Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Davčno-pravni koncept stalne poslovne enote, digitalno gospodarstvo in njuna prepletenost je bil povod za raziskavo te tematike, katere težava se vedno bolj odraža v praksi in ustvarja vedno večji pritisk po ureditve oz. rešitvi le-te. Tehnološki razvoj podjetjem omogoča poslovanje preko državnih meja, brez potrebe po fizični prisotnosti v tej državi. Tako fizična prisotnost ni več potrebna za poslovanje v (digitalnem) gospodarstvu, kar ustvarja nekakšne vrste praznino v veljavnih načelih davčne zakonodaje glede stalne poslovne enote, ki, vsaj trenutno, kot glavni pogoj predpostavlja fizično prisotnost. Za digitalno gospodarstvo je značilna velika odvisnost od neopredmetenih sredstev, geografska mobilnost in malo ali celo nič potrebe po fizični prisotnosti ter uporaba podatkov in udeležbe uporabnikov kot dela poslovnega modela. Za digitalne izdelke so značilne komercialne transakcije, ki temeljijo na digitaliziranih (neopredmetenih) sredstvih, ki jih je mogoče enostavno, poceni in hitro množično porazdeliti čez državne meje. Ti so omogočeni ravno z digitalno ekonomijo in digitaliziranimi poslovnimi modeli. Sedanja pravila za ustanovitev stalne poslovne enote predstavljajo davčne izzive v luči digitalnega gospodarstva, saj je koncept stalne poslovne enote namenjen tradicionalnim, fizičnim poslovnim modelom in se ne uspe dovolj hitro prilagoditi visoko digitaliziranim podjetjem. Hkrati pregled sodne prakse pokaže, da visoko digitalizirana podjetja v izvorni državi običajno ne kreirajo stalne poslovne enote prav zaradi pomanjkanja te famozne fizične prisotnosti. To pomeni, da lahko taka podjetja delujejo v gospodarskem okolju države izvora brez davčnih obveznosti. Posledica je nepoštena porazdelitev davčne osnove. Načelo stalne poslovne enote v sedanji obliki ne dopušča obdavčitve poslovnih dejavnosti visoko digitaliziranih podjetij v državi izvora. Študija zadevnega problema poglobljeno analizira delo OECD in Evropske komisije pri reševanju vprašanj, povezanih z obdavčitvijo digitalnega gospodarstva in njunih prizadevanj za razširitev in/ali spremembo koncepta stalne poslovne enote, tako da bo ocena v prihodnje temeljila na gospodarski in digitalni prisotnosti podjetij v državi izvora in ne (zgolj) na fizični. Prav tako se je tekom raziskovanja iskalo kazalnike o kratkoročnih in dolgoročnih potencialnih rešitvah, ki bi privedle do pravičnejše distribucije davčne osnove. Iskalo se je odgovore tudi na morebitne polemike glede ustreznosti teh rešitev z vidika splošno sprejetih načel, primeroma, načela nevtralnosti. Prav tako me je zanimalo, ali so morda katere države že uvedle kakšna enostranska pravila, ki bi lahko predstavljala problem glede harmoničnosti prava EU, saj je za usklajenost mednarodnega davčnega sistema ključno, da se sprejemajo skupne in harmonične odločitve. Posamezna davčna pravila, namenjena visoko digitaliziranim podjetjem, bi lahko povzročila razdrobljenost mednarodnega davčnega sistema, kar pa bi lahko privedlo do konkurenčnega neravnovesja in povečalo tveganje utaj in izogibanja davkom. Kot se bo pokazalo tekom magistrskega dela, je končen sklep, da trenutnega koncepta ni mogoče uporabiti za obdavčitev v digitalnem gospodarstvu, saj le-ta ne omogoča obdavčitve dejavnosti visoko digitalnih podjetij v državi izvora. Koncept oz. načelo stalne poslovne enote je tako treba spremeniti, posodobiti in razširiti, da bo prilagojeno digitalnemu gospodarstvu.
Ključne besede: digitalno gospodarstvo, pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja, zmanjševanje davčne osnove, prenašanje dobička, OECD, EU, Evropska komisija.
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 901; Prenosov: 71
Celotno besedilo (1,06 MB)