| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv agresivnega medija in vnetnih procesov na korozijo biokompatibilnih kovinskih implantatov v umetni slini
Maša Hren, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo proučevali korozijo biokompatibilnih kovinskih implantatov v umetni slini. Nerjavno jeklo AISI 316L in titanovo zlitino Ti90Al6V4 smo korodirali v umetni slini, v katero smo dodajali spojine, ki jih običajno s hrano in pijačo vnašamo v ustno votlino ali nastajajo kot produkt vnetnih procesov in predstavljajo precej agresiven medij za kovinske implantate. Dodajali smo NaCl različnih koncentracij ter HCl, s katero smo vplivali na vrednosti pH. Vnetno stanje v ustni votlini smo simulirali z dodatkom H2O2 in mlečne kisline različnih koncentracij. Korozijske parametre smo spremljali s potenciodinamsko metodo in elektrokemijsko impedančno spektroskopijo. Vzorce smo pri konstantni temperaturi, 37 °C, potopili v izbrani medij, kjer smo jih pasivirali 24, 48, 72 in 96 ur. Izvedli smo tudi meritve nepasiviranih vzorcev. Na podlagi pridobljenih meritev smo vzorcem določili hitrost korozije in jih glede na vrednosti korozijskih parametrov medsebojno primerjali. Ugotovili smo, da so bile korozijske hitrosti relativno nizke, kar dokazuje zelo dobro korozijsko odpornost uporabljenih materialov, zato sta materiala primerna za dentalne implantate. Prav tako smo ugotovili, da je titanova zlitina korozijsko odpornejša kot nerjavno jeklo v vseh proučevanih medijih, razen v umetni slini s 5 % in 10 % H2O2 z mlečno kislino. Opazili smo tudi, da se korozijske hitrosti znižujejo in zvišujejo glede na čas pasiviranja, kar je najverjetneje posledica spreminjanja debeline zaščitne oksidne plasti na površini.
Ključne besede: korozija, nerjavno jeklo, titanova zlitina, kovinski implantati, umetna slina
Objavljeno: 04.10.2018; Ogledov: 569; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

2.
Uporaba oplaščenega zeolita za odstranjevanje organske snovi iz kompostne vode
Maša Hren, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo proučevali odstranjevanje huminske kisline iz modelnih in kompostnih vod z adsorpcijo na zeolit. Testirali smo štiri različne sintetične zeolite: ZSM-5 Silicalite, ZSM-5 MFI:14-19, ZP-13X, ZP-4A-TSR. Ker se je kot najprimernejši izkazal ZSM-5 Silicalite, smo ga granulirali ter granule oplastili s TiO2. Proučevali smo učinkovitost oplaščenega zeolita in neoplaščenega zeolita za adsorpcijo huminske kisline iz modelne in kompostne vode. Poskuse smo izvajali v koloni z nasutim slojem granul, pri spreminjanju pretoka in pH modelne vode. Pri pretoku 4 mL/min smo na podlagi izmerjenih absorbanc pri 254 nm ugotovili, da je največji izkoristek v kislem pH modelne vode, in sicer za oplaščen zeolit 23,4 % in za neoplaščen zeolit 13,9 %. Pri adsorpciji pod pogoji kislega in bazičnega pH je bil izkoristek adsorpcije višji pri uporabi oplaščenega zeolita napram uporabi neoplaščenega zeolita, ravno obratno pa je bilo pri nevtralnem pH. Pretok smo zmanjšali na 2 mL/min in ponovili poskus z nevtralnim pH modelne vode, pri čemer se je izkazalo, da je izkoristek višji pri uporabi oplaščenega zeolita, in sicer 32,4 % za oplaščen in 26,5 % za neoplaščen zeolit. Poskuse smo na enak način izvedli še s kompostno vodo, pri čemer smo spreminjali pretok. Izkoristek adsorpcije z uporabo oplaščenega proti neoplaščenemu zeolitu v kompostni vodi se je pri pretoku 0,5 mL/min zvišal za 7,0 % in pri pretoku 2 mL/min za 9,9 %.
Ključne besede: zeolit, adsorpcija, kompostna voda, oplastitev s TiO2, čiščenje vode
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 812; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici