| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 104
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Geografska variabilnost prvega spodnjega meljaka dinarske voluharice, Dinaromys bogdanovi (Martino in Martino, 1922) (Rodentia, Mammalia).
Danijela Satler, 2009, diplomsko delo

Opis: Pri dinarski voluharici, Dinaromys bogdanovi, sem z določanjem 18 oslonilnih točk na prvem spodnjem meljaku opravila univariatno in multivariatno statistično analizo starostne variabilnosti, sekundarnega spolnega dimorfizma in geografske variabilnosti. Analizirala sem vzorec 216 osebkov iz 31 lokalitet, ki so bile razdeljene v južno (S), centralno (C) in zahodno (W) geografsko regijo. Enosmerna analize variance je potrdila prisotnost starostne variabilnosti, saj so se pokazale statistično značilne razlike med osebki različnih starostnih razredov, ne pa tudi sekundarnega spolnega dimorfizma, saj v prvem spodnjem meljaku ni razlik med samci in samicami. Glede na visok odstotek (93,58%) pravilno uvrščenih osebkov v klasifikacijski analizi in statistično značilnem razlikovanju med osebki treh geografskih vzorcev, je prekrivanje morfometričnih prostorov pokazalo signifikantne razlike le med osebki zahodne in južne regije. Z diskriminantno analizo zato ne morem potrditi, da znotraj rodu Dinaromys obstajata dve ločeni podvrsti; Dinaromys bogdanovi bogdanovi in Dinaromys bogdanovi grebenscikovi. Proučevanje oblike prvega spodnjega meljaka, na osnovi krivljenj oslonilnih točk, pa je potrdilo oblikovne razlike med osebki vseh treh geografskih regij.
Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, prvi spodnji meljak, starostna variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno: 22.04.2009; Ogledov: 3203; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (3,19 MB)

3.
PEDAGOŠKI PRISTOPI, NAČINI TRENINGA IN TEHNIKE POUČEVANJA JAHAČEV
Nina Korošec, 2009, diplomsko delo

Opis: Poučevanje jahanja je zelo abstrakten pedagoški proces in tako se kot inštruktorica jahanja dnevno srečujem s problematiko podajanja teorije jahanja. V tem delu so podane moje metode dela, tehnike poučevanja in načini treninga, s katerimi dokazano hitreje dosegam želene pedagoške cilje in rezultate, zastavljene pri osvajanju jahalnih tehnik in umetnosti jahanja pri otrocih, mladostnikih in odraslih.
Ključne besede: Jahanje, tehnike poučevanja jahanja, metode dela z jahači, načini treningov jahačev, pedagoški pristopi.
Objavljeno: 11.09.2009; Ogledov: 2820; Prenosov: 366
.pdf Celotno besedilo (2,43 MB)

4.
VARIABILNOST SPODNJIH MELJAKOV DINARSKE VOLUHARICE, DINAROMYS BOGDANOVI (V. in E. Martino, 1922), (Rodentia, Mammalia)
Nina Čuček, 2009, diplomsko delo

Opis: V svoji diplomski nalogi sem analizirala starostno variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem in geografsko variabilnost spodnjih meljakov dinarske voluharice, Dinaromys bogdanovi. V okviru raziskave sem uporabila uni- in multivariatne analize ter analizo relativnega izkrivljenja. Pri tem sem testirala 35 spremenljivk. V analizo starostne variabilnosti sem zajela 208 osebkov iz 31 lokalitet, ki sem jih nadalje združila v tri geografske regije (S — južno, C — centralno in W — zahodno). Rezultati analize so pokazali, da obstajajo razlike med juvenilnimi in adultnimi osebki tako v velikosti kot v obliki spodnjih meljakov. Analiza sekundarnega spolnega dimorfizma, ki sem jo opravila le na odraslih živalih, je pokazala, da razlik med samci in samicami v velikosti in obliki spodnjih meljakov ni. S pomočjo enosmerne analize variance (F-testa), diskriminantne analize (DFA) in analize relativnega izkrivljenja sem dokazala, da je geografska variabilnost izražena na spodnjih meljakih. Tako obstajajo signifikantne razlike med tremi definiranimi skupinami osebkov dinarske voluharice. Centralna skupina ima glede na zahodno skupino povečano žvekalno površino vseh treh spodnjih meljakov. Omeniti je potrebno, da se je bistveno spremenila prednja zanka, ki se je očitno podaljšala. Primerjava spodnjih meljakov dinarske voluharice centralne in južne regije je pokazala, da je tudi tukaj prvi meljak pri osebkih južne regije postal daljši in širši. Drugi meljak je prav tako nekoliko širši, vendar za spoznanje krajši. Tretji meljak je nekoliko daljši in ožji.
Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, zobje, spodnji meljaki, starostna variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2076; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (2,53 MB)

5.
VARSTVENA BIOLOGIJA GALAPAŠKE ŽELVE GEOCHELONE ELEPHANTOPUS
Nika Hauptman, 2009, diplomsko delo

Opis: Osamljeni oceanski otoki so geološko mlajšega nastanka in nikoli niso bili povezani s celino, zato imajo svojevrstno živalstvo in tudi rastlinstvo. Ena izmed najbolj zanimivih in pomembnih živali tega otočja so orjaške galapaške želve (Geochelone spp). Populacija orjaških galapaških želv je bila zaradi prvih pomorščakov, neavtohtonih živali in različnih bolezni močno zmanjšana. Nekatere podvrste so bile celo iztrebljene. Leta 1959 so v Ekvadorju ustanovili dve organizaciji, ki sta začeli aktivno prizadevanje za ohranitev biološke raznolikosti na otočju, in sicer Charles Darwin Fundation (CDF) in Galapaški nacionalni park (GNP). Že v 60. letih je CDF ustanovila Raziskovalno postajo Charlesa Darwina (CHRS), katere glavna naloga je ohranjanje samoniklega rastlinstva in živalstva na otočju. Znanstveniki in prostovoljci največ pozornosti namenijo vzreji želv v ujetništvu. Skozi leta izvajanja programa vzreje želv v ujetništvu so prišli do spoznanja, da obstaja temperaturna spolna determinacija tudi pri galapaških orjakinjah. Znanstveniki na raziskovalni postaji so to odkritje sprejeli kot prednost za prihodnost in na ta način umetno usmerjali razvoj v več samic kot samcev, kar je povečalo produkcijo jajc in skrajšalo čas za ustvarjanje večje populacije želv. Danes je populacija želv stabilna. Njihovo število je na posameznih otokih nehalo upadati, ponekod se je celo povečalo.
Ključne besede: Galapagos, orjaška galapaška želva (Geochelone elephantopus) (Ernst, 1989), fundacija Charlesa Darwina, raziskovalna postaja Charlesa Darwina, vzreja želv v ujetništvu.
Objavljeno: 25.11.2009; Ogledov: 3258; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (16,32 MB)

6.
Močvirski krešič (Carabus variolosus Fabricius, 1787) (Coleoptera: Carabidae) na območju Slovenskih goric
Maja Marinček, 2010, diplomsko delo

Opis: Močvirski krešič (Carabus variolosus Fabricius, 1787) je v Evropi ogrožena habitatska vrsta gozdnih potokov, saj njegovo življenjsko okolje naglo izginja. Uvrščen je na seznam Direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. V diplomskem delu sem na podlagi znanih dejstev o njegovi biologiji raziskala, v katerem habitatu v Slovenskih goricah najdemo močvirskega krešiča. Ugotavljala sem, v kolikšni meri vplivajo izbrani biotski in abiotski dejavniki na prisotnost in številčnost močvirskega krešiča na območju Radgonsko-Kapelskih goric in na območju ob Muri od Ceršaka do Sladkega Vrha. Dobljene podatke sem primerjala z rezultati študije habitata močvirskega krešiča, izvedene v Vestfaliji v Nemčiji (Matern in sod., 2007). Raziskava je obsegala zimsko pregledovanje prezimovališč in poletni popis s pomočjo talnih pasti. Ugotovila sem, da je močvirski krešič v Slovenskih goricah splošno prisoten ob manjših vodotokih (gozdni potoki, zamočvirjen gozd …). Vezan je na območja z višjo vlažnostjo tal in pH-vrednostjo tal blizu nevtralnega območja. V večjem številu se pojavlja na območjih z nižjim naklonom hriba na obeh bregovih potoka ter ob potokih s plitvo strugo, v gozdovih z večjo pokrovnostjo zeliščnega sloja, gostejšim sklepom krošenj in manjšo presvetljenostjo gozda, kjer od drevesnih vrst prevladujeta jelša in gaber. Glavni pogoj za izbiro oddaljenosti in najnižjo višino prezimovališča nad gladino vodnega vira je zadostna količina vlage skozi vso zimo ter zagotovilo, da ob večji količini padavin prezimovališča ne zalije voda.
Ključne besede: Carabus variolosus, močvirski krešič, hrošči, Carabidae, Coleoptera, Slovenske gorice, vpliv abiotskih in biotskih dejavnikov.
Objavljeno: 13.04.2010; Ogledov: 3104; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (4,27 MB)

7.
GEOGRAFSKA VARIABILNOST LOBANJE HIŠNE MIŠI,MUS MUSCULUS,1758(RODENTIA,MAMMALIA)
Maja Ropič, 2010, diplomsko delo

Opis: V prvem delu diplomske naloge sem opravila univariatno statistično analizo na devetih lobanjskih znakih pri hišnih miših, Mus musculus. Analiza je zajela 118 osebkov. Opisala in ovrednotila sem spolno in geografsko variabilnost lobanje. Preverila sem sekundarni spolni dimorfizem in ugotovila, da ni razlike med spoloma, zato sem v nadaljevanju oba spola obravnavala kot en vzorec. V drugem delu sem opravila multivariatno analizo na devetih lobanjskih znakih pri štirinajstih geografskih vzorcih hišnih miši, Mus musculus. Možnost največjega razlikovanja med skupinami vzorcev iz različnih geografskih območij sem testirala z diskriminantno analizo. Odnose med geografskimi vzorci sem predstavila tudi z dendrogramom. Splošna ugotovitev različnih multivariatnih metod izkazuje veliko prekrivanje morfometričnega prostora. Najjasneje izstopajo vzorci iz Istre, Sečoveljske soline in Krkavče.
Ključne besede: Ključne besede: hišne miši, Mus musculus, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno: 31.05.2010; Ogledov: 1982; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (982,95 KB)

8.
PREHRANA PEGASTE SOVE, TYTO ALBA (SCOPOLI, 1769), NA OTOKU KORČULA
Mojca Sedlašek, 2010, diplomsko delo

Opis: Analizirala sem prehrano pegaste sove na otoku Korčula. Sova se je prehranjevala skoraj izključno z malimi sesalci (mišmi, rovkami, podganami); ostalo so bili ptiči. V izbljuvkih sem identificirala 5 različnih vrst malih sesalcev. Na osnovi sestave izbljuvkov sem ugotovila razširjenost malih sesalcev na raziskovanem območju. Sova je najpogosteje plenila hišno miš (Mus musculus domesticus), sledile pa so ji navadna belonoga miš (Apodemus sylvaticus), vrtna rovka (Crocidura suaveolens) in črna podgana (Rattus rattus). Našla sem tudi eno okostje širokouhega netopirja (Barbastella barbastellus). Najdene lobanje podgan sem razdelila tudi v starostne razrede in ugotovila, da se je sova prehranjevala predvsem z mladimi odraslimi podganami.
Ključne besede: Otok Korčula, pegasta sova, izbljuvki, mali sesalci, prehrana, starostni razredi podgan.
Objavljeno: 08.07.2010; Ogledov: 2527; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (8,73 MB)

9.
SIMETRIJA OBRAZA IN INTELIGENCA
Sabina Muminović, 2010, diplomsko delo

Opis: Privlačnost oz. lepota in inteligenca sta dve lastnosti, za kateri v splošnem velja, da ljudem, ki ju posedujejo, omogočata določene prednosti v življenju, čeprav v splošnem med ljudmi velja prepričanje, da lepota in inteligenca ne gresta z roko v roki. Dokazano je, da obstaja povezava med lepota in zdravjem, fizično formo in izbiro partnerjev. Je možno trditi, da obstaja tudi povezava med lepoto in inteligenco? Številni raziskovalci bi odgovorili pritrdilno, zato sem se odločila, da preverim, ali to drži tudi za študente Univerze v Mariboru, ki so prostovoljno sodelovali v raziskavi. Moja hipoteza je bila, da obstaja pozitivna povezava med simetrijo obraza (lepoto) in rezultati na inteligenčnih testih (inteligenco). Sodelujoči v raziskavi so opravili Wechslerjev inteligenčni test za odrasle (WAIS). Nato smo jih fotografirali in analizirala sem njihovo obrazno simetrijo. Temu je sledila primerjava rezultatov za simetrijo obraza in rezultatov inteligenčnih testov. Ugotovila sem, da ni povezave med simetrijo obraza in inteligenco, kar pomeni, da je hipoteza ovržena. Na področju merjenja inteligence in simetrije obraza čaka raziskovalce še veliko dela, saj še zmeraj nimajo splošno sprejetega načina merjenja obeh pojavov. Zato bo preteklo še nekaj časa, preden bomo lahko z gotovostjo trdili, da povezava med inteligenco in simetrijo obstaja, ali pa ne.
Ključne besede: lepota, inteligenca, simetrija obraza, asimetrija obraza, nihajoča asimetrija, inteligenčni testi, Wechlerjeva inteligenčna lestvica za odrasle, WAIS
Objavljeno: 11.10.2010; Ogledov: 2825; Prenosov: 364
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

10.
GEOGRAFSKA VARIABILNOST LOBANJE DINARSKE VOLUHARICE DINAROMYS BOGDANOVI (V. IN E. MARTINO, 1922), (RODENTIA MAMMALIA)
Saša Frece, 2010, diplomsko delo

Opis: V prvem delu diplomske naloge sem opravila univariatno statistično analizo na desetih lobanjskih znakih pri dinarski voluharici, Dinaromys bogdanovi. V drugem delu sem opravila multivariatno analizo, prav tako na desetih lobanjskih znakih. Analiza je zajela 197 osebkov. Osebki so razdeljeni v tri skupine, to so tri geografske regije (S-južna regija, W-zahodna, C-centralna). Opisala in ovrednotila sem spolno in geografsko variabilnost lobanje dinarske voluharice, Dinaromys bogdanovi. Preverila sem sekundarni spolni dimorfizem in ugotovila, da ni razlike med spoloma, zato sem v nadaljevanju oba spola obravnavala kot en vzorec. Možnost največjega razlikovanja med skupinami vzorcev iz različnih geografskih regij sem testirala z diskriminantno analizo. Splošna ugotovitev različnih multivariatnih metod izkazuje veliko prekrivanje morfometričnega prostora. Najbolj jasno se prekrivajo centralna in južna ter centralna in zahodna regija.
Ključne besede: Ključne besede: dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, starostna variabilnost, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost.
Objavljeno: 21.10.2010; Ogledov: 1607; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (20,20 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici