| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


101 - 110 / 144
Na začetekNa prejšnjo stran6789101112131415Na naslednjo stranNa konec
101.
PRIVOLITEV PACIENTOV V OBDELAVO OSEBNIH PODATKOV V STORITVAH MOBILNEGA ZDRAVJA OZ. M-ZDRAVJA
Klara Mihaldinec, 2016, magistrsko delo

Opis: Tehnologija je postala del naših življenj. Mobile Health, mobilno zdravje oziroma mZdravje, je del eZdravja, ki je že zaživel pri nas in se postopoma širi po državi. mZdravje je zelo pomembno za naše zdravje, za naše sodelovanje pri zdravljenju, aplikacij mZdravja pa je tudi vedno več na našem tržišču in v bolnišnicah. Pacienti v aplikacijah mZdravja niso lastniki svojih osebnih podatkov, podatkov o zdravstvenem stanju. Vendar je uporaba in druga obdelava pacientovih občutljivih osebnih podatkov izven postopkov zdravstvene oskrbe dovoljena le z njegovo privolitvijo. Zaradi preobsežnih privolitvenih obrazcev v aplikacijah mZdravja, ki jih pacienti ne berejo in ne razumejo, prihaja do zelo velikega posega v ustavno pravico do zasebnosti pacientov.
Ključne besede: privolitev, mZdravje, eZdravje, izrecna privolitev, informirana privolitev, ozaveščena privolitev, dinamična privolitev, občutljivi osebni podatki povezani z zdravjem posameznika, raziskave
Objavljeno: 21.10.2016; Ogledov: 1010; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

102.
PRAVICA DRŽAVLJANOV TRETJIH DRŽAV DO PREBIVANJA V EU PO RAZVEZI
Anamarija Krpina, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga analizira sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) v zadevi Singh in drugi, v kateri je Sodišče EU podalo razlago o tem, da zakonec ohrani pravico do prebivanja v primeru razveze, če je ob začetku postopka za razvezo zakonske zveze, državljan Unije v državi članici gostiteljici. Čeprav državljan tretje države izpolnjuje pogoj za ohranitev pravice do prebivanja, ker je zakonska zveza trajala več kot tri leta, od tega eno leto v državi članici gostiteljici, vseeno ne ohrani pravice do prebivanja, če je pred začetkom postopka za razvezo državljan Unije odšel iz države članice gostiteljice. To pravico izgubi že z odhodom zakonca in jo z razvezo ne pridobi nazaj. Naloga analizira tudi pojem »zadostna sredstva«, ki se zahteva kot pogoj za prebivanje državljana Unije, na ozemlju države članice gostiteljice daljšem od treh mesecev. Ti pravico pridobijo tudi, če sredstva delno temeljijo na sredstvih zakonca, ki je državljan tretje države, ta pa ima pravico opravljati delo po pravu EU z namenom, da takšna sredstva zagotovi.
Ključne besede: Direktiva 2004/38/ES, pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države po odhodu zakonca, državljana Unije iz države članice gostiteljice in kasnejši razvezi, zadostna sredstva, upoštevanje sredstev zakonca državljana tretje države.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 598; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (890,34 KB)

103.
PRAVICE POTNIKOV V LETALSKEM PROMETU IN NJIHOVO UVELJAVLJANJE PO PRAVU EVROPSKE UNIJE
Tjaša Šeneker, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene pravice potnikov v letalskem prometu s poudarkom na pravici do odškodnine in sam postopek, kako uveljaviti kršene pravice potnikov v letalskem prometu. Vse navedeno je predstavljeno v skladu z zakonodajo EU, v glavnem po Uredbi (ES) št. 261/2004. Poleg omenjene uredbe, ki ureja pravice potnikov v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi letov, velikih zamud letov, so na kratko predstavljene tudi posebne pravice invalidnih potnikov in potnikov z omejeno mobilnostjo v letalskem prometu v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2006. Prav tako sta na kratko predstavljeni Montrealska konvencija in njena predhodnica Varšavska konvencija. Največja pozornost v diplomskem delu je posvečena pravicam potnikov pri prekinitvah letov. Pojasnjeni so pojmi »zavrnitev vkrcanja«, »odpoved leta« in »zamuda leta« oziroma »velika zamuda leta«. V njihovo pojasnitev se je vključilo tudi Sodišče EU s svojo sodno prakso in velikokrat rešilo spore ob različnem pojmovanju ali razlagi določb Uredbe (ES) št. 261/2004. Glavne pravice potnikov v večini primerov prekinitev leta so pravica do obveščenosti potnikov o svojih pravicah, pravica do informiranosti potnikov glede možnega nadomestnega prevoza, pravica do odškodnine, pravica do vrnjene prevoznine ali do preusmeritve poti in pravica do oskrbe. Podrobneje je predstavljena pravica do odškodnine iz naslova prekinitev letalskega prevoza ter izredne razmere kot razlog za izključitev odškodninske odgovornosti letalskega prevoznika. Nadalje je opisana še standardizirana odškodnina in višina le-te, ki je določena v Uredbi (ES) št. 261/2004, zastaralni rok za odškodninski zahtevek ter dodatna odškodnina. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljen postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu in težave pri tem. Opisana sta dva postopka, in sicer postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu po zasebni poti ter postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu po javni poti. Glavno vlogo v obeh postopkih imajo nacionalni izvršilni organi vsake posamezne države članice, ki zagotavljajo spoštovanje pravic potnikov, določenih v Uredbi (ES) št. 261/2004 s strani letalskih prevoznikov. Predstavljena je tudi vloga Evropskih potrošniških centrov, ki nudijo brezplačne svetovalne storitve na področju pravic potnikov v letalskem prometu. Na koncu diplomskega dela so predstavljene še težave pri uveljavljanju kršenih pravic potnikov v letalskem prometu. Bistveni težavi pri tem sta, da potniki niso dobro seznanjeni s svojimi pravicami, oziroma jih ne znajo uveljaviti, ter da letalski prevozniki ne spoštujejo pravic, določenih v Uredbi (ES) št. 261/2004. Obe težavi se navezujeta tudi na težave zaradi neenotne uporabe pravil iz Uredbe (ES) št. 261/2004 ter neenotnega izvrševanja v različnih državah članicah EU. Zaradi nekaterih nepopolnih, nejasnih in sistematično nasprotujočih si določb Uredbe (ES) št. 261/2004 in nedosledne in neenotne implementacije same uredbe pa prihaja do sporov med potniki in letalskimi prevozniki. Sodišče EU sicer s svojimi sodbami rešuje navedene spore, vendar prihaja tudi do nedosledne sodne prakse. Zaradi nedoločenosti pritožbenega postopka v sami Uredbi (ES) št. 261/2004 pa prihaja tudi do neenotnih pritožbenih postopkov. Vse omenjeno zahteva celovito prenovo sistema varstva pravic oziroma same Uredbe (ES) št. 261/2004. Na koncu diplomskega dela so predstavljeni še predlogi za izboljšanje sistema varstva pravic. Evropska komisija je predlagala, da se z določenimi ukrepi doseže učinkovit in dosleden sistem uveljavljanja pravic potnikov. Bistveno pri vsem pa je, da letalski prevozniki spoštujejo pravice potnikov in da se zagotovi pravično razmerje njunih pravic in obveznosti. Kljub vsem predlaganim spremembam pa do nujno potrebne reforme same Uredbe (ES) št. 261/2004 še ni prišlo. Dokler do te ne bo prišlo, bo potnik še vedno zgolj šibkejša stranka in njegove pravice ne bodo spoštovane, kot bi morale biti.
Ključne besede: Uredba (ES) št. 261/2004, pravice potnikov v letalskem prometu, zavrnitev vkrcanja, odpoved leta, zamuda leta, pravice invalidnih potnikov, pravica do odškodnine, postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu, sodna praksa Sodišča Evropske unije.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1176; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (991,91 KB)

104.
UPORABA SOLIDARNOSTNE KLAVZULE PRI ZAGOTAVLJANJU VOJAŠKE POMOČI DRUGI DRŽAVI ČLANICI EU
Metka Mokotar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana solidarnostna klavzula iz 222. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in vojaška pomoč kot eden od možnih načinov izpolnitve solidarnostne zaveze, ki jo imajo države članice Evropske unije proti drugi državi članici. Solidarnostna klavzula je novost, ki jo je prinesla Lizbonska pogodba in ki jo država članica lahko aktivira v primeru terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek. V tem primeru se zagotavlja pomoč na ravni Evropske unije in na nacionalni ravni. Vojaška pomoč se lahko zagotovi v obliki denarnih sredstev, vojaške opreme, vojaških usposabljanj in vodenja, kadar prizadeta država pri reševanju krizne situacije uporablja vojaška sredstva. Poleg pomoči, ki jo ob uveljavljanju solidarnostne klavzule zagotovijo posamezne države članice, se uporabijo tudi vsi obstoječi mehanizmi Evropske unije – strategija notranje varnosti EU, mehanizmi EU na področju civilne zaščite, sklep o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje ter strukture, oblikovane v okviru skupne varnostne in obrambne politike. Države za pomoč zaprosijo preko svojih političnih organov, usklajevanje pa poteka v Svetu. Tekom celotnega postopka imata osredno vlogo Center za usklajevanje nujnega odziva in ureditve EU za politično odzivanje na krize. V določenih kriznih situacijah se lahko uveljavlja tudi kakšen drug mehanizem, kot je denimo klavzula o medsebojni obrambi kot del skupne varnostne in obrambne politike, na bolj globalni ravni pa 5. člen Severnoatlantske pogodbe. Oba člena se lahko uporabita v primeru oboroženega napada na državo članico oz. državo pogodbenico. Glede na mehanizme, ki obstajajo poleg solidarnostne klavzule, se na prvi pogled morda zdi, da je določba 222. člena PDEU nepotrebna, vendar ob podrobnejši analizi vidimo, da bo solidarnostna klavzula ob morebitnem uveljavljanju pokrivala zelo velik spekter kriznih situacij in v praksi nudila ustreznejše in koristne rešitve. Države članice imajo v primeru nastanka krizne situacije prosto izbiro glede poti, po kateri bodo reševale nastalo krizo, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU.
Ključne besede: solidarnostna klavzula, vojaška pomoč, Evropska unija, pravo Evropske unije, solidarnost
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1076; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (381,00 KB)

105.
Investicijski spori med podjetji in državami
Miha Satler, 2016, diplomsko delo

Opis: V svoji diplomski nalogi se ukvarjam z reševanjem mednarodnih investicijskih sporov med podjetji in državami. Na začetku opisujem pojem mednarodnih investicij in kako globalizacija prispeva k njihovemu povečevanju. Predstavljam različne možnosti za reševanje investicijskih sporov, kot so sodišče države gostiteljice, mediacija, arbitraža, zgodnja ocena spora in Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID). V nadaljevanju na kratko opisujem mednarodne sporazume, predvsem trgovinske in podrobneje predstavim Čezatlantski trgovinski in naložbeni sporazum (TTIP), ki med drugim obsega tudi področje zaščite tujih investicij. Poudarek celotne diplomske naloge je na predstavitvi predlogov reševanja mednarodnih investicijskih sporov v tem sporazumu. Najprej se posvečam prvotnemu predlogu Evropske komisije, in sicer poravnavi sporov med vlagateljem in državo (ISDS). Predstavljam bistvene točke predloga in njegove kritike. Med drugim opisujem forum shopping, neenakopravno obravnavo domačih in tujih investitorjev, podrobneje predstavljam vidike preglednosti predlaganega sistema, sestavo arbitražnega tribunala in način izbire arbitrov ter stroške. Za lažje razumevanje predstavljam nekaj najpomembnejših arbitražnih primerov, posebej tistih v katerih sodelujejo ZDA. Na koncu tega dela predstavljam še podatke nekaterih rešenih primerov in ugotavljam, da so države v arbitražnih postopkih uspešnejše od investitorjev. V zadnjem delu obravnavam najnovejši predlog Evropske komisije, ki nadomešča ISDS. To je ustanovitev investicijskega sodišča (ICS). Ta prinaša številne spremembe, ki jih pregledno opisujem. Gre za vpeljavo standardov zaščite investicij, pravice držav do reguliranja, ustanovitev pritožbenega tribunala, omejevanje forum shoppinga, stroškovne in postopkovne izboljšave ter vključitev posebnih določb, ki se nanašajo na male in srednje gospodarske subjekte.
Ključne besede: Mednarodni investicijski spori, tuji investitorji, Transatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo, poravnava sporov med vlagateljem in državo, investicijsko sodišče.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 766; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (750,22 KB)

106.
INSTITUCIONALNA ZASNOVA EVRAZIJSKE UNIJE
Iris Štelcar, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava Evrazijsko unijo kot mednarodno organizacijo, ustanovljeno z namenom sodelovanja med nacionalnimi gospodarstvi držav članic, ki zagotavlja prosti pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile. Članstvo državam članicam zagotavlja ohranitev njihove suverenosti in enakovredno obravnavanje ter od njih zahteva uskladitev politik na vseh področjih sodelovanja. Nastala je 29. maja 2014, s Pogodbo o vzpostavitvi Evrazijske unije, ki so jo podpisali predsedniki Rusije, Belorusije in Kazahstana, vendar je s svojim delovanjem pričela šele 1. januarja 2015. Poleg omenjenih držav podpisnic ustanovne pogodbe sta njeni državi članici še Armenija in Kirgizistan. Čeprav je organizacija relativno mlada, se države med seboj zelo dobro poznajo, saj so v prejšnjem stoletju sestavljale Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Evrazijska unija je zelo dobro razvita, saj so Rusija, Belorusija in Kazahstan že leta 2010 vzpostavile skupno carinsko tarifo in odpravile mejne kontrole, leta 2012 so vzpostavile enotno gospodarsko območje in ustanovile Evrazijsko ekonomsko Komisijo, sestavljeno iz Sveta Komisije in Upravnega odbora Komisije, ki skrbi za delovanje in razvoj organizacije. V diplomskem delu izpostavljam tudi ostale institucije Evrazijske unije, in sicer Vrhovni evrazijski ekonomski Svet, Evrazijski medvladni Svet in Sodišče Evrazijske unije, ki delujejo v okviru pristojnosti, dodeljenih s strani Pogodbe o vzpostavitvi Evrazijske unije in mednarodnih pogodb Evrazijske unije. Že na podlagi podobnega poimenovanja institucij kot v Evropski uniji lahko ugotovimo, da je omenjena organizacija služila kot model pri ustanovitvi Evrazijske unije, zato v diplomskem delu primerjam značilnosti in pravne akte obeh unij. Kljub uspešnemu začetku in dejstvu, da je Evrazijska unija največja proizvajalka nafte in zemeljskega plina na svetu ter pomembna proizvajalka jekla in električne energije, prihodnost Evrazijske unije naj ne bi bila tako svetla. Njena slaba stran je velika razlika v gospodarstvih držav članic, kar dokazuje dejstvo, da je gospodarstvo Evrazijske unije v veliki večini odvisno od ruskega gospodarstva. Naslednja slabost, na katero namiguje veliko nasprotnikov Evrazijske unije, je, da ne gre za ekonomsko povezavo držav, ampak za politično, saj naj bi pri njeni ustanovitvi šlo za željo Rusije po ponovnem oblikovanju Sovjetske zveze, kar ruski predsednik Vladimir Putin, zanika. Diplomsko delo zaključujem z zastavljenimi cilji Evrazijske unije, ki jih bodo države članice skušale doseči v prihodnosti in s preverjanjem tez, ki sem si ju postavila pred začetkom raziskovanja problema diplomskega dela.
Ključne besede: Evrazijska unija, Pogodba o vzpostavitvi Evrazijske unije, Evrazijska ekonomska Komisija, Vrhovni evrazijski ekonomski Svet, Evrazijski medvladni Svet, Sodišče Evrazijske unije, Rusija, Belorusija, Kazahstan, Armenija, Kirgizistan, carinska unija, enotno gospodarsko območje.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 794; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (761,20 KB)

107.
PRAVICA POTROŠNIKOV, DA SO OBVEŠČENI O POREKLU BLAGA PO PRAVU EVROPSKE UNIJE IN SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE
Darja Lainšček, 2016, diplomsko delo

Opis: Smo v obdobju liberalizacije mednarodne trgovine, katere končni cilj je prosto trgovanje brez ovir. Z liberalizacijo mednarodne trgovine je prišlo do pojava globalizacije in z njenim razmahom se je pojavila vse večja težnja po enotnih pravilih, ki bi veljala za vse države. Prav zato so se skozi čas oblikovale različne institucije in organizacije. Ena najpomembnejših mednarodnih institucij danes je Svetovna trgovinska organizacija (v nadaljevanju STO), ki ureja trgovanje med državami na globalni ravni. Podobno kot STO je bila tudi Evropska unija (v nadaljevanju EU) zasnovana z namenom, da bi odpravila ovire in spodbudila svobodno trgovino med svojimi državami članicami. Globalizacija je prinesla spremembe tudi na področju potrošnje, saj omogoča potrošnikom dostop na širši trg in s tem večjo izbiro izdelkov. Na nakupne odločitve potrošnikov vplivajo različni dejavniki, med drugim tudi informacija o poreklu blaga. Poreklo blaga potrošniku pove, od kod določen izdelek prihaja, kar mu omogoča razlikovanje med domačimi in uvoženimi izdelki, ter s tem dajanje prednosti domačim izdelkom zgolj zato, ker so domači, ne pa nujno tudi boljši, kar je v nasprotju s svobodno trgovino in prostim pretokom blaga. Diplomsko delo primerja pravno ureditev glede pravice potrošnikov, da so obveščeni o poreklu blaga po pravu EU in pravu STO. V diplomskem delu ugotavljam, da pravo EU prepoveduje nacionalne zahteve po označbi porekla blaga iz drugih držav članic na izdelkih, saj predpostavlja, da imajo potrošniki negativne stereotipe o uvoženih izdelkih, kar ovira trgovino na enotnem trgu EU, razen v primerih, ko poreklo vpliva na kakovost blaga. Po drugi strani pa pravo STO načeloma priznava pravico potrošnikov, da so obveščeni o poreklu blaga, vendar pravila o poreklu blaga držav članic sama po sebi ne smejo imeti omejitvenih ali motečih učnikov na mednarodno trgovino.
Ključne besede: Evropska unija, Svetovna trgovinska organizacija, poreklo blaga, potrošniki, svobodna trgovina, prosti pretok blaga
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 690; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (833,44 KB)

108.
PRAVNI VIDIKI IZSTOPA DRŽAVE ČLANICE IZ EVROPSKE UNIJE IN IZSTOPA IZ EVRSKEGA OBMOČJA
Tina Lisac, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je raziskati, kakšne so pravne možnosti za izstop države članice iz EU in izstop države članice iz evrskega območja. Vse do leta 2009, ko je v veljavo stopila Lizbonska pogodba in uvedla 50. člen PEU, možnost izstopa države članice iz EU ni bila nikjer jasno urejena. Po uvedbi izstopne klavzule pa ni več nobenega dvoma, ali je izstop iz EU mogoč ali ne. Primer izstopa iz EU pa se bo morebiti zgodil v bližnji prihodnosti, saj so v Združenem kraljestvu 23. junija 2016 volivci na zgodovinskem referendumu glasovali za izstop iz EU. Referendum sicer pravno ni zavezujoč, je pa zdaj že bivši premier David Cameron obljubil, da bodo spoštovali odločitev izbrano na referendumu. Izstop iz EU pa lahko tako državi, ki izstopa, kot tudi sami EU prinese veliko škodljivih posledic. Pojavijo se vprašanja glede vpliva na trg, gospodarstvo, kot tudi glede tega, kakšni bodo odnosi med državami po izstopu države članice iz EU. Ne smemo pa pozabiti niti na vprašanja s področja zaposlovanja, zdravstva, varstva potnikov v letalskem prometu, kmetijstva, pravice potrošnikov, itd. Kakšne bodo dejanske posledice izstopa je odvisno tudi od uspešnosti dveletnih pogajanj med EU in državo članico, ki želi izstopiti. Na to pa vplivajo tudi geografska lega države članice, velikost in gospodarska moč. Drugače pa je v primeru manjše, gospodarsko šibkejše države, ki bi si verjetno težko sploh privoščila razmišljati o izstopu iz EU, ne toliko zaradi samega procesa kot zaradi samih posledic na politične odnose, gospodarstvo in vsa prej omenjena področja. V primeru Združenega kraljestva bi izpostavila, da Združeno kraljestvo ni v evrskem območju, torej njihov izstop iz EU, ne bo hkrati tudi izstop iz evrskega območja, kar delno olajša stvari. V diplomskem delu pa so raziskane tudi različne možnosti izstopa države članice iz evrskega območja. Izstop iz evrskega območja v pogodbah EU ni predviden, zato se poraja vprašanje, če je sploh mogoč brez sočasnega izstopa država članice iz EU. Pravno najbolj mogoča rešitev je, da bi država članica, če bi želela izstopiti iz evrskega območja, morala izstopiti iz EU kot celote. Seveda obstaja tudi teoretična možnost spremembe obstoječih pogodb, ki je bolj malo verjetna, ker je za spremembo potrebno soglasje države članice. V grški krizi leta 2015, ko je Grčiji ponovno grozil stečaj, pa se je pojavilo tudi vprašanje, ali imajo države članice pravico izključiti državo, ki huje krši pravila EU, iz evrskega območja. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb v 60. členu predvideva to možnost, a je Sodišče EU že večkrat razsodilo, da se kršitve pogodb EU rešujejo znotraj samih pogodb EU in ne po mednarodnem pravu. Te pa predvidevajo le denarne sankcije, ki v primeru Grčije nimajo več smisla. Prisilni izstop države članice iz evrskega območja trenutno ni mogoč.
Ključne besede: izstop iz EU, izstop iz evrskega območja, izključitev iz evrskega območja, Ekonomska in monetarna unija, posledice izstopa iz EU, posledice izstopa iz evrskega območja, Pakt stabilnosti in rasti, Grexit, Brexit
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1364; Prenosov: 336
.pdf Celotno besedilo (962,20 KB)

109.
Pravne posledice prirejanja podatkov o javnem dolgu s strani držav članic evroobmočja
Mateja Janičijevič, 2016, diplomsko delo

Opis: Ob izbruhu svetovne finančne in gospodarske krize leta 2008 so njene razsežnosti kmalu dosegle tudi Evropo in razkrile njene temne plati, ko je Grčija v začetku leta 2010 postala središče svetovne gospodarske krize. Ob razkritjih načinov prirejanja podatkov ne moremo mimo skrbi o resnosti težav v Grčiji. Izvedeni finančni instrumenti so običajen del vladnega financiranja, nesprejemljivi postanejo v primeru, ko se jih uporabi za namene prikrivanja. Največji del krivde za grške težave nosijo neodgovorni grški politiki, ki so prek obljub o višjem življenjskem standardu povečevali zadolženost. Hkrati so s prikrivanjem resnice glede proračunskega primanjkljaja in javnega dolga povsem izgubili zaupanje mednarodne finančne javnosti. Da bi Grčiji pustili, da sama poskrbi za svoje probleme, kar bi vodilo v neplačilo dolga, ni v nikogaršnjem interesu. Zato je pomoč Grčiji smiselna ob pogoju, da sprejmejo stroge varčevalne ukrepe oziroma reforme, katerih so se grški politiki v preteklosti izogibali. Komisija je izvedla program reform, katerih ključni element je bila povrnitev zaupanja potrošnikov v enotni trg in finančni sektor. Prvi cilj je bila vzpostavitev učinkovitega sistema kriznega upravljanja, ki ga do sedaj ni bilo. Zakonodajna reforma je stopila v veljavo leta 2014. Ta proces je dolgotrajen in bo potreboval ustrezno izvrševanje v praksi. Države članice še vedno ostajajo osnovni izvajalec nadzora na svojem finančnem trgu in z vodenjem javnofinančne politike pomembno vplivajo na stabilnost finančnega trga. Na raven EU pa je preneseno postavljanje pravil za zagotavljanje finančne stabilnosti. Da bi se izognile prihodnjim gospodarskim krizam, bodo morale države članice EU vztrajanje pri avtonomiji zamenjati za fiskalno in morebiti celo politično unijo, ki bi navzven predstavila EU kot enotno in močno gospodarsko velesilo ter zahtevala ustrezen vpliv na ureditev mednarodnega finančnega trga. Sankcije za izkrivljanje statističnih podatkov niso izpolnile svojega namena. Državi članici, ki se znajde v takšni situaciji, kot se je Grčija, je nesmiselno naložiti globo v višini 0,2 % BDP, katere sredstva se nato stečejo v evropski mehanizem za stabilnost, saj je zaprosila za finančno pomoč, ki se financira iz njega. Zato ne čudi dejstvo, da Grčija za svoje početje do danes ni bila kaznovana.
Ključne besede: konvergenčni kriteriji, grška kriza, prirejanje podatkov, zakonodajna reforma, sankcije.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 533; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

110.
MIGRACIJSKA PAST: MLADOLETNI MIGRANTI BREZ SPREMSTVA - MED PRIDRŽANJEM IN DEPORTACIJO
Iva Drvarič, 2016, diplomsko delo

Opis: Mladoletni migranti brez spremstva, katerih število na območju Evropske unije sunkovito narašča in glede na razsežnosti migrantske krize počasi prerašča v enega izmed največjih humanitarnih izzivov od začetka obstoja Evropske unije, spadajo v eno izmed najbolj ranljivih skupin sodobne družbe. Kot taki so glavna tema tega diplomskega dela, v katerem med drugim ugotavljam, da jih v kategorijo posebej ranljivih oseb uvrščata tudi Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Razlogi, zakaj prihajajo v Evropsko unijo, so raznoliki, vendar pa jim lahko skupni imenovalec najdemo v okviru trenutnih svetovnih dogodkov, kot so konflikti na Bližnjem vzhodu in v nekaterih azijskih ter afriških državah, za katere se zdi, da pomembno vplivajo na migracijske tokove. Eden izmed problemov, s katerim se soočajo mladoletniki brez spremstva, je ta, da se pogosto primarno obravnavajo kot migranti in ne kot otroci in glede na to, da so predpisi za zagotovitev zaščite otrok eni izmed najširše ratificiranih in v teh primerih nekako izvisijo, to avtomatsko zniža prag zaščite, ki jim je z njimi zagotovljena. Vse evropske države so ratificirale Konvencijo o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in so s tem prevzele odgovornost za zaščito pravic vseh otrok, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ne glede na njihovo državljanstvo ali pravni status. Če pridejo ti otroci v Evropsko unijo z namenom zaprositve za mednarodno zaščito, so velikokrat soočeni z dolgotrajnimi azilnimi postopki, rezultat katerih so lahko tudi dalj časa trajajoča pridržanja, včasih v vprašljivih razmerah. V priporu se lahko znajdejo tudi v okviru postopka deportacije in vse skupaj na koncu pogosto tvori začarani krog negotovosti-migracijsko past. Na pot se odpravijo v želji po svobodi in boljšem življenju, na koncu pa postanejo žrtve upravnih postopkov, med pridržanjem in deportacijo. Upravni pripor migrantov je tudi glavna tema, obravnavana v tem diplomskem delu, v katerem ugotavljam, da se izvaja bodisi na temelju azilne zakonodaje, bodisi na temelju zakonodaje, katere predmet so postopki vračanja v države izvora. Pripor mladoletnih migrantov brez spremstva sicer ni izrecno prepovedan, vendar pa mednarodno pravo močno nasprotuje njegovi uporabi in poudarja, da se naj odreja le kot skrajni ukrep, ki traja najkrajši možen čas. Nadalje mora biti pripor nujno potreben, smoteren in sorazmeren z legitimnimi cilji, ki jih zasleduje. Nikoli ne sme biti arbitraren, vsakršne možnosti za njegovo odredbo pa morajo biti natančno opredeljene v zakonih. Glavno vodilo v vseh postopkih, ki se nanašajo na otroke je načelo največje koristi otroka. Kadar ta odkazuje na to, da se naj mladoletnika vrne v državo izvora, imajo države članice to možnost storiti, bodisi v okviru prostovoljne bodisi prisilne deportacije.
Ključne besede: Mladoletni migranti brez spremstva, pripor, deportacija, Evropska unija, Konvencija o otrokovih pravicah, Direktiva 2008/115/ES, Direktiva 2013/33/EU.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 921; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (918,51 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici