| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 34
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Izolacija in karakterizacija eteričnega olja iz peščenega smilja (Helichrysum arenarium)
Simona Gjorgievska, 2021, magistrsko delo

Opis: 1400
Ključne besede: 96
Objavljeno: 08.03.2021; Ogledov: 101; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (6,09 MB)

2.
Primerjava nekaterih ekstrakcijskih metod za določanje vsebnosti kalija v trdnih materialih
Petra Korber, 2020, diplomsko delo

Opis: Kalij spada med najpomembnejša rastlinska makrohranila in je nujno potreben za rast in razvoj rastlin in živali. Določanje kalija postaja predvsem v kmetijstvu vedno pomembnejše. Lahko dostopni kalij je tisti del celokupne vsebnosti, ki se nahaja v talni raztopini ali pa je kot koloid razpršen v tleh in je kot tak dostopen za rastline. Tekom diplomskega dela smo izvedli študijo vsebnosti kalija v štirih trdnih materialih, v travi, pepelu, blatu čistilnih naprav in v zemlji. Vsebnost kalija smo določevali s hitrimi testi, kivetnimi testi in s kalijevo ion selektivno elektrodo. Za razkroj trdnih snovi se lahko uporabljajo različna ekstrakcijska topila. Določitev kalijevih ionov v trdnih materialih smo izvedli s petimi različnimi topili in metodami za ekstrakcijo trdnih snovi. Uporabili smo sledeče metode: i) Olsenovo metodo kjer pripravimo ekstrakcijsko topilo tako, da v destilirano vodo dodamo natrijev hidrogenkarbonat; ii) Bray in Kurtzovo metodo 1 ter iii) Bray in Kurtzovo metodo 2, kjer je topilo mešanica amonijevega fluorida in klorovodikove kisline, redčena z destilirano vodo. Razlika med metodama ii) in iii) je v količini klorovodikove kisline, ki jo dodamo ekstrakcijskemu topilu; iv) Al metoda po Egner -Riehm – Domingu, ki je največkrat uporabljena metoda za ekstrakcijo trdnih snovi. Po tej metodi je topilo mešanica amonijevega laktata in ocetne kisline, redčena v destilirani vodi ter v) Williams in Stewartova metoda, kjer je ekstrakcijsko topilo ocetna kislina, redčena v destilirani vodi. Vsebnost kalija v vzorcih smo najprej preverili s hitrimi testi, da smo ugotovili približno koncentracijsko območje. Glede na rezultate smo vzorce ustrezno redčili in vsebnost kalija določili še s kivetnimi testi. Vsebnost kalija v pepelu smo določili tudi s kalijevo ion selektivno elektrodo. Rezultati dobljeni s kivetnimi testi za metodi D1 in D2 zaradi velikega redčenja niso natančni in znatno odstopajo od ostalih. Metoda C se je izkazala kot metoda pri kateri se je iz vseh materialov izločilo dosti kalijevih ionov. Najmanj kalija se je izločilo z metodo E. Koncentracije kalija za pepel, ki so dobljene z ISE so veliko nižje od povprečnih vrednosti kalorimetričnih metod. Največ kalija se je izločilo iz pepela, najmanj pa iz zemlje.
Ključne besede: biološki material, makrohranila, kalij, vsebnost kalija, ekstrakcijske metode, kivetni testi, ion selektivna elektroda
Objavljeno: 13.10.2020; Ogledov: 203; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

3.
Speciacijska analiza kroma v vinu in pivu z uporabo tekočinske kromatografije z visoko ločljivostjo, masne spektrometrije z induktivno sklopljeno plazmo in obogatenih stabilnih izotopov 53 Cr(III) ter 50 Cr(VI)
Maja Gabrič, 2020, diplomsko delo

Opis: Vino in pivo sta priljubljeni pijači. Vsebujeta vodo, minerale, vitamine, elemente v sledovih in različne organske spojine, kot so organske kisline, polifenoli, aminokisline, polisaharidi in alkohol. Med elementi v sledovih se v obeh pijačah nahaja tudi krom (Cr). V okolju sta najbolj stabilni kemijski obliki trivalentni (Cr(III)) in šestvalentni (Cr(VI)) krom. Spojine Cr(VI) so za vse žive organizme zelo strupene in kancerogene, medtem ko so spojine trivalentnega kroma bistveno manj strupene in v nizkih koncentracijah esencialne za človeka. V znanstveni literaturi so v zadnjem obdobju objavili članke, ki poročajo o vsebnosti Cr(VI) v vinih in pivih. To bi pomenilo, da pitje teh pijač predstavlja dolgoročno kronično izpostavljenost velikega dela človeškega prebivalstva strupenemu Cr(VI). Polifenoli in ostale organske spojine, ki so v vinu in pivih so močni reducenti. Zaradi njih vina in piva, ne morejo vsebovati Cr(VI). Ugotovitve o navzočnosti Cr(VI) v vinih in pivih, so najverjetneje posledica napačno uporabljenih analiznih postopkov za določanje kemijskih zvrsti kroma (speciacije kroma). Zato smo v diplomski nalogi želeli potrditi hipotezo, da Cr(VI), v vinih in pivih, ne more obstajati. V ta namen smo analizirali vzorce vina in piva z zanesljivim postopkom speciacijske analize z anionsko-izmenjalno tekočinsko kromatografijo z visoko ločljivostjo (HPLC) v povezavi z masno spektrometrijo z induktivno sklopljeno plazmo (ICP-MS). Obnašanje Cr(III) in Cr(VI) v vzorcih vin in piv smo preučili z uporabo obogatenih stabilnih izotopov 53Cr(III) in 50Cr(VI). Kromatografsko ločbo smo spremljali z ICP-MS pri m/z 50, 52 in 53. V vzorcih vin in piv smo določili tudi celotne koncentracija kroma in nekaterih izbranih elementov. Rezultati kažejo, da vina in piva ne vsebujejo Cr(VI), ter da se je izotopsko označen 50Cr(VI), ki smo ga dodali v vino in pivo, zaradi prisotnosti antioksidantov in organske snovi v vzorcih, reduciral do 50Cr(III).
Ključne besede: vino, pivo, speciacija kroma, tekočinska kromatografija z visoko ločljivostjo, masna spektrometrija z induktivno sklopljeno plazmo, obogateni stabilni izotopi 53Cr(III) in 50Cr(VI)
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 202; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

4.
Odstranjevanje sledov organskih onesnaževal iz modelnih odpadnih vod z uporabo osmoznega procesa
Tjaša Goltnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni rezultati, ki smo jih pridobili tekom odstranjevanja sledov organskih onesnaževal iz modelnih odpadnih vod z uporabo osmoznega procesa. Pri tem smo uporabili votlo-vlaknaste biomimetične akvaporinske FO membrane, ki imajo na notranji strani vlaken vstavljene molekule proteina akvaporina. Ugotavljali smo ali te membrane v celoti zadržijo različne farmacevtske učinkovine iz skupine farmacevtskih izdelkov in izdelkov za osebno nego, natančneje iz podskupine farmacevtskih učinkovin in sicer natrijev diklofenak, naproksen, karbamazepin, azitromicin in sulfametoksazol. Prav tako smo proces osmoze izvajali pri spremenjenih pogojih (pH, pretok črpalke, smer toka, različni volumni DS in FS, koncentracija in vrsta DS). Rezultati so pokazali, da je proces osmoze učinkovit za odstranjevanje zdravilnih učinkovin iz odpadne vode, na membrano in potek procesa pa ima največji vpliv sprememba pH in koncentracija DS.
Ključne besede: proces osmoze, akvaporinske biomimetične membrane, votlo-vlaknaste membrane, organska onesnaževala v sledovih, odpadne vode, osmotski tlak
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 186; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (3,38 MB)

5.
Kromatografsko določanje vsebnosti bisfenola a v embaliranih vodah
Lucija Hajdinjak, 2020, diplomsko delo

Opis: Embalirane vode spadajo med najbolj pogoste nakupe v vsakdanjem življenju, saj voda spada med najbolj zdrave pijače na svetu. Zaradi svoje embalaže pa lahko vsebuje številne strupene snovi, med katere spada tudi bisfenol A. Te snovi namreč prehajajo iz embalaže v vodo. Bisfenol A je sintetična kemikalija, ki se uporablja kot monomer pri sintezi polikarbonatne plastike. Veliko se ga uporabi za sintezo epoksidnih smol. Plastiki daje zelo dobre karakteristike, vendar pa je za človeka strupen. Njegov nezreagiran delež migrira iz embalaže v vodo in ob zaužitju lahko v našem telesu vzpodbudi in povzroči številne bolezni in nepravilnosti. Zaradi njegovih negativnih učinkov na zdravje ljudi so številni proizvajalci plastike začeli izločat bisfenol A iz sintez, vendar se ga še vedno uporablja. Ravno zaradi tega smo želeli raziskati, ali plastenke vode še vedno vsebujejo bisfenol A, ki nato lahko migrira v vodo, ki jo zaužijemo. V sklopu diplomskega dela smo razvili uporabne metode ekstrakcije bisfenola A na trdni fazi na koloni Strata X ter metode njegove kvantitativne analize s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti v povezavi z UV detekcijo. Analizirali smo 15 vzorcev vod, in sicer 10 srbskega in bosanskega porekla ter 5 slovenskega porekla. Uporabnost metode smo potrdili na obogatenih vzorcih vode. Uporabljeni topili za pripravo standardnih raztopin, pri postopkih ekstrakcije ter pripravo mobilnih faz za kromatografijo sta bila metanol in acetonitril. Izvedli smo reverzno fazno izokratsko elucijo in bisfenol A zaznali pri 210 nm. Prikazana analiza je zelo primerna za vzorce bisfenola A, katerih koncentracije presegajo 1 mg/L. Metoda pa ni bila dovolj občutljiva za analizo vzorcev nižjih koncentracij, kar se je pokazalo kot pomanjkljivost pri analizi realnih vzorcev. Bisfenol A se namreč v vodi nahaja v izredno nizkih koncentracijah, ki pa so po rezultatih sodeč pod mejo zaznavnosti UV detektorja.
Ključne besede: bisfenol A, embalirana voda, plastika, tekočinska kromatografija, ultravijolična svetloba
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 132; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

6.
Določevanje lahkohlapnih in težjehlapnih spojin v ekstraktih rastlin iz družine Zingiberaceae z uporabo različnih kromatografskih tehnik
Kaja Makoter, 2020, diplomsko delo

Opis: Ingverjevke (Zingiberaceae) so družina rastlin z značilnim vonjem in okusom, znane po vsem svetu. V kulinarične namene jih uporabljajo predvsem kot začimbe, imajo pa tudi številne medicinske učinke. Rastline vsebujejo številne komponente, kot so terpeni, flavonoidi, diarilheptanoidi, ogljikovi hidrati, beljakovine, škrob in druge. Da bi določili komponente različnih rastlin, smo izvedli analize na štirih rastlinah iz družine ingverjevk: mali galangal (Alpinia officinarum), ingver (Zingiber officinale), kurkuma (Curcuma longa) in kardamom (Elettaria cardamomum). Pri analizi lahkohlapnih komponent v eteričnih oljih smo izvedli destilacijo z vodno paro po Clevengerju, ter na tak način ekstrahirali eterična olja v preiskovanih rastlinskih vrstah. Ta smo analizirali s plinsko kromatografijo, sklopljeno z masnim spektrometrom (GC-MS). Prav tako smo dele rastlin zmleli in izvedli ekstrakcijo s pomočjo ultrazvoka, kjer smo kot topilo uporabili metanol. Te ekstrakte smo analizirali z reverzno-fazno tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti z UV zaznavo (RP-HPLC-UV). Nazadnje smo izvedli še analizo komponent v posameznih rastlinah s pomočjo GC-MS, kjer smo vzorce predhodno derivatizirali. Ugotovili smo, da v eteričnih oljih malega galangala in kardamoma prevladujejo monoterpeni, medtem ko v eteričnih oljih ingverja in kurkume prevladujejo seskviterpeni. Glavna komponenta eteričnega olja malega galangala je 1,8-cineol (1,8-cineol), ingverja α-zingiberene (α-zingiberen), kurkume β-turmerone (β-turmeron), ar-turmerone (ar-turmeron) in ar-curcumene (ar-kurkumen) in kardamoma α-terpinyl acetate (α-terpinil acetat) in 1,8-cineol (1,8-cineol). Z RP-HPLC-UV metodo smo pri malem galangalu določili diarilheptanoide ter flavonoide, med katerimi je bilo največ galangina. Pri ingverju smo določili gingerole, med katerimi je bilo največ 6-gingerola, in shogaole (šogaole). Pri kurkumi pa smo potrdili naslednje komponente: kurkuminoidi (kurkumin, demetoksikurkumin in bis-demetoksikurkumin), ar-turmerone (ar-turmeron), curlone (curlon) in α-turmerone (α-turmeron). Pri analizi komponent z GC-MS smo po derivatizaciji spojin v vzorcih dokazali prisotnost monosaharidov. Med spojinami eteričnih olj prevladujejo lahkohlapne komponente, medtem ko ostale identificirane komponente spadajo med težjehlapne komponente.
Ključne besede: Ingverjevke (Zingiberaceae), eterična olja, GC-MS, RP-HPLC-UV, destilacija z vodno paro po Clevengerju, ekstrakcija na UZ kopeli, derivatizacija
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 158; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (6,56 MB)

7.
Uporaba globoko evtektičnih topil kot zelene alternative za ekstrakcijo aktivnih učinkovin iz pegastega badlja (silybum marianum)
Manca Merslavič, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje študijo priprave globoko evtektičnih topil kot nadomestnega medija škodljivim organskim topilom za ekstrakcijo aktivnih učinkovin iz pegastega badlja. V okviru magistrske naloge smo pripravili pet globoko evtektičnih topil različne sestave ter dodatno 80 % etanol kot konvencionalno organsko topilo in preverjali, katero od njih je najbolj ugodno za ekstrakcijo silimarinov iz pegastega badlja. Za sintezo globoko evtektičnih topil smo uporabili naslednje spojine: holin klorid, mentol, 1,4-butandiol, 1,2-propandiol, mlečno kislino in sečnino. Po HPLC analizi smo iz kromatogramov in enačbe umeritvene premice izračunali, kolikšna je bila koncentracija skupnih silimarinov, ki smo jih ekstrahirali iz posameznega vzorca. Vsa DES topila, razen DES2 (mentol : 1,4-butandiol v razmerju 1 : 2), so bila redčena z vodo, in sicer v razmerju 75 % DES-25 % H2O. Ugotovili smo, da se je največ silimarinov sprostilo v 80 % etanolu, ki je polarno protično topilo. Sledili sta globoko evtektični topili iz holin klorida in 1,2-propandiola ter holin klorida in 1,4-butandiola. Njima sta sledili globoko evtektični topili iz holin klorida in mlečne kisline ter holin klorida in uree (sečnine), najmanj silimarinov pa se je sprostilo v globoko evtektično topilo iz mentola in 1,4-butandiola, ki je bilo tudi edino topilo, ki ni vsebovalo vode, torej hidrofobno. Iz rezultatov je razvidno, da je prisotnost vode v topilu pozitivno vplivala na izkoristek ekstrakcije silimarinov iz pegastega badlja, vendar so bile koncentracije skupnih silimarinov, ekstrahiranih iz pegastega badlja, kljub temu izredno nizke, zaradi česar bo v prihodnje potrebnih še veliko raziskav, da bi to lahko izboljšali.
Ključne besede: globoko evtektična topila, pegasti badelj, silimarin, zelena kemija, silybum marianum
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 168; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

8.
Sočasno določanje ferulne, kavne in p-kumarne kisline v rastlinskih vzorcih s tekočinsko kromatografijo
Mateja Krempl, 2020, magistrsko delo

Opis: Določali smo vsebnosti ferulne kisline, kavne kisline in p-kumarne kisline v vzorcu rdečega grozdja, v trgovsko dosegljivem rožmarinovem ekstraktu in v trgovsko dosegljivem ekstraktu zelene kave. Preiskovane kisline smo določali s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti z UV zaznavo. Za ločevanje spojin smo uporabili izokratsko elucijo, kjer smo kot mobilno fazo uporabili mešanico metanola, vode in ocetne kisline v volumskem razmerju 15:80:5. Spojine v ekstraktih smo potrdili s primerjavo retenzijskih časov standardov, kvantifikacijo pa smo izvedli na podlagi umeritvenih krivulj. Linearnost metode je bila za vse preiskovane kisline potrjena v koncentracijskem območju 1,0–100,0 mg/L. Vzorce smo pripravljali z različnimi postopki ekstrakcij (ekstrakcija tekoče-tekoče, ekstrakcija trdno tekoče z etilacetatom v Soxhletovem aparatu in s pomočjo ultrazvoka, ekstrakcija po kislinski hidrolizi in ekstrakcija po alkalni hidrolizi vzorcev). Najvišje vsebnosti preiskovanih spojin v rdečem grozdju so bile določene z ekstrakcijo po kislinski hidrolizi vzorcev kot tudi po ultrazvočni ekstrakciji. V vzorcu rožmarinovega ekstrakta in ekstrakta zelene kave preiskovanih kislin nismo zaznali.
Ključne besede: Validacija, ekstrakcija, ferulna kislina, kavna kislina, p-kumarna kislina, rastlinski vzorci, tekočinska kromatografija.
Objavljeno: 12.06.2020; Ogledov: 385; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

9.
Določevanje težkih kovin in toksičnih organskih spojin v ekstraktih listov Lawsonia inermis L.
Špela Vivijana Kristan, 2020, diplomsko delo

Opis: Lawsonia inermis L. znana tudi pod imenom hena, je rastlina, ki se uporablja kot naravna barva za lase, poslikavo kože in nohtov. Takšna naravna barvila lahko vsebujejo težke kovine ali toksične organske spojine v sledovih, ki ob prepogosti izpostavljenosti povzročijo škodljive učinke na zdravje ljudi. Zato je izrednega pomena določevanje nevarnih substanc v pasti oz. listih hene z zanesljivimi analiznimi metodami z zmožnostjo zaznave nizkih koncentracij preiskovanih spojin. V diplomskem delu smo določili vsebnosti štirinajstih težkih kovin v vzorcih hene z masno spektrometrijo z induktivno sklopljeno plazmo (ICP MS) in vsebnosti dveh aromatskih aminov (para-fenilendiamina in orto-fenilendiamina) s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (HPLC) z DAD detektorjem. Za analizo živega srebra smo uporabili atomsko absorpcijsko spektrometrijo (AAS), saj se pri ICP MS analizi pojavljajo prevelike motnje. Analizirali smo osem komercialno dostopnih barv, ki so bile kupljene na slovenskem tržišču in en vzorec prahu hene, brez deklaracije, kupljen na tržnici v Egiptu. V vseh vzorcih hene smo v sledovih odkrili težke kovine. Večina koncentracij težkih kovin je bila znotraj predpisanih mejnih vrednosti, ki jih predpisujejo mednarodne organizacije in vladne institucije za kozmetične izdelke ali heno. Izjema so bile koncentracije kroma, z maksimalno vrednostjo 137,01 mg/kg in koncentracije niklja, z maksimalno vrednostjo 14,49 mg/kg. Od vseh elementov smo najvišje vrednosti izmerili za aluminij v obsegu 472 mg/kg do 5907 mg/kg, za katerega sicer ni predpisanih mejnih vrednosti v kozmetičnih izdelkih ali v heni. S HPLC analizo smo ugotovili, da so v vseh analiziranih vzorcih hene vrednosti aminov pod mejo določljivosti.
Ključne besede: Hena, Lawsonia Inermis, težke kovine, aromatski amini, ICP-MS, HPLC
Objavljeno: 10.06.2020; Ogledov: 452; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (3,79 MB)

10.
Razgradnja lignina med preraščanjem gobe pleurotus ostreatus na lignoceluloznem substratu
Melisa Gjura, 2019, diplomsko delo

Opis: Lignocelulozni substrati so v večji meri sestavljeni iz lignina, vsebujejo pa tudi hemicelulozo in celulozo. Če želimo lignocelulozne materiale uporabljati v različne industrijske namene, je razgradnja lignina pomemben predkorak. Lignin se lahko razgrajuje v fazi preraščanja z določeno gobo. Gobe izločajo specifične encime, ki pomagajo razgrajevati lignin do te mere, da se lahko nadalje vršijo reakcije s celulozo in hemicelulozo. Razgradnja lignina je v naravi počasen proces. V laboratorijskem merilu smo želeli preveriti vpliv prisotnosti gobe Pleurotus ostreatus na razgradnjo lignina. Zanimala nas je razlika med razgradnjo lignina dveh substatov in sicer slame ter miskantusa. Oba substrata spadata med lignocelulozne materiale, vendar ima pšenična slama v osnovi večji delež lignina, kot pa miskantus. Eksperiment je temeljil na različnih substratih, ki so bili predobdelani z isto gobo. Inkubacijski čas vzorcev je bil 30 dni. Merili smo razliko v vsebnosti lignina na začetku in na koncu preraščanja, ter v različnih vmesnih časovnih intervalih. Vzorci so bili predhodno pripravljene mešanice piščančjega gnoja z žagovino in substatom, preraščenim z gobo v različnih razmerjih. Kot kontrolne vzorce smo pripravili tudi mešanice substrata, ki ni bil predobdelan z gobo P. ostreatus ter piščančjega gnoja z žagovino v enakih razmerjih. Opazovali smo razliko v razgradnji lignina. Da bi rezultate podkrepili, smo kvantificirali nekatere monosaharide, ki bi morali nastajati, medtem ko se lignin razgraja. Ugotovitve diplomskega dela so, da je inkubacijski čas 30 dni bistveno prekratek za znatno zmanšanje koncentracije lignina v lignoceluloznih substratih. Žal nismo dokazali niti, da goba pozitivno vpliva na razgradnjo lignina. Rezultati, ki smo jih pridobili s pomočjo Klasonove metode, so razpršeni in ne dajejo jasnega vpogleda, kako in koliko lignina je moč razgraditi na izbranih substratih. Z raziskavami nismo uspeli dokazati neposredne korelacije med razgradnjo lignina in vsebnostjo monosaharodov, saj dobljeni rezultati nakazujejo na to, da gobe nastale monosaharide porabijo kot vir enegije za svojo nadaljno rast.
Ključne besede: lignin, monosaharidi, Klasonova metoda, Pleurotus ostreatus
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 379; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (3,84 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici