| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 184
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
UKREPI DRŽAVE NA PODROČJU DELOVNIH RAZMERIJ V ČASU GOSPODARSKE KRIZE
Sandra Frece, 2010, diplomsko delo

Opis: Slovenija se že od leta 2008 srečuje z gospodarsko krizo, katera se kaže na vseh ravneh življenja. Pri zajezitvi gospodarske krize je potrebno hitro in učinkovito delovanje države. Ker je tema aktualna sem se odločila, da v svoji diplomski nalogi predstavim ukrepe, katere je na področju delovnih razmerij, sprejela država. Na začetku diplomske naloge bom na kratko predstavila bistvene izseke iz zgodovine socialne in gospodarske politike v Sloveniji v času največje gospodarske krize. V nadaljevanju bom predstavila ukrepe, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije in ki se posredno ali neposredno navezujejo na delovno pravo. Osrednji del diplomske naloge pa bo predstavljala analiza dveh sprejetih zakonov na področju delovnega prava v času krize, in sicer Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, ter Zakona o delnem povračilu nadomestila plače. Z novima zakonoma se uvajajo instituti, ki v delovnem pravu predstavljajo drugačno ureditev, kot do sedaj, na drugi strani pa se pojavi institut začasnega čakanja na delo, ki je že bil uveljavljen v slovenski delovnopravni zakonodaji. Oba zakona bom primerjala in prikazala razmerje med njima, ter obstoječo delovnopravno zakonodajo. Za konec pa se bom dotaknila tudi ukrepov, ki jih je v času gospodarske krize sprejela Evropska unija ter ena izmed držav članic Evropske unije, in sicer Velika Britanija.
Ključne besede: gospodarska kriza, ukrepi države, nadomestilo plače, začasno čakanje na delo, subvencioniranje polnega delovnega časa
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 1802; Prenosov: 217
.pdf Celotno besedilo (392,49 KB)

12.
ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI IZ RAZLOGA NESPOSOBNOSTI
Nataša Prosenak, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je predstavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz razloga nesposobnosti kot enega izmed načinov prenehanja delovnega razmerja. Odpoved iz razloga nesposobnosti je oblika redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer delovno razmerje preneha po preteku odpovednega roka. Ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v slovenskem pravnem redu je nastajala v luči mednarodnopravne ureditve le te in je skladna s temeljnima mednarodnima dokumentoma, s Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (1982) s spremljajočim Priporočilom št. 166 v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na pobudo delodajalca in z Evropsko socialno listino. Slovenska delovnopravna zakonodaja določa, da nesposobnost nastopi v primerih, ko: - delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno; - delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona. Posledica je, da delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovljena nesposobnost, tako dejanska — subjektivna kot objektivna, je po slovenski delovnopravni zakonodaji razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri določanju vsebine razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti imajo ključno vlogo sodišča, ki v konkretnih primerih presojajo, ali je odpoved utemeljena in tako zakonita. Primerjalno gledano je avstrijski pravni red glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s posameznimi izjemami, v osnovi podoben slovenskemu.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: delovno pravo – pogodba o zaposlitvi – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – utemeljeni razlogi – razlog nesposobnosti – postopek ugotavljanja nesposobnosti – odpovedni roki – odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi
Objavljeno: 31.03.2010; Ogledov: 7353; Prenosov: 1092
.pdf Celotno besedilo (376,09 KB)

13.
PRAVNI POLOŽAJ DELAVCA V PRIMERU STEČAJA DELODAJALCA
Svetlana Grilc, 2010, diplomsko delo

Opis: Nastop insolventnosti ter uvedba stečajnega postopka posledično privede do odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem, katerih delo postane nepotrebno. Gre za posebne primere odpovedi iz poslovnega razloga. Takšen način prenehanja delovnega razmerja je dandanes še preveč aktualen pojav, saj se podjetja srečujejo z nelikvidnostjo in gre za specifično situacijo, v kateri je pravočasno in pravilno izplačilo plač delavcem še posebej ogroženo. Prvi del diplomskega dela je namenjen opredelitvi pojma insolventnosti, opisom osnovnih značilnosti stečajnega postopka kot instituta stečajnega prava, ter opredelitvi posebnosti same odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečajnem postopku, kot odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V drugem delu diplomske naloge pa je izpostavljeno varstvo terjatev delavcev v stečajnem postopku, kot ga zagotavljata Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter Zakon o javnem jamstvenem in preživninskem sladu Republike Slovenije. Terjatve delavcev predstavljajo predvsem neizplačane plače, odpravnine, nadomestila za neizrabljeni dopust, ipd. Za takšne položaje, dejanska stanja, ko delavec nastopa kot upnik, je potrebna posebna varstvena pravna ureditev, ki upošteva specifičnost položaja delavca ne le kot upnika, enakovrednega drugim upnikom, temveč je vključen tudi socialni vidik. V težavnem obdobju, v katerem se je znašlo gospodarstvo, je potrebno delavcem zagotoviti določeno stopnjo varstva zaposlitve, predvsem pa jih seznaniti s pravnimi možnostmi. V želji, da zaobjamem problematiko na način, ki ponuja vpogled nad celotnim postopkom, ki se v težavnih situacijah odvije pred očmi delavca, bom opisala še vlogo Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije ter Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje.
Ključne besede: postopki zaradi insolventnosti, stečaj, poslovni razlog, odpoved pogodbe o zaposlitvi, varstvo terjatev delavca.
Objavljeno: 31.05.2010; Ogledov: 2879; Prenosov: 324
.pdf Celotno besedilo (432,23 KB)

14.
DELOVNO-PRAVNI POLOŽAJ ŠPORTNIKA
Ksenija Pinter, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava delovno-pravni položaj športnikov. Temeljna pozornost in razprava sta posvečeni vprašanju, ali obstajajo elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih v razmerju med športnikom in športnim klubom in ali športniki v Sloveniji izpolnjujejo pogoje za pridobitev statusa delavca. Pri tem avtorica ugotavlja, da bi bilo potrebno upoštevati posebnosti športa kot specifične družbene dejavnosti in omogočiti veljavno sklepanje pogodb o zaposlitvi, z drugačno ureditvijo določenih pravic in obveznosti za športnike. Vseh institutov delovnega prava za ta razmerja namreč ni mogoče uporabiti. V nadaljevanju je prikazan položaj športnikov v Evropski uniji. V tem smislu so analizirane sodbe Sodišča Evropske unije, ki segajo na področje športa in so povezane z uresničevanjem načela prostega gibanja delavcev ter prepovedjo diskriminacije. Prikazana pa je tudi ureditev položaja športnikov v posameznih državah članicah Evropske unije.
Ključne besede: Športnik, šport, športni klub, pogodba o zaposlitvi, elementi delovnega razmerja, posebnosti športa, Evropska unija.
Objavljeno: 07.07.2010; Ogledov: 1905; Prenosov: 234
.pdf Celotno besedilo (737,14 KB)

15.
PRAVICE DELAVCEV PRI ZAPOSLOVANJU ZA DOLOČEN ČAS
Petra Krivec, 2010, diplomsko delo

Opis: Pogodba o zaposlitvi za določen čas je ena od fleksibilnih oblik zaposlitve, ki je v Sloveniji zelo razširjena. V primerjavi z drugimi državami članicami Evropske unije imajo zgolj tri države članice višje deleže zaposlitve za določen čas. Namen diplomske naloge je prikazati postopek zaposlitve ter pri tem izpostaviti pravice delavcev. Jedro mojega dela je osredotočeno na pravice delavcev pri zaposlovanju za določen čas. Med delavcem in delodajalcem se praviloma sklepajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko sklepamo le na podlagi objektivnih razlogov, ki opravičujejo sklepanje takšnih pogodb. Zakon prav tako določa najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb za določen čas. V diplomski nalogi sem navedla pravne vire, ki urejajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Najpomembnejši nacionalni pravni vir je Zakon o delovnih razmerjih. Prav tako so pomembne tudi kolektivne pogodbe, ki lahko vsebujejo ugodnejše določbe kot zakoni. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas sem primerjala s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ugotovila, da imajo delavci zaposleni za določen čas manj pravic in so v mnogo slabšem položaju kot zaposleni za nedoločen čas. Primerjalnopravno gledano v drugih državah članicah Evropske unije poznajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar se pravna ureditev te pogodbe precej razlikuje. Obravnavala sem tudi sodno prakso, ki ni formalni pravni vir, je pa sekundaren pravni vir, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov.
Ključne besede: Pogodba o zaposlitvi za določen čas, fleksibilne oblike zaposlitve, pravice delavcev pri zaposlovanju za določen čas, pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, objektivni razlogi, delodajalci, sodna praksa.
Objavljeno: 28.09.2010; Ogledov: 3412; Prenosov: 370
.pdf Celotno besedilo (442,87 KB)

16.
FLEKSIBILNE OBLIKE ZAPOSLOVANJA V REPUBLIKI SLOVENIJI
Lea Tomažič, 2011, diplomsko delo

Opis: Zaradi sprememb na globalnem trgu dela in problema brezposelnosti se v Evropi kot odgovor na nastale razmere razvijajo in vedno bolj uveljavljajo nove oblike zaposlovanja. Skupaj z drugimi vidiki in instrumenti fleksibilnosti, ki bodo potrebni za reševanje bodočih izzivov in tveganj, so fleksibilne oblike zaposlovanja pomemben instrument, ki ga bo potrebno kontinuirano prilagajati. Z izrazom fleksibilno zaposlovanje se označuje številne raznovrstne delovno pravne položaje, katerih skupna značilnost je, da delavec opravlja delo za drugega zunaj tipičnega delovnega razmerja za nedoločen čas, s polnim in enakomerno razporejenim delovnim časom ter na delovnem mestu pri delodajalcu. Medtem ko imajo delavci s standardno pogodbo o zaposlitvi dostop do vseh sistemov socialne varnosti in so v dobrem pravnem položaju glede vrste in obsega pravic, se postavlja vprašanje položaja t.i. fleksibilnih delavcev. Ideja, ki se vse pogosteje pojavlja je povezava med fleksibilnostjo zaposlitve na eni strani in varnostjo delavcev na drugi strani. Ravnovesje, ki ga bo potrebno vzpostaviti, pomeni pravo razmerje med fleksibilnostjo zaposlitve, ki naj bi jo omogočali instituti delovnega prava, in varnostjo zaposlitve v povezavi z instituti sistema socialne varnosti. Oblike fleksibilnega zaposlovanja, ki predstavljajo atipične oblike zaposlitve v okviru delovnega razmerja v Republiki Sloveniji so: zaposlitev za določen čas, začasno delo prek agencij za zagotavljanje dela, zaposlitev s krajšim delovnim časom in delo na domu. V ta okvir so vključene tudi posamezne specifične oblike, kot je delna upokojitev, dopolnilno delo in delitev delovnega mesta v okviru zaposlovanja s krajšim delovnim časom ter delo na daljavo kot posebna oblika dela na domu. Kljub zakonskim možnostim se v literaturi pogosto navaja, da je v Sloveniji fleksibilnost zaposlovanja omejena. Kot kažejo statistični podatki, pa postaja trg dela v Sloveniji vse prožnejši, saj so vse fleksibilne oblike zaposlovanja v porastu. Teorija in različne raziskave izkazujejo, da največje breme obravnavanih oblik zaposlitve nosijo ženske, mladi, starejši delavci in druge ranljivejše oziroma zapostavljene skupine delavcev. Podatki kažejo, da so na trgu dela te skupine pogosteje zaposlene za določen oziroma krajši delovni čas, spremljajo pa jih tudi manjše plačilo, manjše ugodnosti in možnosti za napredovanje ter manjša socialna varnost. Pri ukrepih za spodbujanje fleksibilnega zaposlovanja je zato potrebno posebne napore vložiti v to, da bodo ti ukrepi čim bolj nevtralni. Vpogled v ureditev obravnavane tematike v Zvezni republiki Nemčiji izkazuje stanje, podobno slovenskim razmeram na trgu dela. Tudi v Nemčiji poznajo omenjene oblike fleksibilnega zaposlovanja, katerih delež v zadnjem času kontinuirano narašča. Njihova pravna ureditev se lahko v več segmentih primerja s slovensko, kljub podobnosti pa obstajajo določene specifičnosti, ki v slovenskem pravnem redu niso zajete.
Ključne besede: fleksibilne oblike zaposlovanja, atipične oblike zaposlitve, prožna varnost, zaposlitev za določen čas, zaposlitev preko agencij za zagotavljanje dela, zaposlitev s krajšim delovnim časom, delo na domu, delo na daljavo, fleksibilne oblike zaposlovanja v Zvezni republiki Nemčiji
Objavljeno: 07.04.2011; Ogledov: 5371; Prenosov: 787
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

17.
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV S POUDARKOM NA MEDIACIJI V INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPORIH
Maja Ber, 2011, diplomsko delo

Opis: Stranke imajo danes možnost, da spore rešujejo po sodni poti ali s pomočjo alternativnih postopkov. Alternativno reševanje sporov je alternativa sodnemu odločanju, pri katerem poskušajo sprte stranke spor rešiti same s pomočjo nevtralnega posebej usposobljenega posrednika. Mediacija, ki je ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov je tako na sodišču kot zunaj njega daleč najbolj priljubljena metoda alternativnega reševanja sporov. Za največje prednosti mediacijskega postopka so se izkazale predvsem prihranek stroškov, zaupnost, hitrost reševanja spora in možnost sodelovanja strank. Za potek mediacije je pomembna tudi izkušenost mediatorjev, saj je uspešnost postopka odvisna od tega, kako hitro bo ugotovil vsa sporna dejstva in se osredotočil na mediante. Naloga mediatorja je predvsem, da prepriča sprti strani, da se soočita in pogovarjata o sporu, sam pa se lahko aktivno vključuje v reševanje spora. Uspešno zaključena mediacija pri delovnih sporih pomeni ponovno vzpostavitev zaupanja med strankami, ki omogoča nadaljnje sodelovanje. To vpliva na boljšo delovno klimo in na boljše delovne uspehe. S sprejetjem Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov so sodišča strankam, ki so že začele sodni spor dolžna omogočiti, da spor rešijo s postopkom mediacije, lahko pa jim zagotovijo tudi druge oblike alternativnega reševanja sporov.
Ključne besede: alternativne oblike reševanja sporov, mediacija, mediator, delovni spor.
Objavljeno: 02.06.2011; Ogledov: 2762; Prenosov: 375
.pdf Celotno besedilo (372,21 KB)

18.
PRAVICA DO IZOBRAŽEVANJA KOT TEMELJNA PRAVICA ČLOVEKA IN DELAVCA
Milan Vuga, 2011, diplomsko delo

Opis: Ideja, da pravica do splošnega izobraževanja pripada vsem slojem prebivalstva in ne samo priviligiranim slojem, vladarjem in plemstvu, se je najprej pojavila v dobi razsvetljenstva, najizraziteje sredi 18. stoletja na francoskih tleh. Njeno mednarodno priznanje in umestitev med sodobne človekove pravice, pa je bilo doseženo šele po drugi svetovni vojni. Po večletni človeški moriji je svetovna demokratična javnost pod okriljem OZN sprejela sodobno "Magno charto libertatum" - Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je bila podlaga za sprejem drugih mednarodnopravno zavezujočih aktov na področju človekovih pravic. Potem, ko je OZN pravico do izobraževanja uvrstila na mednarodni seznam človekovih pravic, so jo kot eno temeljnih, neodtujljivih človekovih pravic, umestile v svoje pravne akte različne regionalne in naddržavne institucije, v svoje ustave tudi sodobne demokratične države. Kot ugotavlja UNESCO v svojih letnih poročilih pa predvsem nerazvite države ne izvajajo sprejetih mednarodnih obvez za materialno in vsebinsko udejanjenje pravice do izobraževanja. V večini teh okolij ni načrtnega razvijanja človekovih, potencialnih in duševnih zmožnosti prebivalstva. Zato so prebivalci teh držav zaradi vsakodnevnih bitk za golo preživetje prisiljeni izobraževanje in usposabljanje, postaviti na zadnje mesto. In še vedno je po več kot petdesetih letih od razglasitve in umestitve izobraževanja med splošno (mednarodno) priznane človekove pravice v nekaterih delih sveta še vedno, poleg gospodarske prisotna tudi izobraževalna in kulturna beda. Izobraževanje v teh okoljih ostaja še vedno privilegij bogatih. Večina gospodarsko razvitih držav je poleg ustavnopravnih določb, sprejela tudi ustrezne druge notranje predpise o uresničevanju pravice do izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, s poudarkom na trajnem ter vseživljenjskem učenju. Slednje je zaradi hitrega tehničnega napredka in globalizacije nujno potrebno za konkuriranje na svetovnih tržiščih. Predvsem gospodarska podjetja in tudi država kot "organizirani servis za državljane"namreč potrebujejo izobražene delavce in javne uslužbence. V naši državi je pravica do izobraževanja in učenja urejena v ustavi, zakonih in podzakonskih predpisih. Država zagotavlja materialne pogoje za prost dostop vseh državljanov do vseh izobraževalnih programov. V te programe se lahko svobodno in brez diskriminatornih omejitev vključi mladina ter zaposlene in brezposelne osebe. Pravice in dolžnosti delavcev ter delodajalcev so določene z delovnopravnimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami s področja gospodarskih dejavnosti in javne uprave, konkretneje pa v individualnih pogodbah o izobraževanju. Za polnopravno uveljavitev in univerzalnost človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, s tem tudi pravice do izobraževanja je pomembno, da je s pravnimi akti predvidena pravna zaščita posameznika, ki jo lahko uveljavlja v postopkih pred domačimi in mednarodnimi sodnimi institucijami.
Ključne besede: človekove pravice, temeljne svoboščine, pravica do izobraževanja, izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje delavcev, pogodba o izobraževanju
Objavljeno: 01.06.2011; Ogledov: 4082; Prenosov: 488
.pdf Celotno besedilo (716,34 KB)

19.
ODPOVED POGODBE O ZAPOSLITVI DELAVCU - INVALIDU
Anja Purgaj, 2011, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je predstavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu - invalidu. Gre za posebno kategorijo delavcev, kateri je zagotovljeno dodatno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidom v slovenskem pravnem redu je nastajala v luči mednarodnopravne ureditve in je tako skladna z Evropsko socialno listino, Konvencijo MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov in Priporočilom št. 168 k tej konvenciji ter Konvencijo OZN o pravicah invalidov. Slovenska delovnopravna zakonodaja predvideva dodatno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidov, ko gre za odpoved iz poslovnega razloga ali odpoved iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. V slovenski pravni ureditvi torej ne velja absolutno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidov. Sama invalidnost pa je določena kot abolutno neutemeljen odpovedni razlog. Delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas le v primeru, če invalidu iz utemeljenih razlogov ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, ustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti, poklicne rehabilitacije oziroma opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega. Za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu pri delodajalcu, ki ima zaposlenih najmanj pet delavcev, je pristojna posebna Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Primerjalnopravno gledano sta si slovenski in hrvaški pravni red glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidov v osnovi podobna, s posameznimi izjemami.
Ključne besede: delovno pravo, odpoved pogodbe o zaposlitvi, dodatno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidu, utemeljeni razlogi, poklicna rehabilitacija, ustrezno delovno mesto, Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Objavljeno: 27.07.2011; Ogledov: 7613; Prenosov: 808
.pdf Celotno besedilo (345,18 KB)

20.
PRAVICE, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI IZ DELOVNEGA RAZMERJA ZDRAVNIKOV
Lin Luketič, 2011, diplomsko delo

Opis: Delovna razmerja zdravnikov so različno urejena, kljub temu, da je na nivoju EU bilo sprejete kar nekaj zakonodaje, ki določa smernice. Med splošno ureditvijo delovnih razmerij po veljavnem ZDR in specialnimi predpisi, velja za zdravnike posebna ureditev, ki je kompleksna. Diplomska naloga prikazuje posebnosti delovnega razmerja zdravnika. Med pravnimi viri je za zdravniško službo najpomembnejši Zakon o zdravniški službi, Zakon o zdravstveni dejavnosti in pa Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike. Zakonodaja se nenehno spreminja, dopolnjuje in usklajuje z evropsko.
Ključne besede: delovno razmerje, pojem delovnega razmerja, delovno razmerje zdravnika – posebnosti, pripravništvo, specializacija, delovni čas, licenca, ugovor vesti, letni dopust, vrednotenje zdravniške službe, ipd...
Objavljeno: 13.07.2011; Ogledov: 2446; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (918,16 KB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici