Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Cilj raziskave je bil identificirati odnos slovenskih potrošnikov v starostni skupini 18-26 let do uživanja zdrave prehrane kot tudi prepoznavanje ključnih dejavnikov pri nakupu živil. V nalogi smo ugotavljali, ali generacija Z živi zdrav življenjski slog. Na osnovi spletne ankete, ki smo jo izvedli marca 2023 med 246 slovenskimi potrošniki, smo ugotovili, da med najbolj zdrava živila uvrščajo žita, oreščke in semena, ribe in njene izdelke, med, sadje, zelenjavo ter mineralno vodo. Poleg tega je raziskava identificirala štiri latentne faktorje, ki jih potrošniki upoštevajo pri nakupu zdrave hrane, in sicer: izvor in pozitivni učinki na zdravje (12,1 % celotne variabilnosti), marketing (11,8 %), cena in podpora pri nakupu in pripravi (9,4 %) ter senzorične lastnosti (7,9 %). Velika večina mladih meni, da živijo v varnem okolju (87 %) in da redno hidrirajo svoje telo (65 %). Glede na rezultate lahko trdimo tudi, da se skoraj tretjina mladih ukvarja s športom, da redno telovadi, skrbi za svoje duševno zdravje in se redno utrjuje. Najslabše rezultate smo zabeležili pri trditvah, ki se nanašata na redno uživanje zdrave hrane in na redno razstrupljanje telesa. Raziskava daje pomemben vpogled v vedenje in dojemanje mladih do zdrave prehrane v Sloveniji. Rezultati zagotavljajo dragocene informacije za proizvajalce živil in prehranskih izdelkov v smislu trženja in komunikacijske strategije. Poleg tega lahko oblikovalci politike uporabijo posredovane informacije za spodbujanje pomena javnega zdravja v družbi.
Ključne besede: zdrava prehrana, življenjski slog, mladi, potrošnja, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 10.04.2024; Ogledov: 333; Prenosov: 52
Celotno besedilo (1,54 MB)

Opis: Zbirka vaj je namenjena študentom prve stopnje bolonjskega študija prava pri predmetu Pravni sistem in institucije EU na Pravni fakulteti v Mariboru, ki se prvič srečajo s študijem prava EU. Snov se v zbirki prične obravnavati s pregledom zgodovinskega razvoja EU in njenega prava ter nadaljuje s poudarkom na delu institucij EU, pri čemer poglavja sledijo teku akta EU, od vprašanja pristojnosti (institucij) EU za sprejem akta in institucionalne zgradbe EU do zakonodajnih oz. nezakonodajnih postopkov ter pravnega učinkovanja tega akta. Sledijo še naloge v zvezi z uveljavljanjem prava EU pred Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči in v zvezi z Listino EU o temeljnih pravicah. Poglavje na koncu gradiva je namenjeno izbranim vprašanjem prava EU, in sicer vladavini prava EU in zunanjemu delovanju EU. Znanje se v gradivu preverja s pomočjo teoretičnih vprašanj, iztočnic za diskusijo in praktičnih primerov.
Ključne besede: pravo EU, institucije EU, temeljna načela, sodni sistem, temeljne pravice, vladavina prava, zunanje delovanje EU
Objavljeno v DKUM: 15.02.2024; Ogledov: 535; Prenosov: 80
Celotno besedilo (6,66 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uporabniki spletnih platform se v današnjem času za pridobitev novic večinoma zanašajo na družbena omrežja, vendar pa zaradi razvoja tehnologij vse težje razločujejo pristne in preverjene vsebine od vedno prepričljivejših dezinformacij. Zato je izrednega pomena učinkovita ureditev ukrepanja za zagotovitev varnega spletnega okolja. Tako je bila v magistrskem delu raziskan prispevek novega pravnega okvirja, Akta o digitalnih storitvah (v nadaljevanju ADS), pri zmanjševanju širjenja dezinformacij in morebitnih ovirah za zagotavljanje spoštovanja temeljne pravice do svobode izražanja. ADS se pretežno osredotoča na določitev ukrepov, potrebnih za boj proti nezakonitemu govoru, vendar pa ne vsebuje izrecnih določb za ukrepanje zoper dezinformacije. Tako je bil poudarek moje raziskave namenjen vprašanju, kakšne ukrepe ADS posredno nalaga ponudnikom posredniških storitev in spletnih platform v zvezi s škodljivimi vsebinami, s katerimi omejuje prekomerno poseganje v temeljne pravice uporabnikov. Ob upoštevanju naraščanja uporabe umetne inteligence za moderiranje vsebin uporabnikov je zato v magistrski nalogi obravnavana tudi tematika učinkovitosti uporabe algoritmov in drugih samodejnih orodij filtriranja pri prepoznavanju lažnih informacij in zmanjšanju njihovega širjenja. V magistrskem delu ugotavljam, da trenutno ponudniki posredniških storitev in spletnih platform za ukrepanje zoper dezinformacije kot regulativne smernice upoštevajo neuradne zaveze, določene v Okrepljenem kodeksu ravnanja EU glede dezinformacij iz leta 2022 (v nadaljevanju Kodeks 2022). Kljub odsotnosti zavezujočih ukrepov za zajezitev širjenja dezinformacij v ADS so ukrepi, navedeni v tem kodeksu ravnanja, pridobili de facto zavezujočo naravo. Namreč za pravilno izpolnjevanje posameznih obveznosti ponudnikov ADS predvideva uporabo ukrepov, opredeljenih v kodeksih ravnanj. Tako zakonodajalec EU kljub koregulacijskem pristopu k preprečevanju negativnih učinkov dezinformacij do določene mere učinkovito vpliva na zagotavljanje spoštovanja pravice do svobode izražanja uporabnikov. Pravni okvir za ravnanje spletnih ponudnikov, ki ga določa ADS, je nov pravni okvir, saj je v veljavo stopil šele konec leta 2022. Tako kot predhodna Direktiva o elektronskem poslovanju tudi ADS ne ureja izrecno postopanja v primeru dezinformacij. Zato je doprinos moje magistrske naloge namenjen predvsem opredelitvi učinkovitosti uporabe ukrepov ADS in drugih samoregulacijskih pristopov ponudnikov, kot je Kodeks 2022, pri zagotavljanju varstva pravice do svobode izražanja.
Ključne besede: digitalno okolje, ponudniki posredniških storitev, kodeks ravnanja, zaščita temeljnih pravic, moderiranje spletnih vsebin, umetna inteligenca in algoritmi
Objavljeno v DKUM: 25.01.2024; Ogledov: 326; Prenosov: 53
Celotno besedilo (3,75 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava problematiko varstva človekovih pravic pred vplivi nevrotehnologije in nevrotehnoloških naprav ter v ospredje postavlja idejo o nevropravicah kot okviru (novih) človekovih pravic. Avtorica sprva obravnava možnosti, ki jih nevrotehnologija šele prinaša in možnosti, ki jih je nevrotehnologija že prinesla in s tem različne možne posege v možgane ter možgansko aktivnost posameznika. Slednje avtorica kritično ovrednoti in izpostavi točke, kjer se je družba že »opekla«, ko je moč nevrotehnologije spustila predaleč in s tem povzročila razmah novih etičnih in pravnih vprašanj. Skozi dodatno pojasnilo o trenutni razvitosti nevrotehnologije magistrsko delo izpostavi tako koristi kakor tudi etične dileme nevrotehnoloških odkritij ter pojasni problematiko, ki jo za pravo človekovih pravic predstavljata vzpon digitalizacije in nevrotehnologij. Pri tem avtorica izpostavi probleme s katerimi se (bo) človeštvo spopada(lo), jih kritično analizira in postavlja zametke temeljne družbene odgovornosti, z uvedbo katerih bi lahko razvoj omejili in ohranili le na mestih, kjer nam kot družbi zares koristi. Magistrsko delo predstavi idejo o nevropravicah kot okviru človekovih pravic, ki je namanjen zaščiti posameznikovih interesov v zvezi z naraščajočim vzponom nevrotehnologij. Avtorica skozi analizo mnenj pravnikov in teoretikov podrobneje opiše različne predloge nevropravic, pri čemer se avtorica opredeli tudi do ideje, da bi morda bila uvedba ene nove nevropravice, tj. pravice do kognitivne svobode oziroma duševne samoodločbe, dovolj. Prav tako pa se v magistrskem delu avtorica opredeli tudi do drugih v teoriji predlaganih rešitev v boju proti vplivi nevrotehnologij, ki bi lahko predstavljale potencialno zaščito. Pri tem avtorica osvetli rešitev, ki ideji nevropravicah stoji ostro nasproti in sicer avtorica predstavi možnosti širjenja obsega varstva in interpretacije obstoječih človekovih pravic tudi na posledice, ki jih prinaša uporaba invazivnih in neinvazivnih naprav nevrotehnologije. Magistrsko delo se skozi obravnavo dojemanja in razlage avtorjev iz različnih pravnih in nepravnih področji (primeroma, fiziologov, psihologov in medicincev) opredeli do možnosti širše intepretacije obstoječih pravic, pri čemer v ospredje postavi idejo o nevropravicah kot edini dovoljšni možnosti za zaščito pred vplivi nevrotehnologij.
Ključne besede: nevropravice, človekove pravice, možgani, nevrotehnologija, nevrotehnološke naprave, digitalizacija, etika, misel, konceptualna svoboda.
Objavljeno v DKUM: 15.11.2023; Ogledov: 522; Prenosov: 182
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Medijska svoboda je ključna za demokratično družbo, pravno državo in za izvrševanje ostalih temeljnih pravic. Mediji imajo vlogo “javnega čuvaja”, saj nadzirajo oblast in so prav zato pogosto deležni različnih posegov ter (poskusov) omejevanja njihovega svobodnega delovanja z namenom omajati njihovo neodvisno poročanje o zadevah javnega interesa. Prav tako so deležni poskusov pritegnitve naklonjenosti z dodeljevanjem državnih sredstev. Prav tako lahko na njihovo svobodo vplivajo drugi viri moči, predvsem gospodarski. Hkrati je na njihovo finančno vzdržnost močno vplival prihod zelo velikih spletnih platform, ki so nase preusmerile velik del oglaševalskih sredstev (kar je pa ključen finančni vir za medijske sektor). Finančna nevzdržnost pa povzroča dodatno ranljivost medijev pred državnimi in tržnimi vplivi. Posebej gre izpostaviti neupravičeno vplivanje in pritisk na javne medije s prekomernim ali nezadostnim financiranjem ali pristranskim imenovanjem uprave javnih medijev. Vse navedeno in pomanjkljiv zakonodajni okvir, ki ne zagotavlja zadostnih pravnih standardov medijske svobode, kaže na nujo po zaščiti svobode medijev. Že od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zvrstilo mnogo pozivov k okrepitvi medijske svobode v EU. Številni izzivi medijskega sektorja in posegi v demokracijo ter pravno državo v nekaterih državah članicah v zadnjih letih so v letu 2020 končno prebudili pogum Komisije, da si je zadala za cilj zaščiti medijsko svobodo s konkretnejšimi zakonodajnimi pobudami. Najpomembnejši korak predstavlja sprejetje predloga Akta o svobodi medijev, ki uvaja vrsto varovalk za integracijo notranjega medijskega trga in krepitev svobode ter pluralnosti medijev. Konkretneje, Akt o svobodi medijev prinaša sveženj zaščitnih pravil, ki se dotikajo uredniške neodvisnosti, zaščite novinarskih virov in komunikacij, javnih medijev, koncentracij na medijskem trgu in transparentnosti lastništva medijev, dodeljevanja državnih oglaševalskih sredstev, odnosa med mediji in zelo velikimi spletnimi platformami in pravic prejemnikov medijskih storitev. Hkrati se z Aktom o svobodi medijev ustanovi Evropski odbor za medijske storitve, ki bo nadomesti skupino ERGA. Glede na to, da ima EU na področju kulture (kamor se uvršča tudi medije) zgolj podporne pristojnosti in upoštevajoč dolgo tradicijo upiranja držav članic regulaciji medijskega področja na ravni EU, je Komisija morala postopati previdno in kot pravno podlago izbrati člen 114 PDEU (t.i. klavzula o notranjem trgu). Zato zaščita svobode in pluralnosti medijev v Aktu o svobodi medijev ni neposredna, temveč je “v preobleki notranjega trga”. Akt o svobodi medijev zato tudi pogosto uvaja “mehke” ukrepe, spodbuja samoregulacijo, vpeljuje široke in nepojasnjene pojme in mestoma spominja na določbe direktive. Vse navedeno postavlja pod vprašaj učinkovitost ukrepov Akta o svobodi medijev za zadostno zaščito svobode in pluralnosti medijev. Po analizi določb Akta o svobodi medijev in primerjavi le-teh z dosedanjimi pravnimi standardi medijske svobode je mogoče ugotoviti, da Akt o svobodi medijev predstavlja pomemben korak naprej za krepitev pravnih standardov medijske svobode, vendar slednji niso zadostni za temeljito zaščito medijske svobode, zlasti v državah članicah, ki jim je najmanj v interesu zaščititi svobodo medijev. Akt o svobodi medijev bi potreboval še veliko dopolnitev, da bi uspel zadovoljivo zaščiti medijsko svobodo v EU. Vendar je glede na trenutno delitev pristojnosti med EU in državami članicami vprašljivo, kako daleč lahko EU (še sploh) poseže.
Ključne besede: uredniška neodvisnost, mediji, transparentnost lastništva medijev, Evropski odbor za medijske storitve, koncentracija na medijskem trgu, državno oglaševanje, demokracija, pluralnost medijev, zaščita novinarskih virov, zelo velike spletne platforme
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 604; Prenosov: 167
Celotno besedilo (1017,09 KB)