| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravica zdravnika do terapevtskega privilegija
Breda Kolarič, 2018, diplomsko delo

Opis: Osebnostne pravice pripadajo človeku, vsakemu v enaki meri. Njihov namen je, da posameznika varujejo pred drugimi, četudi tem drugim ni povsem enak. Pravice, ki jih zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah se nedvomno uvrščajo med osebnostne pravice. Zakon o pacientovih pravicah je odnos med zdravnikom in pacientom postavil na enakopravne temelje, dejansko je uzakonil partnerski odnos med njima. Pojasnilna dolžnost torej izhaja iz zakona in omogoča pacientu, da sodeluje v postopku svojega zdravljenja, da samostojno oblikuje svojo voljo in s tem svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. Zdravnik ima pravno in etično obveznost, da pacientu posreduje resnične in prave podatke o njegovem stanju, saj so le ti lahko podlaga za odločitev pacienta. Zakon o pacientovih pravicah pa je uzakonil tudi pravico zdravnika, da določena dejstva zamolči, kadar »zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.” Govorimo o zdravnikovi pravici do terapevtskega privilegija oziroma obzirnem molku zdravnika. Vendar s tem, ko zdravnik pacientu odtegne določene podatke oziroma ga ne seznani o stanju bolezni, načinih in pričakovanih posledicah zdravljenja ali tudi o posledicah opustitve zdravljenja, pričakovanih posledicah posegov ali zdravil, mu odvzame možnost, da oblikuje svojo voljo in s tem, da se svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. S tem pa tudi posega v pacientovo zasebnost in njegovo človeško dostojanstvo, ne nazadnje pa je pravica do samoodločanja tudi ustavno zagotovljena pravica. Zdravnika s pravico do terapevtskega privilegija vrača v paternalistični odnos do pacienta, ko je bil le-ta samo object v postopku zdravljenja. Posega tudi v zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, v odnos medsebojnega spoštovanja. Dejansko gre za situacijo, ki bi jo lahko opisali z besedami »ne laži, vendar tudi ne povej vse resnice«. To načenja zaupanje v zdravnika. Ne glede na to, da je razlog zdravnika dobronameren, pa lahko molk ali omejena razlaga pri pacientu povzroči več nelagodja in strahu, kot če bi poznal resnico. Odnos med zdravnikom in pacientom je odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, ta pa lahko temelji samo na odkriti komunikaciji. Osnova za zaupanje ne morejo biti polresnice in zavajanje. Ustrezno poučen pacient ima boljšo možnost komunikacije s svojimi bližnjimi, v delovnem okolju in tudi več zaupanja v zdravnika in medicino na sploh. Pravica do uveljavitve terapevtskega privilegija je upravičena v primeru vnaprej izražene volje pacienta, da ne želi biti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in v primeru pacientov z duševnimi motnjami. V vseh drugih primerih pa pravica do terapevtskega privilegija ne more biti ekskulpacijski razlog za neopravljeno ali slabo opravljeno pojasnilno dolžnost zdravnika.
Ključne besede: osebnostne pravice, terapevtski privilegij, pojasnilna dolžnost, resnica, pravičnost
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 163; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (243,84 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici