| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv rastnih faktorjev in zaviralcev fibrotičnega tipa celjenja na keratocite v celičnih modelih roženične rane
Tomislav Šarenac, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Celjenje roženičnih ran je pogosto omejeno s fibrozo in tvorjenjem brazgotin, ki jih lahko povzroča transformni rastni faktor β (angl. transforming growth factor – TGF). Nadzirana fibroza, ki jo lahko usmerimo z inzulinu podobnim rastnim faktorjem – 1 (angl. insulin-like growth factor – IGF) in protifibrotičnimi učinkovinami, bi lahko prispevala k ohranjanju prozornosti roženice med celjenjem. S pomočjo stimulacije primarnih človeških keratocitov s TGF-β v brezserumskem gojitvenem mediju smo ustvarili celični model roženične stromalne rane. S slikovno pretočno citometrijo smo analizirali posamezne celice iz celičnih kultur in določali stopnjo nuklearizacije Smad3 in znotrajcelično fluorescenčno intenziteto obarvanega Smad7 in roženičnega Kristalina – aldehidne dehidrogenaze 3A1. Pri preučevanju izločanja proteoglikanov Biglikana in Keratokana v zunajcelični matriks smo uporabili teste ELISA. Skupaj s stimulacijo s TGF-β smo celice obravnavali samo z IGF-1, s suberoilanilidehidroksiamično kislino (SAHA) ali halouginonom; ločenim populacijam smo poleg protifibrotikov dodali še IGF-1. Pri samostojni obravnavi z IGF-1 smo ugotovili zmanjšano translokacijo Smad3 in zvišano količino Aldehidne dehidrogenaze 3A1 znotraj celic. Poleg tega je bilo izločanje proteoglikanov prav tako ugodno za ustvarjanje pogojev prozornosti. SAHA je povzročila zvišanje Smad7 v celicah in inhibirala translokacijo Smad3 v jedra – tudi v kombinaciji z IGF-1. Imunofluorescenčna mikroskopija je pokazala, da je dodatek IGF-1 in v kombinaciji s protifibrotičnimi učinkovinami zavrl transdiferenciacijo v miofibroblaste in spodbudil nastanek fibroblastov. TGF-β/ Smad signalna pot fibroze in zamotnjenosti roženice je bila inhibirana s strani IGF-1; še posebej ob dodatku SAHA kakor tudi s halofuginonom. Zaključujemo, da bi lahko IGF-1 uspešno dodali k zdravljenju s protifibrotičnimi učinkovinami, kar bi omogočilo boljše celjenje roženične rane in tvorbo bolj prozornega tkiva.
Ključne besede: Roženica, keratocit, miofibroblast, fibroza, celjenje ran, TGF-b, IGF-1, SAHA, halofuginon, Smad, celična kultura, slikovna pretočna citometrija
Objavljeno: 14.01.2019; Ogledov: 646; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (69,22 MB)

2.
Skrb za pacienta in varnost pri dajanju zdravil v zdravstveni negi
Dominika Vrbnjak, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Poznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja ter ocene sporočanja je pomembno za zagotavljanje kakovostne in varne obravnave pacientov, takšnih raziskav pa v slovenskem okolju primanjkuje. Strokovnjaki ocenjujejo, da je za varnost pacientov med drugim potrebna tudi ustrezna kultura skrbi, vendar je zaenkrat še premalo raziskav, ki bi potrdili povezanost kulture skrbi s kazalniki kakovosti in varnostjo pacientov. Z doktorsko disertacijo smo želeli raziskati zaznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja in ocene sporočanja napak ter kulturo skrbi, izraženo kot zaznavanje skrbi posameznika pri lastnem delu, pri sodelavcih in nadrejenih, v delovnem okolju ter ugotoviti njihove povezave. Metode: Izvedli smo multicentrično presečno opazovalno raziskavo z uporabo zaporednega pojasnjevalnega načrta mešanih metod na populaciji zaposlenih v zdravstveni negi na internih in kirurških oddelkih v 11 slovenskih bolnišnicah. Podatke v okviru kvantitativnega dela smo zbrali s pomočjo petih psihometrično veljavnih in zanesljivih vprašalnikov. Zbrane podatke smo nato analizirali z uporabo deskriptivne in inferenčne statistike. V okviru kvalitativnega dela smo uporabili metodo utemeljene teorije, podatke pa zbrali s pomočjo vprašanj odprtega tipa v anketnem vprašalniku in delno strukturiranimi intervjuji. Rezultati: Ugotovili smo, da so vzroki za nastanek napak organizacijske in individualne narave. Anketiranci so komponente kadrovsko-delovni procesi, komunikacija z zdravniki in znanje ocenili z najvišjimi povprečnimi ocenami. Ugotovili smo pomanjkljivo sporočanje napak, saj so anketiranci ocenili, da se na njihovem oddelku sporoči manj kot 60 % vseh napak pri dajanju zdravil (p ≤ 0,001). Kar 37,6 % pa jih je ocenilo, da se vse vrste napak sporočijo v 0–20 %. Na pomanjkljivo sporočanje napak pri dajanju zdravil vpliva več dejavnikov na organizacijski in individualni ravni, kot največji oviri pa sta bili z najvišjimi povprečnimi ocenami ocenjeni komponenti odziv in strah. Rezultati so pokazali tudi, da je zaznavanje vzrokov za napake, ovir sporočanja, ocene sporočanja in kulture skrbi odvisno od določenih demografskih značilnosti posameznika, oddelkov in ustanov. Kultura skrbi je na srednji ravni, saj so anketiranci povprečno ocenili vse elemente kulture skrbi, povprečno so ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, skrb pri svojem delu pa so ocenili bolje kot skrb pri nadrejenem in sodelavcih. Anketiranci, ki so bolje ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, klimo varnosti, skrb pri lastnem delu in skrb pri nadrejenem, so ocenili, da se sporoči višji odstotek napak, in sicer 61–100 % vseh napak (p ≤ 0,05). Z rezultati kvalitativne raziskave smo dobili še bolj poglobljen vpogled v obravnavano problematiko. Razprava in zaključki: Kultura skrbi je osnova za zagotavljanje varnosti pri dajanju zdravil, vendar je slednja odvisna od številnih drugih, predvsem sistemskih dejavnikov. Za boljšo varnost pri dajanju zdravil potrebujemo sistemski pristop obravnave napak. Na oddelkih in predvsem na ravni ustanov potrebujemo neobtožujočo, nekaznovalno učno kulturo, v kateri bodo zaposleni brez strahu sporočali napake.
Ključne besede: napake, sporočanje, skrb, bolnišnica, pacient, zdravila
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 2249; Prenosov: 748
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

3.
Single-cell analysis reveals IGF-1 potentiation of inhibition of the TGF-ß/Smad pathway of fibrosis in human keratocytes in vitro
Tomislav Šarenac, Martin Trapečar, Lidija Gradišnik, Marjan Rupnik, Dušica Pahor, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Corneal wound healing is often affected by TGF-β–mediated fibrosis and scar formation. Guided fibrosis with IGF-1 and antifibrotic substances might maintain corneal transparency. Primary human corneal keratocytes under serum-free conditions were used as a model of corneal stromal wounding, with markers of corneal fibrosis and opacity studied under TGF-β2 stimulation. Single-cell imaging flow cytometry was used to determine nuclearization of Smad3, and intracellular fluorescence intensity of Smad7 and the corneal crystallin aldehyde dehydrogenase 3A1. Extracellular matrix proteoglycans keratocan and biglycan were quantified using ELISAs. On the TGF-β2 background, the keratocytes were treated with IGF-1, and suberoylanilidehydroxamic acid (SAHA) or halofuginone ± IGF-1. IGF-1 alone decreased Smad3 nuclearization and increased aldehyde dehydrogenase 3A1 expression, with favorable extracellular matrix proteoglycan composition. SAHA induced higher Smad7 levels and inhibited translocation of Smad3 to the nucleus, also when combined with IGF-1. Immunofluorescence showed that myofibroblast transdifferentiation is attenuated and appearance of fibroblasts is favored by IGF-1 alone and in combination with the antifibrotic substances. The TGF-β/Smad pathway of fibrosis and opacity was inhibited by IGF-1, and further with SAHA in particular, and with halofuginone. IGF-1 is thus a valid aid to antifibrotic treatment, with potential for effective and transparent corneal wound healing.
Ključne besede: cornea, wounds, treatment, antifibrotic treatment, keratocytes
Objavljeno: 23.06.2017; Ogledov: 692; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Prognostic factors of choroidal melanoma in Slovenia, 1986-2008
Boris Jančar, Marjan Budihna, Brigita Drnovšek-Olup, Katrina Novak-Andrejčič, Irena-Hedvika Brovet-Zupančič, Dušica Pahor, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Introduction: Choroidal melanoma is the most common primary malignancy of the eye, which frequently metastasizes. The Cancer Registry of Slovenia reported the incidence of choroid melanoma from 1983 to 2009 as stable, at 7.8 cases/million for men and 7.4/million for women. The aim of the retrospective study was to determinate the prognostic factors of survival for choroidal melanoma patients in Slovenia. Patients and methods: From January 1986 to December 2008 we treated 288 patients with malignant choroidal melanoma; 127 patients were treated by brachytherapy with beta rays emitting ruthenium-106 applicators; 161 patients were treated by enucleation. Results: Patients with tumours thickness < 7.2 mm and base diameter < 16 mm were treated by brachytherapy and had 5- and 10-year overall mortality 13% and 32%, respectively. In enucleated patients, 5- and 10-year mortality was higher, 46% and 69%, respectively, because their tumours were larger. Thirty patients treated by brachytherapy developed local recurrence. Twenty five of 127 patients treated by brachytherapy and 86 of 161 enucleated patients developed distant metastases. Patients of age >/= 60 years had significantly lower survival in both treatment modalities. For patients treated by brachytherapy the diameter of the tumour base and treatment time were independent prognostic factors for overall survival, for patients treated by enucleation age and histological type of tumour were independent prognosticators. In first few years after either of treatments, the melanoma specific annual mortality rate increased, especially in older patients, and then slowly decreased. Conclusions: It seems that particularly younger patients with early tumours can be cured, whereby preference should be given to eyesight preserving brachytherapy over enucleation.
Ključne besede: choroidal melanoma, therapy, brachytherapy, prognostic factors
Objavljeno: 05.04.2017; Ogledov: 469; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (650,78 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
6.
PREVENTIVA DIABETIČNE RETINOPATIJE
Mojca Golobinek, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljeni ukrepi za preprečevanje diabetične retinopatije in presejalni testi za diabetično retinopatijo. Poudarek je na preventivnem delu medicinske sestre v vzgojno-izobraževalnem procesu diabetikov. Predstavljen je pomen rednih kontrolnih oftalmoloških pregledov ter njihov potek. V empiričnem delu je prikazan rezultat raziskave, ki smo jo izvedli med diabetiki, ki so obiskali izbranega diabetologa v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Z raziskavo smo ugotavljali, kako pogosto so diabetiki napoteni na specialistični oftalmološki pregled ter kako bi lahko izboljšali informiranost diabetikov o možnostih za izogibanje diabetični retinopatiji.
Ključne besede: sladkorna bolezen, diabetična retinopatija, presejalni testi.
Objavljeno: 27.10.2016; Ogledov: 857; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (663,17 KB)

7.
KAKOVOST ŽIVLJENJA SLEPIH IN SLABOVIDNIH
Jasna Cvikl, 2015, diplomsko delo

Opis: Biti slep oz. slaboviden pomeni motnjo, kjer izpadejo vidne senzorne funkcije, kar sproži reakcijo v celotnem delovanju posamezne osebe. Slepi in slabovidni ljudje se nahajajo povsod okoli nas, zato je pomembno, da smo poučeni o sami bolezni, da nismo stereotipni do takšnih ljudi in jih sprejemamo brez predsodkov.
Ključne besede: Slabovidnost, slepota, kakovost življenja, odrasla oseba, medicinska sestra
Objavljeno: 16.02.2016; Ogledov: 1012; Prenosov: 244
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

8.
Makroanevrizma retinalne arterije pri bolniku z arterijsko hipertenzijo
Matejka Masten, Mojca Hudovernik, Dušica Pahor, 2014, strokovni članek

Opis: Namen: Namen prispevka je prikazati primer bolnika z makroanevrizmo retinalne arterije ob neurejeni sistemski arterijski hipertenziji. Poročilo o primeru: 48-letni bolnik je bil sprejet na naš oddelek zaradi poslabšanja vidne ostrine desnega očesa. Navajal je dvojne slike in zamegljen centralni del vidnega polja. Sicer se je zdravil zaradi arterijske hipertenzije. Drugih zdravstvenih težav ni imel. Predstavljeni so klinični potek, diagnostični pristop in zdravljenje bolnika z makroanevrizmo retinalne arterije. Zaključek: Pri zdravljenju bolnika z makroanevrizmo retinalne arterije je pomemben celosten pristop. Za čim uspešnejši končni izid zdravljenja bolnikov je poleg zdravljenja očesne simptomatike potrebno tudi zdravljenje sistemskih dejavnikov tveganja. Za opredelitev natančne vloge laserske fotokoagulacije, intravitrealne aplikacije plina, kirurških vitreoretinalnih tehnik, uporabo Nd:YAG ali argon laserja in intravitrealne aplikacije anti-VEGF zdravil v zdravljenju makroanevrizme retinalne arterije bodo potrebne še dodatne raziskave.
Ključne besede: macroaneurysm, retinal haemorrhage, macular oedema, arterial hypertension
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 708; Prenosov: 41
URL Povezava na celotno besedilo

9.
The outcome of cataract surgery in eyes with end-stage glaucoma
Tomaž Gračner, Dušica Pahor, 2013, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen: Ovrednotiti rezultate operacije sive mrene na očeh z glavkomom v zadnjem stadiju. Metode: V to prospektivno klinično raziskavo je bilo vključeno 18 oči osemnajstih bolnikov z glavkomom v zadnjem stadiju, pri katerih je bila narejena fakoemulzifikacija z vstavitvijo mehke intraokularne leče (PHACO IOL). Očesni pritisk (IOP) je bil izmerjen pred posegom in nato 1 teden, 1 mesec ter 3, 6 in 12 mesecev po PHACO IOL. Ovrednoteni so bili najboljša korigirana vidna ostrina (BCVA), število protiglavkomskih zdravil ter vidno polje pred PHACO IOL in na koncu časa opazovanja. Rezultati: Pri vseh očeh je bil čas sledenja po PHACO IOL 12 mesecev. Povprečni IOP pred kirurškim posegom je bil 13,5 mmHg (SD 2,6). V celotnem času sledenja ni bilo razlike med povprečnim IOP pred in po kirurškem posegu (P > 0,05). Povprečna BCVA pred PHACO IOL je bila 0,65 (SD0,3) logMAR, ki se je izboljšala na povprečno 0,19 (SD 0,1) logMAR ob koncu časa sledenja po kirurškem posegu (P < 0,0001). Povprečno število protiglavkomskih zdravil pred PHACO IOL je bilo 1,8 (SD 1,4) in 2,0 (SD 1,3) ob koncu časa sledenja po kirurškem posegu (P = 0,104). Pred PHACO IOL je bila pri 7 očeh povprečna vrednost povprečne deviacije na avtomatski perimetriji 23,57 dB (SD 3,9) in 22,87 dB (SD 4,1) ob koncu časa sledenja po kirurškem posegu (P = 0,105). Pred PHACO IOL je bil pri 11 očeh povprečen otok vidnega polja na Goldmannovi perimetriji 17,0° (SD 7,2) in 20,4° (SD 9,0) ob koncu časa sledenja po kirurškem posegu (P = 0,033). Zaključek: PHACO IOL na očeh z glavkomom v zadnjem stadiju je rezultirala v značilnem izboljšanju BCVA ob stabilnem IOP brez poslabšanja vidnega polja.
Ključne besede: glavkom, izid zdravljenja, oftalmološki kirurški postopki, siva mrena, zadnji stadij
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 899; Prenosov: 27
URL Povezava na celotno besedilo

10.
Comparative study of the efficacy of selective laser trabeculoplasty for pseudoexfoliation glaucoma and primary open-angle glaucoma
Tomaž Gračner, Bojan Gračner, Dušica Pahor, 2004, izvirni znanstveni članek

Opis: Background. To compare the efficacy of selective laser trabeculoplasty (SLT) as treatment of pseudoexfoliation glaucoma (PG) and primary open-angle glaucoma (POAG) in a prospective clinical study. Methods. Ten eyes of 10 patients suffering from uncontrolled PG (PG group) and 10 eyes of 10 patients with uncontrolled POAG (POAG group) were treated with a frequency-doubled, Q-switched NdČYAG laser (532 nm). The baseline characteristics were similar inboth groups. The intraocular pressure (IOP) was measured before the treatment and 1day, 1 week, 1 month and 3, 6, 9, 12, 15, 18, 24, 30, and 36 months after the treatment. Success was defined as an IOP lowering, exceeding 20% of pretreatment IOP. Any modification of hypotensive medication led to exclude the eye from the study. Statistical analysis comparing the two groups was carried out using the independent-sample t test for continuous variables and the Log-Rank test for survival analysis. All tests were conducted considering p< 0.05 as significant. Results. The mean follow-up time was 22.8 months (SD 12.5) for the PG group and 24.3 months (SD 10.8) for the POAG group(n. s.). No significant difference was found between the two groups for mean pretreatment IOP (23.6 mm Hg šSD 5.7đ in the PG group vs. 22.8 mm Hg šSD 2.4đ in the POAG group) and for mean IOPs during the whole follow-up period. At all follow-up visits, the mean IOP reductions were smaller in the PG group than in the POAG group (7.0 mm Hg šSD 3.3đ vs. 7.7 mm Hg šSD 2.0đ at 24 months). However such difference was statistically signifficant only at 36 months (4.7 mm Hg šSD 1.1đ vs. 8.3 mm Hg šSD 1.5đ). At all follow-up visits, the mean percent IOP reduction was smaller in the PG group than in the POAG group (27.6% šSD 7.1đ vs. 32.1% šSD 7.1đ at 24 months). Furthermore, such a difference was statistically significant at 9, 12, and 36 months (21.8% šSD 1.6đ vs. 34.1% šSD 4.7đ). According to the Kaplan-Meier survival analysis, the36-month success rate was 47% in the PG group and 59% in the POAG group, but the differences between the two groups were nonsignificant (p> 0.05). Conclusions. SLT is an effective procedure for lowering IOP, although within 3years there has been a substantial failure rate in both PG and POAG eyes, andthe success seems to decline faster in PG eyes.
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 587; Prenosov: 24
URL Povezava na celotno besedilo

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici