| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 17
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Razgradnja polietilenskih odpadkov v superkritični vodi
Anja Štrakl, 2019, diplomsko delo

Opis: Razgradnja odpadne embalaže je v današnjem času zelo aktualna tema, saj se delež komunalnih in industrijskih odpadkov iz dneva v dan povečuje. V zadnjem času so zato raziskave na področju alternativnih, okolju prijaznih metod recikliranja odpadkov zelo intenzivne. Polietilen (PE) predstavlja najbolj razširjeno plastiko na svetovni ravni, ki se nahaja predvsem v embalaži, kot so plastične vrečke, folije, plastenke, tudi v kozmetičnih izdelkih, prehrambeni industriji in energetiki. Sub- in superkritična voda je okolju prijazno topilo in odličen reakcijski medij za depolimerizacijo plastike v različne uporabne produkte. S tem namenom smo v diplomski nalogi proučevali razgradnjo odpadne barvne embalaže iz PE v superkritični vodi (SCW). Postopek smo izvajali v visokotlačnem, visokotemperaturnem šaržnem reaktorju, kjer smo odpadni barvni PE v razmerju z vodo 1/5 (g/mL) izpostavljali temperaturam 425 ºC in 450 °C v časovnih intervalih od 15 do 240 minut. Pri razgradnji odpadne barvne embalaže iz PE v SCW smo dobili štiri faze: oljno fazo ali vosek, vmesno, vodno ter plinsko fazo. Produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali z GC/MS metodo, v vodni fazi pa smo določevali totalni ogljik (TC). Ugotovili smo, da se odpadna barvna embalaža iz PE v SCW ni popolnoma razgradila pri temperaturi 425 ºC pri časih 15 in 30 minut. Nastala oljna faza je vsebovala veliko ogljikovodikov, kjer so pri nižjih temperaturah in krajših časih prevladovali dolgi ogljikovodiki, pri višjih temperaturah in daljših časih pa so se pojavljali aromatski ogljikovodiki. Plinska faza je vsebovala različne pline, predvsem alkane in alkene.
Ključne besede: odpadni polietilen, recikliranje, superkritična voda, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Objavljeno: 22.07.2019; Ogledov: 292; Prenosov: 0

3.
Recikliranje odpadne pet embalaže s pod- in nadkritično vodo
Anita Sever, 2019, diplomsko delo

Opis: Polietilen tereftalat (PET) sodi med najbolj razširjene termoplastične smole. Ima dobre mehanske, toplotne in kemijske lastnosti. Uporabljamo ga predvsem za izdelavo embalaže za pitno vodo in živila. PET je nerazgradljiva plastika, zato se ga vedno več nabira v naravi. Zaradi negativnih posledic kopičenja PET v naravi, dajemo dandanes vse večji pomen ločevanju in recikliranju odpadne PET embalaže. PET lahko recikliramo na več načinov. Eden izmed najučinkovitejših načinov je kemijsko recikliranje s hidrotermično degradacijo. Namen diplomskega dela je bil preučiti recikliranje odpadne PET embalaže s pod in nadkritično vodo. Pod- in nadkritična voda je odličen reakcijski medij za degradacijo odpadne PET embalaže. Odpadna PET embalaža namreč po degradaciji v pod in nadkritičnih vodi razpade na monomere. Glaven monomer, ki nastane je tereftalna kislina (TPA). TPA predstavlja glavno korist recikliranja, iz nje namreč lahko ponovno izdelamo PET. Eksperimentalni del hidrotermične degradacije odpadne PET embalaže smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju v pod in nadkritični vodi. Reakcije smo izvajali pri štirih različnih temperaturah 250, 300, 350 in 400 °C in reakcijskem času 1, 10 in 30 minut. Nastale produkte hidrotermične degradacije smo analizirali s HPLC, FT-IR in GC-MS metodami. Analize produktov hidrotermične degradacije odpadne PET embalaže so pokazale, da dobimo najvišji izkoristek glavnega produkta TPA pri podkritičnih pogojih, in sicer pri temperaturi 300 °C in času 30 minut. Izkoristek TPA pri degradaciji odpadne barvne PET embalaže je znašal 85%. Za primerjavo izkoristkov smo izvedli še hidrotermično degradacijo brezbarvne odpadne PET embalaže pri enakih pogojih. Dobljen izkoristek je znašal 90%. Z višanjem temperature v nadkritično območje se je izkoristek TPA zniževal, zaradi nastajanja sekundarnih produktov.
Ključne besede: PET, kemijsko recikliranje, pod in nadkritična voda, hidrotermična degradacija, tereftalna kislina
Objavljeno: 19.07.2019; Ogledov: 341; Prenosov: 0

4.
Use of non-conventional cell disruption method for extraction of proteins from black yeasts
Maja Čolnik, Mateja Primožič, Željko Knez, Maja Leitgeb, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: The influence of pressure and treatment time on cells disruption of different black yeasts and on activities of extracted proteins using supercritical carbon dioxide process was studied. The cells of three different black yeasts Phaeotheca triangularis, Trimatostroma salinum, and Wallemia ichthyophaga were exposed to supercritical carbon dioxide (SC $CO_2$) by varying pressure at fixed temperature (35°C). The black yeasts cell walls were disrupted, and the content of the cells was spilled into the liquid medium. The impact of SC $CO_2$ conditions on secretion of enzymes and proteins from black yeast cells suspension was studied. The residual activity of the enzymes cellulase, $beta$-glucosidase, $alpha$-amylase, and protease was studied by enzymatic assay. The viability of black yeast cells was determined by measuring the optical density of the cell suspension at 600 nm. The total protein concentration in the suspension was determined on UV–Vis spectrophotometer at 595 nm. The release of intracellular and extracellular products from black yeast cells was achieved. Also, the observation by an environmental scanning electron microscopy shows major morphological changes with SC $CO_2$-treated cells. The advantages of the proposed method are in a simple use, which is also possible for heat-sensitive materials on one hand and on the other hand integration of the extraction of enzymes and their use in biocatalytical reactions.
Ključne besede: P. triangularis, W. ichtyophaga, T. salinum, supercritical carbon dioxide, enzyme activity, cells
Objavljeno: 10.07.2017; Ogledov: 497; Prenosov: 218
.pdf Celotno besedilo (2,13 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Bioseparation processes and biocalatysis
Maja Leitgeb, Mateja Primožič, Katja Vasić, Maja Čolnik, 2016, drugo učno gradivo

Ključne besede: biokataliza, bioseparacijski procesi, laboratorijske vaje
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 240; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (521,11 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Izolacija keratina iz perja s hidrotermičnimi postopki
Ksenija Rutnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Perutninsko perje predstavlja enega najbolj obremenilnih in neizkoriščenih odpadkov, saj zavzema do 10 % celotne teže perjadi, kar na letni ravni nanese skoraj 10 milijonov ton odpadkov. Zaradi visokega deleža keratina (90 %) je perje potencialna surovina za pridobivanje le – tega, hkrati pa bi tako postal izkoriščen vir, namesto onesnažujoč odpadek. V sklopu magistrske naloge smo izvedli izolacijo keratina iz perutninskega perja s subkritično vodo, pri temperaturah med 120 °C in 250 °C, in časih med 5 minut in 75 minut. Ugotovili smo, da je optimalna temperatura za izvedbo izolacije 180 °C. S FTIR analizo smo potrdili prisotnost keratina v produktih izolacije s subkritično vodo. Molekulsko maso nastalega produkta smo določili s SDS – PAGE elektroforezo in gelsko kromatografijo. Molekulska masa keratina nastalega pri reakciji izolacije se giblje med 4 kDa in 12 kDa. Iz teh rezultatov sklepamo, da subkritična voda pri visoki temperaturi deluje kot reducent in razcepi disulfidne vezi v molekuli keratina, ki posledično razpade na manjše enote. Za določitev uporabnosti metode izolacije iz perutninskega perja s subkritično vodo v industrijskem merilu, bi bile potrebne nadaljnje raziskave.
Ključne besede: perutninsko perje, keratin, izolacija, subkritična voda
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 141; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,48 MB)

7.
Adsorpcija kovinskih ionov na žlindro
Mihael Irgolič, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje z odpadnimi vodami predstavlja velik delež onesnaževanja narave. V teh odpadnih vodah se pogosto nahajajo tudi težke kovine, ki jih moramo zaradi ogrožanja okolja, živali in ljudi iz vode odstraniti. Kot poceni metoda za odstranjevanje težkih kovin iz vode, se je uveljavila adsorpcija. V iskanju učinkovitih ter poceni adsorbentov, se je dobro izkazala tudi žlindra, ki je stranski produkt pri proizvodnji jekla. V diplomskem delu predstavljamo rezultate raziskave adsorpcijskih lastnosti bele žlindre. Žlindri smo najprej določili specifično površino BET, volumen por, premer por, velikost delcev in zeta potencial. Nadalje smo preučevali vpliv pH in koncentracije na adsorpcijo železovih, bakrovih in svinčevih ionov. Hkrati smo preučili še medsebojni vpliv izbranih ionov na adsorpcijo. Preučevali smo učinkovitost in kapaciteto adsorpcije in iz rezultatov ugotovili, da pH minimalno vpliva na adsorpcijo bakra in železa, svinec pa ima adsorpcijski maksimum pri pH 7. Pri preiskovanju vpliva koncentracije smo ugotovili, da učinkovitost adsorpcije s koncentracijo narašča za svinec, na baker in železo pa skoraj ne vpliva, saj je bila učinkovitost v območju koncentracij od 1 mM do 13 mM 100 %. Medsebojni vpliv ionov daje pozitivne rezultate na učinek adsorpcije.
Ključne besede: adsorpcija, žlindra, težke kovine, zeta potencial, BET
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 144; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (718,54 KB)

8.
Hidrotermična degradacija odpadne embalaže iz polipropilena
Kristina Kranjčec, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen in cilj diplomskega dela je bil raziskati hidrotermično degaradacijo odpadne embalaže iz polipropilena (PP) s pomočjo superkritične vode ter določiti nastale produkte. Izvedena je bila primerjava pisanega in brezbarvnega PP. Proučevali smo vpliv procesnih parametrov, kot so tlak, temperatura, razmerje voda/PP na potek in kinetiko reakcij razgradnje odpadne embalaže iz PP v superkritični vodi. PP je trd termoplastičen polimer z gostoto med 0,9 in 0,92 g/cm3. V mnogih pogledih je podoben polietilenu, vendar z večjo mehansko in natezno trdnostjo ter toplotno stabilnostjo. Odporen je proti polarnim topilom, kislinam, raztopinam soli in olju ter neodporen proti kloriranim ogljikovodikom. Zaradi dobrih mehanskih in fizikalnih lastnosti je eden izmed najbolj zastopanih polimerov v svetu. Uporablja se v različne namene, kot so folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, v ploščah, ceveh, avtomobilski industriji ter v beli tehniki. Zaradi velike zastopanosti tega polimera in vpliva ter kopičenja v okolju smo izvedli hidrotermično degradacijo pisanega PP in brezbarvnega PP. Hidrotermično degradacijo smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah 425 °C in 450 °C ter reakcijskih časih od 15 do 240 min. Nastale produkte smo filtrirali ter analizirali s pomočjo plinske kromatografije/masne spektrometrije GC/MS ter določili vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je največji izkoristek plina nastal pri 240 min degradaciji – tako barvnega kot brezbarvnega PP v superkritični vodi – najmanj pa ga je nastalo pri 15-minutni degradaciji. Najbolj zastopane komponente so metan, etan, propan, izobutan ter ogljikov dioksid. Dokazali smo, da je največji donos alkanov prisoten le pri višji temperaturi. Majhne razlike v vsebnosti alkanov, ki so prisotni pri isti temperaturi, lahko pripišemo aditivom ter različnim primesem, ki jih vsebuje pisani PP. Izkoristki nastale oljne faze s podaljševanjem reakcijskega časa upadajo, saj se dolgi ogljikovodiki cepijo na krajše.
Ključne besede: hidrotermična degradacija, superkritična voda, barvni PP, brezbarvni PP
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 162; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,60 MB)

9.
Bentonit kot adsorbent za separacijo kovinskih ionov iz vodnih raztopin
Jaka Kugler, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje okolja s težkimi kovinami in reševanje le te problematike na učinkovit in hkrati ekonomsko sprejemljiv način, predstavlja vedno večji izziv v današnjem času. V diplomski nalogi smo preučevali adsorpcijske lastnosti bentonita za adsorpcijo kovinskih ionov (železo, baker, svinec) iz vodne raztopine. Masne koncentracije kovinskih ionov v raztopini smo določili z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES). Prav tako smo preučili karakteristike samega bentonita (velikost delcev, zeta potencial, specifična površina, volumen por). Karakterizacija je pokazala, da je v našem vzorcu bentonita povprečni zeta potencial - 0,257 mV in povprečna velikost delcev 1657 nm. Ugotovili smo, da s spreminjanjem pH raztopin Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov, bentonit najbolje adsorbira pri pH vrednosti 7. Spreminjali smo tudi koncentracije samih raztopin z Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov v območju od 1 mM do 13 mM in izmerili, da ima bentonit največjo kapaciteto pri koncentraciji 13 mM. Prav tako smo preizkusili medsebojni vpliv ionov na adsorpcijo in ugotovili, da je učinkovitost adsorpcije vseh treh ionov nad 99 %. Iz rezultatov diplomskega dela lahko sklepamo, da je bentonit odlična izbira za odstranjevanje železovih, bakrovih in svinčevih ionov iz vode.
Ključne besede: adsorpcija, bentonit, težke kovine, zeta potencial, ICP OES
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 209; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

10.
Adsorpcija ionov težkih kovin na zeolit
Urban Šket, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je rezultat preučevanja adsorpcije težkih ionov Pb2+, Cu2+ in Fe2+ na zeolit. Ker so ti ioni zelo močni onesnaževalci okolja, se pojavlja vprašanje kako zaščititi naravo pred njihovimi škodljivimi vplivi. Ena iz med možnosti je adsorpcija ionov na močen adsorbent, kar je v našem primeru zeolit. Tako je bistveno, da dobro spoznamo zeolit, preučimo njegovo strukturo in lastnosti, ter nato z različnimi kemijskimi analizami določimo, kakšne zmožnosti adsorpcije ima zeolit. Namen diplomske naloge je bil določiti adsorpcijske lastnosti zeolita v raztopini za adsorpcijo ionov težkih kovin ( Cu2+, Fe2+, Pb2+ ), določiti masne koncentracije kovinskih ionov z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES), ter preučiti specifiko samega zeolita (zeta potencial, specifična površina, velikost delcev). Za ugotavljanje adsopcijskih lastnosti zeolita smo spreminjali dva ključna parametra, koncentracijo raztopine težkih ionov, ter pH raztopine. S spreminjanjem teh parametrov smo prišli do ugotovitve, da so najbolj optimalni pogoji za adsorpcijo pri koncentraciji 13 mM in pri pH vrednosti 7. S preiskovanjem vpliva koncentracije težkih ionov na adsorbent smo ugotovili, da uspešnost adsorpcije pri višji koncentraciji upada, izjema je le baker. Pri spreminjanju pH vrednosti, pa se je izkazalo, da pH nima takšen velik vpliv na adsorpcijo kot jo ima koncentracija, saj smo ugotovili, da se adsorpcijska sposobnost malo zmanjša le pri zelo nizki pH vrednosti ( pH = 2,5 ). Ugotavljali smo tudi medsebojni vpliv ionov na učinkovitost adsorpcije ionov na zeolit, pri čemer se je izkazalo, da mešanica ionov v raztopini dobro vpliva na adsorpcijo, saj je bila v našem primeru učinkovitost adsorpcije za vse tri ione nad 99%.
Ključne besede: adsorpcija, zeolit, ioni težkih kovin, zeta potencial, koncentracija, pH raztopine
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 84; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici