| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Izvrševanje konkurenčnih pravil EU: vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019 : vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019
Filip Lenovšek, 2021, magistrsko delo

Opis: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Ključne besede: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Objavljeno v DKUM: 08.11.2021; Ogledov: 1015; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
Jasna in natančna določitev proizvodov in storitev pri registraciji znamke: analiza konkretnega primera
Filip Lenovšek, 2017, diplomsko delo

Opis: Znamke so pomembna kategorija pravno zavarovanih pravic, ki v veliki večini primerov nastanejo le na podlagi registracije. Določitev blaga ali storitev je eden izmed elementov registracije, vendar predstavlja več kot zgolj formalnost, saj služi kot osnova za ugotovitev vsebine pravic iz znamke. Na prostoru EU so različni pristopi posameznih uradov k določitvi blaga ali storitev vodili v pravno negotovost. Sodba Sodišča EU v zadevi IP Translator naj bi to negotovost odpravila. Po kriteriju jasnosti in natančnosti, kot enem izmed pomembnejših izvlečkov iz zadeve IP Translator, mora prijavitelj pri določitvi blaga ali storitev upoštevati tudi interese pristojnih organov in gospodarskih subjektov, da imajo le ti možnost seznanitve z vsebino pravic iz znamke za katero se zahteva varstvo. V praksi, prijavitelji pri določitvi blaga ali storitev uporabljajo Nicejsko klasifikacijo. Sestavljena je iz 45 razredov, vsak razred pa ima splošne naslove, ki podajajo splošne informacije o blagu in storitvah zajetih v razredu. Pri določitvi blaga ali storitev z uporabo splošnih naslovov, sta se izoblikovala različna pristopa k interpretaciji takšne določitve in posledično je bilo vsebina znamke odvisna od pristopa, ki ga je sprejel posamezni urad. Zadeva IP Translator je razjasnila, da je uporaba splošnih naslovov razredov Nicejske klasifikacije dovoljena, v primeru, da zadosti kriterijem jasnosti in natančnosti. Močno je vplivala na sprejetje pristopa ''pomeni to, kar je zapisano'' interpretacije splošnih naslovov razredov Nicejske klasifikacije, kar pomeni, da splošni naslovi zavarujejo le tisto blago ali storitve iz posameznega razreda, ki dobesedno sodi v pomen tega naslova. Vpliv sodbe v zadevi IP Translator pa je viden tudi v sekundarni zakonodaji EU, ki vključuje dodatna določila glede določitve blaga ali storitve in sprejemu skupnih praks različnih uradov za intelektualno lastnino v EU o uporabi Nicejske klasifikacije in določitvi blaga ali storitev.
Ključne besede: znamka, blago in storitve, registracija, Nicejska klasifikacije, IP Translator
Objavljeno v DKUM: 21.09.2017; Ogledov: 1031; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (983,48 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici