| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SPREMEMBE HOMEOSTAZE SUBPOPULACIJ CD4+ T LIMFOCITOV IN NJIHOVIH CITOKINSKIH - STAT SIGNALNIH POTI PRI BOLNIKIH S SISTEMSKIM LUPUS ERITEMATOZUSOM
Aleš Goropevšek, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: UVOD Sistemski lupus eritematozus (SLE) je sistemska avtoimunska bolezen, pri kateri kombinacija različnih genetskih dejavnikov in vplivov iz okolja pripelje do porušenja imunoregulatornih mehanizmov, ki omogočajo toleranco do lastnih antigenov. FOXP3+ regulatorni T limfociti (Treg) zavirajo proliferacijo efektorskih T limfocitov in vitro in predstavljajo bistven mehanizem periferne T limfocitne tolerance in vivo. Interferoni (IFN) tipa I, kot je IFN-alfa in homeostatski citokini, kot je IL-7, vplivajo na proliferacijo in funkcijo tako Treg, kot patogenih FOXP3- konvencionalnih T limfocitov (Tcon). Na T limfocite delujejo preko znotrajceličnih signalnih poti, ki vodijo od površinskih receptorjev do STAT proteinov, ki se po aktivaciji-fosforilaciji na specifičnih tirozinskih ostankih, prenesejo v jedro in nadzirajo številne genetske programe, vključene v nadzor proliferacije in diferenciacije CD4+ T limfocitov. Namen naše raziskave je bil preučiti STAT signalizacijo v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE in ugotoviti, če so STAT signalna neravnotežja povezana s spremembami cirkulirajočih subpopulacij CD4+ T limfocitov, njihove proliferacije in aktivnosti bolezni. BOLNIKI IN METODE Analizirali smo Tcon/Treg subpopulacije, ekspresijo STAT1 proteina (STAT1 MFI) in STAT fosforilacijo (pSTAT) v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE s pomočjo konvencionalne in slikovne pretočne citometrije. Vključenih je bilo 39 bolnikov s SLE, 33 zdravih kontrol in 29 bolnikov z revmatoidnim artritisom (RA). Aktivnost bolezni SLE smo sledili z določanjem kliničnega indeksa SLEDAI-2000. Z uporabo fosfo-specifične pretočne citometrije je bila naša analiza usmerjena v spremljanje signalinih dogodkov tudi v CD4+FOXP3+ T limfocitih in neposredno primerjavo STAT signalizacije v Tcon in subpopulacijah CD4+FOXP3+ T limfocitov pri bolnikih s SLE. Da smo lahko ocenili odnos med STAT signalnimi spremembami in proliferacijo subpopulacij CD4+ T limfocitov, smo hkrati določali tudi ekspresijo indikatorja proliferacije Ki-67 v Tcon and Treg subpopulacijah. REZULTATI Nivoji STAT1 MFI, ki so bili v primerjavi z bolniki z RA in zdravimi kontrolami statistično značilno višji v CD4+ T limfocitih bolnikov s SLE, so bili v statistično značilni pozitivni korelaciji z indeksom aktivnosti bolezni. STAT1 MFI je bil najvišji v CD45RA-FOXP3hi aktivirani Treg (aTreg) subpopulaciji, ki je kazala tudi najvišji fosforilacijski odgovor STAT1 med CD4+ T limfociti in značilno znižanje ekspresije Ki-67 po stimulaciji z rekombinantnim humanim IFN-alfa in vitro. V primerjavi z zdravimi kontrolami so bile pri bolnikih s SLE statistično značilno nižje tako koncentracije aTreg, kot tudi odstotek Ki-67+ celic med aTreg, ki je bil v statistično značilni negativni korelaciji s STAT1 MFI v CD4+ T limfocitih. CD4+ T limfocite bolnikov s SLE je označevala tudi od IL-7 odvisna STAT5 aktivacija, ki se je kazala z značilno zvišanimi bazalnimi nivoji pSTAT5 v primerjavi s kontrolnima skupinama. Nivoji pSTAT5 so bili statistično značilno višji v Tcon kot v FOXP3+ subpopulaciji CD4+ T limfocitov bolnikov s SLE. V nasprotju z aTreg, so Tcon bolnikov s SLE kazali značilno višjo ekspresijo Ki-67, ki je bila v statistično značilni pozitivni korelaciji z nivoji pSTAT5 v CD4+ T limfocitih. ZAKLJUČEK Naši rezultati kažejo, da je ojačana STAT1 signalizacija vpletena v porušeno homeostazo aTreg pri bolnikih s SLE in bi lahko predstavljala tudi potencialni označevalec aktivnosti bolezni. Od IL-7-odvisna bazalna fosforilacija STAT5, ki je bila značilno višja v Tcon kot v Treg bolnikov s SLE in je bila povezana z ekspresijo Ki-67 v Tcon, pa lahko daje proliferativno prednost Tcon v primerjavi z aTreg. Inhibicija takšne neuravnotežene aktivacije STAT5 bi lahko s selektivnim učinkom na proliferacijo patogenih-konvencionalnih CD4+ T limfocitov ponovno vzpostavila homeostatsko ravnotežje med Tcon in supresivnimi-aktiviranimi Treg in bi lahko predstavljala obetajoč therapevtski pristop pri SLE.
Ključne besede: avtoimunske bolezni, citokini, interferoni, STAT signalne poti, sistemski lupus eritematozus, CD4+ T limfociti, regulatorni T limfociti
Objavljeno: 20.04.2018; Ogledov: 1013; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (25,93 MB)

2.
Uporaba bioloških zdravil v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor
Andrej Bavec, Ivan Krajnc, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Posamezna biološka zdravila, kljub specifičnemu delovanju na določene tarče, pokrivajo zelo širok spekter možnosti uporabe pri zdravljenju različnih bolezni, a se klinična uporaba omejuje na ozke, točno določene indikacije. Najbolj pogosto se uporabljajo po standardnem zdravljenju, ki ni bilo uspešno. Metode: Z raziskavo je bila analizirana uporaba bioloških zdravil v klinični praksi predvsem po indikacijskih področjih na Oddelku za revmatologijo, Oddelku za hematologijo, Oddelku za gastroenterologijo in endoskopijo Klinike za interno medicino, Oddelku za kožne in spolne bolezni ter na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Rezultati: V proučevanem obdobju so se biološka zdravila uporabljala pri zdravljenju 195 bolnikov, in sicer vsa trenutno registrirana biološka zdravila, razen abatacepta, anakinre in bevacizumaba. Največ (86) bolnikov se je zdravilo z infliximabom, etanerceptom in adalimumabom na Oddelku za revmatologijo, najpogosteje zaradi revmatoidnega artritisa in ankilozirajočega spondilitisa. 69 bolnic se je s trastuzumabom zdravilo zaradi raka dojke. Na Oddelku za hematologijo so z rituximabom, ibritumomab tiukseatanom, alemtuzumabom in bortezomibom skupaj zdravili 14 bolnikov z ne-Hodgkinovimi limfomi, B-celično kronično limfocitno levkemijo ter plazmocitomom. Z infliximabom je bilo zdravljenih 13 bolnikov s Crohnovo boleznijo ali ulceroznim kolitisom. Zaradi psoriaze s plaki se je z efalizumabom zdravilo 11 in z infliximabom 2 bolnika. Zaključki: S pogostejšo uporabo bioloških zdravil pri bolnikih z različnimi pridruženimi boleznimi lahko pričakujemo razširitev indikacij za zdravljenje. Na osnovi novejših raziskav lahko v klinični praksi pričakujemo uporabo bioloških zdravil v zgodnejšem obdobju bolezni in razvoj novih bioloških zdravil, ki bodo delovala na nove tarče v patogenezi bolezni.
Ključne besede: biološka zdravila, zdravljenje, revmatoidni artritis, psoriaza, kronična črevesna vnetna bolezen, ne-Hodgkinov limfom, plazmocitom, rak dojke
Objavljeno: 28.03.2017; Ogledov: 926; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (124,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru - prvih deset let
Ivan Krajnc, 2014, pregledni znanstveni članek

Opis: Ustanovitev Medicinske fakultete Univerze v Mariboru leta 2003 in začetek pedagoškega procesa v študijskem letu 2004/2005 sta tisti pomembni točki v razvoju visokega šolstva in rasti lokalne bolnišnice, ki predstavljata pomembno pridobitev za mariborsko univerzo, zdravstvo, mesto in tudi državo Slovenijo. V letu, ko Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru praznuje deseto obletnico delovanja, in v letu, ko mesto Maribor beleži 850-letnico prve pisne omembe (1164, Castrum Marburch), dobiva jubilej pridih novega mejnika. V desetih letih je Medicinska fakulteta prehodila pot do sodobnega, evropsko primerljivega univerzitetnega študija, se soočila z bolonjsko prenovo in si s preselitvijo v novogradnjo v neposredni bližini temeljne učne baze - današnjega Univerzitetnega kliničnega centra Maribor - zagotovila podstat za nadaljnji razvoj, zlasti pa za razmah temeljne raziskovalne dejavnosti. Zgovoren je podatek, da je na fakulteti uspešno zaključilo študij več kot 250 zdravnikov, ki v času izjemno težkih družbenih in ekonomskih razmer vse pogosteje iščejo svojo priložnost za delo in strokovni razvoj v tujini, a bi jih doma še kako potrebovali, saj je bil eden od pomembnih razlogov za ustanovitev druge medicinske fakultete v Sloveniji prav izrazito pomanjkanje zdravnikov. Fakulteta je s podiplomskim študijskim programom Biomedicinska tehnologija ponudila tudi sodoben doktorski študij, ki ambicioznim, novih znanj željnim omogoča udejanjanje številnih idej, vse z namenom, da bi omogočili, kar se da kakovostno zdravstveno oskrbo. Več kot štirideset doktorjev znanosti že uresničuje svoje ideje, številni med njimi so se že habilitirali in so naši cenjeni učitelji, ki sledijo svojim predhodnikom. Pred fakulteto so številni izzivi - deset let je za tovrstno ustanovo kratko obdobje, a prerez dosedanjih dosežkov, ki smo jih številni avtorji zbrali v monografiji, katere izid pričakujemo ob prazniku fakultete, vendarle nakazuje tudi nove smeri razvoja. Odličnost na vseh ravneh je tista, ki nas mora delati drugačne, konkurenčne fakultetam z dolgoletno tradicijo, ostati moramo tako s programom kot pedagoškimi pristopi in opremo vedno korak pred drugimi. In pomembno se moramo odpreti v svet. Naloge za novo desetletje ali morda več njih?
Ključne besede: ustanovitev, desetletnica delovanja, nadaljnji načrti
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 894; Prenosov: 33
URL Povezava na celotno besedilo

4.
Novejši biooznačevalci in spremljanje znotrajceličnih signalnih poti pri avtoimunskih boleznih
Aleš Goropevšek, Evgenija Homšak, Maksimiljan Gorenjak, Ivan Malešič, Ivan Krajnc, Avrelija Cencič, 2008, pregledni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Avtoimunske in kronične vnetne bolezni se še vedno pogosto zdravijo le z nespecifično imunosupresijo, ki ne prinaša ozdravitve. Spoznanje, da so citokini TNF in IFN-alfa bistveni v patogenezi bolezni, kot sta revmatoidni artritis in sistemski lupus eritematozus, pomeni napredek v razumevanju avtoimunskih bolezni. Znotrajcelične signalne poti, ki se aktivirajo kot odgovor na te klinično pomembne citokine, prenašajo signale s kinazno fosforilacijo proteinov in so bistvene za delovanje celic imunskega sistema. Malo je znanega o spremembah teh signalnih poti pri avtoimunskih boleznih. Nedavne klinične raziskave so pokazale, da se spoznanja iz živalskih modelov ne morejo neposredno prenesti na človeka. Za spremljanje aktivnosti bolezni in napoved odziva na novejše zdravljenje je potrebno razviti nova orodja za spremljanje humanega imunskega odziva. Obetajoče orodje v prihodnosti so novo odkriti biomarkerji. Še več si obetamo od pristopov, ki temeljijo na spremljanju signalnih poti na celični ravni. Zaključki: Razviti so bili biokemični analizni sistemi, ki temeljijo na pretočni citometriji in omogočajo profiliranje kinaz in fosfoproteinov na ravni posameznih celic. To bo omogočilo študije signalnih poti pri avtoimunskih in kroničnih vnetnih boleznih, saj so analizni sistemi prilagojeni prav celicam imunskega sistema, npr. v periferni krvi. Prvi rezultati kažejo značilne fosfo-signature citokinov (interferonov) v imunskih celicah bolnikov s SLE. Možnost spremljanja signalnih poti na celični ravni lahko prinese razvoj novih diagnostičnih možnosti, predvsem za spremljanje aktivnosti bolezni in vodenja zdravljenja. Rezultati študij pa lahko nakažejo tudi nove tarče, bolj specifičnega in manj toksičnega, zdravljenja z inhibitorji kinaz.
Ključne besede: SLE, pretočna citometrija, citokinske signalne poti, IFN-alfa
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1183; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (142,68 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
FARMAKOGENOMIKA IN VREDNOTENJE INTERMITENTNEGA ZDRAVLJENJA Z ANTAGONISTI LEVKOTRIENOV PRI OTROCIH S PERSISTENTNO ASTMO
Maja Skerbinjek-Kavalar, 2013, doktorska disertacija

Opis: V naši raziskavi smo želeli preveriti, ali je pri otrocih in mladostnikih intermitentno zdravljenje blage astme z LTRA prav tako učinkovito kot kontinuirano zdravljenje z LTRA. UDK: 616.248-053.2:615.234:577.2(043.3) V kliničnem delu raziskave smo ugotavljali urejenost astme po letu dni zdravljenja z IGK, z LTRA kontinuirano in z LTRA intermitentno. Ugotoviti smo želeli vpliv različnih načinov zdravljenja na pljučno funkcijo, ACT-vprašalnik in na biomarkerje (pH in vnetne citokine, ki so značilni za astmatsko vnetje) v kondenzatu izdihanega zraka. V raziskavi o genetiki smo želeli določiti pogostnost nekaterih alelov in genotipov v kandidatnih genih pri astmatikih in zdravih kontrolah. Ovrednotiti smo želeli njihovo povezanost s tveganjem za razvoj astme in ugotoviti, ali so posamezni SNP-ji povezani z astmo kot tako ali le z značilnimi fenotipi astme. S farmakogenetsko analizo smo želeli ugotoviti, ali so določeni polimorfizmi genov, ki so bili v prejšnjih raziskavah povezani bodisi s tveganjem za razvoj astme bodisi z odzivom na zdravljenje astme, povezani z odgovorom otrok na zdravljene z IGK, z LTR kontinuirano in z LTR intermitentno. Hipoteze, da je učinkovitost zdravljenja blage astme z LTRA intermitentno glede na klinične pokazatelje enako učinkovita kot dolgotrajno protivnetno zdravljenjenje z IGK ali z LTRA kontinuirano, nismo potrdili. Kljub temu da so bili v skupini, zdravljeni z LTRA intermitentno, vključeni bolniki z blažjo astmo, je bilo potrebno pri nekaterih bolnikih uvesti kontinuirano protivnetno zdravljenje. Z raziskavo povezanosti genotipov s fenotipi astme smo potrdili pomen nekaterih alelov oziroma genotipov SNP-jev v kandidatnih genih za astmo pri slovenskih otrocih. ORMDL3 smo potrdili kot pomembni kandidatni gen za astmo. V naši raziskavi je povezan tako s tveganjem za razvoj astme kot tudi z neatopijsko astmo in z astmo brez rinitisa. Alel C v rs4795405 je povezan s tveganjem za razvoj astme pri slovenski populaciji otrok; lahko bi vplival na pojav neatopijskega fenotipa astme in astme brez rinitisa. Potrdili smo povezavo genotipa GG rs5744247 v IL18 s simptomi zgodnje alergije, ki poveča možnost za razvoj astme. Sicer ta SNP ni povezan z atopijsko astmo, se pa je statistično značilno pogosteje pojavljal pri otrocih z astmo, ki imajo zgodnje simptome alergije, pogostnost genotipa GG pri otrocih brez zgodnjih simptomov alergije pa je bila podobna pogostnosti pri zdravih otrocih. Povezave TBXA2R z atopijsko astmo pri slovenskih otrocih nismo potrdili, našli pa smo povezavo med rs3786989 za TBXA2R in pojavom zgodnjih simptomov alergije ter povezavo med rs8113232 in astmo, ki ji je pridružen rinitis. Prav tako nismo potrdili povezave med rs833058 za VEGF in atopijsko astmo, temveč smo ugotovili, da je ta SNP povezan s pojavom zgodnjih simptomov alergije pri astmatikih, povezave med SNP rs2146323 v VEGFA in astmo ali posameznimi fenotipi nismo potrdili. SNP rs7025417 za gen IL-13 in SNP rs324011 za STAT6 nista bila povezana s tveganjem za razvoj astme ali s katerim od preučevanih fenotipov astme. SNP-ji rs3786989 in rs8113232 v TBXA2R, rs4795405 v ORMDL3 ter rs833058 v VEGFA so bili povezani s stopnjo izražanja astme, iste SNP-je smo povezali tudi bodisi s tveganjem za razvoj astme bodisi s posameznimi fenotipi astme, kar kaže na njihovo vlogo v patogenezi te bolezni. Rezultati vpliva genotipa na odziv na protivnetno zdravljenje z IGK kažejo vpliv polimorfizma rs1295686 za gen IL-13, saj imajo homozigoti za alel A boljši odgovor na zdravljenje, vpliv polimorfizma rs2139142 za gen MAPK3, kjer imajo homozigoti za alel G boljši odgovor na zdravljenje, vsi glede na porast FEV1. Boljšo urejenost astme glede izboljšanja % ACT-vprašalnika pa smo zabeležili pri polimorfizmu rs13298282 za gen TLE4 pri nosilcih vsaj enega alela C. Pri kontinuiranem zdravljenju z LTRA smo zabeležili porast pljučne funkcije oziroma FEV1 za polimorfizem rs1295686 za gen IL-13 za bolnike z vsaj enim alelom A, za polimorfizem rs2244012 za gen RAD50 pri homozigotih za alel C in z
Ključne besede: Astma, otrok, zdravljenje, genetika
Objavljeno: 13.11.2013; Ogledov: 2313; Prenosov: 268
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

6.
Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici