| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Molk organa in sodno varstvo s primerjalnopravno analizo : magistrsko delo
Barbara Balažic, 2019, magistrsko delo

Opis: Molk organa kot poseben upravnoprocesni institut nastopi, kadar v predpisanem roku ne pride do izdaje oziroma vročitve upravnega akta, s katerim bi pristojni organ moral odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Upravna neodzivnost je pravno vprašanje, povezano z načelom dobrega upravljanja, varstva pravic strank in načelom zakonitosti, ki ščiti pred samovoljo in arbitrarnostjo upravnih organov. Posamezni nacionalni upravni sistemi molk organa različno urejajo in zakonodajalec kršitev predpisanih rokov za odločanje ne opredeli kot nezakonito dejanje. Najbolj razširjen pravni učinek molka organa je fikcija negativne odločitve, ki omogoči uveljavitev pravnih sredstev, kajti šteje se, da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Vse bolj pa se z namenom večje učinkovitost upravnega odločanja, kot izjema od klasičnega molka organa, uveljavlja fikcija pozitivne odločitve, ki jo spodbuja tudi pravo Evropske unije. Sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave se izvaja preko kontrole dokončnih upravnih aktov, ki predstavljajo predpostavko za sprožitev upravnega spora. Ker v primeru molka organa formalnega upravnega akta ni, se s tem onemogoča sodni nadzor in sprožitev upravnega spora stranki. Zato neizdan upravni akt v primeru molka organa nadomesti fikcija negativne odločitve in gre za t. i. predhodni upravni spor. Sodišče ima v primeru tožbe s katero se zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta na voljo več možnosti. Lahko naloži izdajo upravnega akta pristojnemu organu, vročitev odločbe ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih samo odloči v zadevi. Toda nadomeščanje upravnih aktov s sodnimi odločbami ni pravilo, temveč se uporabi v primeru, kadar je zaradi pravnih in dejanskih okoliščin odločitev sodišča potrebna. V skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah imajo posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva na nacionalni ravni in do dostopa do sodišča ter poštenega postopka v razumnem roku tudi v upravnih zadevah. Upravno sodstvo z nadzorstveno funkcijo nad delom uprave predstavlja pomembno instanco varstva človekovih pravic, saj se z možnostjo upravnega spora v primeru molka organa uresničuje načelo pravne države. Po sprejetem subjektivnem konceptu upravnega spora, ki temelji na varstvu pravic, posameznik z zatrjevanjem kršitve s posledicami prispeva k varstvu objektivne zakonitosti pravnega reda. Upravna sodišča ne presojajo zgolj zakonitosti dokončnih upravnih aktov in dejanj uprave, temveč s svojimi odločitvami usmerjajo delovanje upravnih organov.
Ključne besede: uprava, sodni nadzor, upravno sodišče, upravni akt, fikcija negativne odločitve, upravni spor, pravo Evropske unije
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1784; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (825,59 KB)

2.
MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN VARSTVO OKOLJA
Barbara Balažic, 2016, diplomsko delo

Opis: Problematika diplomskega dela zajema normativno ureditev na področju varstva okolja in odgovornosti držav pri kršitvi mednarodnih pravil. S kodifikacijo običajnih pravil o splošni mednarodni odgovornosti držav se je doseglo spoštovanje medsebojnih obveznosti in torej delček vsega kar ruši svet, kot celovitost. K urejenosti kršitev mednarodnih obveznosti in pravnih posledic le teh je pripomogla Komisija za mednarodno pravo leta 2001 z Osnutkom pravil o odgovornosti držav. Na drugi strani pa se države z medsebojnim sodelovanjem na mednarodnih konferencah dogovarjajo za dobrobit in ukrepe, ki bi pripomogli k racionalnejšemu ravnovesju med človekovimi interesi in naravnimi dobrinami ter se soočajo s tistimi rešitvami, kjer je moč še kaj spremeniti in popraviti. Konflikt med bogatim severom in revnim oziroma razvojnim jugom sveta, ki vse bolj poglablja revščino in razlike se poleg prekomernega izkoriščenja ter uničevanja okolja zdi zavedno odprto vprašanje, katerega države niso pripravljene dovolj enotno razrešiti. Pri tem vsaka država vztraja pri svoji okoljevarstveni politiki, ki ji zagotavlja kar se da največjo gospodarsko korist in dobiček, prav tako pa se nobena izmed držav ni pripravljena odreči velikemu delu svoje suverenosti. Toda večja skrb, ki na začetku ni bila tako izpostavljena, bi morala biti namenjena prav posamezniku, da ni samo on en in edini gospodar vsega ampak obstajajo tudi naslednje generacije, ki bodo prišle za njim. Državam se nalaga obveznost, da na področju varstva okolja združijo moči skupaj z ostalimi subjekti mednarodnega prava in nevladnimi organizacijami, saj okoljska škoda že dolgo presega nacionalne meje in postaja globalni problem, toda vsa regulacija ostaja samo pri okvirnih sporazumih, ki pa spadajo v soft law in tako državam ne predstavljajo pravne obveze.
Ključne besede: mednarodna odgovornost, Komisija za mednarodno pravo, okoljevarstvena politika, suverenost, mednarodne konference, konflikt, okoljska škoda, revščina
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 1429; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (740,34 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici