Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Filozofija zgodovine se ukvarja s filozofskimi razmisleki o zgodovini, ki prihajajo iz najrazličnejših filozofskih disciplin. V tem delu smo se ukvarjali s petimi sklopi teh problemov: s problemom objektivnosti, z ontološkimi problemi, z vzročnostjo in razlago, z etiškimi problemi in z logičnimi zmotami. Pri vseh teh problemih smo navedli glavne teoretske pristope in se do njih opredelili. Nato smo omenjene pristope analizirali še v izbranem zgodovinopisju na temo državljanske vojne med Cezarjem in Pompejem. Ugotovili smo, da so vsi problemi prisotni v praktično vseh delih, ki smo jih analizirali, seveda pa obstajajo velike razlike med avtorji. Starejši uporabljajo bolj problematične pristope kot novejši, vendar imajo tudi novejši določene probleme. V drugem delu naloge smo še sami poskusili napisati zgodovino te državljanske vojne ob upoštevanju vseh problemov. Pisanje smo začeli s sklenitvijo triumvirata med Cezarjem, Pompejem in Krasom. Ti rimski aristokrati so bili prisiljeni sodelovati zaradi nasprotovanja senatorjev pod vodstvom Katona Mlajšega. Sodelovanje jim je omogočilo uresničitev njihovih političnih načrtov, tako da so za obdobje sedmih let do Krasove smrti sami obvladovali skoraj celotno rimsko politično sceno. Po Krasovi smrti sta ostala samo še Cezar in Pompej in oba sta želela imeti vodilno vlogo v Rimu. Ta položaj so izkoristili njuni številni sovražniki, ki so se povezali s Pompejem, da bi se znebili Cezarja, s čimer pa so povzročili vojno. Cezar se namreč ni bil pripravljen odreči svoji moči in oblasti. Državljanska vojna, ki je sledila, se je razširila na celotno Sredozemlje; boji so potekali od Iberskega polotoka vse do Egipta. Bojevanje se je odvijalo v več fazah: v prvi fazi je Cezar naglo zavzel Italijo, Pompej in senatorji pa so se umaknili v Epir, v drugi fazi je Cezar porazil Pompejeve podpornike v Hispaniji, njegovi častniki pa so bili neuspešni v Afriki in v Iliriku, v tretji fazi sta se oba voditelja spopadla tudi neposredno. V odločilni bitki pri Farzalu je zmagal Cezar. Pompej je pobegnil v Egipt, kjer je bil ubit, državljansko vojno pa so nadaljevali njegovi podporniki. Cezar se je vmes zapletel v vojni v Egiptu in v Mali Aziji, tako da so pompejanci imeli dovolj časa, da so zbrali novo vojsko. Sledili so spopadi v Afriki in nato še enkrat v Hispaniji, v katerih je vedno zmagal Cezar in tako tudi končal državljansko vojno. Nato je sam ostal na vrhu rimske republike in je začel vladati povsem samovoljno. Uveljavil je številne reforme, si nadel mnoge nazive in opravljal več funkcij hkrati. Zaradi tega se je zameril marsikateremu Rimljanu. Njegovi največji nasprotniki so se povezali in nanj izvedli atentat.
Ključne besede: Gaj Julij Cezar, Gnej Pompej Veliki, državljanska vojna, filozofija zgodovine, analiza zgodovinopisja
Objavljeno v DKUM: 27.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 11
Celotno besedilo (2,58 MB)

Opis: This article is about different explanations what laws of nature are and why do we need them. I begin with the standard view which held that an explanation of a phenomenom is a deduction of statement which describes it from a set of propositions containing laws. Between many conceptions what laws are I analyse only those which explain laws as a regularity - Humean account and as a specific, unreducible relation between universals - TDA approach. It is proposed that laws of nature are not true laws statements but whatever it is in the world that makes such statement true. Laws of nature are explainable on the ground of nomic necessity as a contingent, theoretical relation between first order universals. Necessity intended here is de re not de dicto. Out of these grounds the improved Regularity theory is denied and the Principle of Universals is accepted.
Ključne besede: filozofija, zakoni narave
Objavljeno v DKUM: 08.08.2024; Ogledov: 52; Prenosov: 4
Povezava na celotno besedilo

Opis: V prispevku poskušamo izgraditi teorijo, ki bi vsaj implicitno definirala pojem vzročnosti. Teorija vzročnosti, ki jo poskušamo opredeliti, mora biti analitično resnična in mora zagotoviti analizo pojma vzročnosti tako, da bo resnična v vseh možnih svetovih in ne samo v dejanskem svetu. Naš cilj ni zgolj teorija, ki bi bila samo kontingentno resnična. V tekstu je vzročnost opredeljena kot relacija, ki je opazljiva (v Humovem pomenu) in ni izvedljiva na druge (opazljive) lastnosti in relacije med posameznimi dogodki (stanji stvari). Nato so na podlagi domene o singularnem povzročanju definirane nekatere osnovne značilnosti, vzročnosti, vzročne relacije, vzročne nujnosti in nomične nujnosti.Singularna teorija vzročnosti ne izključuje možnosti, da obstajajo zakoni narave in da so posamezne vzročne relacije instance zakonov. Vzročna pojasnitev (zakaj) ni reducirana na nomično pojasnitev (kako), ker samo dejstvo, da obstaja vzročna relacija, še ni garancija za obstoj narave.
Ključne besede: filozofija, vzročnost, teorija vzročnosti, Filozofija, Vzročnost
Objavljeno v DKUM: 08.08.2024; Ogledov: 41; Prenosov: 3
Povezava na celotno besedilo

Opis: V današnjem svetu ne čutimo toliko pomanjkanja znanja, temveč pomanjkanje empatije in prijaznosti. Različni avtorji opisujejo in analizirajo kršenje načel medicinske bioetike. Ugotavljamo, da se vse (pre)pogosto srečujemo z določenimi oblikami kršenja in nespoštovanja, ki je v različnih okvirjih zelo razširjeno. Zdravnikova dolžnost je, da govori resnico in da pacientu zagotovi dovolj informacij o bolezni, prognozi ali zdravljenju, da se pacient lahko odloči v svojo korist. Menimo, da pacienti niso poučeni o etičnih načelih, zato pogosto niti ne morejo prepoznati obsega kršitev in nespoštovanja s strani zdravstvenega osebja. Dejstvo je, da kršitve so, in to navkljub sodobnemu razvoju informacijske tehnologije in interneta. Prvi del je teoretičen. Opisali smo definicijo in pomen medicinske etike in bioetike v današnjem času ter osnovna načela, na katerih temelji sodobna medicinska bioetika. Osredotočili smo se na kršitev pacientovih pravic, odnos do bolnika in poškodbe, s katerimi se bolnik pogosto srečuje. V drugem delu smo raziskovali medicinsko etiko v zdravstvenih organizacijah. Za izvedbo raziskave smo uporabili strukturiran anketni vprašalnik, sestavljen iz vprašanj zaprtega tipa. Rezultate smo analizirali s programom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Vprašalnik je bil sestavljen iz različnih tipov vprašanj, največ na temo bioetike in medicinske bioetike v praksi. Anketiranci so imeli večinoma negativne ocene o poznavanju terminov, zadnjem srečanju z zdravstvenimi delavci, kakovosti storitev in kakovosti zdravstvenega sistema.
Ključne besede: medicinska etika, bolnik, načelo avtonomije, pravičnosti, neškodljivosti in dobrodelnosti, nespoštovanje
Objavljeno v DKUM: 05.07.2024; Ogledov: 159; Prenosov: 47
Celotno besedilo (2,56 MB)

Opis: Symbol Grounding Problem (SGP) (Harnad 1990) is commonly considered one of the central challenges in the philosophy of artificial intelligence as its resolution is deemed necessary for bridging the gap between simple data processing and understanding of meaning and language. SGP has been addressed on numerous occasions with varying results, all resolution attempts having been severely, but for the most part justifiably, restricted by the Zero Semantic Commitment Condition (Taddeo and Floridi 2005). A further condition that demands explanatory power in terms of machine-to-human communication is the Non-Stupidity Condition (Bringsjord 2013) that demands an SG approach to be able to account for plausibility of higher-level language use and understanding, such as pragmatics. In this article, we undertake the endeavour of attempting to explain how merging certain early requirements for SG, such as embodiment, environmental interaction (Ziemke 1998), and compliance with the Z-Condition with symbol emergence (Sun 2000; Tangiuchi et al. 2016, etc.) rather than direct attempts at symbol grounding can help emulate human language acquisition (Vogt 2004; Cowley 2007). Along with the presumption that mind and language are both symbolic (Fodor 1980) and computational (Chomsky 2017), we argue that some rather abstract aspects of language can be logically formalised and finally, that this melange of approaches can yield the explanatory power necessary to satisfy the Non-Stupidity Condition without breaking any previous conditions.
Ključne besede: artificial intelligence, symbol arguing, pragmatics, language, computationalism
Objavljeno v DKUM: 18.08.2023; Ogledov: 388; Prenosov: 39
Celotno besedilo (133,36 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...