| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MEJE NACIONALNE PROCESNE AVTONOMIJE
Denis Baghrizabehi, 2015, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z ugotavljanjem meja nacionalne procesne avtonomije, s tem pa posledično začrta tudi njen obseg. Gre za v veliki meri nerazjasnjeno področje prava EU, ki odreja razmerje med (materialnim) pravom EU in nacionalnim (procesnim) pravom. Nacionalna procesna avtonomija je načelo prava EU, ki v svoji vsebini državam članicam omogoča, da samostojno določajo in urejajo postopke, s katerimi posamezniki uveljavljajo pravice, ki jim jih daje pravo EU, v kolikor pravo EU samo ne ureja tega področja. Pri tem države članice niso povsem avtonomne, saj bi jim povsem liberalna interpretacija obravnavanega načela omogočila, da preprečijo ali otežkočijo položaj posameznika, kadar si slednji prizadeva realizirati pravice, ki izhajajo iz prava EU. Sodišče Evropske unije je to nevarnost prepoznalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in posledično razvilo dve poglavitni omejitvi procesne avtonomije - načelo učinkovitosti in načelo enakovrednosti. Tekom nadaljnjih desetletij je sodna praksa omenjenega Sodišča izvrgla dodatne omejitve procesne avtonomije, že obstoječe pa nadgradila. Vendar se ves ta čas ni izoblikoval enoten pravni okvir, ki bi nacionalnim organom in zakonodajalcu posamezne države članice vnaprej in razmeroma določno znal predočiti in začrtati meje nacionalne procesne avtonomije. Še več, omejitve so se drobile na posamezne fragmente, ki so zgolj poudarjali potrebo po venomer vnovičnem ad hoc presojanju meja oz. obsega procesne avtonomije. Avtor poskuša z analizo širšega spektra pravnih razmerij predstaviti ozadje nedodelanega nabora pravnih načel, ki botrujejo omejitvam procesne avtonomije. Magistrsko delo se ne ogiba partikularne narave sodniškega drobirja, ki ga je ustvarila nestanovitna praksa Sodišča, temveč ga poskuša prikazati na kar se da sistematično ubran način. Po predstavitvi temeljnih načel, ki urejajo razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom, se avtor osredotoči na omejitvi načel učinkovitosti in enakovrednosti. V nadaljevanju je pozornost posvečena načelu učinkovitega sodnega varstva kot (dodatni) omejitvi procesne avtonomije, na kratko pa je predstavljeno tudi razmerje med omenjenim načelom in načelom učinkovitosti. Drugi del magistrskega dela je namenjen krajši analizi izbranih kategorij pravnih sredstev in avtonomnosti (ali manku le-te), ki jo države članice načeloma posedujejo pri določanju in urejanju taistih pravnih sredstev, s katerimi posamezniki uveljavljajo pravice iz pravnega reda EU. V zadnjem delu magistrskega dela, avtor zaokroži dognanja predhodnih poglavij in poskuša bralcu naslikati celostno podobo načela procesna avtonomije (in njenih meja).
Ključne besede: nacionalna procesna avtonomija, postopkovna avtonomija, posredna kolizija, učinkovitost, enakovrednost, učinkovito sodno varstvo, izvrševanje prava EU, pravna sredstva
Objavljeno: 12.04.2016; Ogledov: 2427; Prenosov: 1001
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

2.
KRIZA V SLOVENIJI IN SOCIALNA VARNOST
Denis Baghrizabehi, 2013, diplomsko delo

Opis: Slovenijo je konec prvega desetletja 21. stoletja zajela globalna gospodarska kriza. Prizadevanja po omejevanju in odpravi posledic krize so terjala napore, ne samo na gospodarskem, ampak tudi na pravnem področju. Pravo socialne varnosti je samostojna pravna panoga, ki se ukvarja z urejanjem socialnovarnostnih pravic in obveznosti državljanov. Pomembno je zato, ker omogoča izvajanje dolžnosti socialne države. Gospodarska kriza je pahnila veliko število prebivalcev Slovenije v socialno stisko in povzročila znatno rast v pojavnosti števila socialnih primerov. Širitev krize na področje javnih financ Republike Slovenije je znatno otežilo izvajanje nekaterih kategorij socialne varnosti. Javne blagajne zaradi primanjkljaja niso bile sposobne vzdrževati veljavnega sistema financiranja socialnih pravic. Upoštevajoč težave, ki tudi sicer bremenijo sisteme socialne varnosti, so se izvajalci javnih služb tega področja usmerili v politiko varčevanja. Temu skladno sledi zakonodajalec z reguliranjem prava socialne varnosti. Hkrati mora jemati v ozir vse slabši socialni položaj prizadetih posameznikov in se vzdržati pretiranega poseganja v obstoječ nabor socialnih pravic. To diplomsko delo se ukvarja z determiniranjem dolžnosti socialne države ter ugotavljanjem korelacije med krizo in pravom socialne varnosti. V končni fazi predstavi nekatere zakonske spremembe, ki so rezultat prilagajanja krizni situaciji. Bralcu naj služi kot pripomoček pri raziskovanju zadevnega področja. Obseg zakonodajalčeve dejavnosti se je v času pisanja tega dela namreč stopnjeval.
Ključne besede: socialna varnost, kriza, socialna zavarovanja, socialno varstvo, socialna politika, socialna država, financiranje socialne varnosti
Objavljeno: 17.10.2013; Ogledov: 2821; Prenosov: 578
.pdf Celotno besedilo (401,72 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici