1. |
2. NEINVAZIVNO BIOIMPEDANČNO MERJENJE SESTAVE ČLOVEŠKEGA TELESAJožica Gomboši, 2016, magistrsko delo Opis: Uvod: Področje izvajanja neinvazivnih metod medicinskega diagnosticiranja se vse bolj uveljavlja zaradi sodobne tehnologije medicinskih naprav. Te omogočajo zelo enostavno izvedbo storitev, saj so naprave kompaktnejše, prenosljive in omogočajo vedno več funkcionalnosti. Zgodnje in preventivne meritve na različnih področjih človeškega telesa lahko pozitivno vplivajo na pravočasno odkritje bolezni in težav. Metode merjenja telesne sestave se nenehno izpopolnjujejo. Ena najbolj razširjenih je bioimpedančna metoda. Gre za fizikalno metodo prevajanja šibkega električnega toka skozi človeško telo, ki vsebuje informacije o njegovi sestavi. Z metodo dobimo podatke o odstotku maščevja, mišične mase, kostne mase in vode.
Metodologija: Teoretična izhodišča smo pridobili z analizo domače in tuje literature. Pri raziskovanju smo uporabili bioimpedančno merjenje sestave človeškega telesa s pomočjo merilnika Omron BF511. V prvem delu smo z večkratnim ponavljanjem meritev na istih testnih osebah ugotavljali variabilnost rezultatov. V drugem delu smo z meritvami določili indeks telesne mase, količino maščob in mišičevja testnih oseb ter opazovali njihovo korelacijo. V zadnjem delu smo z metodo anketiranja ugotavljali, koliko so udeleženci pripravljeni za takšno storitev plačati in katero področje telesa jih za to storitev najbolj zanima.
Rezultati: Analiza rezultatov je pokazala, da obstaja korelacija med indeksom telesne mase in deležem maščob ter mišičevja v telesu. Višji indeks telesne mase je namreč pri osebah pomenil višji delež maščob in hkrati manjši delež mišičevja. Rezultati ankete o višini plačila in področju telesa za merjenje so pokazali, da statistične povezave med izbiro področja ter višino plačila ni mogoče potrditi.
Ključne besede: Medicinsko diagnosticiranje, neinvazivne metode, bioimpedančno merjenje, sestava človeškega telesa, maščobe, mišičevje.
Objavljeno v DKUM: 01.09.2016; Ogledov: 2753; Prenosov: 291
 Celotno besedilo (2,87 MB) |
3. INTERNO KOMUNICIRANJE NA RTV SLOVENIJAInes Gomboši, 2014, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi smo predstavili interno komuniciranje na javnem zavodu RTV Slovenija. V teoretičnem delu smo opredelili pojem komuniciranja, predstavili sestavine in proces komuniciranja ter motnje, ki se pri tem lahko pojavijo. V nadaljevanju smo se osredotočili še na vrste, oblike in smeri komuniciranja ter na komunikacijska omrežja. V raziskovalnem delu smo preučevali komunikacijo na RTV Slovenija. Med zaposlene smo razdelili anketo in na podlagi rezultatov ugotovili, da imajo zaposleni na RTV Slovenija dobre delovne odnose in komunikacijo, kar je bistvenega pomena tudi za njihovo uspešno delo. Informacije, ki so pomembne za razumevanje dogajanja, dobijo zaposleni najpogosteje iz pogovorov med sodelavci, pa tudi iz internega glasila, z internega portala MojRTV in iz e-časopisa oz. prek e-sporočil »Med nami«. Sodelavce ali vodjo zaposleni najpogosteje informirajo prek elektronskega sporočila ali telefonskega klica, poročajo pa tudi na sestanku. Komunicirajo predvsem s sodelavci, ki opravljajo podobno nalogo kot oni sami, ob tem pa se aktivno vključujejo v reševanje problemov, redno komunicirajo z nadrejenimi ter nadrejenim vedno posredujejo informacije o poteku dela, uspešnosti in težavah, na katere naletijo. Tudi nadrejeni zaposlenim dajejo jasna navodila ter sprejemajo njihove pripombe in predloge. Za še večje zadovoljstvo pri delu so zaposleni na RTV Slovenija predlagali več možnosti soodločanja pri delovnih procesih, izobraževanje vodstvenih kadrov na področju delovnih odnosov, več komuniciranja vodstvenih kadrov s podrejenimi in manj nepotizma. V zaključnem delu smo predstavili predloge, ki bi nedvomno olajšali tudi težka obdobja v organizaciji in pozitivno vplivali na delovne odnose in zadovoljstvo zaposlenih ter vodij.
Ključne besede: interno komuniciranje, komunikacija, delovni odnosi, RTV Slovenija
Objavljeno v DKUM: 08.10.2014; Ogledov: 1972; Prenosov: 161
Celotno besedilo (577,10 KB) |
4. SANACIJA VLAGE NA STAREJŠEM OBJEKTU IN PREISKAVE NA SUŠILNEM OMETUGoran Gomboši, 2014, diplomsko delo Opis: Vlaga predstavlja v problematiki ohranitve in obnove kulturna dediščine in starejših objektov eno od največjih težav. Neposredno ali posredno vpliva na degradacijo skoraj vseh vrst materialov in konstrukcij. Negativnim učinkom ne uidejo niti navlaženi gradbeni materiali, ki uničujejo konstrukcijo objekta in povzročijo njegovo propadanje.
Problem vlažnih zidov je posledica neizoliranih starejših objektov in slabo oz. pomanjkljivo izoliranih novih objektov. V prvem delu opišem nekaj ključnih besed o sami vlagi in soleh v ometih, kakšne vrste vlage poznamo, kako sanirati vlago, zakaj je vlaga prisotna v objektih itd. Nato sem v drugem delu diplomske naloge predstavil primer sanacije kapilarne vlage na starejšem objektu namenjenemu turistični dejavnosti v Svetinjah z uporabo sušilnega ometa. V nadaljevanju diplomske naloge sem izvedel preiskave v saniranih ometih po cca. 9.-ih letih od izvedbe sanacije na predelu pojava poškodb. S preiskavo sem hotel dobiti odgovor, zakaj je prišlo do lokalnih poškodb na sušilnem ometu, ki je primeren za sanacijo kapilarne vlage. Kajti iz različnih virov literature je razbrati da lahko sušilni ometi funkcionirajo le nekaj let (5-25 let) odvisno od lokacije in navlaženosti objekta nakar jih je potrebno zamenjati
Ključne besede: vlaga, ometi, sanacije, poškodbe, soli
Objavljeno v DKUM: 31.07.2014; Ogledov: 1593; Prenosov: 511
Celotno besedilo (12,76 MB) |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. |
10. |
