1. UCHL1, besides leptin and fibronectin, also could be a sensitive marker of the relapsing–remitting type of multiple sclerosisEwelina Görska, Marzena Tylicka, Adam Hermanowicz, Ewa Matuszczak, Anna Sankiewicz, Ewa Gorodkiewicz, Justyna Hermanowicz, Elźbieta Karpińska, Katarzyna Socha, Jan Kochanowicz, Evgenija Homšak, 2023, izvirni znanstveni članek Opis: Research on the markers of immunoregulatory response in multiple sclerosis (MS) is still of great importance. The aim of our study was the evaluation of leptin, fibronectin, and UCHL1 concentrations as potential biomarkers of a relapsing-remitting type of MS (RRMS). Surface Plasmon Resonance Imaging (SPRI) biosensors were used for the evaluation of proteins concentrations in 100 RRMS patients and 46 healthy volunteers. Plasma leptin, fibronectin, and UCHL1 concentrations were significantly higher in RRMS patients compared to the control group (p < 0.001, respectively). UCHL1 concentration evaluation revealed the highest diagnostic sensitivity (100%) and negative predictive value (100%) in differentiating MS patients from healthy individuals. There was no significant difference in the UCHL1 concentrations depending on the patient's sex, the presence of relapse within the last 24 months, and the EDSS value (p > 0.05, respectively). In RRMS patients UCHL1 concentration positively correlated with fibronectin levels (r = 0.3928; p < 0.001). In the current cohort of patients plasma UCHL1 concentration was independent of the time of MS relapse and the severity of neurological symptoms. Thus current study may indicate that plasma UCHL1, besides leptin and fibronectin, also could be a promising high-sensitive potential biomarker of relapsing-remitting type of MS. However, these results should be validated with a larger group of patients, taking into account neuroimaging and cerebrospinal fluid analysis data, and by comparing them to patients with other neurological diseases as a control group.
Ključne besede: immunoregulatory response, multiple sclerosis, biomarkers, leptin, fibronectins, ubiquitin thiolesterase
Objavljeno v DKUM: 21.02.2024; Ogledov: 281; Prenosov: 18
 Celotno besedilo (1,24 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Interleukin response in patients treated with abbreviated laparotomy for severe intraabdominal sepsisTomaž Jagrič, Maksimiljan Gorenjak, Evgenija Homšak, Bojan Krebs, 2022, izvirni znanstveni članek Ključne besede: intraabdominal sepsis, surgery, negative wound pressure therapy, interleukin-6, interleukin-10
Objavljeno v DKUM: 16.02.2023; Ogledov: 573; Prenosov: 55
Celotno besedilo (179,64 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo! |
3. Topni receptor ST2 kot prognostični označevalec pri bolnikih s kronično ledvično boleznijoEvgenija Homšak, 2019, doktorsko delo/naloga Opis: Izhodišča: Bolniki s kronično ledvično boleznijo (KLB) in še posebej dializni bolniki (KLB 5D) so izpostavljeni visokemu tveganju za razvoj srčnega popuščanja in različnih življenjsko ogrožajočih dogodkov, vključno s srčno-žilnimi (SŽ) neželenimi dogodki in smrtjo. Zato je izrednega pomena tudi pravočasna napoved teh dogodkov oziroma opredelitev bolnikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju. Na osnovi dosedanjih kliničnih in biokemijskih parametrov pogosto pravočasna napoved neželenih dogodkov in smrti pri teh bolnikih, še posebej pri skupini dializnih bolnikov, ni mogoča. Zato so intenzivne raziskave usmerjene v iskanje novih potencialnih prognostičnih označevalcev.
Namen: Namen naše raziskave je bil proučiti vlogo topnega receptorja ST2 (sST2) kot potencialnega prognostičnega označevalca hospitalizacij, SŽ in smrti iz vseh vzrokov pri bolnikih s KLB in posebej pri dializnih bolnikih (KLB 5D) ter njegov pomen primerjati z dosedanjimi biokemijskimi označevalci srčnega popuščanja in ledvićnih bolezni (NT-proBNP, TnI). Glede na specifično populacijo dializnih bolnikov je bilo smiselno proučiti tudi njegove značilnosti, zlasti vpliv hemodiafiltracijskega postopka (HDF) na njegovo serumsko koncentracijo pred in po opravljeni HDF. Zato smo v naši raziskavi poskušali potrditi dve hipotezi: (1) sST2 je biokemijski označevalec, katerega koncentracija v serumu je zaradi svoje molekularne strukture neodvisna od HDF in (2) sST2 kot novejši prognostični označevalec omogoča pri bolnikih z različno stopnjo KLB identificirati bolnike, ki imajo večje tveganje za razvoj SŽ dogodkov, hospitalizacijo in smrt.
Metode: V raziskavo smo vključili 91 bolnikov (57 moških, 34 žensk) s KLB 1. do 5. stopnje in 123 bolnikov (75 moških, 48 žensk) s KLB 5D stopnje na nadomestnem zdravljenju s HDF. Vsem bolnikom smo ob vstopu v raziskavo odvzeli vzorce krvi za določitev hematoloških in koncentracije biokemijskih parametrov, vključno s sST2, NT-proBNP in TnI. Bolnike smo vključevali 12 mesecev, nato smo jih ob naročenih kontrolnih pregledih spremljali najmanj 18 mesecev. Beležili smo morebitne SŽ zaplete, hospitalizacije in smrt. Za ugotavljanje vpliva HDF na koncentracije biokemijskih označevalcev smo iz proučevane populacije izbrali 55 naključnih bolnikov s KLB 5D, ki smo jim izmerili serumske koncentracije pred in po HDF in statistično ovrednotili nastale spremembe.
Statistično analizo pridobljenih podatkov smo izvedli z uporabo programske opreme Medcalc® (Ostend, Belgija). Razlike koncentracij pred/po HDF za oba parametra pri posameznih bolnikih smo testirali s parnim T-testom ter jih izrazili v odstotkih. Bolnike s KLB 1-5 in s KLB 5D smo na začetku raziskave razdelili, glede na začetno vrednost koncentracije sST2, v skupino z nizkim sST2 (sST2 <35 ng/ml) ali skupino z visokim sST2 (sST2 ≥35 ng/mL). Za oceno prognostične vrednosti serumskih označevalcev smo uporabili Kaplan-Meierjevo analizo preživetja in regresijsko Cox analizo. Z ROC (receiver operating characteristic) analizo smo določili in primerjali prognostično moč NT-proBNP, sST2 in njune kombinacije. Kot statistično značilna pomembna vrednost je bila P<0.05.
Zaključki: V naši raziskavi smo uspeli potrditi obe zastavljeni hipotezi. Naši rezultati potrjujejo, da je sST2 neodvisen od ledvične funkcije in od postopka HDF, saj njegove serumske koncentracije niso statistično značilno različne glede na stopnjo KLB in se ne spremenijo po procesu HDF. Prav tako smo potrdili, da je sST2 kot označevalec fibroze in remodelacije sposoben opredeliti bolnike s KLB 1-5 in KLB 5D, glede na njihovo tveganje za razvoj življensko ogrožajočih dogodkov, hospitalizacije in smrti. Njegova dodana vrednost se kaže v primeru kombinirane rabe več označevalcev, kjer skupaj z NT-proBNP omogoča boljšo oceno tveganja kot kateri koli od posamičnih označevalcev. Ta ugotovitev potrjuje, da je sST2 neodvisen prognostičen označevalec, ki se odziva in nastaja preko drugih patofizioloških mehanizmov kot NT-proBNP.
Ključne besede: sST2, kronična ledvična bolezen, prognostični označevalec, hemodiafiltracija
Objavljeno v DKUM: 12.08.2019; Ogledov: 1914; Prenosov: 83
Celotno besedilo (2,43 MB) |
4. Novejši biooznačevalci in spremljanje znotrajceličnih signalnih poti pri avtoimunskih boleznihAleš Goropevšek, Evgenija Homšak, Maksimiljan Gorenjak, Ivan Malešič, Ivan Krajnc, Avrelija Cencič, 2008, pregledni znanstveni članek Opis: Izhodišča: Avtoimunske in kronične vnetne bolezni se še vedno pogosto zdravijo le z nespecifično imunosupresijo, ki ne prinaša ozdravitve. Spoznanje, da so citokini TNF in IFN-alfa bistveni v patogenezi bolezni, kot sta revmatoidni artritis in sistemski lupus eritematozus, pomeni napredek v razumevanju avtoimunskih bolezni. Znotrajcelične signalne poti, ki se aktivirajo kot odgovor na te klinično pomembne citokine, prenašajo signale s kinazno fosforilacijo proteinov in so bistvene za delovanje celic imunskega sistema. Malo je znanega o spremembah teh signalnih poti pri avtoimunskih boleznih. Nedavne klinične raziskave so pokazale, da se spoznanja iz živalskih modelov ne morejo neposredno prenesti na človeka. Za spremljanje aktivnosti bolezni in napoved odziva na novejše zdravljenje je potrebno razviti nova orodja za spremljanje humanega imunskega odziva. Obetajoče orodje v prihodnosti so novo odkriti biomarkerji. Še več si obetamo od pristopov, ki temeljijo na spremljanju signalnih poti na celični ravni.
Zaključki: Razviti so bili biokemični analizni sistemi, ki temeljijo na pretočni citometriji in omogočajo profiliranje kinaz in fosfoproteinov na ravni posameznih celic. To bo omogočilo študije signalnih poti pri avtoimunskih in kroničnih vnetnih boleznih, saj so analizni sistemi prilagojeni prav celicam imunskega sistema, npr. v periferni krvi. Prvi rezultati kažejo značilne fosfo-signature citokinov (interferonov) v imunskih celicah bolnikov s SLE. Možnost spremljanja signalnih poti na celični ravni lahko prinese razvoj novih diagnostičnih možnosti, predvsem za spremljanje aktivnosti bolezni in vodenja zdravljenja. Rezultati študij pa lahko nakažejo tudi nove tarče, bolj specifičnega in manj toksičnega, zdravljenja z inhibitorji kinaz.
Ključne besede: SLE, pretočna citometrija, citokinske signalne poti, IFN-alfa
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2328; Prenosov: 109
Celotno besedilo (142,68 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. DOLOČANJE VITAMINA D (25-OH) V KRVNEM SERUMU Z ELEKTRO-KEMILUMINISCENČNIM KOMPETITIVNIM IMUNSKIM TESTOMMarko Kocuvan, 2014, diplomsko delo Opis: Namen raziskave bil je oceniti natančnost in pravilnost določitve koncentracije hidroksilirane oblike vitamina D ((25(OH)D) v serumskih vzorcih in podati čim bolj pravilno oceno merilne negotovosti izmerjene koncentracije 25(OH)D z rutinskim testom na analizatorju Roche v serumu preiskovancev. Natančnost in pravilnost testa smo ocenili v različnih klinično pomembnih koncentracijskih območjih: na meji določljivosti analizatorja (22,5 nmol/L), pri klinično pričakovani vrednosti (75 nmol/L) in pri višjih koncentracijah (120 nmol/L).
Uporabljena metoda določanja 25(OH)D je elektro-kemiluminiscenčni kompetitivni vezavni imunski test. Pri tej metodi določamo koncentracijo označene beljakovine, ki veže vitamin D, in ki z neoznačeno vezno beljakovino tekmuje za vezavo na hidroksiliran vitamin D.
Rezultati so pokazali, da je razširjena merilna negotovost pri 95 % stopnji zaupanja pri meji določljivosti ±6,2 nmol/L, pri klinično pričakovani vrednosti ±12,6 % in pri višjih koncentracijah ±14,4 %. Te vrednosti so manjše od napake, ki jo dovoljujeta zunanja kontrola kakovosti RfB (±30 %) in zunanji program za oceno vsebnosti vitamina D DEQAS (±25 %).
Ključne besede: vitamin D (25-OH), krvni serum, elektro-kemiluminiscenca, merilna negotovost
Objavljeno v DKUM: 22.09.2014; Ogledov: 2896; Prenosov: 418
Celotno besedilo (2,75 MB) |
6. PRIMERJAVA HITREGA IMUNOKEMIJSKEGA TESTA Z ELISA TESTOM ZA DOLOČITEV KALPROTEKTINA V BLATUIvan Krmpotić, 2012, diplomsko delo Opis: Kalprotektin v blatu je nespecifični marker črevesnega vnetja in eden izmed parametrov, ki so pomembni v diagnostiki kronične vnetne črevesne bolezni. Uporaben je predvsem pri razlikovanju med kronično vnetno črevesno boleznijo in sindromom razdražljivega črevesja (IBS). Namen naloge je bila primerjava hitrega imunokromatografskega testa z, v rutinski diagnostiki že uveljavljenim testom ELISA, za merjenje proteina kalprotektina v blatu. V delu smo primerjali rezultate semikvantitativne imunokromatografske metode z rezultati kvantitativne metode ELISA. Kot statistično orodje za primerjavo obeh testov med seboj smo uporabili vrednotenje z diagnostično občutljivostjo in diagnostično specifičnostjo. Preverili smo tudi ujemanje rezultatov glede na podane intervale hitrega testa z kvantitativnimi rezultati ELISA testa. Pri primerjavi obeh testov glede na koncentracijske razrede, smo ugotovili najvišje ujemanje pri nizkih koncentracijah (do 15 µg/g). Ujemanje glede na ELISA je bilo kar 97%. V razredu od 15 µg/g do 60 µg/g je bilo ujemanje 17%, nad 60 µg/g smo ugotovili 79% ujemanje. Ob predlagani mejni vrednosti ELISA 50 µg/g smo določili s statistično analizo 100% diagnostično občutljivost hitrega testa glede na ELISA, diagnostična specifičnost je bila 92,3%. Ko smo mejno vrednost ELISA povišali na 60 µg/g, se rezultati niso bistveno spremenili. Diagnostična občutljivost hitrega testa glede na ELISA je ostala 100%, diagnostična specifičnost je znašala 85,7%. Hitri test je primerljiv z ELISA pri opredeljevanju negativnih vzorcev, njegova kvantitativna zanesljivost pri nizkih koncentracijah (nivo kalprotektina pod 15 µg/g) nakazuje na njegovo uporabnost pri izključitvi suma na vnetni proces v črevesni sluznici. Če hitri test pokaže pozitiven rezultat je potrebna nadaljnja diagnostika, predvsem napotitev na testiranje z ELISA, saj hitri test ne izmeri koncentracij kalprotektina nad 60 µg/g. Poznavanje natančnih koncentracij v tem območju je pomembno pri bolnikovi obravnavi. Ob negativnem rezultatu vzorca blata ni potrebno pošiljati v diagnostični laboratorij na nadaljnje preiskave, ki bi bile povezane z ugotavljanjem prisotnosti črevesnega vnetja.
Ključne besede: kalprotektin, ELISA, hitri test, KVČB, IBS, primerjava
Objavljeno v DKUM: 23.02.2012; Ogledov: 5226; Prenosov: 521
Celotno besedilo (1,22 MB) |
