| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Razlika med posadno listino in uskladitveno listino
Diana Viher, 2017, magistrsko delo

Opis: Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla je potreben zavezovalni in razpolagalni pravni posel ter dodatno še vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način s katerim pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nepremičninah dobi svoj zunanji izraz. Podlaga za vpis je listina, ki izpolnjuje točno določene zakonske pogoje, vendar je novela ZZK-1C z letom 2011 strankam ponudila še dve drugi listini, v primeru, da stranke ne razpolagajo z listino, ki izpolnjuje zakonske pogoje in lahko z njima popravi oziroma uredi neurejeno zemljiškoknjižno stanje, saj jih zakon enači z zemljiškoknjižnim dovolilom. Omenjeni listini sta predmet obravnave magistrskega dela. V magistrskem delu bomo najprej sistematično predstavili načine pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, razlikovanje predmetnih listin namreč izhaja prav iz načinov pridobitve, ki se s posamezno listino vpisujejo in so bistveni za razumevanje obravnavanih institutov. Glede na to, da sta instituta razmeroma nova bomo v magistrskem delu obravnavana instituta predstavili z veliko mero posluha za sodno prakso in s tem teoretičnemu delu dali življenje skozi sodno prakso. Prva listina, ki je predmet obravnave je posadna listina, ki vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Druga listina pa je uskladitvena listina oziroma pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, s katero se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice (ponavadi zaradi nerazpolaganja z izvirnikom) in se z njo usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim ali služi kot nadomestitev izgubljenih oziroma uničenih izvirnikov. Gre torej za izjavo osebe, ki jo izstavlja, da dovoljuje vpis lastninske pravice v korist nasprotne stranke z namenom uskladitve ali nadomestitve. Ključna razlika med obravnavanima institutoma je, da je pri posadni listini načelo pravnega prednika brezpredmetno, med tem, ko se pri uskladitveni listini mora načelo pravnega prednika striktno in dosledno spoštovati. Predmetnima listinama pa je skupno, da se uporabljata le, kadar med strankami ni spora o lastninski pravici in zato ni potrebe po sodnem reševanju. Razlikovanje obravnavanih listin in doslednost sodne prakse pri presoji, ali je lahko posadna listina v konkretnem primeru podlaga za vknjižbo ali pa je v danem primeru potrebna uskladitvena listina, ki ji je potrebno skladno z spoštovanjem načela pravnega prednika priložiti pravno podlago za vsak pravnoposlovni prenos ter kljub načelu formalnosti zemljiškoknjižnega razloga vsebinska oziroma materialna presoja zemljiškoknjižnega sodišča pri odločanju o vpisu pa je bistvenega pomena za to, da se sledi namenu zakonodajalca pri uvedbi novih institutov in preprečevanje uporabe posadne listine z namenom preskoka pravnega prednika in ubiranja lažje poti, pri čemer pa niso izpolnjene zakonsko določene predpostavke originarne pridobitve lastninske pravice. Pomembno je tako najti ustrezno ravnotežje med spoštovanjem volje strank in pravno varnostjo prometa nepremičnin.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno pravo, lastninska pravica, nepremičnine, zemljiškoknjižno dovolilo, posadna listina, uskladitvena listina, načelo pravnega prednika.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 1993; Prenosov: 453
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

2.
PRENOS LASTNINSKE PRAVICE V ZAVAROVANJE IN NEPOSESTNA ZASTAVNA PRAVICA NA PREMIČNINAH
Diana Viher, 2014, diplomsko delo

Opis: Naš pravni red v Stvarnopravnem zakoniku ureja tako fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje kot neposestno zastavno pravico na premičninah. Zaradi slednjega je v našem pravu fiduciarni prenos le alternativa neposestni zastavi premičnin. Bistvena razlika med njima je, da gre pri fiduciarni lastnini za polno lastninsko pravico, pri neposestni zastavi pa za omejeno stvarno pravico. Prav iz te pravne narave institutov izvira najpomembnejša razlika med omenjenima institutoma, in sicer glede akcesornosti. Fiduciarna lastnina je načeloma neakcesorna, pri neposestni zastavi pa gre za akcesorno obliko zavarovanja. Za popolno neakcesornost fiduciarne lastnine se zahteva izrecen dogovor strank, da se fiduciarni posel opravlja nepogojno. Pri tej primerjavi obeh oblik zavarovanja izhajamo iz predpostavke, da sta stranki izrecno dogovorili nepogojen fiduciarni prenos. Praktičen pomen neakcesorne narave fiduciarne lastnine se pokaže predvsem, kadar stranki ustanovita zavarovanje v sklopu dalj časa trajajočega upniško-dolžniškega razmerja, saj v takem primeru zavarovanje z večkratno ustanovitvijo neposestne zastavne pravice prinaša neprimerno višje stroške zavarovanja. Fiduciarni prenos je za razliko od neposestne zastave mogoč tudi kadar terjatev, ki se zavaruje sploh še ni nastala in se tako fiduciarno jamstvo ustanovi »za rezervo«. Drugače je pri neposestni zastavi, kjer morata stranki v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice vnesti podatke o višini in zapadlosti terjatve. Posledica neakcesornosti fiduciarne lastnine je tudi to, da kadar upnik odstopa zavarovano terjatev tretji osebi, v primeru fiduciarne lastnine le ta ne preide samodejno na cesionarja. Fiduciarni upnik lahko tako premičnino preneseno v fiduciarno lastnino obdrži in jo kot jamstvo uporabi ob nastanku nove terjatve, ki jo bo odobril fiduciantu. V primeru zastavne pravice pa s cesijo zavarovane terjatve na novega upnika avtomatično preide tudi zastavna pravica, razen če se cedent in cesionar dogovorita, da se cedira le zavarovana terjatev. V slednjem primeru pa zastavna pravica, ki je akcesorna zavarovani terjatvi, prav zaradi tega preneha. Pri neakcesornem fiduciarnem prenosu se drugače kot pri zastavni pravici ne zahteva, da sta fiduciar in upnik zavarovane terjatve ista oseba. Druga pomembna razlika se pokaže, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana. Tako fiduciar kot neposestni zastavni upnik v tem primeru od fiducianta oziroma zastavitelja zahteva izročitev predmeta, danega v zavarovanje, v neposredno posest. Pri neposestni zastavi veljajo glede realizacije kogentna določila o realizaciji zastavne pravice na premičninah. Za uresničitev fiduciarne lastnine pa se uporabijo pravila o uresničitvi zastavne pravice le kadar ni posebnega dogovora strank, sicer pa se opravi v skladu z izrecnim dogovorom strank. To pa, v primerjavi z neposestno zastavo, predstavlja možnost enostavnejše in učinkovitejše realizacije fiduciarnega zavarovanja. V kvaliteti omenjenih institutov zavarovanja praktično ni razlik. V obeh primerih se namreč zahteva notarski zapis, ki onemogoča antidatiranje in zagotavlja gotov datum. Ob primerjavi fiduciarne lastnine z registrsko neposestno zastavno pravico pa bi lahko ugotovili, da je registrska neposestna zastavna pravica vsaj za odtenek kvalitetnejša od fiduciarne lastnine. Z vpisom v register namreč registrska neposestna zastava pridobi publiciteto, ki je fiduciarna lastnina nima. S tem se prepreči oškodovanje zastavnega upnika s strani zastavitelja, saj tretji, ki mu je stvar naknadno ročno zastavljena ali mu je naknadno prenesena lastninska pravica na zastavljeni stvari, ne more biti v dobri veri, ravno iz razloga publicitete, ki jo zagotavlja register.
Ključne besede: fiduciarni prenos lastninske pravice, neposestna zastavna pravica, premičnina, neposestno zavarovanje, primerjava, akcesornost, realizacija, kvaliteta zavarovanja
Objavljeno v DKUM: 22.12.2014; Ogledov: 3216; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (319,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici