Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uvod: Proces predaje življenjsko ogroženega pacienta med ekipo nujne medicinske pomoči in urgentnim centrom je ključnega pomena za zagotavljanje kakovosti in varnosti zdravstvene oskrbe in mora vsebovati vse aktivnosti za usklajevanje med zdravstvenimi delavci ter kontinuirano oskrbo življenjsko ogroženega pacienta. Namen je bil raziskati proces predaje življenjsko ogroženega pacienta med ekipo nujne medicinske pomoči in urgentnim centrom. Metode: Uporabljena je bila kvantitativna metodologija, kot raziskovalni instrument je bil uporabljen anketni vprašalnik. Vzorec je bil namenski, sodelovalo je 63 zaposlenih v nujni medicinski pomoči iz treh Zdravstvenih domov ter 71 zaposlenih iz dveh Urgentnih centrov. Obdelava podatkov je bila izvedena na podlagi opisne statistike, Kruskal-Wallisovega testa in Mann-Whitney U testa. Rezultati: Podatki o izmerjenih vitalnih funkcijah predstavljajo najpomembnejše podatke v procesu predaje življenjsko ogroženega pacienta za zaposlene v nujni medicinski pomoči v 63,5 % in za zaposlene v urgentnih centrih v 67,7 %. 87,3 % zaposlenih v nujni medicinski pomoči in 87,2 % zaposlenih v urgentnih centrih ne pozna nobenega pripomočka za strukturirano predajo življenjsko ogroženega pacienta. Med zaposlenimi v nujni medicinski pomoči in zaposlenimi v urgentnih centrih ni bila ugotovljena statistično pomembna razlika (U = 2049,500; p = 0,375) v oceni potrebe po uvedbi strukturirane predaje. Razprava in sklep: Kakovost procesa predaje življenjsko ogroženega pacienta med ekipo nujne medicinske pomoči in urgentnim centrom je začetni kazalnik kakovosti in varnosti obravnave pacienta, ki ima vpliv na vse nadaljnje obravnave. Za razvoj omenjenega procesa je ključnega pomena njegovo raziskovanje in uvedba standardizacije.
Ključne besede: predaja pacienta, prehospital, nujna medicinska pomoč, urgentni center, komunikacija
Objavljeno v DKUM: 01.12.2020; Ogledov: 1152; Prenosov: 204
Celotno besedilo (918,56 KB)