede: divji kostanj, vredne spojine, ekstrakcija s podkritično vodo, ekstrakcija z nadkritičnim CO2, optimizacija, metoda odzivnih površin, Box-Behnkenovo načrtovanje
Objavljeno v DKUM: 21.01.2022; Ogledov: 208; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (4,88 MB)

2.
Zdravilni učinki naravnih ekstraktov iz zelišč : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Antonija Malec, 2022, diplomsko delo

Opis: Zelišča se že od nekdaj uporabljajo v medicinske namene, saj predstavljajo pomemben vir spojin z antioksidativnim delovanjem, ki obranijo človeški organizem pred boleznimi, tesno povezanimi z oksidativnimi procesi v telesu. Pomanjkanje znanja o kemijski sestavi, bioloških učinkih in pravilni uporabi naravnih pripravkov lahko povzroči različne neželene stranske učinke, zato je potreba po teh informacijah velika. Cilj diplomskega dela je bil določiti biološke aktivnosti v ekstraktih iz treh različnih zelišč, in sicer žajblja, oljčnih listov in kamilice. Vzorce ekstraktov smo pridobili s pomočjo konvencionalne in Soxhlet ekstrakcije. Ekstrakcije smo izvajali pri različnih temperaturah (40 °C, 60 °C in 80 °C) in različnih razmerjih acetona in vode (čista voda, 50 % vodna raztopina acetona in čisti aceton). Najvišji izkoristek smo dosegli s konvencionalno ekstrakcijo pri ekstraktu kamilice (35,79 %), kjer smo kot topilo uporabili čisto vodo pri 60 °C. Vsebnost totalnih fenolov smo določili s Folin-Ciocalteu metodo. Najvišjo količino totalnih fenolov (34,11 mg GA/g materiala) smo ekstrahirali iz žajblja s pomočjo konvencionalne ekstrakcije z vodo pri 80 °C. Vsebnost celokupnih flavonoidov smo določili s kalorimetrično metodo z uporabo AlCl3 reagenta in ugotovili, da smo najvišjo količino ekstrahirali iz žajblja (13,50 mg QU/g materiala) s konvencionalno ekstrakcijo s 50 % vodno raztopino acetona pri 60 °C. Ekstrakti žajblja so pokazali najvišje antioksidativne aktivnosti, kjer smo najvišjo vrednost določili v ekstraktu žajblja, pridobljenem pri 40 °C s čistim acetonom (86,25 %). Maksimalno antiinflamatorno aktivnost smo določili v ekstraktu žajblja (17,50 %), pridobljenem pri 60 °C s čisto vodo, medtem ko smo najvišjo antihiperglikemično aktivnost določili pri ekstraktu kamilice (45,61 %), pridobljenemu s konvencionalno ekstrakcijo s čistim acetonom pri 40 °C. Ugotovili smo, da so bile konvencionalne ekstrakcije z vodo in 50 % vodno raztopino acetona za določanje antioksidativnih in bioloških aktivnosti proučevanih vzorcev primernejše od Soxhletovih ekstrakcij s čistim acetonom. Prav tako smo za vsako od zelišč dokazali, da so biološko aktivna in lahko imajo zdravilne učinke.
Ključne besede: ekstrakcija, oljčni listi, kamilica, žajbelj, bioaktivne komponente, polifenoli
Objavljeno v DKUM: 20.01.2022; Ogledov: 153; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (4,60 MB)

3.
Separacija vrednih spojin iz lupin granatnega jabolka : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Ema Šušteršič, 2021, diplomsko delo

Opis: Lupina granatnega jabolka vsebuje veliko vrednih komponent, ki so dobri tudi za naše zdravje. Namen diplomske naloge je bil preučiti izkoristke ekstrakcije lupin granatnega jabolka ter koncentracijo vrednih spojin v ekstraktih. Uporabili smo dve različni ekstrakcijski metodi, enostopenjsko ekstrakcijo s podkritično vodo in dvostopenjsko ekstrakcijo, kjer smo v prvi stopnji uporabili konvencionalno ekstrakcijo z vodo ali etanolom, v drugi stopnji pa smo ekstrakt pridobljen v prvi stopnji ponovno ekstrahirali v podkritični vodi. Cilj raziskave je bil pridobiti ekstrakte s čim višjo vsebnostjo elagne kisline. V ta namen smo preučili tudi možnost koncentriranja elagne kisline v ekstraktih s spiranjem ekstraktov z metanolom. Rezultati raziskav kažejo, da se izkoristek enostopenjske ekstrakcije lupin granatnega jabolka znižuje z višanjem temperature, pri tem pa se zvišuje izkoristek trdne faze v reakcijski zmesi, ki predstavlja netopni del. S pomočjo UV-Vis spektrofotometra smo določevali vsebnost totalnih fenolov in flavonoidov v ekstraktih. Ugotovili smo, da se pri zviševanju temperature v enostopenjski ekstrakciji vsebnost celokupnih fenolov in flavonoidov zmanjšuje. V vseh ekstraktih lupin granatnega jabolka smo zaznali visoko antioksidativno aktivnost (več kot 80 %). S tem lahko potrdimo visoko vsebnost antioksidativnih komponent v lupini granatnega jabolka. S pomočjo HPLC analize smo določili vredne komponente (elagna kislina, 5-HMF, 5-metilfurfural, furfural) v posameznih ekstraktih. Ugotovili smo, da dobimo pri dvostopenjski ekstrakciji višjo koncentracijo elagne kisline v ekstraktih, ko uporabimo v prvi stopnji kot topilo etanol (473,4 mg/g ekstrakta elagne kisline). Najvišjo vsebnost pa dobimo, ko ta ekstrakt koncentriramo še z metanolom in znaša 618,6 mg/g ekstrakta. V primeru enostopenjske ekstrakcije s podkritično vodo dobimo najvišjo koncentracijo elagne kisline v ekstraktu pridobljenem pri 250 °C in 3 min, in sicer 153 mg elagne kisline/g ekstrakta. Poleg elagne kisline smo v enostopenjski ekstrakciji analizirali tudi koncentracijo 5-HMF, furfurala in 5-metilfurfurala, ki pa so prisotni v bistveno nižjih koncentracijah.
Ključne besede: Granatno jabolko (Punica granatum L), totalni fenoli, totalni flavonoidi, elagna kislina, antioksidativnost, podkritična voda, biooglje, odpadna biomasa
Objavljeno v DKUM: 06.10.2021; Ogledov: 313; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,81 MB)

4.
Separacija vrednih spojin iz orehovih lupin s pod-kritično vodo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Klemen Gradišnik, 2021, diplomsko delo

Opis: Dandanes so prizadevanja po ohranjanju okolja, recikliranju, večji učinkovitosti procesov, uporabi čistih in obnovljivih virov vse bolj popularna in zaželjena. Primer procesa, ki je okolju prijazen, je ekstrakcija s pod-kritično vodo, saj je voda netoksično topilo. S tem procesom lahko odpadno in neuporabljeno biomaso različnih virov (oreščki, sadje, zelenjava, zelišča, ipd.) uporabimo za pridobivanje raznih vrednih spojin. Veliko oreščkov, kot je navadni oreh (Juglans regia L.), se prideluje po vsem svetu za pridobivanje užitnega jedra. Pri procesu pridobivanja orehovih jeder se mnogo lupin, ki niso užitne, zavrže, saj splošno veljajo za neuporaben stranski produkt. Vendar pa je znano, da orehova lupina vsebuje veliko (potencialno) koristnih spojin, ki se jih žal zavrže z lupinami vred. V okviru diplomske naloge smo izvedli ekstrakcijo orehovih lupin s pomočjo pod-kritične vode pri temperaturah od 200 do 300 °C in reakcijskih časih od 15 do 75 min. Zanimalo nas je kako različni reakcijski pogoji (čas, temperatura) vplivajo na izkoristek ekstrakcije ter katere spojine in v kakšnih količinah se z ekstrakcijo lahko separirajo iz orehovih lupin. S spektrofotometrično metodo smo preučili vsebnost totalnih fenolov in celokupnih flavonoidov v ekstraktih. Z radikalsko metodo DPPH smo v nastalih ekstraktih določili antioksidativno aktivnost, med tem ko smo s pomočjo HPLC metode v vzorcih določili količino nastalih furfuralov. Pri 200 °C in 60 min smo določili maksimalni izkoristek ekstrakcije in je znašal 31,61 %. Najvišjo vsebnost totalnih fenolov smo ugotovili pri 15 min in 300 °C in je bila 342,39 mg GA/g ekstrakta, med tem ko pa smo pri 15 min ter 200 °C dosegli maksimalno vsebnost celokupnih flavonoidov (8,88 mg QU/g ekstrakta). Antioksidativna aktivnost v ekstraktih iz orehovih lupin je bila v območju med 9,73 % in 72,15 %. S HPLC analizo smo ugotovili, da je v ekstraktih furfural najbolj zastopana komponenta. Tekom eksperimentalnega dela smo ugotovili, da je uporaba pod-kritične vode primerna metoda za separacijo vrednih komponent iz orehovih lupin.
Ključne besede: orehove lupine, pod-kritična voda, biomasa, separacija, ekstrakcija, vredne spojine
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 207; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

5.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike : doctoral disertation
Maja Čolnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Ključne besede: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Objavljeno v DKUM: 11.06.2021; Ogledov: 478; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

6.
Izolacija keratina iz odpadne volne s hidrotermičnimi postopki : magistrsko delo
Aleksandra Verdnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Naraščajoča skrb za okolje in vse večje povpraševanje po varnih in trajnostnih bioloških materialih spodbujajo iskanje boljših in zelenih metod za izkoriščanje razpoložljivih naravnih stranskih proizvodov. Odpadna ovčja volna z visoko vsebnostjo keratina (95 %) je le eden izmed stranskih proizvodov, ki nastaja v tekstilni industriji. Smiselno bi bilo biorazgradljiv volneni keratin pretvoriti v komercialne biomateriale in jih uporabiti v nadaljnjih aplikacijah kot sekundarni proizvod. Pri tem ekstrakcija keratina iz odpadne volne s podkritično vodo predstavlja pomembno alternativo konvencionalnim procesom ekstrakcije. V okviru magistrskega dela smo iz odpadne volne izolirali keratin z uporabo podkritične vode. Izolacijo smo izvedli v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju pri temperaturah med 150 °C in 250 °C in reakcijskem času od 5 min do 75 min. Najvišji izkoristek keratina smo dobili pri temperaturi 180 °C in času 60 min. S Fourierevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo smo potrdili prisotnost keratina v dobljenih produktih izolacije. Izoliranemu keratinu smo nato določili molekulsko maso z dvema različnima metodama; s poliakrilamidno gelsko elektroforezo v prisotnosti natrijevega dodecil sulfata (SDS-PAGE elektroforeza) in z uporabo gelske kromatografije. Molekulska masa keratina, nastalega pri reakciji izolacije, je med 4 kDa in 13 kDa. Molekulske mase keratina padajo z naraščanjem temperature.
Ključne besede: odpadna volna, keratin, izolacija, podkritična voda, gelska kromatografija, elektroforeza
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 481; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (3,85 MB)

7.
Razgradnja PVC odpadkov s hidrotermičnimi procesi : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Ana Marija Črešnar, 2020, diplomsko delo

Opis: Polivinilklorid (PVC) je eden izmed najbolj uporabljenih kloriranih plastik, ima zelo širok spekter uporabe, saj je cenovno zelo ugoden in se zaradi svojih lastnosti zelo dobro obnese kot material za različne izdelke. Prisoten je v številnih industrijah kot tudi v vsakdanjem življenju, kjer PVC izdelke najdemo v različnih oblikah. Še posebej pa je pomembno kako ravnamo s PVC odpadki, saj nepravilno ravnanje z njimi lahko povzroči velike okoljske in zdravstvene probleme. V tej diplomski nalogi smo se osredotočili na razgradnjo PVC – ja s hidrotermičnimi procesi v pod- in nadkritični vodi. Eksperimente smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju. Preizkušali smo vpliv temperature in časa na razgradnjo PVC-ja. Eksperiment smo izvajali pri temperaturi 400 °C, 425 °C ter času 30 in 60 min pri konstantnem razmerju material/ voda (4,5g/ 20mL). Po degradaciji smo dobili razgradne produkte v štirih fazah: plinski, oljni, trdni in vodni fazi. Produkte smo nato analizirali s plinsko kromatografijo masno spektrometrijo (GC/MS) in Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR). Količino kloridnih ionov v vodni fazi smo določili z obarjalnimi titracijami. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da velik del kloridnih ionov ostane v vodni fazi in da razgradnja PVC – ja kljub zelo visokim temperaturam ni popolnoma.
Ključne besede: Polivinilklorid, hidrotermični procesi, odpadna embalaža, razgradnja, dekloriranje
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 324; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

8.
Biološka aktivnost naravnih ekstraktov iz začimb : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Vito Prša, 2020, diplomsko delo

Opis: Promoviranje zdravega načina življenja je privedlo do tega, da čedalje več ljudi preprečuje oz. zdravi bolezni po naravni poti. V večini primerov za to uporabljajo rastline in začimbe. Namen diplomske naloge je bil, ugotoviti biološko aktivnost ekstraktov iz treh različnih začimb: kumine, čilija ter cimeta. Za separacijo biološko aktivnih komponent smo izvajali Soxhlet in konvencionalno ekstrakcijo, z različnimi topili ob različnih pogojih. Pridobljenim ekstraktom smo s pomočjo spektrofotometričnih metod določevali vsebnost totalnih fenolov in flavonoidov, antioksidativno, antiinflamatorno ter antihiperglikemično aktivnost. Najvišji izkoristek smo dosegli pri konvencionalni ekstrakciji, kjer smo kot topilo uporabljali 50% vodno raztopino acetona. Prav tako smo ugotovili, da izkoristek narašča s temperaturo premosorazmerno. Vsebnost totalnih fenolov je najvišja v ekstraktu cimeta, ki smo ga dobili s Soxhlet ekstrakcijo. Najvišjo vsebnost totalnih flavonoidov smo zabeležili v ekstraktih kumine, in sicer pri 60°C ter s 50% vodno raztopino acetona kot topilom. Najbolj antioksidativno so delovali ekstrakti cimeta, najvišja vrednost je bila zabeležena v čistovodnem ekstraktu pri 60°C. Antiinflamatorna aktivnost je bila najvišja pri kumini, pri 40°C, kjer smo kot topilo uporabili čisti aceton. Ugotovili smo, da je antihiperglikemična aktivnost najvišja pri cimetovem ekstraktu, kjer smo pri 80°C kot topilo uporabili čisto vodo. Z diplomskim delom smo potrdili, da so izbrane začimbe res biološko aktivne in pozitivno vplivajo na zdravje človeka.
Ključne besede: ekstrakcija, biološka aktivnost, cimet, kumina, čili
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 488; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

9.
Določanje molskih mas ▫$\alpha$▫-amilaze, ▫$\beta$▫-glukozidaze, proteaze in lipaze z metodo gelske kromatografije : magistrsko delo študijskega programa II. stopnje
Jasmina Heric, 2019, magistrsko delo

Opis: Gelska kromatografija je vrsta tekočinske kromatografije in je metoda za ločevanje molekul glede na molekulsko maso. Za gelsko filtracijo uporabljamo steklene kolone, napolnjene s stacionarno (trdno) fazo z enakomerno velikostjo por. Volumen oz. prostor med kroglicami gela (prazen volumen kolone) zapolnjuje mobilna (tekoča) faza. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo gelske kromatografije določiti molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Najprej smo določili skupno koncentracijo proteinov v vzorcih ter določili elucijsi profil encimov. S pomočjo označevalcev znanih molekulskih mas (metilenskega modrila in dekstran modrega) smo izrisali umeritveno krivuljo za določanje molskih mas in nato določili molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Ugotovili smo, da je eksperimentalno določena molska masa α-amilaze je 54,6 kDa, β-glukozidaze 112,2 kDa, proteaze 78,3 kDa in lipaze 26,6 kDa. Rezultate eksperimentalno določenih molskih mas smo primerjali s podatki o molskih masah najdenih v literaturi. Nato smo vse štiri encime združili v mešanico 4 encimov, katerim smo prav tako določili skupno koncentracijo proteinov s pomočjo Bradfordove metode in nato določili aktivnost posameznih encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze v mešanici 4 encimov.
Ključne besede: magistrska dela, gelska kromatografija, molska masa, ▫$\alpha$▫-amilaza, ▫$\beta$▫-glukozidaza, lipaza, proteaza
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 773; Prenosov: 0

10.
Bentonit kot adsorbent za separacijo kovinskih ionov iz vodnih raztopin : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Jaka Kugler, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje okolja s težkimi kovinami in reševanje le te problematike na učinkovit in hkrati ekonomsko sprejemljiv način, predstavlja vedno večji izziv v današnjem času. V diplomski nalogi smo preučevali adsorpcijske lastnosti bentonita za adsorpcijo kovinskih ionov (železo, baker, svinec) iz vodne raztopine. Masne koncentracije kovinskih ionov v raztopini smo določili z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES). Prav tako smo preučili karakteristike samega bentonita (velikost delcev, zeta potencial, specifična površina, volumen por). Karakterizacija je pokazala, da je v našem vzorcu bentonita povprečni zeta potencial - 0,257 mV in povprečna velikost delcev 1657 nm. Ugotovili smo, da s spreminjanjem pH raztopin Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov, bentonit najbolje adsorbira pri pH vrednosti 7. Spreminjali smo tudi koncentracije samih raztopin z Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov v območju od 1 mM do 13 mM in izmerili, da ima bentonit največjo kapaciteto pri koncentraciji 13 mM. Prav tako smo preizkusili medsebojni vpliv ionov na adsorpcijo in ugotovili, da je učinkovitost adsorpcije vseh treh ionov nad 99 %. Iz rezultatov diplomskega dela lahko sklepamo, da je bentonit odlična izbira za odstranjevanje železovih, bakrovih in svinčevih ionov iz vode.
Ključne besede: adsorpcija, bentonit, težke kovine, zeta potencial, ICP OES
Objavljeno v DKUM: 10.10.2019; Ogledov: 870; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici