| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


61 - 70 / 145
Na začetekNa prejšnjo stran3456789101112Na naslednjo stranNa konec
61.
POLOŽAJ ZAPOSLENIH V PRIVATIZACIJSKIH POSTOPKIH Z VIDIKA PRAVA EVROPSKE UNIJE
Karla Pinter, 2016, magistrsko delo

Opis: Neoliberalna politika, ki je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja postala vodilna politika in ekonomska doktrina, ima danes še vedno zelo močan vpliv na regulacijo ekonomskega, finančnega in pravnega sistema. Svetovna gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je pustila svoj pečat v skoraj vseh državah, ki so morale zaradi poslabšanja javno-finančne slike izpeljati vrsto ukrepov za konsolidacijo javnih financ, pri čemer je privatizacija samo eden izmed načinov neoliberalne politike za reševanje finančne krize ter del politike upravljanja z državnimi oz. kapitalskimi deleži. Ko govorimo o privatizaciji, govorimo o javni politiki, ki presega meje javnofinančnih in gospodarskih posledic, saj ima tudi številne druge. Javni interes v postopkih privatizacije ima pomembno težo, a je ta omejen tudi z določili prava Evropske unije, saj mora prodajalec državnega premoženja – javni subjekt ravnati tako, kot bi ravnal skrben zasebni vlagatelj ob enakih tržnih pogojih in voditi postopek za t.i.«aid free« privatizacijo. Ob tem je pomembno izpostaviti, da privatizacija poleg pravil o državnih pomočeh trči tudi ob pravila, ki urejajo položaj zaposlenih v privatizacijskih postopkih (na privatizacijo vplivajo tudi pravila o prevzemih in svobodni konkurenci, vendar teh pravil magistrska naloga ne obravnava). Postopek privatizacije ter pravila o državnih pomočeh ne bi smeli biti argument za nevključevanje in izločanje zaposlenih iz postopkov prodaje kapitalskih deležev v lasti države in za krčenje njihovih pridobljenih pravic. Za delavca je bistveno vprašanje ohranitev njegovih pravic, predvsem varnost njegove zaposlitve, saj prenehanje pogodbe o zaposlitvi zanj predstavlja kratenje njegove socialne in ekonomske varnosti in pomeni (praviloma) tudi izgubo glavnega vira dohodka za preživljanje njega in njegove družine. A ta interes zaposlenih trči ob interes kupca in/ali prodajalca v privatizacijskih poslih, kajti prav svoboda določanja pogojev o uporabi delovne sile ter prilagajanje potrebam poslovanja je tista fleksibilnost, ki jo zagovorniki opravljanja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička potrebujejo in zagovarjajo. Neoliberalna politika zadnjih let je stremela k čim večji fleksibilizaciji delovnega prava, tudi zaradi vedno večje konkurenčnosti, ki pa ga je dodatno intenziviral prav proces globalizacije. V postopku privatizacije tako pride do kolizije interesov prodajalcev in kupcev državnega premoženja z interesi zaposlenih, ki želijo čim večjo varnost ohranitve obstoječih pravic. Kot sem navedla, so po sedanji ureditvi državne pomoči tudi neposreden del privatizacijske politike. Pravila državnih pomoči po eni strani vzpodbujajo utrjevanje regionalnih gospodarstev, saj so državne pomoči dodeljene neposredno posamičnemu podjetju, spet po drugi strani pa posegajo v tržno konkurenco ter tržna razmerja, zaradi česar lahko ovirajo tudi delovanje notranjega trga EU. Ob navedenem moram izpostaviti, da je pri prodaji državnega premoženja bistvena presoja pogoja gospodarske prednosti za vsaj eno podjetje, pri čemer pride do uporabe testa skrbnega zasebnega vlagatelja, ki želi pri prodaji doseči najvišjo možno ceno. V tej povezavi moram izpostaviti, da takšno stališče temelji tudi na argumentu varstva konkurence. V nasprotnem primeru bi privatizacija družbe, ki je v državni lasti, lahko vsebovala nedovoljene državne pomoči, v kolikor kupec ali prodajalec pridobita ugodnosti in koristi, ki jih pri siceršnji prodaji med zasebnimi subjekti ne bi dosegla. V postopkih privatizacije je pomemben tudi vpliv sodelovanja delavcev pri upravljanju kot tistega instrumenta, s katerim zaposleni sodelujejo v teh postopkih. Prodajalci oz. upravljavci državnega premoženja bi morali zasledovati cilj in načela družbeno odgovornega ravnanja, delavci, njihovi predstavniki ter socialni partnerji pa bi morali biti proaktivni in v največji možni meri sodelovati v teh postopkih preko institutov participativnega managementa.
Ključne besede: neoliberalizem, deregulacija, fleksibilizacija, privatizacija, odgovorno podjetništvo, korporativno upravljanje, delavci, sodelovanje delavcev pri upravljanju, individualna participacija, kolektivna participacija, soupravljanje, socialne zaveze, ohranitev pravic zaposlenih, državne pomoči, nedovoljene državne pomoči, necenovni pogoji in zaveze, pravo EU, združljivost z notranjim trgom, Evropska komisija in Sodišče EU
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1544; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

62.
REFORMA SPLOŠNEGA SODIŠČA EVROPSKE UNIJE
Nuša Drašković, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je osredotočeno na reformo Splošnega sodišča, kjer so se sodni zaostanki najbolj nabirali in je imelo največje težave s trajanjem postopkov in pripadom zadev. Zaradi porasta vloženih zadev na Splošno sodišče, ki so posledica širitev EU in širitev pristojnosti, ki so jih prinesle nove pogodbe EU, je grozila vse pogostejša kršitev 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Prvi predlog reforme Splošnega sodišča je predsednik Sodišča EU Skouris s sodelavci podal že leta 2011, v katerem so želeli povečati število sodnikov Splošnega sodišča za dvanajst in podali druge predloge reorganizacije. Ker pa se v Svetu niso mogli dogovoriti o sistemu imenovanj in rotacij dodatnih sodnikov, je predsednik Skouris v letu 2013 podal spremenjen predlog, da bi namesto dvanajstih imenovali devet dodatnih sodnikov, vendar tudi glede tega predloga ni bilo mogoče doseči soglasja. Zato je v letu 2014 Sodišče EU podalo novi predlog, ki je zajemal povečanje števila sodnikov tako, da ima vsaka država članica po dva sodnika, skupaj torej 56. Reforma zajema tri faze, ki se bodo zaključile do 01.09.2019. V prvi fazi se število sodnikov poveča za dvanajst, v drugi fazi se ukine Sodišče za uslužbence, sedem sodnikov pa prenese na Splošno sodišče, tretja faza pa prinese še dodatnih devet sodnikov. Sprejeta reforma je že v času predloga naletela na številne kritike, a so jo zakonodajne institucije kljub temu sprejele. V svoji diplomski nalogi predstavljam splošen pregled Sodišča EU z institucionalnega in kompetenčnega vidika, se posvečam predlogom reforme, njenim kritikam in na koncu sami sprejeti reformi, ki se že izvaja. Dejstvo je, da je reforma rezultat popuščanja političnim pritiskom s strani držav članic, saj ni dejanske potrebe po tem, da bi se število sodnikov povečalo tako enormno, predvsem pa rešitvi manjka povečanje števila podpornega osebja, ki ne bo zmoglo pravočasno zadovoljiti potrebam številnih sodnikov. Ali je rešitev dobra ali ne, bo na koncu pokazal čas.
Ključne besede: reforma Sodišča EU, sodni zaostanki, Splošno sodišče, pravica do sojenja v razumnem roku, dodatni sodniki.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1261; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (543,38 KB)

63.
Pogoji za pridobitev statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite po pravu Evropske unije
Špela Šimenc, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga natančneje obravnava Direktivo 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev in oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, t.i. Kvalifikacijska direktiva. Slednja je izjemnega pomena z vidika skupnega evropskega azilnega sistema, saj je prvi naddržavni instrument, ki hkrati ureja zaščito beguncev in zaščito oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Njen namen je predvsem prispevati k nadaljnji uskladitvi nacionalnih pravnih pravil držav članic iz tega področja, zvišati standarde zaščite ter odpraviti nejasnosti in dvoumnosti njene predhodnice, tj. Direktive 2004/83/ES. V nalogi je predstavljena vsebinska ureditev Direktive 2011/95/EU, s poudarkom na posameznih členih, ki so bili oziroma niso bili spremenjeni v postopku prenovitve Direktive 2004/83/ES.
Ključne besede: Direktiva 2011/95/EU, mednarodna zaščita, begunec, subsidiarna zaščita
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1222; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (699,91 KB)

64.
PRAVNI OKVIR EVROPSKE SLUŽBE ZA ZUNANJE DELOVANJE
Patrik Matjaž, 2016, diplomsko delo

Opis: Evropska služba za zunanje delovanje (v nadaljevanju ESZD) je nova diplomatska struktura EU, ki se je vzpostavila v postlizbonskem obdobju. Predstavlja diplomatsko organizacijo, ki skrbi za področje zunanje politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) in jo oskrbuje s potrebnimi informacijami, zadevajočimi zunanjepolitično področje. ESZD je sestavljena iz dveh delov, in sicer jo tvori služba (neke vrste ministrstvo za zunanje zadeve) in diplomatska mreža (delegacije EU, vključene v institucionalni ustroj ESZD). Osnovna naloga ESZD je podpora predvsem pri delovanju Visokega predstavnika in ostalih akterjev na področju zunanje politike EU. Čeprav ima tudi sama nekaj avtonomnosti. Služba je s pravnega področja sui generis, torej posebne vrste, saj njene organizacije v pravu EU ni mogoče primerjati s katerim koli drugim podobnim telesom, zato jo imamo lahko za precedenčen primer. Prav ta njen pravni položaj je v diplomskem delu podrobneje raziskan. Pravni položaj ESZD je zaradi različnih predvsem političnih razlogov nejasen, ta neurejenost in nejasnost pa službi, ki je že po sami strukturi zapletena, gotovo ne koristiti. Za razumevanje na novo nastale službe je nujno potrebna analiza z njeno umestitvijo v pravno–institucionalni okvir. V diplomskem delu so tako predstavljene njene lastnosti, njen razvoj, sistem delovanje ter morebitna pravna subjektiviteta ter s tem povezana možnost ESZD nastopati pred sodišči EU.
Ključne besede: Evropska služba za zunanje delovanje, pravo Evropske unije, pravni okvir, diplomacija, sodišča EU, Evropska unija, Lizbonska pogodba, Skupna zunanja in varnostna politika, Visoki predstavnik.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1230; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

65.
ODGOVORNOST DRŽAVE ZA DENARNE DEPOZITE V TUJIH PODRUŽNICAH BANK V SODNI PRAKSI MEDNARODNIH SODIŠČ
Nataša Pintar Gosenca, 2016, magistrsko delo

Opis: V globalnem bančnem poslovanju banke s sedežem v eni državi pogosto opravljajo bančne storitve tudi v drugih državah preko tam ustanovljenih podružnic. Ne glede na to, ali gre za čezmejno opravljanje bančnih storitev ali ne, se pravno razmerje med banko in deponentom, ki pri njej položi svoja denarna sredstva, vzpostavi s pogodbo o denarnem depozitu. To klasično civilnopravno razmerje se v primeru spora med pogodbenima strankama obravnava pred nacionalnimi sodišči, pri čemer dejstvo, da je deponent denarna sredstva položil pri tuji podružnici banke, ne igra nobene vloge. Glede na pravno opredelitev podružnice tako po slovenskem pravu kot po pravnem redu Evropske unije je zavezanka za izplačilo denarnega depozita z natečenimi obrestmi v skladu s pogodbenimi pogoji matična banka. Temeljni predmet preučevanja predstavlja vprašanje, ali sploh in če, v kakšnih primerih in pod katerimi pogoji je za izplačilo denarnih sredstev deponentu odgovorna država in ne banka kot dolžnica. Zaradi pomena, ki ga ima bančništvo v sodobnih narodnih gospodarstvih, namreč država na civilnopravno razmerje med banko in deponentom vpliva s svojimi oblastnimi akti, s katerimi ureja varstvo denarnih depozitov pri bankah v primeru njihove insolventnosti, ali pa v to razmerje vstopa kot porok za izpolnitev obveznosti. S temi ravnanji se na podlagi nacionalnih predpisov med državo in banko, kot tudi med državo in deponenti, vzpostavljajo pravna razmerja, ki so v primeru spora predmet obravnave domačih sodnih organov. Vendar pa nedavna sodna praksa Sodišča EFTA in Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da se razmerje med državo in deponentom lahko vzpostavi tudi kot posledica odločitve mednarodnega sodnega organa, ki odloča o zatrjevanih kršitvah obveznosti države, prevzetih z mednarodnimi pogodbami, in ji v primeru ugotovljenih kršitev lahko naloži njihovo odpravo. Osrednja vsebina predstavlja analizo zadev Nadzorni organ EFTA proti Islandiji ter Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, o katerih sta razsojali Sodišče EFTA oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice. Prikazane so dejanske in pravne okoliščine posameznega primera, predstavljene bistvene trditve strank ter analizirani končni odločitvi obeh mednarodnih sodišč. Podan je odgovor na temeljno vprašanje, kakšna je pravna narava odgovornosti države za denarne depozite v tujih podružnicah bank, ki jo ugotovi ali bi jo lahko ugotovilo mednarodno sodišče, ter analizirane posledice takšne odločitve za državo in za posameznika, ki mu je zaradi protipravnega ravnanja države nastala škoda. Utemeljena je teza, da pravne posledice odločitev mednarodnega sodišča, s katerimi je ugotovljena mednarodnopravna odgovornost države, niso zgolj mednarodnopravne, temveč tudi civilnopravne obveznosti države. Sklepno je podano stališče do vprašanja, ali predstavljata analizirani sodni odločbi zadostno podlago za zaključek, da država v tako izjemnih primerih, kot sta globalna finančna kriza in/ali razpad države, ni povsem ekonomsko neodvisna in suverena, saj so ukrepi, ki jih z namenom zaščite bančnega in gospodarskega sistema ter deponentov sprejema z učinkom na svojem ozemlju, lahko predmet presoje mednarodnih sodnih teles s tveganjem, da bo z njihovimi odločitvami ugotovljena odgovornost države za denarne depozite v tujih podružnicah bank.
Ključne besede: Pogodba o denarnem depozitu, jamstvo za vloge, »stare« devizne vloge, Ljubljanska banka, razpad države, nasledstvo držav za dolgove, Sodišče EFTA, Icesave, Evropsko sodišče za človekove pravice, zadeva Ališić, sanacija bank, sistemska kriza, tuja podružnica banke, odgovornost države za denarne depozite
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1366; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

66.
PRAVICA POTROŠNIKOV, DA SO OBVEŠČENI O POREKLU BLAGA PO PRAVU EVROPSKE UNIJE IN SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE
Darja Lainšček, 2016, diplomsko delo

Opis: Smo v obdobju liberalizacije mednarodne trgovine, katere končni cilj je prosto trgovanje brez ovir. Z liberalizacijo mednarodne trgovine je prišlo do pojava globalizacije in z njenim razmahom se je pojavila vse večja težnja po enotnih pravilih, ki bi veljala za vse države. Prav zato so se skozi čas oblikovale različne institucije in organizacije. Ena najpomembnejših mednarodnih institucij danes je Svetovna trgovinska organizacija (v nadaljevanju STO), ki ureja trgovanje med državami na globalni ravni. Podobno kot STO je bila tudi Evropska unija (v nadaljevanju EU) zasnovana z namenom, da bi odpravila ovire in spodbudila svobodno trgovino med svojimi državami članicami. Globalizacija je prinesla spremembe tudi na področju potrošnje, saj omogoča potrošnikom dostop na širši trg in s tem večjo izbiro izdelkov. Na nakupne odločitve potrošnikov vplivajo različni dejavniki, med drugim tudi informacija o poreklu blaga. Poreklo blaga potrošniku pove, od kod določen izdelek prihaja, kar mu omogoča razlikovanje med domačimi in uvoženimi izdelki, ter s tem dajanje prednosti domačim izdelkom zgolj zato, ker so domači, ne pa nujno tudi boljši, kar je v nasprotju s svobodno trgovino in prostim pretokom blaga. Diplomsko delo primerja pravno ureditev glede pravice potrošnikov, da so obveščeni o poreklu blaga po pravu EU in pravu STO. V diplomskem delu ugotavljam, da pravo EU prepoveduje nacionalne zahteve po označbi porekla blaga iz drugih držav članic na izdelkih, saj predpostavlja, da imajo potrošniki negativne stereotipe o uvoženih izdelkih, kar ovira trgovino na enotnem trgu EU, razen v primerih, ko poreklo vpliva na kakovost blaga. Po drugi strani pa pravo STO načeloma priznava pravico potrošnikov, da so obveščeni o poreklu blaga, vendar pravila o poreklu blaga držav članic sama po sebi ne smejo imeti omejitvenih ali motečih učnikov na mednarodno trgovino.
Ključne besede: Evropska unija, Svetovna trgovinska organizacija, poreklo blaga, potrošniki, svobodna trgovina, prosti pretok blaga
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1000; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (833,44 KB)

67.
Pravne posledice prirejanja podatkov o javnem dolgu s strani držav članic evroobmočja
Mateja Janičijevič, 2016, diplomsko delo

Opis: Ob izbruhu svetovne finančne in gospodarske krize leta 2008 so njene razsežnosti kmalu dosegle tudi Evropo in razkrile njene temne plati, ko je Grčija v začetku leta 2010 postala središče svetovne gospodarske krize. Ob razkritjih načinov prirejanja podatkov ne moremo mimo skrbi o resnosti težav v Grčiji. Izvedeni finančni instrumenti so običajen del vladnega financiranja, nesprejemljivi postanejo v primeru, ko se jih uporabi za namene prikrivanja. Največji del krivde za grške težave nosijo neodgovorni grški politiki, ki so prek obljub o višjem življenjskem standardu povečevali zadolženost. Hkrati so s prikrivanjem resnice glede proračunskega primanjkljaja in javnega dolga povsem izgubili zaupanje mednarodne finančne javnosti. Da bi Grčiji pustili, da sama poskrbi za svoje probleme, kar bi vodilo v neplačilo dolga, ni v nikogaršnjem interesu. Zato je pomoč Grčiji smiselna ob pogoju, da sprejmejo stroge varčevalne ukrepe oziroma reforme, katerih so se grški politiki v preteklosti izogibali. Komisija je izvedla program reform, katerih ključni element je bila povrnitev zaupanja potrošnikov v enotni trg in finančni sektor. Prvi cilj je bila vzpostavitev učinkovitega sistema kriznega upravljanja, ki ga do sedaj ni bilo. Zakonodajna reforma je stopila v veljavo leta 2014. Ta proces je dolgotrajen in bo potreboval ustrezno izvrševanje v praksi. Države članice še vedno ostajajo osnovni izvajalec nadzora na svojem finančnem trgu in z vodenjem javnofinančne politike pomembno vplivajo na stabilnost finančnega trga. Na raven EU pa je preneseno postavljanje pravil za zagotavljanje finančne stabilnosti. Da bi se izognile prihodnjim gospodarskim krizam, bodo morale države članice EU vztrajanje pri avtonomiji zamenjati za fiskalno in morebiti celo politično unijo, ki bi navzven predstavila EU kot enotno in močno gospodarsko velesilo ter zahtevala ustrezen vpliv na ureditev mednarodnega finančnega trga. Sankcije za izkrivljanje statističnih podatkov niso izpolnile svojega namena. Državi članici, ki se znajde v takšni situaciji, kot se je Grčija, je nesmiselno naložiti globo v višini 0,2 % BDP, katere sredstva se nato stečejo v evropski mehanizem za stabilnost, saj je zaprosila za finančno pomoč, ki se financira iz njega. Zato ne čudi dejstvo, da Grčija za svoje početje do danes ni bila kaznovana.
Ključne besede: konvergenčni kriteriji, grška kriza, prirejanje podatkov, zakonodajna reforma, sankcije.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 813; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

68.
PRAVICE POTNIKOV V LETALSKEM PROMETU IN NJIHOVO UVELJAVLJANJE PO PRAVU EVROPSKE UNIJE
Tjaša Šeneker, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene pravice potnikov v letalskem prometu s poudarkom na pravici do odškodnine in sam postopek, kako uveljaviti kršene pravice potnikov v letalskem prometu. Vse navedeno je predstavljeno v skladu z zakonodajo EU, v glavnem po Uredbi (ES) št. 261/2004. Poleg omenjene uredbe, ki ureja pravice potnikov v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi letov, velikih zamud letov, so na kratko predstavljene tudi posebne pravice invalidnih potnikov in potnikov z omejeno mobilnostjo v letalskem prometu v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2006. Prav tako sta na kratko predstavljeni Montrealska konvencija in njena predhodnica Varšavska konvencija. Največja pozornost v diplomskem delu je posvečena pravicam potnikov pri prekinitvah letov. Pojasnjeni so pojmi »zavrnitev vkrcanja«, »odpoved leta« in »zamuda leta« oziroma »velika zamuda leta«. V njihovo pojasnitev se je vključilo tudi Sodišče EU s svojo sodno prakso in velikokrat rešilo spore ob različnem pojmovanju ali razlagi določb Uredbe (ES) št. 261/2004. Glavne pravice potnikov v večini primerov prekinitev leta so pravica do obveščenosti potnikov o svojih pravicah, pravica do informiranosti potnikov glede možnega nadomestnega prevoza, pravica do odškodnine, pravica do vrnjene prevoznine ali do preusmeritve poti in pravica do oskrbe. Podrobneje je predstavljena pravica do odškodnine iz naslova prekinitev letalskega prevoza ter izredne razmere kot razlog za izključitev odškodninske odgovornosti letalskega prevoznika. Nadalje je opisana še standardizirana odškodnina in višina le-te, ki je določena v Uredbi (ES) št. 261/2004, zastaralni rok za odškodninski zahtevek ter dodatna odškodnina. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljen postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu in težave pri tem. Opisana sta dva postopka, in sicer postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu po zasebni poti ter postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu po javni poti. Glavno vlogo v obeh postopkih imajo nacionalni izvršilni organi vsake posamezne države članice, ki zagotavljajo spoštovanje pravic potnikov, določenih v Uredbi (ES) št. 261/2004 s strani letalskih prevoznikov. Predstavljena je tudi vloga Evropskih potrošniških centrov, ki nudijo brezplačne svetovalne storitve na področju pravic potnikov v letalskem prometu. Na koncu diplomskega dela so predstavljene še težave pri uveljavljanju kršenih pravic potnikov v letalskem prometu. Bistveni težavi pri tem sta, da potniki niso dobro seznanjeni s svojimi pravicami, oziroma jih ne znajo uveljaviti, ter da letalski prevozniki ne spoštujejo pravic, določenih v Uredbi (ES) št. 261/2004. Obe težavi se navezujeta tudi na težave zaradi neenotne uporabe pravil iz Uredbe (ES) št. 261/2004 ter neenotnega izvrševanja v različnih državah članicah EU. Zaradi nekaterih nepopolnih, nejasnih in sistematično nasprotujočih si določb Uredbe (ES) št. 261/2004 in nedosledne in neenotne implementacije same uredbe pa prihaja do sporov med potniki in letalskimi prevozniki. Sodišče EU sicer s svojimi sodbami rešuje navedene spore, vendar prihaja tudi do nedosledne sodne prakse. Zaradi nedoločenosti pritožbenega postopka v sami Uredbi (ES) št. 261/2004 pa prihaja tudi do neenotnih pritožbenih postopkov. Vse omenjeno zahteva celovito prenovo sistema varstva pravic oziroma same Uredbe (ES) št. 261/2004. Na koncu diplomskega dela so predstavljeni še predlogi za izboljšanje sistema varstva pravic. Evropska komisija je predlagala, da se z določenimi ukrepi doseže učinkovit in dosleden sistem uveljavljanja pravic potnikov. Bistveno pri vsem pa je, da letalski prevozniki spoštujejo pravice potnikov in da se zagotovi pravično razmerje njunih pravic in obveznosti. Kljub vsem predlaganim spremembam pa do nujno potrebne reforme same Uredbe (ES) št. 261/2004 še ni prišlo. Dokler do te ne bo prišlo, bo potnik še vedno zgolj šibkejša stranka in njegove pravice ne bodo spoštovane, kot bi morale biti.
Ključne besede: Uredba (ES) št. 261/2004, pravice potnikov v letalskem prometu, zavrnitev vkrcanja, odpoved leta, zamuda leta, pravice invalidnih potnikov, pravica do odškodnine, postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu, sodna praksa Sodišča Evropske unije.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1493; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (991,91 KB)

69.
PRAVNI VIDIKI IZSTOPA DRŽAVE ČLANICE IZ EVROPSKE UNIJE IN IZSTOPA IZ EVRSKEGA OBMOČJA
Tina Lisac, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je raziskati, kakšne so pravne možnosti za izstop države članice iz EU in izstop države članice iz evrskega območja. Vse do leta 2009, ko je v veljavo stopila Lizbonska pogodba in uvedla 50. člen PEU, možnost izstopa države članice iz EU ni bila nikjer jasno urejena. Po uvedbi izstopne klavzule pa ni več nobenega dvoma, ali je izstop iz EU mogoč ali ne. Primer izstopa iz EU pa se bo morebiti zgodil v bližnji prihodnosti, saj so v Združenem kraljestvu 23. junija 2016 volivci na zgodovinskem referendumu glasovali za izstop iz EU. Referendum sicer pravno ni zavezujoč, je pa zdaj že bivši premier David Cameron obljubil, da bodo spoštovali odločitev izbrano na referendumu. Izstop iz EU pa lahko tako državi, ki izstopa, kot tudi sami EU prinese veliko škodljivih posledic. Pojavijo se vprašanja glede vpliva na trg, gospodarstvo, kot tudi glede tega, kakšni bodo odnosi med državami po izstopu države članice iz EU. Ne smemo pa pozabiti niti na vprašanja s področja zaposlovanja, zdravstva, varstva potnikov v letalskem prometu, kmetijstva, pravice potrošnikov, itd. Kakšne bodo dejanske posledice izstopa je odvisno tudi od uspešnosti dveletnih pogajanj med EU in državo članico, ki želi izstopiti. Na to pa vplivajo tudi geografska lega države članice, velikost in gospodarska moč. Drugače pa je v primeru manjše, gospodarsko šibkejše države, ki bi si verjetno težko sploh privoščila razmišljati o izstopu iz EU, ne toliko zaradi samega procesa kot zaradi samih posledic na politične odnose, gospodarstvo in vsa prej omenjena področja. V primeru Združenega kraljestva bi izpostavila, da Združeno kraljestvo ni v evrskem območju, torej njihov izstop iz EU, ne bo hkrati tudi izstop iz evrskega območja, kar delno olajša stvari. V diplomskem delu pa so raziskane tudi različne možnosti izstopa države članice iz evrskega območja. Izstop iz evrskega območja v pogodbah EU ni predviden, zato se poraja vprašanje, če je sploh mogoč brez sočasnega izstopa država članice iz EU. Pravno najbolj mogoča rešitev je, da bi država članica, če bi želela izstopiti iz evrskega območja, morala izstopiti iz EU kot celote. Seveda obstaja tudi teoretična možnost spremembe obstoječih pogodb, ki je bolj malo verjetna, ker je za spremembo potrebno soglasje države članice. V grški krizi leta 2015, ko je Grčiji ponovno grozil stečaj, pa se je pojavilo tudi vprašanje, ali imajo države članice pravico izključiti državo, ki huje krši pravila EU, iz evrskega območja. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb v 60. členu predvideva to možnost, a je Sodišče EU že večkrat razsodilo, da se kršitve pogodb EU rešujejo znotraj samih pogodb EU in ne po mednarodnem pravu. Te pa predvidevajo le denarne sankcije, ki v primeru Grčije nimajo več smisla. Prisilni izstop države članice iz evrskega območja trenutno ni mogoč.
Ključne besede: izstop iz EU, izstop iz evrskega območja, izključitev iz evrskega območja, Ekonomska in monetarna unija, posledice izstopa iz EU, posledice izstopa iz evrskega območja, Pakt stabilnosti in rasti, Grexit, Brexit
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1717; Prenosov: 360
.pdf Celotno besedilo (962,20 KB)

70.
PRAVNI VIDIKI RAČUNALNIŠTVA V OBLAKU V EVROPSKI UNIJI
Karmen Zver, 2016, diplomsko delo

Opis: Računalništvo v oblaku je oblika storitev, ki omogoča širok obseg uporabe, tudi obdelovanje osebnih podatkov. Pri obdelovanju osebnih podatkov je v Evropski uniji potrebno spoštovati temeljna načela Direktive 95/46/ES, ki je osrednji pravni akt za varstvo osebnih podatkov v Evropski uniji. Njen temeljni cilj je varovanje pravic in svoboščin fizičnih oseb in njihove zasebnosti. Tveganja, ki jih uporaba storitev računalništva v oblaku predstavljajo, so tesneje povezana s tremi področji, ki so: pogodbeno obdelovanje osebnih podatkov, zavarovanje osebnih podatkov in iznos podatkov v tretje države. Vsi subjekti, ki so vključeni v ta področja, morajo zagotoviti varstvo osebnih podatkov in spoštovanje temeljne pravice posameznika, na katerega se podatki nanašajo, to je pravice do zasebnosti. To zagotavljajo s pomočjo organizacijskih in tehničnih ukrepov, s spoštovanjem medsebojnih pravic in obveznosti, in z ukrepi za zavarovanje podatkov. Evropska unija stremi k temu, da bi bila zagotovljena enotna raven varstva osebnih podatkov v vseh državah članicah. Z zakonodajnim okvirom, s spoštovanjem temeljnih načel, s številnimi smernicami, z odločitvami Sodišča Evropske unije in s standardi, želi povečati zaupanje v varnost storitev računalništva v oblaku za obdelovanje osebnih podatkov. Pomanjkanje zaupanja s strani upravljalcev, obdelovalcev in nadzornih organov, je temeljna ovira za njihovo uporabo.
Ključne besede: računalništvo v oblaku, osebni podatek, varstvo osebnih podatkov, Direktiva 95/46/ES, upravljalec, obdelovalec
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1092; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (402,90 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici