| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv Uredbe 650/2012 o dedovanju na zapuščinske postopke z mednarodnim elementom ter primerjalnopravni vidik vloge notarjev v Sloveniji in na Hrvaškem v zapuščinskih postopkih
Doroteja Čebular, 2019, magistrsko delo

Opis: V prvem delu magistrske naloge se posvetim uredbi, ki je namenjena poenotenju in harmonizaciji dednega prava med državami članicami. Razpršenost premoženja se iz leta v leto povečuje. V vsakodnevnem prometu, še posebej v primerih dedovanja, takšne tendence povzročajo kar nekaj težav. Pri problematiki mednarodnega dedovanja smo se srečevali s težavo različnih nacionalnih ureditev in pomanjkanjem poenotenih kolizijskih pravil posameznih držav članic. Glavna vprašanja, na katera se je moralo odgovoriti, je pravo katere države naj se uporabi in kateri organ naj bo pristojen. S sprejetjem Uredbe št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju se je kar nekaj področij dednega prava harmoniziralo. Na novo uveden instrument je evropsko potrdilo o dedovanju, ki bo strankam postopka olajšal dokazovanje njihovega položaja in njihovih pravic. Države članice so ubrale različne poti pri določitvi organov, ki so pristojni za nekatera nova opravila v zapuščinskih postopkih in imajo dovoljenje za izdajo evropskih potrdil o dedovanju, saj je na primer Slovenija obdržala sodišče, kot tisti organ, ki je pristojen za izdajanje evropskega potrdila o dedovanju, medtem, ko so na Hrvaškem notarji tisti, ki delujejo kot pooblaščenci sodišča in posledično oni vodijo zapuščinske postopke in izdajajo evropska potrdila o dedovanju. Drugi del magistrske naloge pa sem posvetila primerjavi pristojnosti v zapuščinskih postopkih med notarji v Sloveniji in na Hrvaškem. Že na prvi pogled je jasno, da je vloga slovenskega notarja v primerjavi s hrvaškim v zapuščinskem postopku občutno manjša. V Sloveniji je še vedno sodišče tisto, ki vodi ključna opravila, medtem ko lahko notar na Hrvaškem opravlja vsa dejanja in izdaja odločbe, ki jih sicer izdaja sodišče, če ni z zakonom drugače določeno. Prav tako so predstavljene prednosti in slabosti obeh sistemov, kakor jih vidi stroka, tako s področja teorije kot tudi iz prakse.
Ključne besede: Uredba o dedovanju, dedovanje s čezmejnim elementom, pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb, sprejemljivost in izvrševanje javnih listin, evropsko potrdilo o dedovanju, zapuščinski postopki, pooblastila notarja
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 676; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (661,11 KB)

2.
Mednarodna gospodarska konciliacija
Doroteja Čebular, 2017, diplomsko delo

Opis: Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov je nujno, saj so nesporazumi v gospodarskem svetu neizogibni. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele rešiti spora, da se izognejo sodišču in s pomočjo tretje neodvisne osebe same razrešijo spor in sooblikujejo sporazum. Na ta način se vse skupaj lahko konča po hitrem postopku in v skladu z interesi strank, kar pa nadaljnjo pomeni, da udeleženci sami prevzamejo odgovornost za izid postopka. Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki pa lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa. Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji je primerek pravilno uravnoteženega zakona, ki zagotavlja vse prednosti alternativnih postopkov in izključuje slabosti sodnih postopkov. V diplomskem delu je najprej predstavljena splošna ureditev alternativnega reševanja sporov, prednosti in slabosti ter značilnosti in oblike le-teh. V nadaljevanju pa so obravnavani pojem, definicija in vrste konciliacij, prav tako splošna načela postopka, ki so pogosto podcenjena, a so ključna vodila za vodenje postopka. V tretjem poglavju je na kratko opisana tudi zakonska ureditev konciliacije, zanjo zelo pomememben vzorčni zakon, njegove temeljne značilnosti in vsebina samega zakona. Potek postopka je temeljito in podrobno opisan proti koncu tretjega poglavja, za tem pa so še opisane različne strategije vodenja konciliacije in vloga tretje neodvisne in nepristranske osebe, t. j. konciliatorja.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, postopek, gospodarski subjekti, stranke, konciliacija, konciliator, sporazum.
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 895; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (389,65 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici