| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
DOKAZNI STANDARDI V IZVŠILNEM POSTOPKU
Barbara Gerlec, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava vprašanje dokaznih standardov v izvršilnem postopku. Sami temi se najprej približamo preko spoznavanja vsebin, ki predstavljajo izhodišče dokaznih standardov v izvršilnem postopku. To dosežemo preko spoznavanja samega izvršilnega postopka in dokaznih standardov ter načel in ostalih vsebin, ki jih ovsebinjajo, kot je na primer načelo proste presoje dokazov (pomeni, da je sodniku prepuščena presoja o tem ali neko dejstvo šteje za resnično ali ne, seveda ob upoštevanju celotnega postopka), ki izhaja iz načela materialne resnice oz. je materialna resnica njegova podlaga. Spoznati moramo tudi, kaj je sama resnica in kakšna stopnja spoznanja o resnici je potrebna, da v izvršilnem postopku dosežemo zadovoljivo stopnjo dokaznega standarda. Poleg resnice je pri obravnavi dokaznega standarda drug pomembni sestavni del proces dokazovanja. Stopnja resnice, ki jo mora sodnik med spoznanjem doseči, je stopnja resnice o tistih dejstvih, ki jih stranka v postopku dokazuje in na katera opira svoje zahtevke. Izpolnitev dokaznega standarda je namreč uspeh dokazovanja, je dokazanost. Pri tem se v precejšnji meri naslonimo na pravdni postopek, sestavni del katerega dokazni postopek je in njegove zakonske določbe, ki se smiselno uporabljajo v izvršilnem postopku. Tu se srečamo z dokaznim bremenom v povezavi s trditvenim bremenom. Za stranke je namreč izrednega pomena, katera od njiju mora dejstva zatrjevati, saj mora dejstva, ki jih zatrjuje, opreti na dokaze (dokazno breme), da se ne bi postopek končal z non-liquet situacijo, kar bi pomenilo neuspešen dokazni postopek. Ker se dokazi presojajo na podlagi dokaznih standardov, nas to privede do spoznanja, da nižje postavljeni dokazni standard pomeni večjo verjetnost, da bo dokazni postopek uspešno izpeljan in obratno, obratno pa velja za višji dokazni standard. Za uspešno razumevanje samega pojma dokaznega standarda in presojanja o tem, kakšna stopnja dokaznega standarda je primerna v posameznem primeru, je dobro, da poznamo tudi teorije, ki so jih oz. jih še zastopajo nekateri pravniki in teoretiki. Pri tem izstopa predvsem teorija korespondence (spoznanje je resnično, kadar subjektivna slika ustreza objektivni stvarnosti), ki je opremljena z vedno več kritikami novejših teorij. Ta teorija bi namreč pomenila zahtevo po visoki stopnji prepričanja, morda lahko govorimo celo o gotovosti dokaznega standarda, ki pa jo je, glede na vsa znana dejstva in nekatere nepremostljive ovire med procesom spoznanja, težko pričakovati ali celo zahtevati. Zato se večina novodobnih teoretikov zavzema za verjetnost kot stopnjo dokaznega standarda in celo njeno prožnost (od verjetnosti do pretežne verjetnosti). Ob obravnavi teme hitro pridemo do spoznanja, da je definicija samega dokaznega standarda problematična in velja za eno najbolj spornih vprašanj teorije in prakse ter kliče po vsebinski napolnitvi. Če se osredotočimo na izvršilni postopek, se tam v večini primerov zahteva dokazni standard verjetnost, sicer naj to še vedno ne bi veljalo za meritorne sklepe (odločanje o glavni stvari), je pa dokazni standard izrecno znižan v postopku za izdajo začasne odredbe. To določa tudi rek fumus boni iuris, saj naj bi to vodilo v bolj smiselne, hitre postopke in pomenilo večjo ekonomičnost. To v izvršilnem postopku izhaja iz še enega vidnejšega načela, načela stroge formalnelegalitete. Po tem načelu še enkrat več presojamo o smiselnosti postavljanja previsokih dokaznih standardov v izvršilnem postopku. Izvršilni sodnik je namreč pri svojemodločanju vezan na izvršilni naslov in mora v njem ugotovljeno terjatev upoštevati.Prepovedano je ponovno odločanje o že pravnomočni zadevi. Ponovno pa se vprašanje dokaznih standardov postavlja pri odločanju o pravnih sredstvih v izvršilnem postopku, predvsem pri odločanju o ugovoru dolžnika in ugovoru tretjega. Tudi tukaj je nova ureditev prinesla spremembe, s tem ko prepušča dokončno odločitev o tem izvršilnemu sodniku in ne napotuje več na pravdo, četudi gre za
Ključne besede: izvršilni postopek, dokazni standardi, resnica, spoznanje, dokazovanje, načela, verjetnost
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 2180; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (390,95 KB)

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici