Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen doktorske disertacije je bil razvoj inovativne metode modifikacije sojinih proteinov kot osnove za izdelavo sojinega lepila, ki lahko kvalitetno zlepi različne lesne vrste in je sposobno poleg naravnega lesa lepiti tudi zgoščen les. Raziskavo smo razdelili v tri sklope. V prvem sklopu smo preučevali vpliv temperature termične modifikacije izolata sojinih proteinov (SPI) ter vpliv pH vrednosti in temperature priprave disperzije na lastnosti lepila ter na lastnosti in kvaliteto lepilnih spojev preizkušancev iz bukovine. V drugem sklopu smo preučevali uporabnost lepil na različnih materialih, in sicer na zgoščeni bambusovini in bukovini. Za pet najboljših formulacij, ki smo jih določili v prvem sklopu raziskave, smo določili kvaliteto zlepljenosti za zgoščeno in kontrolno bambusovino in bukovino. Naraven les smo termo-hidro-mehansko (THM) zgostili s postopkom viskoelastične toplotne zgostitve (VTC). Preučili smo lastnosti zgoščenih in kontrolnih površin ter lastnosti in kvaliteto lepilnih spojev. V tretjem sklopu raziskave smo optimirali masni delež SPI v lepilu za najboljšo formulacijo, ki smo jo izbrali v prvem sklopu raziskave, ter temperaturo in čas stiskanja pri vročem lepljenju. Optimiranje procesnih parametrov je potekalo na osnovi lastnosti lepil in lepilnih spojev ter kvalitete lepilnih spojev preizkušancev iz bukovine po standardih SIST EN 204 in 205. Lastnosti lepil smo določali z merjenjem viskoznosti ter lastnosti površin s preučevanjem kontaktnih kotov kaplje vode. Lastnosti lepilnih spojev smo opredelili z določanjem efektivne penetracije lepila na podlagi mikroskopskega preučevanja lepilnih spojev. Kvaliteto lepilnih spojev smo ugotavljali z merjenjem natezno strižne trdnosti preizkušancev. Rezultati vpliva temperature termične modifikacije na lastnosti lepila in lepilnih spojev ter kvaliteto zlepljenosti so pokazali, da je primerna temperatura termične modifikacije v kombinaciji s pravilno izbranimi pogoji priprave disperzije pomembno izboljšala disperzibilnost SPI in viskoznost lepila, povečala zmožnost penetracije lepila v porozno strukturo lesa, ter pomembno izboljšala trdnost lepilnih spojev, predvsem trdnost po namakanju v vodi. Preučevanje lastnosti zgoščenih in kontrolnih površin je pokazalo, da so se le te pri postopku zgostitve spremenile. Zgoščen les je imel nižjo vlažnost od kontrolnega lesa, a je kljub temu počasneje absorbiral vodo, kar kaže na večjo hidrofobnost površine. Zgostitev lesa je zmanjšala volumen praznih prostorov v lesu in posledično penetracijo lepila. Kljub temu pa so rezultati natezno strižne trdnosti pokazali, da so lepila sposobna zlepiti obe površini, tako površino zgoščenega kot naravnega lesa, ter različne lesne vrste, bambusovino in bukovino. Pri lepljenju bukovine, tako zgoščene kot kontrolne, so testirana lepila izkazala opazno višje vrednosti natezno strižne trdnosti kot pri lepljenju bambusovine. Optimiranje masnega deleža termično modificiranega SPI je pokazalo velik vpliv vsebnosti suhe snovi v lepilu na viskoznost lepila, na efektivno penetracijo ter na natezno strižno trdnost preizkušancev po namakanju v vodi. Tudi rezultati optimiranja temperature in časa lepljenja so pokazali velik vpliv natezno strižne trdnosti na vodoodpornost lepila. Lepilo z optimalnim masnim deležem SPI, s katerim smo lepili pri optimalni temperaturi in času stiskanja, smo uvrstili v D3 trajnostni razred po standardu SIST EN 204, kar pomeni, da je lepilo primerno za notranjo uporabo v prostorih s povišano vlago in za zunanjo uporabo v pokritih prostorih. Ti rezultati so potrdili veljavnost domneve, da lahko primerna metoda modifikacije SPI pomembno izboljša kvaliteto lepila in pripomore k uspešnosti razvoja bio-lepil za uporabo v lesni industriji.
Ključne besede: termična modifikacija, sojini proteini, sojino lepilo, bio-lepilo, lepljenje lesa, zgoščen les
Objavljeno v DKUM: 10.07.2020; Ogledov: 1514; Prenosov: 0

Opis: V okviru doktorskega dela sem razvila in ovrednotila tehniko suhe lise plazme za kvantitativno določevanje topiramata v študijah farmakokinetike in bioekvivalence. Tehnika suhe lise plazme je izpeljana iz tehnike suhe lise krvi. Slednjo so v zadnjih dveh letih bioanalitiki, farmakokinetiki in klinični raziskovalci na novo odkrili in jo uvedli v študije farmakokinetike in bioekvivalence kot alternativo za tradicionalno vzorčenje in določevanje učinkovin iz tekoče humane plazme. Tehnika odvzema vzorcev krvi na papir, znana kot suha lisa krvi (v nadaljevanju DBS – Dried Blood Spots), se je začela uporabljati v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja v presejalnih testih za novorojenčke. Danes pri izvajanju farmakokinetičnih in bioekvivalenčnih študijah DBS nudi v primerjavi z običajno plazmo veliko prednosti, ki se nanašajo na praktične, etične in stroškovne aspekte. DBS omogoča manj invazivno vzorčenje (vbod v prst ali peto namesto uporabe običajne venske kanile) in etične prednosti odvzema manjšega volumna krvi (manj kot 100 µL v primerjavi z več kot 1,0 mL krvi pri običajnem vzorčenju krvi). Poleg tega omogoča lažji transport in enostavnejše ter cenejše shranjevanje (ni potrebe po suhem ledu ali zamrzovalnikih). V obdobju obujanja DBS tehnike so se obravnavala predvsem vprašanja iz vidika njenih praktičnih prednosti, tehničnih izboljšav ter morebitnih analiznih težav in so ji šele pozneje namenili pozornost s stališča farmakokinetike in farmakodinamike. Tedaj so ugotovili, da matrica krvi in s tem DBS tehnika ni primerna za določevanje zdravilnih učinkovin v vseh vrstah študij. DBS tehnika tako še ni regulatorno priznana kot samostojna metoda za kvantitativno določevanje zdravilnih učinkovin pri registraciji humanih in veterinarskih zdravil. Pri farmakokinetičnih študijah običajno kot biološko matrico za določevanje zdravilnih učinkovin uporabljamo tekočo plazmo. Zgoraj omenjena tehnika suhe lise plazme (v nadaljevanju DPS – Dried Plasma Spots) nudi enake prednosti kot DBS tehnika, poleg tega pa je plazma že uveljavljena biološka matrica za analizo večine zdravilnih učinkovin. Pri tem se mi je porajalo vprašanje, ali lahko tehnika suhe lise plazme popolnoma zamenja klasično metodo določevanja zdravilnih učinkovin iz temeljne matrice, tekoče plazme. Odgovor sem iskala na primeru spojine topiramat. Topiramat (TPM) je antiepileptično zdravilo, ki ga uporabljamo za zdravljenje različnih vrst epilepsije pri odraslih in otrocih, za preprečevanje pogosto ponavljajočih se napadov migrene pri odraslih ter kot dodatno zdravilo za zdravljenje Lennox-Gastautovega sindroma. Topiramat spodbuja delovanje inhibitornih nevrotransmiterjev (GABA), blokira Na-kanale in šibko inhibira karbonsko anhidrazo. Vezava na karboanhidrazo, ki je v veliki meri prisotna v eritrocitih, pa lahko vpliva na farmakokinetiko zdravilne učinkovine. Topiramat ima tendenco vezave na karboanhidrazo v eritrocitih, kar pomeni, da se koncentracije v krvi v odvisnosti od časa lahko razlikujejo od plazemskega profila, ter da je razmerje koncentracij kri - plazma večje od 1. Namen raziskave je bil na podlagi literature, DBS ter DPS vzorcev študije spremljanja terapevtskega učinka oceniti, katera suha biološka matrica je najprimernejša za njegovo kvantitativno določevanje v bioloških vzorcih študij farmakokinetike in bioekvivalence. Doktorska naloga je sestavljena iz treh raziskav. Razvila in preizkusila sem tri bioanalizne metode za določevanje topiramata v bioloških matricah. V prvi fazi sem razvila in preizkusila metodo za kvantitativno določevanje topiramata iz suhe lise plazme. V drugem in tretjem delu raziskave sem razvila in preizkusila metodo iz tekoče humane plazme ter metodo določevanja topiramata iz suhe lise krvi. Za kvantitativno določitev koncentracij topiramata sem uporabila metodo devteriranega internega standarda (topiramat-d12) in tekočinsko kromatografijo s tandemskim masnim spektrometrom. Spojine sem ionizirala z elektrorazprševanjem (ESI) in dolo
Ključne besede: topiramat, tekočinska kromatografija s tandemsko masno spektrometrijo, suha lisa plazme, suha lisa krvi, farmakokinetična študija
Objavljeno v DKUM: 11.10.2013; Ogledov: 2356; Prenosov: 156
Celotno besedilo (2,40 MB)

Opis: V delu diplomskega seminarja z naslovom »Primerjava dveh zdravilišč — Terme Rogaška in Terme Tuhelj« smo želeli ugotoviti ali je dosedanja ponudba omenjenih term optimalna ali bi bilo bolje, da svojo ponudbo specializirajo in se posvetijo samo določenim segmentom ter s tem izboljšajo tudi konkurenčnost in položaj na trgu.
Ključne besede: zdraviliški turizem, hotelski management, Terme Rogaška, Terme Tuhelj, segmentacija, specializacija, zadovoljstvo kupcev
Objavljeno v DKUM: 25.01.2011; Ogledov: 2635; Prenosov: 273
Celotno besedilo (809,37 KB)

Ključne besede: antioksidanti, avtooksidacija, BCB-metoda, DPPH-metoda
Objavljeno v DKUM: 26.07.2007; Ogledov: 4233; Prenosov: 0