| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 22
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Zamreženje encimov iz gobe Pleurotus ostreatus
Mihaela Taljan, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je opisano gojenje glive Pleurotus ostreatus (P. ostreatus) na gojiščih različne sestave. Gojišča so bila sestavljena iz mešanice pšeničnih otrobov in odpadnih materialov. Spremljali smo prirast glive, glede na različne sestave gojišča. Tako smo ugotovili, da je najugodnejše gojišče za rast glive P. ostreatus, tisto, ki je sestavljeno iz pšeničnih otrobov in slame. Po 8. dneh gojenja P. ostreatus na različnih gojiščih smo ekstrahirali encime iz glivnega micelija P. ostreatus. V pridobljenih encimskih ekstraktih smo določili koncentracijo proteinov, aktivnosti in specifične aktivnosti encimov celulaze, lakaze in α-amilaze. Ugotovili smo, da je za proizvodnjo teh encimov iz glive P. ostreatus, najugodnejši substrat sestavljen iz pšeničnih otrobov in hruške. Magistrsko delo prav tako opisuje imobilizacijo dobljenih encimov v obliki zamreženih encimskih skupkov (CLEAs) in magnetnih zamreženih encimskih skupkov (mCLEAs). Imobilizacijo v obliki m CLEAs smo izvedli na predhodno sintetizirane magnetne nanodelce prevlečene s hitozanom (H) ali dekstranom (CMD). CLEAs in mCLEAs smo določili učinkovitost imobilizacije in preostalo specifično aktivnost. Ugotovili smo, da sta encima celulaza in lakaza bila uspešno imobilizirana v obliki CMD-mCLEAs, ki smo jih pripravili iz encimskega ekstrakta, katerega gojišče je bilo sestavljeno iz pšeničnih otrobov in trave. Imobilizacija α-amilaze pa je bila najuspešnejša v primeru sinteze H-mCLEAs, ki smo jih pripravili iz istega encimskega ekstrakta. Prav tako smo izvedli študijo stabilnosti CLEAs in mCLEAs pri 4 °C. Po 2 tednih skladiščenja pri 4 °C smo določili še preostalo specifično aktivnost CLEAs in mCLEAs. Preostala specifična aktivnost imobiliziranih encimov se je po 2. tednih skladiščenja zmanjša, kar pomeni, da je stabilnost le teh upadla.
Ključne besede: Pleurotus ostreatus, celulaza, lakaza, α-amilaza, CLEAs, mCLEAs, preostala specifična aktivnost
Objavljeno: 09.06.2021; Ogledov: 72; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (5,03 MB)

2.
Stabilnost inkapsulirane hrenove peroksidaze
Mitja Macur, 2020, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je obsegal pripravo imobilizirane hrenove peroksidaze (HRP), in sicer inkapsulirane v obliki alginatnih kroglic, določanje preostale aktivnosti inkapsulirane HRP ter določanje aktivnosti inkapsulirane HRP po skladiščenju pri temperaturah -18 °C, 4 °C, 22 °C in 30 °C. Encim HRP smo inkapsulirali v natrijev alginatni hidrogel z metodo ionotropnega geliranja v raztopini kalcijevega klorida (CaCl2) v obliki sferičnih kroglic. Vzorce kroglic z inkapsulirano HRP smo razdelili na 2 dela ter jih skladiščili v natrijevem acetatnem pufru (pH = 7,8) in na suhem v petrijevki. Rezultate smo primerjali s preostalo aktivnostjo HRP v raztopini in ovrednotili vpliv in način skladiščenja na aktivnost inkapsulirane HRP z izbranim nosilcem. Ugotovili smo nezanemarljiv vpliv alginatnega nosilca na preostalo aktivnost HRP. Rezultati kažejo, da alginatni nosilec učinkovito izboljša aktivnost HRP, medtem ko podaljšanja uporabnosti nismo potrdili. Inkapsulirani HRP v pufru se preostala aktivnost pri temperaturah skladiščenja -18 °C in 4 °C s časom povečuje in je v začetku nižja od preostale aktivnosti HRP, skladiščene pri višji temperaturi. Kot najbolj primeren način se izkaže skladiščenje inkapsulirane HRP v pufru, četudi smo potrdili njeno uhajanje iz alginatnih kroglic.
Ključne besede: imobilizacija, hrenova peroksidaza, inkapsulacija, natrijev alginat, encimska aktivnost
Objavljeno: 09.11.2020; Ogledov: 162; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (2,55 MB)

3.
Gojenje pleurotus ostreatus na različnih substratih iz odpadnega materiala
Monika Gobec, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno gojenje Pleurotus ostreatus na različnih odpadnih substratih iz kmetijstva z namenom pridobitve visoko aktivnih encimov. Gojišča so bila zasnovana iz rastnega medija, pšeničnih otrobov ter izbranih substratov (slama, trava, bučke,kumare, breskev, marelica, hruška ter paprika). Po osmih dneh inkubacije smo s postopkom ekstrakcije pridobili ekstrakte encimov, ki smo jim določili koncentracijo (vsebnost) proteinov, aktivnost ter specifično aktivnost izbranih encimov celulaze, lakaze ter α- amilaze. Zanimal nas je razrast glive v posameznih vzorcih ter prirast/izguba biomase po osmih dneh gojenja.
Ključne besede: Pleurotus ostreatus, celulaza, lakaza, α-amilaza
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 119; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

4.
Vezava encimov na površinsko modificirane magnetne nosilce
Katja Vasić, 2020, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija zajema dva dela, v prvem delu smo se osredotočili na sintezo magnetnega nosilca, modificiranega z organskim polimerom karboksimetil dekstranom (CMD). V sintezni postopek smo vpeljali tri različne koncentracije CMD (0,25 g/mL, 0,40 g/mL in 0,50 g/mL CMD) ter sintetizirali tri različne modificirane magnetne nanodelce (CMD1-MNPs, CMD2-MNPs in CMD3-MNPs). Sintetizirane CMD-MNPs smo okarakterizirali z različnimi analiznimi metodami: Fourier-transformirano infrardečo spektroskopijo (FT-IR), termogravimetrično analizo (TGA), vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM), energijsko disperzijsko spektroskopijo (EDS), transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM), z meritvami dinamičnega sipanja svetlobe (DLS). Magnetne lastnosti smo določili z elektronsko paramagnetno resonanco (EPR) in vibracijskim magnetometrom (VSM). Uspešno smo sintetizirali magnetne nosilce CMD-MNPs z ozkimi porazdelitvami nanovelikosti od 27-30 nm. S FT-IR analizo smo določili prisotnost karboksilnih in hidroksilnih skupin na površini CMD-MNPs, kar potrjuje prisotnost polimerne prevleke CMD na sintetiziranih MNPs. Z meritvami EPR in VSM smo dokazali, da imajo sintetizirani CMD-MNPs magnetne lastnosti ter feromagnetni sistem. Določili smo inhibitorne lastnosti CMD-MNPs na rast dveh bakterijskih kultur. Inhibitorne učinke na rast testnih mikroorganizmov smo zaznali pri CMD3-MNPs, medtem ko ostali CMD-MNPs in neprevlečeni MNPs ne izkazujejo antimikrobne učinkovitosti. Proučevali smo tudi inhibitorne lastnosti MNPs modificiranih s hitozanom (HIT-MNPs) in aminosilanom (AMS-MNPs) na petih različnih bakterijskih kulturah, pri katerih nismo zaznali inhibiornega učinka na rast izbranih mikororganizmov. Za nadaljnje raziskave smo izbrali CMD3-MNPs, na katerega smo vezali encim alkohol dehidrogenazo (ADH). V drugem delu doktorske disertacije smo nosilec CMD3-MNPs površinsko funkcionalizirali z epiklorohidrinom (EClH). Optimalna koncentracija EClH je znašala 4 % (v/v). Proučevali smo vpliv različnih procesnih parametrov na preostalo aktivnost in učinkovitost imobilizacije ADH na CMD3-MNPs. Pri optimalnih pogojih imobilizacije ADH na CMD3-MNPs smo dosegli 89,6 % preostalo aktivnost imobilizirane ADH in 99,5 % učinkovitost imobilizacije. Nadaljevali smo s postopkom koimobilizacije, pri čemer smo na funkcionaliziran nosilec CMD3-MNPs koimobilizirali encim ADH in kofaktor β-nikotinamid adenin dinukleotid (β-NAD). S spreminjanjem procesnih parametrov smo proučevali njihov vpliv na preostalo aktivnost imobilizirane ADH s kofaktorjem β-NAD na CMD3-MNPs in učinkovitost koimobilizacije. Pri optimalnih pogojih koimobilizacije ADH in β-NAD na CMD3-MNPs smo dosegli 73,3 % preostalo aktivnost ADH ter 93,8 % učinkovitost imobilizacije. Izvedli smo še študijo termične stabilnosti proste ADH, ADH imobilizirane na CMD3-MNPs in ADH koimobilizirane z β-NAD na CMD3-MNPs pri različnih temperaturah. ADH imobilizirana na CMD3-MNPs je ohranila skoraj 60 % svoje začetne aktivnosti po 24. urah inkubacije pri temperaturah 20 °C in 40 °C. ADH koimobilizirana z β-NAD na CMD3-MNPs je pri temperaturi 30 °C ohranila 75,4 % začetne aktivnosti, pri 50 °C pa 66,5 % začetne aktivnosti po 5. urah inkubacije. Proučili smo še stabilnost ADH imobilizirane na CMD3-MNPs in ADH koimobilizirane z β-NAD na CMD3-MNPs, ki smo ju skladiščili pri 4 °C. Po treh tednih sta obe obliki imobilizrane ADH ohranili 60 % svoje začetne aktivnosti. Magnetne nosilce HIT-MNPs in AMS-MNPs smo funkcionalizirali z mrežnim povezovalcem glutaraldehidom (GA) in amino-donorjem pentaetilenheksaminom (PEHA), na katere smo imobilizirali encim β-galaktozidazo (β-GAL) ter optimirali koncentraciji GA in PEHA. Pri kombinaciji obeh GA in PEHA smo dosegli hiperaktivacijo encima (128,9 %), do katere pride zaradi konformacijskih sprememb encima. Hiperaktivacijo smo dosegli tudi pri imobilizaciji β-GAL na AMS-MNPs. Najvišjo preostalo aktivnost β-GAL smo dosegli, kadar smo kot mrežni povezovalec uporabili 20 % (v/v) PEHA (154,4 %).
Ključne besede: magnetni nanodelci, karboksimetil dekstran, karakterizacijska analiza, funkcionalizacija, epoksi zamreževanje, epiklorohidrin, glutaraldehid, encimi, imobilizacija, koimobilizacija, β-nikotinamid adenin dinukleotid, alkohol dehidrogenaza, β-galaktozidaza, kinetični parametri
Objavljeno: 13.05.2020; Ogledov: 639; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (9,26 MB)

5.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod
Ana Jurgec, 2019, diplomsko delo

Opis: Zagotavljanje čiste in kvalitetne vode postaja problem sodobne družbe. Težke kovine so eno izmed najnevarnejših onesnaževal, saj niso biološko razgradljive, se kopičijo v naravi in toksično učinkujejo na žive organizme že pri zelo nizkih koncentracijah. V primerjavi z ostalimi metodami za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod, se je adsorpcija na različne adsorbente izkazala kot bolj ekonomična in učinkovita. Z razvojem nanotehnologije so bili magnetni nanodelci deležni pozornosti mnogih raziskav za iskanje najprimernejši adsorbentov težkih kovin. Namen diplomske naloge je bila sinteza stabilnih maghemitnih nanodelcev ter njihova funkcionalizacija s hitozanom po treh različnih metodah. Ugotoviti je bilo treba, kateri delci so najprimernejši za odstranjevanje Cr(VI) ionov iz raztopine in pri kateri pH vrednosti je adsorpcija najučinkovitejša. Maghemitne delce smo sintetizirali z metodo koprecipitacije in jih nato funkcionalizirali s hitozanom po treh različnih metodah (metoda kovalentne vezave, mikroemulzijska metoda in suspenzijska zamreževalna metoda). Delce smo dodali v raztopino z znano koncentracijo Cr(VI) ionov, da je potekla adsorpcija. Adsorpcijo smo izvedli pri treh različnih pH vrednostih (pH 3, 4 in 5) ter določili optimalno vrednost za adsorpcijo težkih kovin na posamezne magnetne nanodelce. Kvantitativno analizo Cr(VI) v raztopini po adsorpciji smo izvedli spektrofotometrijsko z 1,5- difenilkarbazidom. Po opravljeni analizi smo primerjali uspešnost adsorpcije in določili delce, ki so dosegli najvišje odstotke adsorpcije. Ugotovili smo, da so najprimernejši delci za odstranjevanje Cr(VI) iz vode maghemitni delci funkcionalizirani z mikroemulzijsko metodo. Izkazalo se je tudi, da so najboljšo adsorpcijo vsi delci dosegli pri vrednosti pH 3.
Ključne besede: težke kovine, krom(VI), odpadne vode, magnetni nanodelci, hitozan
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 532; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

6.
Koimobilizacija alkohol dehidrogenaze in nikotinamid adenin dinukleotida na magnetne nanodelce
Tina Oprešnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil sintetizirati magnetne nanodelce s koprecipitacijo železovih oksidov, jih prevleči z CM-dekstranom ter na njih preučiti koimobilizacijo encima ADH ter kofaktorja NAD+. Po aktivaciji nanonosilcev z mrežnim povezovalcem EClH smo na njih koimobilizirali ADH in NAD+. Prostemu in imobiliziranemu encimu smo določali aktivnost z encimskim aktivnostnim testom ter izračunali preostalo aktivnost encima. Bradfordova metoda nam je služila za določanje koncentracije proteinov, s pomočjo katere smo imobilizirani ADH izračunali učinkovitost imobilizacije. Postopek koimobilizacije smo optimizirali s spreminjanjem imobilizacijskih pogojev, in sicer mase magnetnih nanodelcev, izbire mrežnega povezovalca (EClH ali GA), časa aktivacije magnetnih nanodelcev, zaporedja, časa in temperature koimobilizacije, koncentracije kofaktorja in koncentracije encima. Po določitvi optimalnih pogojev smo raziskali termično stabilnost prostega in imobiliziranega encima ter možnost skladiščenja imobiliziranega encima. Eksperimentalno smo Michaelisovi konstanti določili (KM) prosti in imobilizirani ADH. Pri optimalnih imobilizacijskih pogojih (50 mg magnetnih nanodelcev, 2 h aktivacije nanonosilcev z EClH, 2 h imobilizacije NAD+ s koncentracijo 20 mM, 4 h imobilizacije ADH s koncentracijo 0,01 mg/mL, sobna temperatura, hitrost stresanja 350 obr/min) smo dosegli najvišjo 73 % preostalo aktivnost ADH in 94 % učinkovitost imobilizacije. Imobiliziran encim je bil v primerjavi s prostim encimom termično stabilnejši, prav tako ga je bilo mogoče skladiščiti pri 4 °C. Eksperimentalno določena KM je bila pri imobilizirani ADH višja.
Ključne besede: alkohol dehidrogenaza, NAD+, koimobilizacija, magnetni nanodelci, CM-dekstran
Objavljeno: 04.07.2019; Ogledov: 455; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

7.
Imobilizacija encima alkohol dehidrogenaze na dekstranske magnetne nanodelce
Ela Pintar, 2019, diplomsko delo

Opis: Imobilizacija encima na nosilec vpliva na stabilnost in aktivnost encima. V diplomskem delu je prikazana študija imobilizacije encima alkohol dehidrogenaze (ADH) na magnetne maghemitne nanodelce, prevlečene s karboksimetil dekstranom (CM-dekstranom). Imobiliziranemu encimu smo aktivnost določali po encimskem testu z merjenem absorbance s spektrofotometrom pri 340 nm, preostalo specifično aktivnost pa izračunali s primerjanjem aktivnosti imobiliziranega z aktivnostjo prostega encima. Določevali smo tudi učinkovitost imobilizacije, in sicer z merjenjem koncentracije proteinov po Bradfordovi metodi pri valovni dolžini 595 nm. Cilj je bil ugotoviti optimalne imobilizacijske pogoje za čim višjo preostalo specifično aktivnost imobiliziranega encima. Pogoje smo spreminjali postopoma in v vsakem naslednjem koraku uporabili optimalne pogoje prejšnjega koraka. Osnovna imobilizacija je potekala 2 uri na 20 °C, hitrost stresanja je bila 300 rpm, pH imobilizacijskega medija pa 7.5, na delce smo dodali 4 % (v/v) epiklorohidrina (ECH) in 0.02 mg/mL encima ADH. Na začetku smo raziskovali vpliv koncentracije ECH, ugotovili smo, da dobimo najvišje preostale aktivnosti imobiliziranega encima pri 4 % (v/v). Naslednji parameter je bila temperatura, ki smo jo za optimalne rezultate znižali na 4 °C. Povečali smo tudi hitrost stresanja na 500 rpm. Najvišje preostale aktivnosti imobiliziranega encima za optimalen pH medija, čas imobilizacije in koncentracijo encima pa so ostale enake, kot pri osnovni imobilizaciji, torej pH 7.5, čas imobilizacije 2 uri in koncentracija encima 0.02 mg/mL. Raziskovali smo tudi stabilnost imobiliziranega encima po 3 h, 5 h in 24 h na 20 °C in 40 °C, za encim, imobiliziran v osnovnih in optimalnih pogojih. Preverjali smo tudi možnosti shranjevanja imobiliziranega encima na 4 °C, za osnovno imobilizacijo 22 dni, za optimalno pa 30 dni. V obeh primerih smo ugotovili, da imobiliziran encim dobro ohranja aktivnost tudi po daljšem časovnem obdobju.
Ključne besede: alkohol dehidrogenaza, CM-dekstran, imobilizacija, maghemitni nanodelci, preostala specifična aktivnost, stabilizacija encima
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 559; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (2,07 MB)

8.
Bioseparation processes and biocalatysis
Maja Leitgeb, Mateja Primožič, Katja Vasić, Maja Čolnik, 2016, drugo učno gradivo

Ključne besede: biokataliza, bioseparacijski procesi, laboratorijske vaje
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 462; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (521,11 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
Študija aktivnosti nekaterih encimov v gelu aloe vere
Patricija Bandur, 2018, diplomsko delo

Opis: Aloja, rastlina nesmrtnosti, kot jo nekateri poimenujejo, je v današnjem času izredno priljubljena, predvsem zaradi svojih zdravilnih učinkov. Prihaja iz družine zlatokorenovk. Poznamo več kot 200 vrst aloje, vendar se v zdravilne namene uporabljata samo dve, to sta Aloe arborescens in Aloe barbadensis, ki jo imenujemo tudi Aloe vera. Aloja je sestavljena iz 99 % vode, ostali 1 % pa predstavljajo zdravilne učinkovine, kot so vitamini, encimi, sladkorji, minerali, saponini, lignin, salicilna kislina in aminokisline. V diplomski nalogi bomo podrobneje opisali encime, ki jih vsebuje aloja, kot tudi določili njihove vsebnosti v hladilnem gelu, ki je v zadnjem času izredno priljubljen pri celjenju ran. V okviru diplomskega dela smo pripravili lasten gel iz aloje in primerjali encimsko aktivnost med kupljenim in domačim gelom. Encimi, ki jih vsebuje aloja, so amilaza, bradikinaza, karboksipeptidaza, katalaza, celulaza, kreatin-foskinaza, fosfataza, lipaza, proteaza, transminaza in tirozinaza. Odločili smo se, da bomo preverili aktivnosti naslednjih encimov: celulaze, α-amilaze, proteaze, peroksidaze, katalaze, transglutaminaze in lipoproteinske lipaze. Opravili smo encimske teste, izmerili absorbanco na UV/Vis-spektrofotometru v pripravljenih vzorcih ter s pomočjo izmerjene absorbance določili aktivnost encimov v A. arborescens in A. barbadensis. Aktivnosti encimov so bile nizke zaradi velikega deleža vode v aloji.
Ključne besede: A. arborescens, A. barbadensis, proteini, encimi.
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 784; Prenosov: 181
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

10.
Izolacija mikro in nanoceluloze iz rastlinskih materialov
Monika Dokl, 2018, diplomsko delo

Opis: Nanoceluloza s časom pridobiva vse več pozornosti, saj velja za material z dobrimi mehanskimi in termičnimi lastnostmi. Uporablja se v številnih aplikacijah, kjer se dodaja k drugim materialom in tako izboljša njihove lastnosti. Zaradi razširjenosti, nizke cene in odličnih lastnosti lahko nanocelulozo proizvajamo trajnostno in obnovljivo. V diplomskem delu smo iz praproti Polypodiopsida celulozo izolirali na tri različne načine. Vsi postopki so zajemali začetno mehansko obdelavo in kasnejšo kemijsko obdelavo. Kemijski postopki so vsebovali alkalno in kislinsko obdelavo, obdelavo z vodikovim peroksidom in obdelavo z žveplovo (VI) kislino. Spreminjali smo časovna obdobja naštetih obdelav. Vzorci so bili analizirani s Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR), termogravimetrično analizo (TGA), diferenčno dinamično kalorimetrijo (DSC), dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS), vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM) in energijsko disperzijsko spektrometrijo (EDS). S FTIR analizo smo potrdili prisotnost celuloze, hemiceluloze in lignina, z EDS analizo pa vsebnost ogljika in kisika. S TGA in DSC smo daljšo alkalno obdelavo označili za najuspešnejšo pri zagotavljanju termične stabilnosti. S SEM in DLS metodo smo postopek, ki je vseboval daljšo obdelavo z vodikovim peroksidom, označili za najuspešnejšega, saj smo v tem primeru dobili nanocelulozo.
Ključne besede: celuloza, nanoceluloza, mikroceluloza, izolacija, rastlinski material
Objavljeno: 05.10.2018; Ogledov: 676; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (4,10 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici