| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Uporaba keratinsko- bogatega odpadnega perutninskega perja za pridobitev keratina in nadaljnji razvoj nanovlaken : magistrsko delo
Kaja Zadravec, 2022, magistrsko delo

Opis: Odpadna materiala, kot sta volna in piščančje perje, spadata v zelo obremenjujoče industrijske odpadke, vsakodnevno nastajata v ogromnih količinah in bremenita okolje. Odpadno piščančje perje, ki vsebuje 91 % keratina, je tako uporabno za razvoj naravnih vlaken. Danes vedno bolj narašča zanimanje za naravna vlakna, ki uporabljajo za razvoj okolju prijazne tehnologije. Namen tega dela je predstaviti enega izmed načinov, kako odpadno piščančje perje uporabiti za razvoj nanovlaken iz keratina. Za izvedbo tega smo najprej pridobili keratin iz odpadnega piščančjega perja s hidrotermično razgradnjo perja v reaktorju. Postopek hidrotermične razgradnje perja s subkritično vodo predstavlja okolju prijazno in zeleno tehniko, kar jo loči od preostalih tehnik, ki se uporabljajo za ekstrakcijo keratina iz perja. Prisotnost keratina v suspenziji smo potrdili z analizo ATR-IR in nato z elektroforezo SDS-PAGE določili molekulske mase. Suspenziji keratina smo določili protonirane in deprotonirane skupine s potenciometrično titracijo, izmerili zeta potencial v odvisnosti od pH-raztopine in določili velikost delcev z DLS-metodo. Koncentracijo keratina v suspenziji pa smo določili z Bradfordovo metodo. Za pripravo nanovlaken smo suspenzijo keratina pomešali s polietilenoksidom (PEO) v različnih razmerjih in s postopkom elektropredenja spredli nanovlakna ter jih preučili pod optičnim mikroskopom. Prav tako smo spredli nanovlakna iz mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v različnih razmerjih. Mešanicam PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan smo določili prevodnost, viskoznost in stopnjo antioksidativnosti z ABTS-metodo. Spredenim vlaknatim strukturam smo posneli spekter ATR-IR, določili stopnjo antioksidativnosti in izmerili stični kot. Molsko maso suspenzije keratina smo določili v območju med 1 kDa in 14 kDa. Določena optimalna vsebnost PEO-ja, ko je nastalo nanovlakno, je 70 %. Ugotovili smo, da so se nanovlakna lepše oblikovala v primeru mešanic PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan v razmerju 70/21/9, torej, ko je mešanica vsebovala več keratina. Vzorci PEO/keratin/alginat in PEO/keratin/hitozan imajo hidrofilno naravo s kontaktnimi koti med 33,16° in 39,58°. Tako mešanice iz katere smo spredli optimalna vlakna kot tudi spredena vlakna so pokazala antioksidativne lastnosti. Taka vlakna imajo tudi uporabno vrednost, kar pa je še posebej pomembno pri medicinskih tekstilijah.
Ključne besede: Subkritična voda, keratin, elektropredenje, nanovlakna, hitozan, alginat
Objavljeno v DKUM: 01.03.2022; Ogledov: 1111; Prenosov: 171
.pdf Celotno besedilo (4,39 MB)

2.
Termodinamske lastnosti dvofaznega sistema polimer trilaurin/superkritični CO2 in formulacija zdravilnih učinkovin : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Kaja Zadravec, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo zajema študijo fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti dvofaznega sistema trilaurin/superkritični CO2 ter formulacijo aktivne učinkovine nimodipina v trilaurinsko matrico z uporabo superkritičnih fluidov. Visokotlačni procesi z uporabo superkritičnih fluidov so trajnostni, okolju prijazni in ekonomsko ugodni ter imajo široko paleto uporabe. Uporabljajo se v vedno večjem obsegu v farmacevtski, živilski, tekstilni in kemični industriji. Kot supekritični fluid smo uporabili okolju prijazen in termodinamsko stabilen supekritični CO2. Določili smo gostoto za binarni sistem (trilaurin/superkritični CO2) v območju tlakov med 0,1 MPa in 35 MPa pri dveh izotermah (60 °C in 80 °C) z uporabo visokotlačne metode z nihajočo U-cevko. Pri istih pogojih smo določili površinsko napetost binarnega sistema s kapilarnim dvigom in kapljično metodo, kjer smo ugotovili, da sta metodi med sabo dokaj primerljivi. Z magnetno suspenzijsko tehtnico smo za binarni sistem določili topnosti in difuzijske koeficiente. Tališče smo določili z visokotlačno kapilarno metodo in s pomočjo TGA/DSC analize. Pri atmosferskem tlaku znaša tališče polimera trilaurin 44,7 °C in ima talilno krivuljo dP/dT z negativnim naklonom. Podatke termodinamičnih lastnosti preučevanega dvofaznega sistema smo uporabili za določitev optimalnih parametrov za izvedbo visokotlačne mikronizacije. Kot nosilno matriko smo uporabili polimer trilaurin in nanj vezali v vodi slabo topno učinkovino nimodipin. Dobljeni praškasti produkt smo analizirali z LC-MS/MS metodo in ugotovili, da se je po pršenju vsebnost nimodipina v trilaurnski matrici ohranila in znašala 94,97 %. Izvedli smo test sproščanja zdravilne učinkovine, kjer smo simulirali pogoje v želodcu pri 0,1 M vodni raztopini HCl ter tako dobili hitrostne profile raztapljanja zmesi nimodipina trilaurin/nimodipin. Potrdili smo, da je bil profil raztapljanja nimodipina, obdelanega s mikronizacijskim postopkom PGSS, 2‒3-krat višji napram neprocesiranemu nimodipinu.
Ključne besede: superkritični CO2, trilaurin, površinske napetosti, topnosti, mikronizacija, nimodipin, LC-MS/MS analiza
Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 1301; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (3,77 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici