1. Omejitve lastninske pravice s poudarkom na razlastitvi ter civilnopravno varstvo v zvezi z gradnjo javne infrastruktureKlara Boršič, 2018, magistrsko delo Opis: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria).
Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes.
O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Ključne besede: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 2083; Prenosov: 399
 Celotno besedilo (2,34 MB) |
2. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno praksoKlara Boršič, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo z naslovom »Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso« obravnava institut priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in vsebuje pregled aktualnih sodnih odločb na tem področju.
Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah omogoča izpolnitev temeljnih predpostavk, in sicer dobre vere, lastniške posesti ter preteka 10 – letne priposestvovalne dobe, ki morajo biti izpolnjene kumulativno. Do priposestvovanja nepremičnine lahko pride v primerih, ko posestnik pridobi le posest na stvari, ne pa lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev. Zato pravimo, da institut sanira neveljavno pridobitev lastninske pravice in zagotavlja pravno zaščito posestnika oziroma bodočega lastnika nepremičnine.
V diplomskem delu predstavim razvoj instituta, njegovo ureditev na področju Slovenije od Avstrijskega Občnega zakonika (ODZ), nato Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in do današnje ureditve v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ).
Stvarnopravni zakonik je dal zemljiški knjigi nekoliko večji pomen. Določa namreč, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti glede dejstva, da je stvar njegova. To pomeni, da je pri vpisanih nepremičninah lahko v dobri veri samo, če se je vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pa zakonodajna ureditev ni povsem jasna, saj lahko iz nje razberemo, da zakonik dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje nepremičnin. Kljub temu, da Stvarnopravni zakonik določa strožje zahteve glede priposestvovanja nepremičnin lahko opazimo, da sodna praksa v zadnjih letih vse bolj pogosto dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, nepremičnine, SPZ, ODZ, ZTLR, dobra vera, zemljiška knjiga, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno v DKUM: 23.05.2016; Ogledov: 4682; Prenosov: 758
Celotno besedilo (1,83 MB) |
3. VLOGA GRADBENEGA DNEVNIKAKlara Boršič, 2015, diplomsko delo Opis: Gradbeni dnevnik je dnevnik o izvajanju del, ki ga morajo izvajalci voditi pri gradnji vseh gradb, kjer je potrebno gradbeno dovoljenje, razen pri gradnji nezahtevnih gradb ali pri gradnji v lastni režiji. Pomembno je vpisovanje vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na pravilnost in kakovost izvedenih del, kot so vremenske razmere, število zaposlenih, opozorila s strani nadzorne osebe, morebitni dogovori med izvajalcem in investitorjem. Podlaga za vodenje gradbenega dnevnika je sklenjena gradbena pogodba med izvajalcem in investitorjem, kjer določita bistvene sestavine kot so gradba, cena, rok, dodatni dogovori in nadzorno osebo. Slednja je zadolžena za nadzor nad izpolnjevanjem gradbenega dnevnika, pravilnostjo izvedenih del, upoštevanje dogovorjenih rokov. Vsa gradbiščna dokumentacija se v času gradnje v enem izvodu hrani na gradbišču, po zaključku pa en izvod trajno hrani investitor, upravna enota, ki izda uporabno dovoljenje vsaj 10 let in izvajalec vsaj 10 let. Vpogled v dokumentacijo v času gradnje mora biti omogočen vsem nadzornim organom in tudi gradbenemu inšpektorju.
Ključne besede: gradbeni dnevnik, gradbena pogodba, cena na enoto, skupaj dogovorjena cena, cena na ključ, nadzor pri gradnji
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 3050; Prenosov: 289
Celotno besedilo (242,87 KB) |
