| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Cianogeni glikozidi v slivah (Prunus domestica L.) in njihovih proizvodih : magistrsko delo
Lucija Praprotnik, 2023, magistrsko delo

Opis: Cianogeni glikozidi so sekundarni metaboliti, ki se nahajajo v rastlinah, v katerih je bilo do sedaj identificiranih 112 spojin. Pomembni so z vidika obrambe rastlin, saj se pri poškodbi rastlinskih tkiv pod vplivom β-glukozidaze spremenijo v toksičen vodikov cianid, ki je nevaren tudi za človekovo zdravje. Postavlja se vprašanje o varnosti cianogenih živil, saj bi potencialno z uživanjem velikih količin lahko prišlo do preobremenitve telesa s cianovodikovo kislino. Vsebina naloge temelji na rezultatih raziskav, ki so bile opravljene o cianogenih glikozidih v slivah (Prunus domestica L.) in njihovih proizvodih. Ker gre za nalogo preglednega tipa, je bila uporabljena metoda dela pregled obstoječe novejše literature in raziskav na omenjeno temo. Ugotovili smo, da slive vsebujejo cianogena glikozida prunasin in amigdalin, pri čemer prednjači slednji. Največja vsebnost cianogenih glikozidov je v koščicah, medtem ko jih v mesu ploda skoraj ni zaznati. S procesiranjem (namakanje, sušenje, fermentacija, ipd.) se delež amigdalina zmanjšuje, vendar ga nekaj v končnem proizvodu vseeno ostane. Ta vrednost je praviloma sicer pod mejo škodljivosti, se pa meja lahko hitro prekorači predvsem pri nepravilnem postopku žganjekuhe, natančneje pri nepravilni pripravi drozge iz koščičastega sadja.
Ključne besede: cianogeni glikozidi, rožnice, slive, zdravje, proizvodi iz sliv, fermentacija
Objavljeno v DKUM: 03.05.2023; Ogledov: 509; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (1,71 MB)

2.
Pomen in vloga embalaže ter njen vpliv na živila
Lucija Praprotnik Golenač, 2019, diplomsko delo

Opis: Embalaža je danes široko uporabljana. Poznamo več vrst embalaže, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Pri uporabi embalaže se pogosto premalo zavedamo nevarnosti, ki jo le-ta lahko predstavlja za naše zdravje. Tako smo se odločili, da na osnovi pregleda obstoječe literature raziščemo, ali je steklo res inertno in kako je z prehajanjem snovi iz plastike in drugih materialov v živila. Ugotovili smo, da je steklo, ki se splošno uporablja za hrambo živil, neoporečno, kar pa ne velja za silikatno in svinčevo steklo. Večje težave so pri plastiki, kjer v hrano prehaja precej oporečnih snovi. V glavnem gre za hormonske motilce, kot so bisfenol A (BPA),bis (2-etilheksil) ftalat (DEHP), dioksini in poliklorirani bifenili (PCB). Ti negativno vplivajo na naše zdravje, saj so kancerogeni, glede na raziskave pa vplivajo tudi na reproduktivno sposobnost. Tudi embalaža iz papirja ni povsem varna, saj se preko in iz papirja v hrano lahko izločajo nevarne tiskarske barve, benzidin in mineralna olja, ki so prav tako dokazano rakotvorne. Pri embalaži iz kovine, ki se pogosto uporablja za izdelavo konzerv, težavo predstavljajo premazi z laki v notranjosti konzerv, ki vsebujejo težke kovine in melamin, med drugim pa tudi hormonske motilce, predvsem BPA. Steklo torej ostaja edina inertna embalaža za živila. Z napredovanjem analitičnih metod je mogoče pričakovati, da se bo seznam neželenih snovi, ki prehajajo iz embalaže v živila, le še povečeval.
Ključne besede: embalaža, steklo, plastika, prehajanje, hormonski motilci
Objavljeno v DKUM: 06.09.2019; Ogledov: 2044; Prenosov: 298
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici