| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Bioactive coatings with anti-osteoclast therapeutic agents for bone implant : enhanced compliance and prolonged implant life
Dragana Bjelić, Matjaž Finšgar, 2022, pregledni znanstveni članek

Opis: The use of therapeutic agents that inhibit bone resorption is crucial to prolong implant life, delay revision surgery, and reduce the burden on the healthcare system. These therapeutic agents include bisphosphonates, various nucleic acids, statins, proteins, and protein complexes. Their use in systemic treatment has several drawbacks, such as side effects and insufficient efficacy in terms of concentration, which can be eliminated by local treatment. This review focuses on the incorporation of osteoclast inhibitors (antiresorptive agents) into bioactive coatings for bone implants. The ability of bioactive coatings as systems for local delivery of antiresorptive agents to achieve optimal loading of the bioactive coating and its release is described in detail. Various parameters such as the suitable concentrations, release times, and the effects of the antiresorptive agents on nearby cells or bone tissue are discussed. However, further research is needed to support the optimization of the implant, as this will enable subsequent personalized design of the coating in terms of the design and selection of the coating material, the choice of an antiresorptive agent and its amount in the coating. In addition, therapeutic agents that have not yet been incorporated into bioactive coatings but appear promising are also mentioned. From this work, it can be concluded that therapeutic agents contribute to the biocompatibility of the bioactive coating by enhancing its beneficial properties.
Ključne besede: bioactive coatings, implants, bone resorption, osteolysis, osteoclats inhibitors
Objavljeno v DKUM: 17.08.2023; Ogledov: 273; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Implementacija avtomatiziranega pristopa k analizi podatkov DNA sekvenciranja
Dragana Bjelić, 2020, magistrsko delo

Opis: Uvod: Z razvojem tehnologije sekvenciranja DNA in naraščanjem podatkov se povečuje tudi potreba po kvalitetni analizi in interpretaciji podatkov. Prav tako sta pomembna hitrost in zanesljivost klasificiranja posameznikov za določen genotip. Pri metodi sekvenciranja naslednje generacije (NGS) to klasificiranje temelji na klicanju različic, ki je sklepanje, da na določenem mestu obstaja razlika v nukleotidu v primerjavi z referenčnim nukleotidnim zaporedjem. Surovi podatki pridobljeni z NGS analizo so podani v datoteki VCF (ang. variant call format), kjer je v tabeli potencialnih različic oziroma kandidatnih genotipov v spremenljivki Filter pogosto uporabljena oznaka PASS za različice oziroma genotipe za katere je klasifikator nevronske mreže podal višjo verjetnost nereferenčnega klica genotipa kot za referenco, tj. zanesljiv klic različice. V magistrskem delu želimo s primerjavo števila klicanih različic in PASS različic med obstoječim in nadgrajenim pristopom pokazati pomembnost posodobitev programskih orodij. Metode: V empiričnem delu smo implementirali avtomatiziran pristop k analizi podatkov DNA sekvenciranja, ki je nadgradnja obstoječega protokola analize, ki je na razpolago na aparatu Illumina Miseq. V našem nadgrajenem protokolu smo namesto modula GATK Variant Caller iz različice v1.6. obstoječega orodja na aparatu Illumina MiSeq uporabili modul Haplotype Caller pridobljenega iz programskega paketa GATK v3.8. Haplotype Caller je natančnejši, saj zavrne podatke o poravnavi okoli položaja, kjer se sumi na različico in ponovno prebere odčitke v tej regiji. Prav tako smo nadgradili algoritem poravnave nukleotidnih zaporedij iz različice 0.7.9 v obstoječem protokolu na 0.7.12, ki nam z nadgradnjo omogoča HLA tipizacijo. Protokol smo nadgradili tudi s predhodnim obrezovanjem tehničnih nukleotidnih zaporedij. Na koncu smo analizo števila klicanih različic in PASS različic med obema pristopoma ovrednotili v programskem okolju R z Wilcoxon-ovim statističnim testom. Rezultati: Rezultati Wilcoxon-ovega testa so pokazali močno statistično značilno razliko med odkritim številom klicanih različic in PASS različic med nadgrajenim in obstoječim pristopom, pri čemer je nadgrajen pristop v povprečju odkril 26-krat več klicanih različic in 33 krat več PASS različic, od tega 5 pozitivnih PASS različic pomembnih za diagnozo od 12, kar pomeni 41,7 %. Diskusija: Ugotovili smo, da je nadgrajen tekoči trak ukazov za analizo nukleotidnega zaporedja DNA učinkovitejši, saj odkrije več klicanih in PASS različic.
Ključne besede: NGS, bioinformatika, sekvenciranje, Illumina MiSeq
Objavljeno v DKUM: 21.09.2020; Ogledov: 1344; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (7,38 MB)

3.
Analiza lignoceluloznih materialov z različnimi modifikacijami Klasonove metode
Dragana Bjelić, 2017, diplomsko delo

Opis: Osnovna Klasonova metoda je znana že od začetka dvajsetega stoletja in jo je razvil švedski kemik Peter Klason. Klasonova metoda temelji na gravimetričnem merjenju kislinsko netopnega (Klasonovega) lignina. V preteklosti je bilo razvitih tudi veliko modifikacij te metode ter drugih metod. V sklopu diplomskega dela smo primerjali vsebnosti ekstrahiranih snovi, ogljikovih hidratov in kislinsko netopnega lignina, pri čemer smo uporabili različne modifikacije Klasonove metode. Pri analizi smo proučevali različno število stopenj ekstrakcije, različne vrste topil (aceton, etanol, n-heksan, metanol), različne vzorce lignoceluloznega materiala (slame) z različnimi velikostmi delcev ter primerjali vsebnosti Klasonovih komponent zdravih in okuženih rastlin. Glavni namen tega diplomskega dela je ugotoviti, kakšno je odstopanje Klasonovih komponent pri uporabi različnih modifikacij metod ter določiti delež ogljikovih hidratov, predvsem monosaharidov, ki se ekstrahirajo po kislinski hidrolizi. Prav tako je namen izračunati velikost napak, ki se pojavijo med izvedbo eksperimenta. Izvedli smo še osnovno Klasonovo metodo oz. dvostopenjsko ekstrakcijo z acetonom za primerjavo vsebnosti lignina med zdravimi in okuženimi rastlinami. Rezultati kažejo, da iz vidika modifikacij največji delež Klasonovega lignina dobimo pri modifikaciji z enostopenjsko ekstrakcijo s topilom n-heksan in z osnovno Klasonovo metodo. Spremembe ostalih parametrov ne vplivajo tako močno na rezultat kot sama sprememba topila. Narejena je bila še analiza vsebnosti monosaharidov po hidrolizi, pri kateri smo ugotovili velike razlike med paralelkami, kar bi lahko bila posledica nehomogenosti materiala ter premajhnega števila paralelk in ponovitev. Raziskali smo tudi dejavnike in napake, ki povzročajo morebitna odstopanja od realnih vrednosti ter ugotovili, da so ob še tako natančnem delu določene napake neizogibne. Rezultati primerjave vsebnosti Klasonovega lignina med zdravimi in okuženimi rastlinami so pokazali, da do razlik v rezultatih prihaja zaradi nerazgrajene kutikule.
Ključne besede: lignocelulozni material, Klasonova metoda, modifikacije Klasonove metode, določevanje lignina, določevanje monosaharidov, analiza napak
Objavljeno v DKUM: 19.09.2017; Ogledov: 1510; Prenosov: 227
.pdf Celotno besedilo (3,22 MB)

Iskanje izvedeno v 0.81 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici