2.
Psihopatologija in odklonskost pri motnjah navezanosti : magistrsko deloKarmen Jereb, 2012, magistrsko delo
Opis: Navezanost pomeni način vedenja in čutenja, ki otroku omogoča stik s starši ter mu zagotavlja, da bodo starši vedno poskrbeli zanj. Na ravni posameznika govorimo o tipu ali stilu navezanosti, ki določa v katere smeri se bo razvijala njegova osebnost. Ta razvoj ni samo psihološki: celo povsem organske sposobnosti regulacije čustev v možganih so neposredno odvisne od psihobiološke uglašenosti med otrokom in starši. Če uglašenosti ni, se te strukture pri otroku ne bodo razvile.
Organizacija možganov pri varno in nevarno navezanih posameznikih se razlikuje, kar pojasni tudi večjo dovzetnost ne-varno navezanih posameznikov za psihopatologijo in s stresom povezane duševne motnje. Iz čustvenega vzorca odnosov v družini lahko prepoznamo, kakšna je afektivna dinamika sistema in kateri afekti so regulirani s pomočjo patoloških oblik vedenja in odnosov. S sledenjem afekta preko prenosa patoloških vzorcev odnosov, skozi oblike navezanosti, popačene spomine in specifično emocionalno dinamiko odnosov, lahko ugotovimo, kateri temeljni afekt v sistemu še nima normalnega dostopa do zavesti in ne more vstopiti v obvladljivo emocionalno dinamiko sistema odnosov.
Raziskave so pokazale, da se stili navezanosti medgeneracijsko prenašajo in so relativno trajni. Najpomembnejše odkritje teorije navezanosti in nevropsihologije je, da so ti procesi vedno nezavedni in da predstavljajo v telo vpisan in vgrajen temelj kasnejšega vedenja, doživljanja, čutenja in delovanja. Preoblikovanje navezanosti v varno, in prepoznavanje temeljnega afekta, prekine sicer avtomatični medgeneracijski prenos ne-varne navezanosti, zlorab in travm, pomeni pa globinsko preoblikovanje relacijske dinamike.
Ključne besede: navezanost, motnje navezanosti, duševne motnje, odklonsko vedenje, psihopatologija, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 3462; Prenosov: 940
Celotno besedilo (385,90 KB)
