| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KAZNIVO DEJANJE ZLORABE POLOŽAJA ALI ZAUPANJA PRI GOSPODARSKI DEJAVNOSTI (240. ČLEN KZ-1)
Klaudija Jelenko, 2015, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.
Ključne besede: Gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kazniva dejanja, zloraba položaja ali zaupanja, gospodarska dejavnost, delictum proprium, namerni delikt, Untreue, izneverjenje, gospodarska družba, protipravnost razpolaganja družbenika, teorija soglasja
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 6353; Prenosov: 1177
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

2.
PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE
Klaudija Jelenko, 2013, diplomsko delo

Opis: Iskanje odgovora na vprašanje ali pravica do življenja zajema tudi pravico do smrti, se zastavlja ljudem od zmeraj. Že v antični zgodovini so omenjenemu vprašanju posvečali veliko pozornost in oblikovali bolj ali manj zaokrožena stališča do tega človeškega vprašanja. Evtanazija v dobesednem prevodu pomeni dobro smrt in je kot sinonim za usmrtitev brez bolečin, predmet številnih razprav. Le-teh je v današnjem času zmeraj več predvsem zato, ker je medicina ustvarila velik napredek v smislu podaljšanja pričakovane življenjske dobe, hkrati pa je razvila pripomočke, ki človeka ohranjajo pri življenju, čeprav sam ni sposoben izvajati niti najosnovnejših življenjskih funkcij in si sam ali njegovi svojci zanj želijo evtanazijo. Ta se pojavlja v različnih oblikah. Tako poznamo aktivno in pasivno, prostovoljno in neprostovoljno ter posredno in neposredno evtanazijo (posredno imenujemo tudi metoda z dvojnim učinkom). V okviru nadzorovanega konca človeškega življenja govorimo tudi o samomoru z zdravnikovo pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu priskrbi navodila ali sredstva, samo dejanje, posledica katerega je smrt, pa si zada pacient sam. Vprašanje legalizacije evtanazije je postalo aktualno šele v zadnjih dvajsetih letih. Pred tem je bilo njeno izvajanje v glavnem prepovedano predvsem zaradi močnega vpliva Cerkve, ki evtanaziji ostro nasprotuje, v Drugi svetovni vojni pa se je beseda evtanazija uporabljala za množična pobijanja »nearijcev«. Dovolitev evtanazije v posameznih državah danes je posledica dojemanja pravice do življenja kot pravice, ki daje posamezniku možnost svobodne odločitve o smrti. Dodaten argument njeni dovolitvi je pravica do dostojanstva, ki pa je človeku v veliki meri odvzeto, če priklenjen na bolniško posteljo v hudih bolečinah čaka na svoj konec. Pretresljive so zgodbe Nancy Cruzan, Ge. Pretty, g. Welby-ja in številnih drugih, ki so se pred nacionalnimi sodišči ali pred Evropskim sodiščem za človekove pravice borili za dovolitev izvedbe evtanazije, ki bi končala njihove muke. Prav primeri posameznikov, ki so pomagali pri samomoru ali kako drugače sodelovali pri smrti na prošnjo bolnika, so v mnogih državah privedli do dovolitve evtanazije. Le ta je sicer v večini primerov še zmeraj opredeljena kot kaznivo dejanje, vendar pa posameznik ni kazensko preganjan, v kolikor je bila evtanazija izvedena v okviru strogo določenih pogojev. Na ta način je danes evtanazija pravno dopustna na Nizozemskem, v Belgiji, Luxemburgu, nekaterih državah v ZDA,… V Švici dovoljujejo zdravnikovo pomoč pri samomoru, za ta namen pa so ustanovili tudi organizacije, kot sta Exit in Dignitas. Nasprotniki legalizacije opozarjajo, da pravica do življenja, ne zajema pravice do smrti (takšno mnenje je dal tudi Svet Evrope). Pravica do dostojanstva v tem smislu, pa pomeni skrb bližnjih za umirajočega. Dovolitev evtanazije po mnenju njenih nasprotnikov bi prinesla številne zlorabe in pritisk na bolne, naj se zanjo odločijo.
Ključne besede: evtanazija, aktivna in pasivna evtanazija, metoda z dvojnim učinkom, samomor z zdravnikovo pomočjo, pravno stališče, Cerkev, legalizacija, pravica do življenja
Objavljeno v DKUM: 13.01.2014; Ogledov: 2977; Prenosov: 825
.pdf Celotno besedilo (528,45 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici