| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 149
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Nevtralnost interneta: človekova pravica v digitalni dobi?
Andreja Breškon, 2021, magistrsko delo

Opis: Pojav interneta velja za globalni fenomen, saj si življenja brez njegove pomoči ne bi več znali predstavljati. Internet lahko svoj uspeh pripiše ravno odprtosti, saj je z lahkoto prosto dostopen vsakomur in vsepovsod. Uporabniki, ki imajo možnost internetne povezave, lahko do informacij na internetnem omrežju dostopajo skoraj neomejeno. Da bi se omogočile čimbolj kakovostne spletne storitve in splošna internetna uporaba, pa se posamezniki ne smejo soočati s posebnimi omejitvami glede dostopa do omrežja ali drugimi omejitvami pri uporabi storitev, aplikacij in vsebin na internetu. Za takšne primere se je zato uveljavilo načelo nevtralnosti omrežja. Uvodoma magistrsko delo prikazuje splošno opredelitev pojma in njegov razvoj ter, primerjavo pravnega področja nekaterih neevropskih držav (predvsem Združene države Amerike). Področje nevtralnosti interneta namreč izhaja iz pravice do interneta in se tako razteza po vsem svetu. Ne glede na različne nacionalne zakonodaje je definicija načela vedno opredeljena enako. Za boljše razumevanje je predstavljena tudi sodna praksa, ki pa se v Evropski uniji zaenkrat osredotoča zgolj na en primer Sodišča Evropske unije, saj je nevtralnost omrežja relativno nov pojem. Ne glede na ustrezno evropsko zakonodajo in smernice, ki so v pomoč državam članicam pri uveljavitvi nacionalne zakonodaje o nevtralnem internetu, pa tveganje še vedno predstavlja pravna neenotnost držav članic na tem področju. Magistrsko delo med drugimi preučuje tudi ustreznost ureditve slovenske uzakonitve pojma nevtralnosti ter ali le-ta zadostuje ali bi bile na tem področju potrebne dopolnitve. Ugotavljam, da se nevtralnost omrežja hkrati povezuje tudi z načelom odprtega interneta in načelom brezplačnega interneta. Kljub hitremu razvoju digitalnega ekosistema pa glavno težavo še vedno predstavlja pomanjkljiva tehnična infrastruktura in cenovna nedostopnost interneta. Glavna tema, na katero se v magistrski nalogi osredotočam, je odgovor na vprašanje »Ali bi se nevtralnost interneta lahko uvrščala v sklop temeljnih človekovih pravic?«. Razprave o tem, da bi internet lahko postal nova človekova pravica, se sicer že pojavljajo, vendar zaenkrat še niso dovolj intenzivne za dejansko uresničitev. Pravica do interneta s svojo učinkovitostjo, razsežnostjo in vplivom trenutno še ne izpolnjuje kriterijev za uvrstitev med temeljne človekove pravice. Podobno velja tudi za nevtralnost interneta. Če bi bila nevtralnost interneta temeljna človekova pravica, bi posamezniki namreč imeli takšne privilegije, da bi lahko prosto odločali, na kakšen način in kako bodo uporabljali internet, katere informacije, storitve ali aplikacije bodo z njegovo pomočjo iskali in se jih posluževali, brez omejitev. Slednje bi vplivalo na celotno strukturo svetovne družbe. Prihodnost interneta in telekomunikacijskih sredstev zaenkrat ostaja še vedno nepredvidljiva in posledično nedorečena. Razvoj se trenutno usmerja v brezplačno dostopne točke na javnih mestih. Na takšen način se omogoča vsaj začasno dostopanje do interneta tistim uporabnikom, ki si ga sicer ne morejo privoščiti. Ker internetna povezava na žalost ostaja posebna ugodnost sodobne družbe, pravne določbe o priznanju novih človekovih pravic v digitalni dobi ostajajo prevelik izziv.
Ključne besede: nevtralnost omrežja, odprt internet, ponudniki internetnih storitev, Uredba 2015/2120, Zakon o elektronskih komunikacijah, BEREC, svoboda izražanja
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 19; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (852,56 KB)

2.
Privolitev v sistemu splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR)
Elena Fridau, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava elemente in določbe o privolitvi s primeri ter mnenja relevantnih institucij oziroma organov, ki so vodilne na področju varstva osebnih podatkov tako na evropski kot na nacionalni ravni. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je bila sprejeta 25. maja 2018 in se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU, v točki (a) prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava zakonita takrat in če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov. Za primerjavo, predstavljam tudi slovensko in avstrijsko zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov oziroma določbe glede privolitve, kot pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Nadalje predstavljam izzive in tveganja za kazni, ki jih določajo evropski in nacionalni predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Globa, ki jo Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov predvideva v primeru kršenja določb, je v višini štirih odstotkov letnega prihodka podjetja oz. 20 milijonov evrov, odvisno od tega, kateri znesek je višji. V osrednjem delu magistrskega dela so predstavljeni določeni primeri ter primerjava med ZVOP-1, DSG in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov na področjih, ki odpirajo največ vprašanj, na primer: privolitev otrok, dokazovanje privolitve, umik privolitve, privolitve posameznikov, ki so bile pridobljene pred uveljavitve Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ter privolitvena nesposobnost. V tem delu magistrskega dela se pokažejo razlike in hkrati podobnosti med različnimi zakonodajami ter področnimi zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Za zaključek magistrsko delo obravnava predlog ZVOP-2 v delu, ki se nanaša na privolitev kot pravno podlago ter analizo novosti, ki jih prinaša na področju privolitve. Slovenija, kot ena izmed zadnjih držav članic, ki še ni sprejela zakona, ki bi implementiral določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, želi s predlogom ZVOP-2 doseči čimprejšno harmonizacijo predpisov in ureditev področja varstva osebnih podatkov.
Ključne besede: SPLOŠNA UREDBA O VARSTVU OSEBNIH PODATKOV, PRIVOLITEV, OSEBNI PODATKI, ZVOP-1, DSG, INFORMIRANOST, PROSTOVOLJNOST, NEDVOUMNOST, SPECIFIČNOST
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 13; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1003,06 KB)

3.
Kolektivno pravno varstvo na ravni Evropske unije
Tamara Vinter, 2021, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrske naloge je predstaviti področje kolektivnega pravnega varstva potrošnikov na ravni EU ter si odgovoriti na vprašanja, ki omogočajo njegovo razumevanje. Kolektivna pravna sredstva so procesni mehanizmi na podlagi katerih je zaradi ekonomičnosti postopka in/ali učinkovitosti izvrševanja mogoče več podobnih pravnih zahtevkov združiti v eno samo tožbo. Pojavljajo se v obliki opustitvene tožbe s katero se zahteva ustavitev oz. prepoved nezakonitega dejanja, ali odškodninske tožbe, katere cilj je pridobiti nadomestilo za utrpljeno škodo. V obeh oblikah tožb gre za civilni postopek, ki se odvija med osebami zasebnega prava, ne glede na to, da je ena izmed strank »kolektiv« oz. skupina tožnikov. Do nedavno so kolektivna pravna sredstva na ravni EU bila urejana v Direktivi 2009/22/ES, ki je urejala le opustitvene tožbe, možnost vložitve kolektivnih odškodninskih tožb pa je uvedena z novo Direktivo 2020/1828, ki je zapolnila to dolgoletno pravno praznino. Magistrska naloga ugotavlja, da se je ureditev področja kolektivnega pravnega varstva potrošnikov na ravni EU po sprejetju Direktive 2020/1828 bistveno izboljšala. Oškodovanim potrošnikom je omogočen lažji dostop do ustreznih pravnih sredstev, hkrati pa so se sodišča oz. upravni organi razbremenili velikega števila ločenih tožb, kar prispeva k boljšemu izvrševanju prava na sploh. Eden izmed pomembnejših ciljev nove ureditve je doseči transparentnost in enako obravnavo vseh zastopniških organov držav članic ter potrošnikov s pomočjo uvedbe različnih pravnih varovalk pred zlorabami postopka, kar se je vsaj na teoretični ravni tudi doseglo. Kot je ugotovljeno v magistrski nalogi je podoben namen zasledovalo tudi Priporočilo Komisije z dne 11. Junija 2013, ki je zaradi svoje nezavezujoče narave imelo zelo omejen učinek na pravne ureditve držav članic. Kljub temu pa je s svojimi načeli in priporočili državam članicam postavila smernice kako urediti obravnavano področje in zagotovila dober pravni temelj za sprejetje nove direktive.
Ključne besede: kolektivno pravno varstvo potrošnikov, Direktiva (EU) 2020/1828, kolektivni interesi, zastopniški organ, Nov dogovor za potrošnike, Priporočilo Komisije z dne 11. junija 2013, Dieselgate primer, Direktiva 2009/22/ES
Objavljeno: 28.09.2021; Ogledov: 67; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (981,02 KB)

4.
Neločljivost štirih svoboščin notranjega trga kot načelo prava EU
Maja Kotnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava neločljivost notranjega trga, ki je kot temeljni cilj in ključni element EU vzpostavljen na podlagi dolgoletnih prizadevanj po povezovanju nacionalnih trgov. Gre tako za ekonomski projekt s ciljem učinkovitega razvoja in rasti gospodarstva v želji doseči stanje blaginje, kot tudi za politični projekt za doseganje čim večje stopnje povezanosti držav članic v skupno entiteto z enotnim trgom. V tega inkorporirane štiri svoboščine so povezane v nerazdružljivo celoto, kar je možno prepoznati iz dveh vidikov. Najprej je potrebno zavedanje dejanske integracije štirih svoboščin, ki lahko samo skupaj zagotavljajo popolno učinkovitost notranjega trga, drug vidik neločljivosti pa predstavlja politika čim bolj enotnega pristopa k notranjemu trgu in zavračanje selektivnosti z namenom ohranitve celovitosti. Magistrska naloga izpostavlja, da je celovitost notranjega trga in (ne)ločljivost štirih svoboščin bila in je še pereča aktualna tematika. O oblikovanju in varovanju neločljivosti štirih svoboščin kot načelu prava EU se je začelo govoriti predvsem ob Brexitu. Uvrstiti bi ga bilo mogoče med sistemska načela, ki predstavljajo temelj ustavne strukture pravnega reda EU in opredeljujejo njegovo zgradbo, saj načelo neločljivosti štirih svoboščin predstavlja temelj učinkovitosti notranjega trga in posledično razvoja EU nasploh. Zgolj delna udeležba na notranjem trgu, kjer bi država članica selektivno izbirala med svoboščinami in imela možnosti ovirati prost pretok, ne sme biti dopustna, saj predstavlja grožnjo za celovitost in pravilno delovanje EU nasploh. Kljub temu pa se posamezne države članice na trgu poslužujejo prav takšnega, selektivno naravnanega pristopa, kar je v današnjem času moč opaziti predvsem v povezavi z napotenimi delavci, kjer se ti soočajo z diskriminatornimi nacionalnimi ureditvami, ki ovirajo prost pretok na notranjem trgu. Še večji problem v zvezi z neločljivostjo štirih svoboščin pa se kaže v obliki ''brain drain'' migracij, s katerimi se srečujejo nekatere države članice EU. Čeprav do tujih kadrov selektivno pristopajo predvsem načeloma gospodarsko boljše razvite države članice priselitve, ta pojav v resnici predstavlja največji problem za države članice, iz katerih izobražena delovna sila odhaja. Takšne in podobne težave bodo v bližnji prihodnosti preizkušale trdnost EU, ki mora ostati neodvisna sui generis tvorba z lastnimi cilji in načrti za nadaljnji razvoj. V magistrski nalogi zaključujem, da je neločljivosti štirih svoboščin potrebno pripisati velik pomen, saj je od tega odvisen tako nadaljnji razvoj notranjega trga kot tudi nasploh politična smer, ki jo bo v prihodnje ubirala EU. Ta se mora zavzemati za ohranitev celovitosti notranjega trga, kakor tudi za vedno bolj povezane države članice, ki naj medsebojno sodelujejo brez neupravičenih ovir in omejitev za prost pretok. V duhu tega pa je vsakršna selektivno vodena politika neprimerna ter lahko zraven kršitve pravnega reda EU predstavlja resno grožnjo za nadaljnje povezovanje evropskih narodov.
Ključne besede: pravo EU, svoboščine notranjega trga, neločljivost, načelo prava EU, politični selektivni pristop držav, Brexit, delavci, diskriminacija, beg možganov
Objavljeno: 26.07.2021; Ogledov: 318; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (694,00 KB)

5.
Online gambling under EU law
Janja Hojnik, 2018, izvirni znanstveni članek

Opis: This article outlines some of the ambiguities arising from the endeavours of the EU Court to offer the national courts sufficiently clear interpretation of EU rules on free movement of services in respect of various national restrictions of online gambling that would enable them to make rulings in increasingly high numbers of cases in which foreign providers are restricted from accessing markets of EU Member States. It is submitted that this casuistic approach by the Court should not be considered as satisfying and that harmonising instruments should be adopted by the EU legislators, instead. Yet however, this is less realistic than ever before, as the Commission in situation of a total lack of the Member States' consensus stepped away from its efforts to pave the way to at least minimum standards of gambling offerings and provision of customers' protection, leaving it further to the EU and national courts to balance between controlled expansion and genuine diminution of gambling opportunities so as to weigh between free movement of services and opposing legitimate aims of the Member States.
Ključne besede: digital market, online betting, free movement of services, public interest, justifying restrictions on foreign provision of gambling
Objavljeno: 15.01.2021; Ogledov: 148; Prenosov: 6
URL Povezava na datoteko

6.
Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala
Metka Mokotar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Ključne besede: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 451; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

7.
Omejena prevedljivost edinstvenih pravnih konceptov:prevajanje izbranih pravnih kulturemov angleškega in slovenskega pravnega sistema
Timea Kočiš, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava opredelitev in analizo prevodov edinstvenih pravnih konceptov, ti. pravnih kulturemov, ki obstajajo zgolj v določenem pravnem sistemu ter posledično lahko povzročijo težave pri prevajanju in pravni komunikaciji nasploh. Delo se osredinja na pravne kultureme angleškega pravnega sistema, ki spada v anglo-ameriško pravno družino, in pravne kultureme slovenskega pravnega sistema, ki spada v kontinentalno pravno družino. Teoretični del naloge obsega opredelitev in opis raziskave, predstavitev bistvenih razlik med dvema velikima pravnima sistemoma ter različne pristope teoretikov, ki se ukvarjajo s pravnim prevajanjem. Nadaljnje sledi opredelitev možnih prevajalskih strategij in rešitev pri prevajanju pravnih kulturemov. Raziskava se osredotoča predvsem na leksikalno oziroma terminološko raven besedil, ki je tudi predmet empiričnega dela magistrske naloge. V empiričnem delu naloge so opredeljeni in opisani izbrani pravni kulturemi, nakar so podani primeri prevodov, pretežno s strani Eur-Lex in Evrokorpus, kjer lahko najdemo spletno dostopne pravne prevode v slovenščini in angleščini. Na primeru izbranih prevodov v slovenščino in angleščino je prikazano, kako so bili pravni kulturemi preneseni v ciljno besedilo, katerega ozadje pozna le določen pravni sistem, in kakšne prevajalske strategije so bile izbrane. Delo se ogiba izpostavljanju slabih prevajalskih rešitev, saj je opredelitev tega pogosto odvisna od učinka, ki naj bi ga ciljno besedilo dosegalo.
Ključne besede: pravno prevajanje, edinstveni pravni koncepti, pravni kulturemi, pravni instituti
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 394; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (998,13 KB)

8.
Dopustnost kontrol na notranjih mejah med državami članicami na schengenskem območju
Nika Cesar, 2019, diplomsko delo

Opis: Schengen ali območje brez notranjih meja in s skupno zunanjo mejo, je eden izmed največjih dosežkov Evropske unije, saj omogoča prosto gibanje oseb znotraj tega območja brez, da bi jih na mejah čakale kontrole. Usklajene kontrole se pa izvajajo na zunanji schengenski meji in s tem zagotavlja varnost in preprečuje kriminal. Ker so v letih 2015 in 2016 v Evropo po nezakonitih poteh skušali priti številni migranti je prišlo do migrantske krize, kjer je za azil v EU zaprosilo več kot dva milijona ljudi. To je za Evropsko unijo predstavljalo velik izziv, ki ga še danes ni uspešno rešila. Z migrantsko krizo so se pokazale pomanjkljivosti evropskega azilnega sistema, zaradi česar so nekatere države članice schengenskega območja pričele ponovno uvajati nadzore na svojih notranjih mejah z namenom zaustavitve prihoda prosilcev za azil in drugih migrantov na njihovo ozemlje. Zaradi tega je morala Evropska Komisija začeti oblikovati številne nove ukrepe za učinkovitejšo azilno politiko in s tem spremembo evropskega azilnega sistema, katerega cilj je, da se breme v zvezi z migrantsko krizo porazdeli med vse države članice. Cilj diplomske naloge je ugotoviti, ali smejo države članice ponovno uvesti kontrole na svojih notranjih mejah, ter pod katerimi pogoji in za kakšno časovno obdobje in kakšen vpliv je imela migrantska kriza na EU in scgengensko območje in s tem na ponovno uvedbo mejnih kontrol, ter ugotoviti, ali obstajajo še kakšni drugi, za prosto gibanje manj ovirajoči ukrepi, ki jih sme uporabiti država za preprečevanje nelegalnih migracij. V tem delu ugotavljam, da lahko države članice schengenskega območja izjemoma in v skrajnih primerih ponovno uvedejo nadzore na svojih notranjih mejah, na podlagi 25. člena Zakonika o schengenskih mejah, pri čemer mora biti uporaba tega ukrepa nujna, obseg in trajanje ukrepa pa mora biti natančno določen. Poleg tega Zakonik Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) še določa uvedbo nadzora na notranjih mejah v v okviru predvidljivih dogodkov (kot so na primer športne prireditve), v primerih, ko je potrebno takojšnje ukrepanje za odzivanje na grožnjo in v primeru izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo splošno delovanje schengenskega sistema zaradi trajnih in resnih pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah in če te okoliščine pomenijo resno grožnjo javnemu redu ali notranji varnosti države. Vendar pa ugotavljam, da nadzori na notranjih mejah na dolgi rok ne predstavljajo rešitve problema v zvezi z migrantsko krizo in množičnim prihodom migrantov na ozemlje Evrope, ampak zgolj ogromne, gospodarske, politične in socialne stroške za EU in za posamezne države članice, zato bi bila potrebna krepitev zunanje schengenske meje, pri čemer bi morale države članice na zunanjih mejah zavrniti vstop v EU državljanom tretjih držav, ki ne izpolnjujejo vstopih pogojev, ter državljanom tretjih držav, ki niso zaprosili za azil v državi članici, na katere ozemlje so prvo vstopili, kljub temu, da so imeli to priložnost.
Ključne besede: Schengen, mejne kontrole, migranti, begunska kriza, zunanja in notranja schengenska meja
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 516; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (462,91 KB)

9.
Predhodna odobritev čezmejnega zdravljenja v drugi državi članici Evropske unije
Edita Beganović, 2019, diplomsko delo

Opis: Z razvojem notranjega trga EU je bilo neizogibno, da se bodo razvile tudi pravice na področju zdravstvenih storitev v drugih državah članicah. Zdravstvo je sicer v domeni vsake članice, a kadar gre za prehajanje med državami članicami, ima EU pristojnost urejati takšna razmerja. Raziskave kažejo, da večina Evropejcev ne pozna pravic glede zdravljenja v tujini in povračila stroškov za zdravljenje. Ljudje se odločajo za čezmejno zdravljenje, če živijo na obmejnem področju ali kadar gre za visoko specializirano oskrbo, bližino družinskih članov, ki prebivajo v drugi državi članici, dostop do drugačnega načina zdravljenja, kot ga imajo v državi članici zdravstvenega zavarovanja ter zaradi kakovostnejše storitve. Zavarovana oseba se mora pozanimati, ali je za zdravljenje, ki ga želi opraviti v drugi državi članici, potrebna predhodna odobritev. Ta se lahko uveljavlja na podlagi Uredbe 883/2004 ali Direktive 2011/24/EU. Kadar se uveljavlja čezmejno zdravljenje na podlagi Uredbe 883/2004, je predhodna odobritev vedno pogoj za takšno zdravljenje. Odobri se, ko gre za storitve iz košarice pravic, hkrati pa so izčrpane vse možnosti zdravljenja, zdravljenje doma ni na voljo ali v primeru predolgih čakalnih dob. Stroški v višini dejanske vrednosti se povrnejo le v primeru predhodne odobritve in sicer jih plača nosilec socialnega zavarovanja neposredno izvajalcu storitve, zdravstvene storitve pa se lahko uveljavljajo samo pri izvajalcih v javni mreži. V primeru Direktive 2011/24/EU se predhodna odobritev uporablja le za določene storitve iz košarice pravic (bolnišnično zdravljenje, zahtevne in drage storitve, storitve z večjim tveganjem, vprašanje varnosti in kakovosti). Stroški se povrnejo za vse primere predhodne odobritve, a le v vrednosti zdravstvene storitve v državi nosilki zavarovanja. Zavarovanec prosto izbira med zdravstvenimi storitvami javnih in zasebnih izvajalcev, katerim tudi sam plača, nosilec socialnega zavarovanja pa mu nato vrne znesek, do katerega je upravičen na podlagi izračunov.
Ključne besede: čezmejno zdravljenje, predhodna odobritev, stroški, zdravstveno zavarovanje, država članica, Evropska unija.
Objavljeno: 18.11.2019; Ogledov: 407; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (849,24 KB)

10.
Meje neodvisnosti Evropske centralne banke
Hana Kosi, 2019, magistrsko delo

Opis: Osrednja tema magistrske naloge se nanaša na pomen in meje neodvisnosti Evropske centralne banke (odslej ECB). Neodvisnost ECB je za njeno delovanje ključnega pomena.Temeljna akta, ki vsebujeta določbe o neodvisnosti ECB, sta Pogodba o delovanju Evropske unije (odslej PDEU) in Protokol (št. 4) o statut Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (odslej Protokol št. 4). ECB je bila med institucije Evropske unije (odslej EU) uvrščena z Lizbonsko pogodbo, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009, s čemer se je poudarila pravna narava ECB. V skladu s strukturo delovanja ECB razlikujemo med petimi vrstami neodvisnosti, ki jih analiziram v magistrski nalogi: institucionalno neodvisnostjo, osebno neodvisnostjo, funkcionalno in operativno neodvisnostjo, finančno in organizacijsko neodvisnostjo ter pravno neodvisnostjo. Kljub neodvisnosti, ki jo uživa ECB, pa se ne more izogniti odgovornosti povezani z njenim delovanjem in izvajanjem nalog. V povezavi z neodvisnostjo ECB je potrebno razumeti tudi vlogo nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki skupaj z ECB tvorijo Evropski sistem centralnih bank (odslej ESCB). Neodvisnost ECB se namreč prenaša tudi na nacionalne centralne banke držav članic EU, spoštovanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank pa je določeno tudi v nacionalnih zakonodajah držav članic EU. Neodvisnost nacionalne centralne banke je tudi pogoj za vstop države članice EU v ekonomsko in monetarno unijo. Osrednji del magistrske naloge obravnava meje neodvisnosti ECB. ECB je namreč, z namenom ohranjanja neodvisnosti in pravilnega delovanja, nosilka določenih privilegijev in imunitet, ki jih ureja Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah EU (odslej Protokol št. 7). ECB je neodvisna samo v obsegu in za namen, ki jih določajo veljavni predpisi EU in je podvržena sodnemu nadzoru Sodišča EU ter Evropskega računskega sodišča. Ker se vprašanje neodvisnosti v praksi pogosto pojavlja, v tem delu magistrske naloge izpostavljam zadnje odmevnejše primere, ki obravnavajo vprašanje neodvisnosti: zadeva Komisija proti ECB (C-11/00), zadeva Gauweiler (C-62/14) in zadeva Rimšēvičs (združeni zadevi C-202/18 in C-238/18). Pomembno vlogo pri omejevanju neodvisnosti na ravni EU ima tudi Evropski urad za boj proti goljufijam (odslej OLAF). Ne omejuje pa se samo neodvisnost ECB, ampak v skladu z zakonodajo posameznih držav članic EU tudi neodvisnost nacionalnih centralnih bank. V zadnjem delu magistrske naloge analiziram primer iz prakse, ki vključuje Banko Slovenije. Ta je bila leta 2016 predmet nacionalne preiskave, v kateri so med drugim zasegli dokumente in računalniško opremo ECB brez njene predhodne odobritve. Na podlagi tega je bila Sloveniji očitana kršitev člena 2 Protokola št. 7 in kršitev načela lojalnega sodelovanja, v skladu s katerim se države članice EU in EU ter posledično njene institucije medsebojno spoštujejo in pomagajo pri opravljanju svojih nalog. Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 so se pojavljali številni pomisleki kako bo nov status ECB vplival na njeno neodvisnost, vendar se je ta ohranila v najboljši možni meri. K temu v veliki meri pripomorejo privilegiji in imunitete, vendar samo v obsegu in za namene opravljanja nalog ECB. Sodišče EU se je v preteklosti z vprašanjem neodvisnosti ECB že ukvarjala, v prihodnje pa se bo do njega najverjetneje opredelila tudi v postopku proti Sloveniji, ki se je januarja 2019 začel pred Sodiščem EU ter je z vidika posega v neodvisnost in imunitete ECB ter nacionalnih centralnih bank velikega pomena.
Ključne besede: Evropska centralna banka in Lizbonska pogodba, neodvisnost Evropske centralne banke, odgovornost Evropske centralne banke, meje neodvisnosti Evropske centralne banke, privilegiji in imunitete Evropske centralne banke
Objavljeno: 14.10.2019; Ogledov: 610; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici