| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


111 - 120 / 144
Na začetekNa prejšnjo stran6789101112131415Na naslednjo stranNa konec
111.
SOCIALNI STATUS DELAVKE NA PORODNIŠKEM DOPUSTU PO PRAVU EVROPSKE UNIJE
Taja Gril, 2016, diplomsko delo

Opis: Status delavke na porodniškem dopustu po pravu EU ni točno urejen. Položaj delavke je urejen z določbami, ki urejajo položaj delavcev na splošno. Primarno pravo iz tega področja je vsebovano v besedilu člena 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ureja pravico delavca do prostega gibanja na območju EU. Člen 45 odpravlja diskriminacijo na podlagi nacionalnega državljanstva v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi zaposlitvenimi in delovnimi pogoji. Pri tem je potrebno upoštevati omejitve na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Položaj delavca je podrobneje urejen z Direktivo 2004/38, ki predstavlja vir sekundarnega prava EU. Vendar se tudi Direktiva 2004/38, ne nanaša na poseben položaj delavke na porodniškem dopustu. Zato je Sodišče s sodbo v zadevi Jessy Saint Prix vzpostavilo sodno prakso na področju socialnih pravic delavk, ki niso državljanke države gostiteljice. Dejstvo je namreč, da so socialne pravice v EU neločljivo povezane s statusom delavke, oziroma s priznavanjem le tega. Zato je v zadevi Jessy Saint Prix Sodišče moralo najprej ugotoviti, ali gospa Saint Prix izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa “delavca” oziroma, ali so določbe člena 7(3) Direktive 2004/38 navedene taksativno ali ne. V diplomskem delu ugotavljam, da je Sodišče po preučitvi vseh primarnih in sekundarnih pravnih virov sprejelo stališče, da pogoji za ohranitev statusa delavca, ki so navedeni v določbi člena 7(3) Direktive 2004/38 niso navedeni taksativno, saj je pojem “delavca” avtonomen pojem prava EU in ga je potrebno razlagati široko. To pomeni, da pojma “delavca” ne morejo zožati določbe sekundarnega prava. Sodišče je odločilo, da ženska, ki je začasno prostovoljno prenehala z delom in iskanjem dela zaradi omejitev visoke nosečnosti in posledic rojstva otroka, ne izgubi statusa delavca, če se na delo vrne v razumnem roku. Razumni rok se določi na podlagi nacionalne zakonodaje in prakse uveljavljene v vsaki državi članici. Nadalje v diplomskem delu ugotavljam, da primer Jessy Saint Prix ni osamljen in da se je s podobnimi primeri v preteklosti srečevalo tudi Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike. V zadevi Gedulding proti Aiello, je navedeno sodišče sprejelo odločitev, da ženska ni upravičena do prejemanja nadomestila za primer odsotnosti z dela, zaradi začasne nezmožnosti za delo, če je le-ta posledica normalne nosečnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča ZDA v tem primeru ne gre za diskriminacijo na podlagi spola. Zaključujem, da je področje socialne varnosti, ki pokriva noseče ženske in ženske, ki so pred kratkim rodile, v večinski pristojnosti držav članic. Toda pravo EU preko določb o prostem gibanju in določb o status delavca posredno vpliva tudi na področje teh pravic in širi njihov obseg.
Ključne besede: Status delavca, PDEU, Direktiva 2004/38, socialni status, socialne pravice, zadeva Jessy Saint Prix, zadeva Gedulding proti Aiello
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1557; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (14,59 MB)

112.
DISKRIMINACIJA PO STAROSTI V SODNI PRAKSI SODIŠČA EU
Tadej Doma, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja in analizira pomembnejše primere dosedanje sodne prakse Sodišča EU v zvezi z diskriminacijo po starosti. V delu je opredeljen pojem diskriminacije po starosti in primeri, v katerih je različno obravnavanje na podlagi starosti dopustno. Diplomsko delo se skupaj s sodno prakso Sodišča EU osredotoča na diskriminacijo po starosti pri zaposlitvi in delu. S staranjem prebivalstva je sodne prakse na tem področju vedno več. V diplomski nalogi ugotavljam, da je Sodišče EU prepoved diskriminacije po starosti izenačilo z ostalimi oblikami diskriminacije in ga zajelo v splošno načelo enakega obravnavanja. S preučevanjem sodne prakse sem prišel do zaključka, da čeprav Sodišče EU vztraja pri svoji strogi proti diskriminacijski politiki, je pripravljeno dopustiti različno obravnavanje na podlagi starosti, še posebej kadar je slednje utemeljeno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnim trgom ali poklicnega usposabljanja in daje državam široko diskrecijsko pravico pri oblikovanju svojih nacionalnih politik na tem področju.
Ključne besede: diskriminacija, diskriminacija po starosti, različno obravnavanje na podlagi starosti, Direktiva 2000/78/ES, sodna praksa Sodišča EU, Sodišče EU, staranje prebivalstva, legitimen cilj
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 688; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (953,77 KB)

113.
PRAVNI OKVIR EVROPSKE SLUŽBE ZA ZUNANJE DELOVANJE
Patrik Matjaž, 2016, diplomsko delo

Opis: Evropska služba za zunanje delovanje (v nadaljevanju ESZD) je nova diplomatska struktura EU, ki se je vzpostavila v postlizbonskem obdobju. Predstavlja diplomatsko organizacijo, ki skrbi za področje zunanje politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) in jo oskrbuje s potrebnimi informacijami, zadevajočimi zunanjepolitično področje. ESZD je sestavljena iz dveh delov, in sicer jo tvori služba (neke vrste ministrstvo za zunanje zadeve) in diplomatska mreža (delegacije EU, vključene v institucionalni ustroj ESZD). Osnovna naloga ESZD je podpora predvsem pri delovanju Visokega predstavnika in ostalih akterjev na področju zunanje politike EU. Čeprav ima tudi sama nekaj avtonomnosti. Služba je s pravnega področja sui generis, torej posebne vrste, saj njene organizacije v pravu EU ni mogoče primerjati s katerim koli drugim podobnim telesom, zato jo imamo lahko za precedenčen primer. Prav ta njen pravni položaj je v diplomskem delu podrobneje raziskan. Pravni položaj ESZD je zaradi različnih predvsem političnih razlogov nejasen, ta neurejenost in nejasnost pa službi, ki je že po sami strukturi zapletena, gotovo ne koristiti. Za razumevanje na novo nastale službe je nujno potrebna analiza z njeno umestitvijo v pravno–institucionalni okvir. V diplomskem delu so tako predstavljene njene lastnosti, njen razvoj, sistem delovanje ter morebitna pravna subjektiviteta ter s tem povezana možnost ESZD nastopati pred sodišči EU.
Ključne besede: Evropska služba za zunanje delovanje, pravo Evropske unije, pravni okvir, diplomacija, sodišča EU, Evropska unija, Lizbonska pogodba, Skupna zunanja in varnostna politika, Visoki predstavnik.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 865; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

114.
LOČITEV UPRAVLJALCEV ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE IN PREVOZNIKOV V EU
Anka Malej, 2016, diplomsko delo

Opis: Hitro rastoče gospodarsto EU se srečuje s čedalje večjimi potrebami po transportu in hkrati vse bolj perečimi okoljskimi težavami. Železnice imajo v primerjavi z drugimi vrstami prevoza številne prednosti: predstavljajo varen, energetsko učinkovit in okolju prijazen način prometa z veliko prevozno zmogljivostjo. Toda železnice se zaradi svojih tehničnih posebnosti in zgodovinskega razvoja niso prilagajale tržnim zahtevam, zato se v današnjem času srečujejo s problemom nekonkurenčnosti. Sodoben družbeni razvoj zahteva večjo tržno usmerjenost in gospodarsko učinkovitost železnic. Rešitev problema nekonkurenčnosti železnic v državah EU je v njihovem prestrukturiranju ob zagotovitvi enakih konkurenčnih pogojev med transportnimi nosilci. Oživitev železniškega sektorja in posledično bolj uravnotežena porazdelitev transportnih tokov med posameznimi vrstami prometa je zato prednostna naloga skupne prometne politike EU. Železniška zakonodaja EU spodbuja konkurenčnost in odpiranje trga železniškega prometa od leta 1991 naprej. Države članice morajo v skladu z obstoječo zakonodajo prevoznikom v železniškem prometu zagotoviti pravičen in enakopraven dostop do železniškega omrežja, s ciljem uvedbe interne železniške konkurence tudi na svojem nacionalnem omrežju. Za zagotovitev tega cilja in za tržno organiziranost železnic naj bi največji pomen predstavljala ločitev dejavnosti upravljanja z železniško infrastrukturo in izvajanja prevozov (vertikalna ločitev), ki jo to diplomsko delo celovito obravnava. Stopnja ločevanja med upravljavci infrastrukture in prevozniki je potrebna, da bi zagotovili pošteno in enakopravno obravnavo vseh prevoznikov v železniškem prometu. V skladu s tem bistvenih funkcij, kot so izdajanje obratovalnih dovoljenj prevoznikom, dodeljevanje vlakovnih poti in določitev uporabnine, ki jo morajo prevozniki v železniškem prometu plačati za uporabo omrežja, ne smejo več opravljati tradicionalni prevozniki v železniškem prometu držav članic, temveč morajo biti prepuščene neodvisnim upravljavcem. Izkušnje držav članic z vertikalno ločitvijo so različne, empirične in teoretične raziskave s tega področja pa so si pogosto nasprotujoče in nedokončne. Železniška zakonodaja EU je obsežna, a pogosto ne tako učinkovita, kot je bilo prvotno predvideno. V praksi se železniški trg EU še vedno srečuje z neučinkovitim upravljanjem infrastrukture, izkrivljanjem konkurence in nekaterimi drugimi težavami. Glede prihodnjih usmeritev železniške zakonodaje EU se zato postavljajo številna vprašanja. Ali prednosti potencialno povečane konkurence v primeru vertikalne ločitve odtehtajo visoke stroške prestrukturiranja železnic in domnevne prednosti holdinga? Ali vertikalna ločitev res najbolje zagotavlja nediskriminacijo pri dostopu novih prevoznikov na trg ali je nediskriminacijo mogoče zagotoviti tudi drugače, morda celo bolj učinkovito in ekonomično? Potrebno je nadalje raziskovati, kateri dejavniki vplivajo na uspešnost določenega modela ureditve železnic, pri tem pa so današnje izkušnje držav in empirične raziskave vertikalne ločitve bistvenega pomena. Zaradi enormnih stroškov prestrukturiranja železniškega sistema je potrebno k spremembam na tem področju pristopati z veliko mero previdnosti, z razumevanjem stroškov, ki ob tem nastanejo, bodoče zakonodajne odločitve pa podpreti z empiričnimi dokazi.
Ključne besede: ločitev upravljavcev železniške infrastrukture od prevoznikov, vertikalna ločitev, železnice, železniška zakonodaja EU, Slovenske železnice, liberalizacija železnic EU
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 946; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

115.
Prost pretok blaga po odločbi sodišča EU v zadevi Ålands Vindkraft
Sabina Rogan, 2016, diplomsko delo

Opis: Zagotoviti prost pretok blaga med državami članicami brez ovir je temeljno načelo Evropske unije. Prost pretok blaga zajema tudi prost pretok električne energije, kljub temu, da bi marsikdo najverjetneje podvomil v elektriko kot pojem blaga. Sodišče EU je v sodni praksi potrdilo, da je elektrika blago. Posledično to pomeni tudi, da so ukrepi, ki omejujejo električno energijo, zajeti v obseg členov Pogodbe o delovanju EU, ki urejajo prost pretok blaga in prepovedujejo kakršnekoli ukrepi, ki bi to preprečevali. Poleg zagotovitve prostega pretoka blaga, je tudi vzpostavitev skupnega energetskega trga eden izmed najpomembnejših ciljev Evropske unije, EU pa si za vzpostavitev omenjenega trga prizadeva znotraj energetske politike EU. V okviru energetske politike si EU poleg tega, da si prizadeva vzpostaviti skupni energetski trg, prizadeva tudi spodbujati uporabo obnovljivih virov energije, kar je posledica vedno večje zavesti o pomembnosti varstva okolja in nevarnosti podnebnih sprememb. Obnovljivi viri energije so danes eden izmed najpomembnejših elementov za doseganje enega izmed v sodobnem času najpomembnejšega cilja EU, tj. varstva okolja in preprečevanja podnebnih sprememb. Kljub prizadevanjem EU za skupni energetski trg, pa ta cilj ostaja še naprej le cilj, ki ga je potrebno doseči v prihodnosti. Tudi sama zakonodaja EU, predvsem Direktiva 2009/28/ES o spodbujanju uporabe obnovljivih virov energije, ki je trenutno eden izmed najpomembnejših aktov na tem področju, upočasnjuje doseganje tega cilja. Direktiva namreč dopušča državam članicam ukrepe, ki omejujejo prost pretok električne energije, pri čemer pa se postavlja vprašanje skladnosti sekundarne zakonodaje s primarno zakonodajo EU. Družba Ålands Vindkraft je finski proizvajalec električne energije in je zaprosila za dodelitev zelenih certifikatov za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov na Švedskem. Švedski nacionalni program podpore, ki določa dodelitev zelenih certifikatov za proizvajanje elektrike iz obnovljivih virov, pridržuje upravičenost do dodelitve zelenih certifikatov za družbe, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, ki se nahajajo na švedskem ozemlju. Družba Ålands Vindkraft je vložila tožbo pri Upravnem sodišču v Linköpingenu zoper švedsko agencijo za energijo Energimyndigheten, pri čemer je trdila, da švedsko pravo s tem, ko pridržuje dodelitev zelenih certifikatov le za domače proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov, krši člen 34 PDEU in da tak ukrep ne more biti opravičen na podlagi varstva okolja. Upravno sodišče je kasneje postavilo tri ključna predhodna vprašanja Sodišču EU. Sodišče EU je v sodbi sicer ugotovilo, da nacionalni program podpore Švedske za spodbujanje nacionalne proizvodnje zelene električne energije, ki je v skladu z Direktivo 2009/28/ES, da gre za ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, vendar pa je poudarilo, da je ukrep opravičen iz razloga varstva okolja. Sodišče EU je torej neposredno diskriminatoren ukrep opravičilo na podlagi obvezne zahteve in ne na podlagi 36 PDEU.
Ključne besede: Prost pretok blaga, notranji trg, Evropska Unija, zadeva Ålands Vindkraft nacionalni programi podpore za dodelitev zelenih certifikatov, pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve, zavrnitev dodelitve zelenih certifikatov za proizvodne naprave izven ozemlja zadevne države članice.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 2033; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (306,21 KB)

116.
POSLOVNI MODEL UBER Z VIDIKA PRAVA EU
Katja Vizjak, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava tehnološko podjetje Uber, ki v vlogi platforme za sodelovanje s pomočjo aplikacije povezuje uporabnike s ponudniki prevoznih storitev in tako predstavlja novodobno alternativo že uveljavljenim avtotaksi storitvam. V tem trenutku start-up podjetje z najvišjim vloženim kapitalom na svetu resda ustvarja nove poslovne priložnosti in tako prispeva k ustvarjanju novih zaposlitvenih možnosti in intenzivnejši gospodarski rasti, tudi interes potrošnikov je velik in število uporabnikov strmo narašča; hkrati pa predstavlja izziv že uveljavljenim ponudnikom avtotaksi storitev, ki ga v strahu za svoja delovna mesta sprejemajo z množičnim odporom, ter sproža vprašanja glede pravilne in smiselne uporabe obstoječih pravnih okvirov. Rezultat omejujočega pristopa evropskih nacionalnih sodišč so številne sodne prepovedi ali omejitve izvajanja Uberjevih storitev zaradi dejanj nelojalne konkurence; njegova prisotnost na evropskem trgu pa odpira tudi mnoga vprašanja s področja konkurenčnega in delovnega prava EU. Na Sodišče EU so bila jeseni 2015 v predhodno odločanje predložena vprašanje glede klasifikacije Uberjeve dejavnosti; če ga bo Sodišče EU razglasilo za prevozno podjetje, bo zapadel pod nacionalno zakonodajo držav članic EU o prevoznih storitvah; v primeru razglasitve za podjetje za storitve informacijske družbe pa bodo zanj veljale določbe zakonodaje EU o enotnem digitalnem trgu. Evropska komisija je junija 2016 izdala smernice za ustrezno uporabo prava EU za tovrstne poslovne modele glede zahtev dostopa do trga, ureditve odgovornosti, varstva uporabnikov, klasifikacije delavcev in obdavčenja, s hkratnimi navodili državam članicam EU glede ustrezne zakonske ureditve na nacionalni ravni. Po uspešnem lanskoletnem vstopu na sosednji hrvaški trg je ponudbo Uberjevih storitev kmalu moč pričakovati tudi v Sloveniji. V diplomski nalogi izpostavljam trenutno najbolj pereče dileme na področju konkurenčnega in delovnega prava, s katerimi imajo opravka tako zakonodajalci kot tudi uporabniki aplikacije, in predstavljam rešitve za zakonodajno ureditev Uberja na ravni prava EU.
Ključne besede: Uber, ekonomija delitve, platforma za sodelovanje, sodelovalno gospodarstvo, sodelovalna potrošnja, nelojalna konkurenca
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1209; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

117.
Pogoji za pridobitev statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite po pravu Evropske unije
Špela Šimenc, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga natančneje obravnava Direktivo 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev in oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, t.i. Kvalifikacijska direktiva. Slednja je izjemnega pomena z vidika skupnega evropskega azilnega sistema, saj je prvi naddržavni instrument, ki hkrati ureja zaščito beguncev in zaščito oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Njen namen je predvsem prispevati k nadaljnji uskladitvi nacionalnih pravnih pravil držav članic iz tega področja, zvišati standarde zaščite ter odpraviti nejasnosti in dvoumnosti njene predhodnice, tj. Direktive 2004/83/ES. V nalogi je predstavljena vsebinska ureditev Direktive 2011/95/EU, s poudarkom na posameznih členih, ki so bili oziroma niso bili spremenjeni v postopku prenovitve Direktive 2004/83/ES.
Ključne besede: Direktiva 2011/95/EU, mednarodna zaščita, begunec, subsidiarna zaščita
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 854; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (699,91 KB)

118.
REFORMA SPLOŠNEGA SODIŠČA EVROPSKE UNIJE
Nuša Drašković, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je osredotočeno na reformo Splošnega sodišča, kjer so se sodni zaostanki najbolj nabirali in je imelo največje težave s trajanjem postopkov in pripadom zadev. Zaradi porasta vloženih zadev na Splošno sodišče, ki so posledica širitev EU in širitev pristojnosti, ki so jih prinesle nove pogodbe EU, je grozila vse pogostejša kršitev 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Prvi predlog reforme Splošnega sodišča je predsednik Sodišča EU Skouris s sodelavci podal že leta 2011, v katerem so želeli povečati število sodnikov Splošnega sodišča za dvanajst in podali druge predloge reorganizacije. Ker pa se v Svetu niso mogli dogovoriti o sistemu imenovanj in rotacij dodatnih sodnikov, je predsednik Skouris v letu 2013 podal spremenjen predlog, da bi namesto dvanajstih imenovali devet dodatnih sodnikov, vendar tudi glede tega predloga ni bilo mogoče doseči soglasja. Zato je v letu 2014 Sodišče EU podalo novi predlog, ki je zajemal povečanje števila sodnikov tako, da ima vsaka država članica po dva sodnika, skupaj torej 56. Reforma zajema tri faze, ki se bodo zaključile do 01.09.2019. V prvi fazi se število sodnikov poveča za dvanajst, v drugi fazi se ukine Sodišče za uslužbence, sedem sodnikov pa prenese na Splošno sodišče, tretja faza pa prinese še dodatnih devet sodnikov. Sprejeta reforma je že v času predloga naletela na številne kritike, a so jo zakonodajne institucije kljub temu sprejele. V svoji diplomski nalogi predstavljam splošen pregled Sodišča EU z institucionalnega in kompetenčnega vidika, se posvečam predlogom reforme, njenim kritikam in na koncu sami sprejeti reformi, ki se že izvaja. Dejstvo je, da je reforma rezultat popuščanja političnim pritiskom s strani držav članic, saj ni dejanske potrebe po tem, da bi se število sodnikov povečalo tako enormno, predvsem pa rešitvi manjka povečanje števila podpornega osebja, ki ne bo zmoglo pravočasno zadovoljiti potrebam številnih sodnikov. Ali je rešitev dobra ali ne, bo na koncu pokazal čas.
Ključne besede: reforma Sodišča EU, sodni zaostanki, Splošno sodišče, pravica do sojenja v razumnem roku, dodatni sodniki.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 947; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (543,38 KB)

119.
Iskanje novega zagona evropske zasebne družbe
Renato Kenda, 2016, diplomsko delo

Opis: Mala in srednje velika podjetja igrajo ključno vlogo pri izgradnji stabilnega in učinkovitega evropskega notranjega trga. Z namenom olajšanja ustanavljanja in poslovanja malih in srednje velikih podjetij, ki delujejo na trgu Evropske unije, je leta 2008 Evropska komisija predstavila predlog Uredbe o statutu evropske zasebne družbe. Kljub temu, da je predlog uvedel pomembne spremembe, ki bi korenito izboljšale položaj malih in srednje velikih podjetij na trgu Evropske unije, so razhajajoča mnenja med državami članicami preprečila sprejetje Statuta o evropski zasebni družbi. Ker potreba po evropski gospodarsko-statusni obliki, ki bi izboljšala položaj malih in srednje velikih podjetij na trgu EU, še zmeraj obstaja, avtor v diplomskem delu raziskuje, če so v evropskem prostoru še zmeraj prisotne iniciative, ki bi lahko ponovno postavile predlog Uredbe o statutu evropske zasebne družbe na agendo Evropske komisije. Diplomsko delo sistematično predstavlja ključne elemente in različne vidike predloga Uredbe o statutu evropske zasebne družbe in morebitnih alternativ, ter postopno vodi do sklepa, da bodo posamične, čeprav močne pobude, le s težavo presegle politična in kulturna nesoglasja, ki so vodila do neuspeha prvotnega predloga.
Ključne besede: Evropska zasebna družba, evropski notranji trg, mala in srednje velika podjetja, enoosebna evropska zasebna družba.
Objavljeno: 21.09.2016; Ogledov: 1012; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (776,49 KB)

120.
PRAVICA DO STARŠEVSKEGA DOPUSTA V PRAVU EU
Simona Češnjevar, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava ureditev starševskega dopusta v pravu EU. Starševski dopust ponuja čas odsotnosti z dela za matere in očete, da lahko skrbijo za svoje otroke določeno časovno obdobje. Hkrati pa je eden najpomembnejših ukrepov za lažje usklajevanje dela in družine. S tem je povezano tudi vprašanje zagotavljanja enakih možnosti in enakega obravnavanja žensk in moških tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Na ravni EU pravico do starševskega dopusta ureja Direktiva 2010/18/EU o starševskem dopustu, ki je razveljavila Direktivo Sveta 96/34/ES o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu in Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu. Zakonodaja EU določa le minimalne standarde glede starševskega dopusta, nato pa je na državah članicah in socialnih partnerjih, da to uredijo v nacionalnih pravnih redih. Zaradi tega prihaja tudi do razlik med državami članicami EU v ureditvi dopusta, poimenovanju, upravičenosti do dopusta in plačilu. V diplomski nalogi je podrobneje predstavljena in analizirana novejša sodba Sodišča EU v zadevi Maistrellis z dne 16. 7. 2015. To je zelo pomembna zadeva, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, in poudarja pomen pravice očeta do starševskega dopusta, ter njegovo vse večjo vlogo pri opravljanju starševske funkcije. V diplomski nalogi ugotavljam, da je Sodišče EU zaradi nezadostne jasnosti pogodbenih določil razvilo pomembno sodno prakso s področja starševskega dopusta. V prihodnosti EU bo v okviru zakonodaje potrebno nadaljnje urejanje starševskega dopusta in z njim povezanih pravic, zlasti razširitev očetovskih pravic.
Ključne besede: materinski dopust, očetovski dopust, starševski dopust, Sodišče EU, Direktiva 2010/18/EU, Direktiva 2006/54/ES, usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, Zadeva Maistrellis
Objavljeno: 21.09.2016; Ogledov: 927; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici